Še navdušeni po lanski Korziki in Sardiniji smo zaželi postaviti načrte za letos. Idej je bilo mnogo več kot dopusta in denarja, vsi skupaj pa smo se pa več ali manj strinjali, da naj letošnje potovanje preseže lanskega. Ker je pot lani trajala dva tedna, smo letos planirali tri.
Odhod smo določili za predzadnji teden avgusta, kar je skupaj naneslo 24 dni dopusta. Ker to ni bilo dovolj, smo se odločili, da odidemo že v petek po službi. Šli smo štirje, a se nam je en izmed članov odprave zaradi časovne stiske pridružil šele drugi dan poti.
1. dan Ljubljana – Lago di Misurina
Odpeljali smo se pravi dan. Petek je bil zadnji res sončen in topel dan tega poletja. Za soboto so že bili napovedani padavine in ohladitev. Dež je v resnici malo pohitel, saj smo ga bili deležni že v petek. Dobili smo se na OMV-ju na Celovški – ko smo dokončno ugotovili, da bomo štartali le trije, smo se odpeljali proti Avstriji. Na Voklem smo se ustavili še zadnjič v Sloveniji in napolnili rezervoarje. Dan je bil lep in sončen, avtocesta precej prazna, mi pa polni energije in pričakovanj.
Bolj smo jo mahali proti severu, bolj se je oblačilo – mimo Lienza je bilo nebo že pošteno temno. Nihče ni več upal, da bomo prišli suhi skozi – ko je vreme že pošteno grozilo z nalivom, smo preventivno oblekli dežne kombinezone. Nismo bili do konca oblečeni, že je pričelo rositi in kmalu za tem ko smo speljali, se je tudi pošteno ulilo. Imeli smo podobno srečo kot leto prej, ko nas je na poti do Livorna prvi dan potovanja večino časa pralo.
Oprema je na srečo zdržala, dež pa se je proti Italiji tudi počasi umiril, da nismo bili pretirano mokri. Ustavili smo se že v Toblachu, potem pa mimo Cortine direktno v zelo simpatičen kamp v Lago di Misurina, kjer smo prespali. Tja smo prišli ponoči, nato pa v temi, dežju in tudi precejšnjem mrazu postavljali šotore. Tudi lepše sem se že imel, vendar so bili šotori slej kot prej postavljeni, oprema pa bodisi v kovčkih, bodisi v šotoru. Po tem smo se sprehodili še do restavracije ob zelo lepem jezeru, kjer smo napolnili prazne želodce.
Že prvo noč sem ugotovil, da sem se konkretno uštel pri pakiranju. V mislih sem imel le, da gremo v tople kraje, na prenočevanje v Alpah sem pa popolnoma pozabil in vzel s seboj monogo premalo toplih oblačil. Ponoči me je zato kljub šotoru in spalni vreči pošteno zeblo. Ta dan smo videli zadnjo slovensko registrsko tablico za nekaj časa. Na naslednjo smo naleteli šele 3500 kilometrov kasneje.
Od doma do kampa smo naredili 233 kilometrov.
2. dan Lago di Misurino – Livigno
Drugi dan sem se zbudil prvi. Najbrž, ker me je najbolj zeblo. Jutro je bilo mrzlo, vendar jasno in kmalu so izza hribov posijali sončni žarki in začeli sušiti šotore. Naredil sem nekaj slik lepega jezera z gorami v ozadju. Previdno sem se tudi približal jati rac, ki so plavale na jezeru v upanju, da jih ne bom splašil, pa so skoraj priglisirale k meni, ko so me zagledale. Očitno so navajene ljudi in predvsem hrane. Brez težav sem sem jih poslikal.
Ko sem se vrnil, so bili šotori že na pol suhi, pa smo lahko počasi spakirali in se odpeljali. Šli smo nazaj mimo Cortine, preko nekaj prelazov mimo Moene, Bolzana in odcepa za Stelvio v Švico ter skozi tunel nazaj v Livigno. Razen postanka med Falcade in prelazom San Pellegrino, kjer smo si zleknjeni v travo privoščili sendviče in nekaj sončnih žarkov ter kratke pijače pri Meranu, smo se več ali manj cel dan vozili.
Cesta je zvijugana, hitrosti pa nizke, zato smo napredovali počasi. Kljub temu, da je bil dan sončen in topel, je bilo na marsikaterem višje ležečem kraju mrzlo. Tokrat sem se prvič peljal čez jez akumulacijskega jezera pred Livignom – pogled nanj s strani je impresiven. Še dobro, da ne fotografiramo več “na filme”, ker bi lahko samo tam porabil polovico.
