Nadaljevali smo po severni Španiji proti zahodu. Čeprav je Španija na jugu Evrope, je severni del precej gorat in visok – temu primerne so tudi temperature.
Včasih smo se vozili nad 1000 metri nadmorske višine, zato mi je oprema, ki sem jo nakupil na potovanju prišla v naslednjih treh dneh precej prav. Da je severni del države hribovit, je razvidno tudi iz tega, da se nikjer ne vidi dlje kot nekaj kilometrov. V katerokoli smer se slej kot prej nastavi en hrib in zastre pogled na pokrajino za njim. Na začetku smo videli celo samo nekaj sto metrov okoli, ker je povsod polno majhnih gričkov, med katerimi vijuga cesta. Pokrajina ni nič posebnega, kupi svetlo-rjavo umazanih skal med katerimi raste nekaj zelenja. Včasih trava, včasih pa grmičevje.
Kasneje se je pokrajina odprla, majhne griče so zamenjali večji in višji hribi, pa tudi razgledati se je dalo (za razliko od prej, ko se je dalo samo gledati). Na trenutke je pokrajina spominjala na Kolorado iz starih »westrnov«, s skalnatimi gmotami, ki se z navpičnimi stenami dvigujejo iz tal, na vrhu so pa več ali manj ravni. Ta dan nismo videli veliko mest. Peljali smo se skozi nekaj manjših odročnih krajev, kjer se ni imelo smisla ustavljati. Pri spuščanju v eno izmed dolin smo bili deležni lepo speljanih ovinkov in zanimive ceste. Take, ki si jo zapomniš.
Zaradi temperatur smo se že vnaprej odločili, da tokrat ne gremo v kamp in smo v kraju Ainsa vzeli sobe v hotelu. Spet smo se odločili prav, ker je začelo deževati še preden smo kramo odnesli pod streho, motorje pa odpeljali v garažo. Kraj ima stari del mesta z obzidjem na vrhu hriba, kamor pa mi nismo šli. Zvečer ni imelo smisla, ker je bila že noč, ko smo se pripeljali v mesto, zjutraj smo pa takoj šli. Ogledali smo si tako le hotel in njegovo garažo.
Dnevni števec je pokazal 235 kilometrov.
12. Ainsa – El Burgo de Osma
Jutranji pogled skozi okno ni obetal dobrega. Mrzel veter in sivi oblaki, ki so prekrivali višje vrhove v bližini mesta, so nas prepričali v topla oblačila. Sam sem oblekel vse, kar sem dal lahko nase(vključno s tistim, kar sem kupil na poti). Čeprav smo bili skoraj na (geografski) višini Barcelone, je bila razlika v temperaturi očitna. Odpeljali smo proti jugozahodu.
Kmalu po začetku vožnje smo bili spet v pustinji. Začeli smo s hribovito pokrajino, ki je bila tako nagubana, da je bila cesta ponekod vrezana v skalo, ponekod nas je vodila pa skozi v skalo zvrtan predor. Marsikdaj smo imeli na eni strani pravi skalnati zid, na drugi pa skoraj prepad, čez nekaj metrov se je pa situacija že obrnila. Vendar smo se kmalu vzpeli na neko planoto, po kateri smo se dolgo vozili. Bila je rahlo nagubana, da se je videlo zelo daleč do naslednje gube in takih prostranstev iz doline, mislim, da še nisem videl.
Dodaten občutek velikih razdalj, da tudi ravna cesta, ki jo marsikje vidiš več kot kilometer naprej, včasih pa čisto do vrha naslednje gube in izgine šele, ko se spusti v naslednjo dolino. Zanimivo je tudi, da se lahko dve sosednji dolini tako razlikujeta med sabo, da bi ju z lahkoto postavil vsako v svojo državo. Kot bi prišel iz enega sveta v drugega. Edino, kar ima večina skupnega, so vetrne elektrarne. Vsaka guba ima svojo vrsto, in da so tam upravičeno postavljene, smo se prepričali tudi sami.
Planota se je dvigala in dvigala in med Calahorro in Sorio smo prišli že do višine 1300 metrov, za povrh je tudi dokaj močno pihalo, tako da nas je spet malo prezeblo.
Oblake, ki smo jih precej dneva lovili, smo naposled tudi ujeli, pa z njimi tudi dež. Ravno takrat se je ob strani prikazala avtobusna postaja v obliki prave male hiške s streho, tako smo se lahko umaknili na suho in počakali, da je nehalo deževat. Čeprav je bilo takih postaj morda pet na celi planoti, smo naslednjič ujeli dež spet tik pred hiško, tako da smo samo zapeljali na stran in se umaknili pod streho in tokrat počakali malo dlje. Poleg sonca, ki se je pokazalo izza oblakov, nas je razveselila tudi živa mavrica, ki se je naslikala čez celo nebo. Sonce je osvetlilo rdečkaste skale in skupaj z mavrico narisalo čudovito ozadje, ki smo ga z veseljem poslikali.
