Test: Aprilia RS 125

Niti še nisem tako star in spomini na najstniška leta so še vroči. Pri mojih slabih šestnajstih letih je bila “in” RS v Rossijevih barvah. Že rahlo kičaste barvne kombinacije, odlična oprema ter sloves ene najhitrejših “stopetindvajsetic” so ježili kožo tudi meni. A pri je nakupu prevladala avanturistična žilica ter debelina denarnice, zato je v garaži pri šestnajstih letih stala enduro sestra ETX.

Ker se mi RS dopade že od takrat (resna konkurenca je edino Cagiva Mito), mi res ni bilo težko sestopiti z mojega nekajkrat močnejšega vozila na letošnjo aprilijino športnico. Za 2006 so jo konkretno prenovili in povzeli oblikovalske poteze litrske RSV. Neukemu opazovalcu se zlahka zlažete, da ima vsaj “šetsto kubov”. Nikjer namreč ne zasledim niti najmanjšega napisa 125?? Barabe italijanske – dobro vedo, o čem sanja mularija… 🙂
Aprilia je obračala poglede kamorkoli smo prišli. Čedno dekle na njej pred srednjo tehnično šolo – to je šele kombinacija! 🙂

Če kdo reče, da je tale Aprilia grda, ga bom kar okrog kepe. Lahko kvečjemu pripomne, da mu ni všeč – pa še to bo rekel zato, ker pač vozi Mito. Ali pa zato, ker je novemu lastniku nevoščljiv. Spredaj je ostro zašiljena, plastični deli so bojda oblikovani v vetrovniku. Zato tudi “spojlerji” ob straneh maske, ki uspešno odganjajo zrak stran od rok. Kralj živali na boku še povečuje prepoznavnost, majhen zadek se ostro zaključi z lučjo. Bela barva ji ugaja, res pa zahteva več nege (beri: čiščenja). Razred zase so platišča, podobna tistim, ob katerih smo leta nazaj cedili sline na prvih RSV 1000 R. Okvir in zadnja nihajka se bahata v sijaju poliranega aluminija, zavorni čeljusti pa v zlati barvi. Odlitki stopalk voznika in sopotnika – glede na celoto – izpadejo nedodelano – na njihovem mestu bi raje videl rezkane, so lepši…

Pri Apriliji vedo, da šestnajstletniki želijo čim resnejši motocikel, saj so se dovolj dolgo prevažali naokrog s skuterjem. Zato “ereska” ni majhna, zgledno požre tudi mojih 182 cm. Tesno mi je postalo le, ko sem pri prebijanju zvočnega zidu sključen lezel za vetrobran. Rdeč sedež je gladek in nagnjen naprej, zato vseskozi sili voznika v položaj “z jajci na kestlu”. Lahko si sicer pomagate tako, da se s koleni oprimete motocikla, a je pri lagodni vožnji to odveč. Za sopotnika je poskrbljeno s sedežem in stopalkami, a dekle vas mora imeti res rado, če jo mislite voziti na daljše izlete. Do mesta na sladoled – ni panike! Nerad priznam, da sem z njo (z RS-ko, ne s punco!) rad naredil kakšen krog čez mesto več, kot je bilo to potrebno. Všeč mi je, ker mularija ne skriva navdušenja in rada pogleda novo aprilijino stvaritev. Z večjimi motocikli je drugače – morebitni navdušenci včasih le prikrito in od daleč vržejo oko, češ, mene pa to niti ne zanima…

In zdaj, dragi novopečeni lastniki izpita za kategorijo A do 125 ccm in do 11kW tisto, kar vas najbolj zanima – zmogljivosti. Ko je Aprilia predstavila prenovljeno raketo, smo vsi dobili nasmeh na obraz, da vsaj oni vztrajajo pri dvotaktni mašinci. Je že res, da so štiritaktniki varčni, lepo vozni, da potrebujejo manj vzdrževanja in da je sodček vsak dan dražji. Ampak kaj, ko dvotaktniki tako hudičevo letijo in se tako radi vrtijo proti rdečemu polju, obenem pa razveseljujejo še z rezkim zvokom. Žal je prihodnost visoko se vrtečih “zweitaktarjev” črna, saj inženirji izjemno težko ustvarjajo agregate z izpusti, čistejšimi od predpisanih. Zato na tem področju Rotax-ov agregat ne blesti, kot bi lahko. Da pa se ga seveda še “odpreti”.