V Livigno smo prispeli pozno popoldne, vendar še podnevi in v miru postavili šotore. Zvečer nas je ujel četrti kolega, ki se je ta dan pripeljal direktno iz Ljubljane. Bili smo edini s šotori v kampu, vsi ostali so bili v avtodomih. Kamp ima na sredi recepcijo z majhnih barom, vse ostalo (sanitarije, tuš, pralnica…) je pa pod zemljo. Česa takega še nisem videl, in če se mi je zdelo zvečer še zanimivo, sem bil zjutraj hvalažen, da je vse pod zemljo…
Ne pomnim, da bi se kdaj življenju tako tresel, kot sem se tisto noč. Ponoči sem noge zavil v motoristično jakno. Bilo tako mrzlo, da sem celo noč migal s prsti, saj sem imel občutek, da mi bodo drugače kar pomrznili. Tudi tisto noč skoraj nisem spal. Zdržal sem do pol šestih, ko sem vstal in šel na stranišče. Na srečo je bilo tam toplo (verjetno tudi zaradi tega, ker je pod zemljo), pa sem ostal kar tam, se sprehajal med WC-ji in tuši in grel pod sušilcem za lase. Ko sem se ogrel, sem šel na sprehod po kampu in naše termometer, ki je še vedno kazal -1 stopinjo. Motorji so bil pomrznjeni. V posodi, ki smo jo pustili na mizi, je bil led, prav tako je bilo ivje po šotorih. Da me je upravičeno zeblo, sem videl, ko sem pakiral spalno vrežo. Ekstremno temperaturo ima +5 stopinj Celzija. Na mojo srečo je zeblo tudi ostale, zato smo sklenili, da bomo v takih primerih raje najeli nekaj s streho in ogrevanjem.
Ta dan smo naredili 291 kilometrov.
3. Livigno – Vallorcine
Iz Livigna smo se odpeljali nazaj v Švico in mimo Sankt Moritza, Bivia, Andermatta do Martigny-ja in čez Col de la Forclaz v Francijo. Ta dan smo se vozili po zelenih in toplih dolinah, kjer je bilo praktično še poletje, pa prečkali visoke prelaze, kjer sta nam dala temperatura in pogled na zasnežene gore vedeti, da bo zima kmalu tu. Prečkali smo 2046 m visoki Oberalpass in 243 6m visoki Furkapass. Ker je bilo vreme jasno, smo bili z obeh prelazov deležni lepih pogledov na obe strani.
Prespali smo takoj po francoski meji v kraju Vallorcine. Ker se je pripravljalo k dežju, spet pa smo bili precej visoko, smo odšli v motel – stalo nas je okolli 25 EUR na osebo za zakotno sobo. Pametne alternative nismo imeli, dan je bil že tik pred koncem, zato smo sobo vzeli.
Odločitev je bila pravilna, saj je kmalu začelo precej močno deževati in tudi nehalo ni kmalu. V kampu bi ga spet naj…
Dnevni šítevec je pokazal 410 kilometrov.
4. Vallorcine – Crest
Zjutraj je še vedno po malem deževalo, zato nismo dobro vedeli, kdaj bomo štartali. Čas smo izkoristili za zelo osnoven zajtrk in naredili plan za par dni naprej. Vsake toliko smo naredili okvirno pot, ki jo je kolega vnesel v Garmina in deževno jutro v Franciji je bilo ravno pravo za to. Dež je ponehaval, vsake toliko je le še malo rosilo, pa smo kar odpeljali. Že pred Chamonixom se je zjasnilo in tudi malo ogrelo.
Odpeljali smo se mimo Mont Blanca in ga spotoma poslikali. Ta dan smo si zadali pripeljati čim bližje Provansi, zato smo krenili na hitro cesto in z nje na avtocesto proti Grenoblu. Vožnja po avtocesti ni bila vredna omembe, najboljši del je bil sendvič na počivališču.
Smo pa pri stalnih 120 km/h lepo puščali kilometre za sabo ter pred Grenoblom zavili z avtoceste in se vzpeli nad mesto, od koder smo naredili že nekaj lepih slik. Na poti smo se ustavili še pri spomeniku padlim vojakom, ki so očitno branili Vercors (La memoire des combattants du Vercors), potem pa nadaljevali čez prelaz proti kraju Saillans. Na vrhu se nam je odprl pogled na Provanso in na zavito cesto, po kateri se bomo odpeljali proti dolini. Že od zgoraj je bila videti odlična, s hitrimi ovinki in kvalitetnim asfaltom je pa tudi opravičila velika pričakovanja.
