Španija

Iz Boissona smo tokrat odšli prej. Ta dan smo izbirali res odročne cest – marsikje ozke in polne ovinkov. Vozili smo se sredi gozdov, sredi travnikov in čez samotne planote.

6. Boisson – Meze

Prometa ni bilo skoraj nič, in ko sem pogledal po zemljevidu, kje smo šli, se tudi ne čudim. Nihče pri zdravi pameti, ki nima cilja nekje na tej cesti, se po njej ne bi peljal. Ovinkaste kot so, kot se vzpenjajo s hriba na hrib in spuščajo nazaj v dolino, gotovo vzamejo trikrat toliko časa kot normalna cesta po dolini. Za razliko od prejšnjega dne, ko je bila pokrajina bolj ravninska z vmesnimi griči, smo se tu vozili po hribih. Cela pokrajina je videti kot visoka planota, v katero je na vsake toliko reka izdolbla globoko dolino. Prvi postanek je bil v Le Pont de Montvert – majhnem kraju, kjer je najbolj očitna rečna struga, ki poteka sredi mesta in je z obeh strani pozidana z visoko škarpo. Vode je bilo ravno za odtenek, škarpe dajo pa vedeti, da ob obilici padavin voda tu verjetno močno dere. Čez strugo je speljanih več mostov, med njimi nekateri še kamniti, ki so tam verjetno že precej dlje kot marsikateri domačin.

Pot naprej nas je vodila na visoko in samotno planoto, na kateri smo le tu in tam zapeljali skozi majhno naselje. Videlo se je, da smo visoko, ker so se nekatere doline spustile precej nižje, kot smo bili mi. Temu primerna je bila tudi vidljivost; na vrhovih planote smo lahko videli daleč naokoli. Sredi planote nas je ustavil kmet s čredo krav – angleško ni znal, in kazal geste, ki jih nihče od nas ni razumel. Ko je prišel zraven, pokazal na motor in v zraku obrnil ključ v levo, smo ugotovili, da naj bi jih ugasnili. Krave so bile namreč tako plašne, da so šle mimo nas po robu nasprotnega pasu in še stekle so, ko so bile mimo. Če so tako nevajene prometa, verjamem, da imajo v tisti divjini precej nestresno življenje in zelo kvalitetno mleko.

Sledili so novi spusti v doline in vzponi nazaj na sosednje hribe. V Meyrueis-u smo napolnili rezervoarje za gorivo in spotoma opazovali helikopter, kako je v velik balon zajemal vodo. Nekje so gasili požar, čeprav v celem dnevu vožnje nismo nikjer videli dima. Dan se je bližal koncu, zato smo začeli iskati prenočišče. Ustavili smo se v kraju, ki je obstajal tam očitno samo zaradi hidroelektrarne, saj v celem zaselku nismo videli žive duše. Hoteli smo kampirati na divje, a smo zamudili trgovine, da bi kupili vsaj nekaj vode, pa smo se odpeljali naprej. Noč nas je ujela prej kot v pol ure, kampa pa nismo našli. Da nam ne bi bilo dolgčas, je kolegu začel utripati senzor za tlak v pnevmatikah.

Motor se je še peljal, zato smo že v trdi temi pripeljali v prvi kamp, ki smo ga našli ob poti ter ugotovili, da je zaprt. Ni nam preostalo drugega kot nazaj na cesto. Ker v bližini ni bilo videti pametnih kampov, smo šli na avtocesto in čisto do morja, saj smo vedeli, da imajo kampi tam še odprta vrata. Pnevmatika je zdržala in tako smo pozno ponoči prispeli v Meze ob Mediteranskem morju. Ustavili smo se na bencinski črpalki in vprašali za kamp. Nihče ni znal besedice angleško. Potem smo pregledali Garmine, pa še vedno  nismo našli ničesar pametnega v bližini. Kolega je pogledal še na iPhone-u. Verjetno smo bili 15 minut na črpalki, popili vsak svoj Red Bull in debatirali, kam naj gremo. Ko je odpovedala vsa tehnika, se je kolega le odločil pogledati naokoli in na tabli točno nasproti črpalke čez cesto prebral “CAMPING”. Res ni bila osvetljena, prebrati se je pa vseeno dalo.

V kampu smo postavili šotore in se hitro pobrali spat.

Dnevni števec je pokazal 332 kilometrov.