Dan smo končali še vedno visoko na planoti, kjer niti slučajno nismo nameravali kampirati, poleg tega je bila že spet noč. Najeli smo sobo v hotelu in potem s težavo našli restavracijo, da smo si napolnili prazne želodce.
Števec se je ustavil na 436 kilometrih.
13. El Burgo de Osma – Lizbona
Od tridnevnega plana je ostalo še 830 kilometrov do Lizbone. Vedeli smo, da bomo ta dan naredili veliko kilometrov, ker smo izbrali hitre ceste, vseeno jih pa ni bilo malo. Od treh dni smo torej več kot polovico poti prevozili na 13. dan…
Dan se je začel lepše kot prejšnji, saj smo se zbudili v nebo brez oblačka. Zrak je bil mrzel, vendar močnemu soncu ni bil kos in se je hitro segreval. Kot že rečeno, smo precejšnji del poti prevozili po hitrih cestah in avtocestah in kilometre hitro puščali za sabo, prav tako pa sta se hitro menjala tudi pokrajina in vreme. Najprej se je spet pooblačilo, vendar so se s spuščanjem proti jugu tudi oblaki čedalje bolj redčili in pravo veselje je bilo gledati svetlo modro nebo pred sabo in sivo v ogledalih. Precej boljše, kot obratno.
Pokrajina se je iz dneva v dan bolj ravnala in na ta dan tudi spuščala. Vozeč po dolgih ravninah in prostranih pokrajinah smo malo pozabili na gorivo in sredi ničesar ugotovili, da gremo proti koncu. Odločitev, da gremo na prvi črpalki natočit je sicer padla, črpalke ni bilo pa od nikoder. Še mesta ne. Po dolgem času, neprestanim gledanjem na števec za rezervo in preračunavanjem v stilu “pa saj toliko rezerve pa še mora bit”, smo pripeljali v večji kraj, ki je imel svojo črpalko. Olajšanje je bilo kar veliko, očitno tudi GS-u, ki je od samega veselja ugasnil in ni hotel naprej. Po klancu se je uspel kolega pripeljati še do zadnjega rondoja pred črpalko in 100 metrov pred njo počakal na 3 litre goriva, ki sem mu ga v naročju pripeljal v sposojeni kantici. S tem tankom sem naredil 411 kilometrov in za 1 kilometer podrl svoj prejšnji rekord. Sodeč po tem, koliko goriva sem natočil, bi se najkasneje po 20 do 30 kilometrih ustavil tudi jaz.
Zatopljenega v svoje misli, me je naenkrat presenetila tabla za Portugalsko. Očitno smo bili že blizu meje in res smo kmalu zatem pripeljali do kolone. To je bila poleg Andore edina meja, kjer so promet preverjali policisti. Tik pred tablo smo se ustavili in slikali. Vsi smo bili prvič tu. Čeprav sta tabli razen napisa praktično enaki, se navdušenje ni mogli primerjat s tistim, ko sem se peljal mimo španske. Ne vem, zakaj.
Na avtocesti smo se ustavili za počitek in kratko malico in razmislili, kam naprej. Do Lizbone smo imeli še približno 300 kilometrov, dan se je pa počasi končeval. Ker je bila do Lizbone neprestano avtocesta, smo se odločili, da gremo do konca. Prispeli smo seveda pozno ponoči in neuspešno iskali kamp. Ko nas je zagledal domačin in izvedel, kaj iščemo, je prijazno vozil pred nami in nas pripeljal točno pred kamp.
“Ko sem videl štiri motoriste s tujo registrsko tablico v zakotni ulici, sem vedel, da nekaj iščejo”, je rekel, preden smo se mu lepo zahvalili, in odpeljal po svoje.
Prvi vtis je bil precej čuden. Cel kamp je ograjen z zidom, notri se da priti samo mimo varnostnika. Isto velja tudi za recepcijo, kjer je bila večina osebja črne polti in nisem se mogel odločiti ali naj me skrbi ali ne. Ali je kamp zaradi varovanja varen ali je ravno zaradi nevarnosti varovan. Izkazalo se je, da je bila skrb odveč.
Ni bil pa kamp najbolj priročen za šotorjenje, saj je postavljen na hribu, na katerem so na vsake toliko naredili teraso. Morda so bile včasih ravne, toda zdaj niso več in kljub temu, da je bilo šotorov bolj malo, je bilo težko najdi raven prostor za štiri šotore. In dejansko ga tudi nismo, vendar smo pošteno utrujeni od poti raje čim prej postavili šotore in šli spat. Po nekaj dneh smo bili končno spet na vročini.