Od vseh ovinkov s celega potovanja mislim, da so se mi ti najbolj vtisnili v spomin. V Saillans-u smo se ustavili na pijači in pokomentirali ovinke. Sledila je še kratka vožnja do Cresta, ker smo v simpatičnem in poceni kampu prenočili. Kamp je čist, odmaknjen od prometa in vseeno 10 minut hoje do centra mesta. Zraven teče reka, ima pa tudi svoj bazen. Za štiri parcele, osebe, šotor in motorje smo plačali nekaj čez 20 evrov…
Zvečer smo šli pogledat še mesto. Ker je bila že noč in nismo uspeli narediti pametnih fotografij, smo ga šli poslikat še enkrat zjutraj.
Ta dan smo naredili 383 kilometrov.
5. Crest – Boisson
Zjutraj smo se še enkrat odpravili v mesto. Privoščili smo si zajtrk, kofetarji svojo kavo, in ker smo bili ravno blizu tržnice, tudi nekaj sadja. Pri dokaj monotoni prehrani bodo vitamini še kako prišli prav. Za razliko od ostalih, sem prehodil velik del mesta, ker sem iskal trgovino s toplimi oblačili. Trgovin sem nekaj našel, toplih oblačil pa ne. Tudi če so jih kje imeli, mi ni pomagalo, saj skoraj nihče ne govori angleško, tako sem slej kot prej obupal in se vrnil k ostalim.
Ko smo spakirali šotore, sem šel v trgovski center, kjer naj bi topla oblačila imeli. Ostali trije pa v trgovino nakupit nekaj hrane za pot. Ker smo pozabili, da v tujini ni vse odprto ves dan, tako kot pri nas, se nam ni mudilo, pa smo vsi naleteli na zaprta vrata. Ker časa ni bilo več, smo Crestu pomahali v slovo in se odpeljali. Brez težav, kajti roko na srce, mestece ni nič posebnega.
Po mrzlih dnevih in nočeh v Dolomitih in Alpah je bila zdaj temperatura in dneva v dan občutno višja. Malo je pomagalo, da so bili dnevi jasni in sončni, nekaj pa tudi vztrajno spuščanje proti jugu. Ta dan, se mi zdi, je bil nekakšna prelomnica na potovanju, saj smo po Crestu spet zapeljali v poletje. Že dan prej so bile temperature okoli 20 stopinj Celzija, ta dan jih je bilo pa ponekod tudi do 25. Nobenih podlog in windstoperjev nismo potrebovali več. Jasno vreme, topel zrak in lepa pokrajina, so naredili vožnjo prav uživantsko.
Ta dan smo se ustavili v Piolencu na kratkem postanku in v kraju Pont Saint Esprit na malici. Od daleč je mesto z reko v ospredju, mostom čeznjo ter visokim, temnim gradom videti posrečeno. Ob gradu so hiške, katerih stene delujejo kot eno samo obzidje nad katero se dviguje temen stolp. Žal posrečenost s približevanjem vztrajno izginja in na koncu tudi skoraj povsem izgine. Vidi se, da mesta v katerih smo se ustavljali večinoma niso tako turistična. Vsaj tak vtis so dajala.
Po malici smo spet zapeljali v podeželje in če sem našel razloge za tarnanje nad mesti, jih za tarnanje nad pokrajino ni bilo. Morda je razlog, da sem bil prvič v Provansi, ali da mi je že od nekdaj všeč zeleno, ampak pogledi na zelena polja in tipične zidane hiške sredi polj so me vedno znova navduševali. Verjetno precej bolj kot ostale udeležence odprave moje ustavljanje in slikanje. Na teh poljih raste marsikaj, od sivke, sončnic do trte, če sem prav videl. Nič od tega ni cvetelo, pa nismo videli modrih polj sivke ali rumenih sončnic. Vendar navadni zelenih travniki tudi približno niso bili dolgočasni. ─ će bi že bila dva travnika enaka, je sonce poskrbelo, da se je od vsakega svetloba odbijala drugače.
Dan smo končali v kampu Chateau de Boisson. Če je bil prejšnji kamp dober, je bil ta zmagovalen in za moj okus je tudi bil najboljši kamp tega potovanja. Parcele so velike in pravilnih oblik, živa meja s treh strani nudi zadovoljivo mero zasebnosti in miru, sanitarije so daleč najlepši, najbolj čiste in tudi najbolj smiselno zgrajene od vseh kampov, v katerih sem kadarkoli bil, imeli smo pa tudi dva bazena, zunanjega (s toboganom) in tudi pokritega. Tokrat smo oba tudi izkoristili, saj je bil dan ravno prav topel.
Zajtrkovanje v Crestu nam je vzelo precej časa, tako da smo od tam odšli šele okoli treh popoldne.
Temu primerni so bili dnevni kilometri: 179.
Se nadaljuje na naslednji strani…