7. Meze – El Masnou (Barcelona)

Naslednji dan smo prvič uzrli morje. To je bilo pa tudi vse, ker je bila obala močvirnata, zato do vode sploh nisem mogel. Ko smo speljali, se je izkazalo, da si senzor za tlak v pnevmatiki ni izmišljeval. Zadnja guma je bila na pol prazna in na srečo je bil zraven črpalke tudi vulkanizer, ki je kolegu iz pnevmatike odstranil majhno žičko in gumo tudi zakrpal. Veseli, da se je srečno končalo, smo se odpeljali proti jugu. Najprej smo šli kar po avtocesti. Proti meji s Španijo smo zavili, pa proti morju in mejo prečkali ob obali pri kraju Cerbere. Cesta je na francoski in španski strani ob morju, meja pa na vrhu prelaza. Ni logike, ker na prelaz pelje ovinkasta cesta, se pa pritoževali vseeno nismo. Ta dan je bil zame najbolj čaroben od vseh.

Čeprav Francije še nisem veliko videl, sem bil vsaj trikrat tam – dvakrat sem smučal in enkrat, ko sem šel na Mont Blanc. V Španiji še nikoli nisem bil in sem se je od vseh novih držav tudi najbolj veselil. Z bližanjem meji sem si pod čelado neprestano brundal melodijo “Y Viva España”. Brundal zato, ker je melodija edino, kar znam. Razganjalo me je kot majhnega otroka, napetost se je stopnjevala, brundanje je postalo že skoraj vpitje, in ko se je na desni nenadoma pokazala tabla “España”, skoraj nisem dojel, ko sem se že peljal mimo. Za povrh smo imeli tudi ravno pravšnjo temperaturo, na levi mediteransko obalo z morjem, do kamor je nesel pogled, na desni gorato Španijo, pod sabo ovinkasto cesto, pred seboj pa še kilometre in kilometre neraziskane dežele, katere delčki so nas čakali, da si jih ogledamo. In še najboljše od vsega, bil sem na potovanju, daleč od doma, veliko sem že videl in še več me je čakalo. Še vedno se spomnim tega občutka.

Sledila je magistrala do kraja Figueras, od tam pa spet avtocesta, na kateri smo skupaj s tablami odštevali kilometre do Barcelone. Živelo Španijo je zamenjala Fredijeva Barcelona in navdušenje, da sem v Španiji se sploh še ni poleglo, pa me je spet začelo razganjat zaradi Barcelone. Od vseh mest, ki smo jih imeli namen videti ali vsaj prepeljati sem se najbolj veselil Barcelone. Mislim, da ostali tudi. Za Madrid mi je bilo čisto vseeno. Po avtocesti smo se pripeljali skoraj do kraja El Masnou, približno 20 kilometrov pred Barcelono. Tu smo imeli kamp že vnaprej izbran, samo do njega smo se morali pripeljat. Spet smo se vozili ponoči, tako da v prvo ni šlo in smo spet “vedrili” na bencinski črpalki in iskali smer, smo pa na koncu srečno prispeli. Vsi polni navdušenja in nasmejani do ušes.

Od kampa do kampa je naneslo 392 kilometrov.

8. Barcelona

Ta dan je bil namenjen spoznavanju Barcelone. Do tja smo šli z vlakom, ki malo pred Barcelono zapelje pod zemljo in postane metro. Vožnja je hitro minila in znašli smo se v središču Barcelone.

Da peš ne bomo veliko videli, smo zelo kmalu ugotovili, zato smo za 22 evrov kupili karto za turistični avtobus. Ima tri proge, modro, rdečo in zeleno in po zemljevidu sodeč, bi si morali mesto kaj kmalu ogledati. Po dobri uri sedenja v zgornjem nadstropju odprtega avtobusa pri več kot 30 stopinjah Celzija, močnem soncu in sploh še ne končani prvi progi, smo rdečo in zeleno gladko črtali. Naokoli smo šli še malo peš, potem pa še v nakupovali center. Kolega je potreboval šotor, jaz sem si kupil pa debele dokolenke (verjetno edini bumbar, ki pri 30 stopinjah kupuje zimske dokolenke) in tanke podrokavice z windstopperjem.

Skupaj s spodnjim delom trenirke, kupljenim v Leclerku nekje v Franciji, ki naj bi služil namesto dolgih gat, sem upal, da sem rešil svoj problem z zmrzovanjem.

Na poti do nakupovalnega centra smo med vso Španščino zaslišali tudi Štajerščino, a sta dami kar odhiteli naprej. Na rambli smo spili najdražje pivo v življenju in se potem počasi odpravili nazaj v kamp. Dan se je poslavljal, mi smo hoteli priti pa še nazaj in si ogledati nočno življenje v Barceloni. Bolj smo se bližali kampu, bolj so bile obljube prazne, noge utrujene in veke težke. V kampu smo šli tako žurat vsak v svoj šotor in še ti žuri sem prepričan, da so se zelo kmalu končali. Vsaj moj se je.