Naredili smo 826 kilometrov.
14. Lizbona
Kot za Barcelono, smo si tudi za Lizbono vzeli en cel dan. Skozi Portugalsko smo tako ali tako bolj leteli in v tako malo časa je najbolj smiselno pogledat glavno mesto. Prvi vtis je mesto naredilo že večer prej, ko smo se izmozgani vozili po njegovem predmestju in iskali kamp. Vtis ni bil najboljši, saj je precej ulic slabo neosvetljenih in neurejenih, stavbe pa oglate in umazane. Tudi ceste niso bog ve kaj; precej preveč je bilo lukenj. Seveda pa to ni bil center, ki je v vsakem mestu precej bolj urejen od okolice.
Od vseh mest so bile v Lizboni najlepše ženske. Med iskanjem nočnega življenja smo zavili v ulico, ki je imela očitno nočno razprodajo oblačil in obutve in iz teh trgovin so hodile take lepotice, da smo jih gledali kot teleta v nova vrata. Marsikje se da videti lepa dekleta, procentualno gledano pa pusti Lizbona (oziroma vsaj tista ulica) vse ostale kraje daleč za sabo. Mislil sem, da sem jaz čuden, pa je po par minutah tišine eden rekel:
“Ampak a je to sploh možno?!?” in ko sta se še druga dva takoj strinjala, sem videl, da sem očitno še normalen. No, vsaj toliko kot ostali trije.
Kasneje smo našli tudi tisto ulico, kjer naj bi se po besedah domačinov nekaj dogajalo in je bil tak dren, da skoznjo sploh nismo mogli. Spili smo eno pijačo, nakar sva dva našla še toliko energije, da sva šla zvečer pogledat še v pristanišče, kjer imajo ob vodi nekakšno promenado in ob njej štiri klube. Zadeva ni nič posebnega, pa se je kljub temu zavleklo do jutranjih ur, ko naju je taksi odpeljal nazaj v kamp. Ker nisva hotela plačati pavšalnih 10 evrov, je taksist malo pred kampom z izgovorom oddaljenosti od centra zamenjal tarifo. Očitno je bil jezen, ker je vozil kot kamikaza, vendar je po tistem števec še malo bolj hitel kot on. Do kampa smo prišli na malenkost pod 10 evrov, čeprav smo bili malo prej še na slabih šestih… Prepirati se nama ni dalo, zato sva mu plačala in šla. Vsaj cela sva prišla nazaj.
15. Lizbona – Aljezur
Dan smo začeli z vožnjo čez južnega od dveh mostov, ki pri Lizboni prečkata zaliv Atlantika in nadaljevali po obali. Ta dan nismo vozili po avtocestah. Delno zaradi tega, ker jih ob obali ni, delno pa tudi zato, ker smo imeli dovolj časa. Namen je bil kampirati še na Portugalskem, ob Atlantiku in do tja je bil en dan časa več kot dovolj. Čeprav pelje cesta blizu obale, smo morje le redko videli. Ali smo bili preveč oddaljeni od njega ali pa sredi gozda.
Na kosilu smo spoznali zanimivega natakarja. Zelo se je zanimal za nas in takoj povedal, da ima tudi on motor; Husqvarno TE510. Po kosilu je vztrajal, da nas pelje domov in nam razkaže motor in garažo. Naša začetna nezainteresiranost ga ni zanimala, tako smo šli res z njim. Da mu očitno veliko pomeni, smo ugotovili že prej, zdaj smo pa tudi videli. V garaži ima svoj stereo, na katerem si predvaja glasbo, ko je tam, na stenah ima polno majhnih maket motorjev (vse štiri naše motorje smo našli), shranjuje stare dele motorja in jih obeša po stenah, garažo mu pa čuvata dva velika psa. Kot v vsaki pravi delavnici tudi tu ne manjkata cela stena orodja in koledar z nagicami. Tam tudi servisira, predeluje in čisti svoj motor. Očitno je, da mu prostor veliko pomeni, in da verjetno tudi veliko časa preživi tam, vsaj ko ne streže v očetovi restavraciji oziroma se ne vozi z motorjem. Vsaj za moj okus, preveč. Je bil pa drugače zelo prijeten možakar.
Odšli smo kar težko, ker je imel vedno nekaj novega za pokazat ali povedat, vendar nam je na koncu uspelo. Poslovili smo se, mi smo se odpeljali naprej proti jugu, on je šel pa nazaj v službo.
Do kampa v kraju Aljezur smo se pripeljali za nas še zelo zgodaj, tako da smo imeli za postavitev šotorov časa na pretek. Nismo bili tako blizu Atlantika, kot smo želeli, zato smo se odločili, da se do njega odpeljemo naslednje jutro.
Se nadaljuje na naslednji strani…