9. El Masnou

Naslednji dan smo si hoteli še malo ogledati Barcelono, vendar smo spet pozno vstali. Morali smo tudi oprati perilo, tako smo na koncu ugotovili, da za Barcelono nimamo veliko časa. Vsaj toliko ne, da bi se splačalo voziti tja. Tako smo naprej oprali perilo, ga obesili po motorjih, potem si pa privoščili lenobno popoldne. Polovico na bazenu v kampu, polovico pa na plaži, nekaj sto metrov stran. Dan je bil spet vroč, morje pa nič posebnega. Valovi so bili visoki, tako da je bila voda motna od mivke in plavati niti ni bil užitek. Zato smo se zleknili na vročo plažo z mrzlim pivom v roki in opazovali dve domačinki, zgoraj brez, ki sta bili tudi brez pomoči domišljije presneto dobri. Ko sta šli, plaža kar naenkrat ni bila več nič posebnega in smo šli kmalu za njima še mi.

Ta dan smo z motorji naredili nekaj metrov, ko smo jih prestavili, da smo lahko med njimi potegnili vrvi za sušenje perila.

10. El Masnou – Andora

Dnevi so bežali, planov je bilo pa še veliko, zato sta bila dva dneva, ki smo si ju vzeli za Barcelono, dovolj. Cilj tistega dne je bila Andora. Po prvotnem planu smo hoteli iti iz Francije najprej v Andoro in preko nje naprej do Barcelone, vendar smo sredi poti malce obrnili smer potovanja po Španiji in nam je prišlo bolj prav, da smo šli najprej v Barcelono. Verjetno bi šlo tudi kako drugače, vendar nas je vse vleklo v Barcelono, tako da smo jo prestavili po spisku višje.

Obrnili smo na sever in kratek del poti prevozili po avtocesti, potem pa zavili spet na regionalko, ki nas je peljala v čedalje ožje doline. Dno doline sta si delili cesta in reka, ena zraven druge, okoli so bili pa zeleni hribi. Spotoma smo se ustavili še na pijači ob luštnem bajerju, kjer smo videli približno 20 Harley Davidsonov, parkiranih enega ob drugem. Skupina Francozov si je privoščila nedeljski izlet po Španiji. S štirimi smo se zapletli v pogovor in ugotovili, da vsi vedo, kje je Slovenija, ker se vozijo na Baško jezero (Faaker See) na moto zbore in se spotoma ustavijo še v Sloveniji. Nazadnje so bili na Bledu, ki so ga zelo pohvalili. Pohvalili so pa tudi cesto, ki nas je čakala, zato smo se odpravili naprej in ugotovili, da so imeli še kako prav.

Če je bila cesta proti Saillansu najboljša do zdaj, jo je ta prehitela. Ovinek na ovinek, prelaz, bi lahko rekli, in že smo se znašli na Col de Poymorens, ki je tik pred Andoro. Tam smo naredili nekaj slik in odrinili naprej proti glavnemu mestu Andore – Andorra la Vella. Do glavnega mesta se je treba nekaj časa voziti po glavni (sodeč po zemljevidu tudi edini, ki kam pride, vse ostale so odcepi od te in so slepe ali krožne) cesti, ki prečka celo državo. Sliši se veliko, v resnici gre za manj kot 40 kilometrov dolgo cesto od meje do meje. V teh 40-ih kilometrih naredi za povrhu še kar velik krog.

V glavnem mestu smo se utaborili v kampu Valira (ime je dobil po reki, ki teče skozi glavno dolino Andore v Španijo), ostali trije so si privoščili bazen in jakuzi, jaz – ker sem bil prehlajen, pa čaj. Zvečer smo si šli peš ogledat mesto, ki me je prijetno presenetilo, saj imajo na skoraj vsakem rondoju kakšno skulpturo. Na splošno je mesto polno raznih kipcev in umetniških stvaritev. Poleg Barcelone, kjer so nam zanimivosti pokazali s turističnim avtobusom na zelo strnjen način, je tu fotoaparat najbolj garal.

Ko sem si hotel zvečer skuhat še en čaj, nam je zmanjkalo plina. Prepričani, da bomo pač kupili novo kartušo, se s tem nismo kaj dosti obremenjevali. Naredili smo tudi kratek plan potovanja vnaprej in ugotovili, da potujemo malo počasneje, kot smo planirali. V naslednjih treh dneh smo si tako zadali plan prevoziti 1500 kilometrov. Odločili smo se tudi, da bomo spustili Madrid, ker zanj ni bilo časa.

Od Barcelone smo naredili 284 kilometrov.

Se nadaljuje na naslednji strani…