Ob zasuku ključa se na armaturki prižgejo vse kontrolne lučke, kazalec obratomera se zasuka tja do številke 12. Prikazovalnik hitrosti je digitalen, zaslon pa prikazuje še nivo hladilne tekočine, skupne in dnevno prevožene kilometre, uro, stanje baterije ter štoparico. Med funkcijami preklapljamo z levim palcem na gumbu, skritim blizu tistemu za trobljo. Če radi držite krmilo bolj na tesno, vas bo prej omenjeni gumb med vožnjo žulil v prst. Pred hladnim zagonom vklopimo stikalo čoka na levi strani in motor lepo steče. Za oživitev vročega motorja potrebuje pomoč ročice za plin in zaganjač kakšen zasuk več.

Motor lepo začne nabirati obrate, ko voznika preseneti luknja v moči med 5000 in 5500 vrtljaji. Zato je treba motor večinoma priganjati čez to območje. Potem je moči dovolj tudi za kakšno prehitevanje, a ne pričakujte preveč. Še vedno se spomnim, kako je potegnila starejša sestra, ko se je kazalec obratomera približal številki 8000. Testne Aprilie pa niti ni bilo smisla preganjati v višave, večinoma smo se vozili med 6000 in 8000 obrati glavne gredi v minuti. Večinoma se končna hitrost giblje okrog 120 km/h (odvisno od vetra, naklona, teže voznika), po ravnini se mi je povsem sklonjenemu za majhno masko celo uspelo dotakniti številke 139, po klancu navzdol pa tudi več, ampak prizanesite ji s takim priganjanjem.

Tisto, kar bolj prijetno preseneti, je igrivost v zavojih. Poiščite cesto s čim več ovinki, če se le da, brez vzponov in zabava se lahko prične. Kar nekaj kilometrov sem rabil za privajanje načina vožnje s tako lahkim in – glede na ostale ki jih vozim – podhranjenim motociklom. Zaradi slednjega primanjkuje moči za izhode iz ovinka, zato je potrebno že v zavoj pripeljati s čim večjo hitrostjo. Tako sem le malenkost zavrl, prestavil stopnjo nižje in podrl motocikel v ovinek. To zaradi nizke teže poteka izredno lahkotno, prav tako so zelo hitre menjave smeri v zaporedju ovinkov. Hitrost v zavoju je zaradi dobre kombinacije okvir-vzmetenje-pnevmatike (ogrejte jih prej!) lahko izredno visoka, skoraj bi si upal staviti, da sem bil hitrejši kot z mojim šetsto kubičnim supermotom! Pri vožnji čez kratke grbine je opaziti, da je zadnji del vozila malenkost trši od prednjega.

Čestitke Apriliji za odlične zavore. Prednjo lahko upravljamo z dvema prstoma in se brez težav zapeljemo po prvem kolesu. Začetnik naj si zato vzame čas in trenira zaviranje, v kritični situaciji bi znal biti stisk ročice premočan. Mularija, ste že kdaj pomislili o udeležbi na kateri izmed delavnic varne vožnje? In če boste zavalili debel milijon za motor, imejte v rezervi še nekaj denarja za dobro opremo. Vozniku RS-ke pristoji tudi enodelni kombenizon. Če se vam bodo nevoščljivci posmehovali češ, kaj pa rabiš tako opremo za stopetindvajsetko, se ne ozirajte preveč. Napake delamo vsi – dobra čelada in usnje lahko le dobro ublažita posledice.

RS 125 je porabila tam nekje od 5 do 6.5 litrov neosvinčenega goriva na 100km. Pričakovano glede na to, da jo je potrebno neprestano priganjati v visoke vrtljaje. Brez tiste luknje v moči pri 5500 vrtljajih bi znala biti številka tudi manjša. Da je treba doliti olje za dvotaktnike v posodo pod sedež (tam je skrito tudi orodje in manjši predalček), vas bo opomnila opozorilna lučka na digitalnem zaslonu, prav tako na nizek nivo goriva v rezervoarju. Pograjati je treba še napako na desni strani plastičnega oklepa, kjer je po prvih nekaj sto kilometrih razpokala barva.

Italijani so naredili lep in kakovosten motor, kateri zmore več, kot bo povprečen najstnik uspel izkoristiti. Bo pa frajer, o tem pa ni dvoma. In če so starši pripravljeni odriniti 1,15mio SIT za odlično spričevalo – zakaj pa ne? Pa srečno!

V času objave članka je bila cena motocikla Aprilia RS 125 pri zastopniku Avto Triglav d.o.o. 1.149.990 SIT (4606.59 EUR). Cena odstranitev blokad in namestitev novih delov, da agregat “zadiha s polnimi pljuči”, znaša od 125.000 do 150.000 SIT. V primeru odstranitve blokad tovarniška garancija ne velja več.

Na testno vožnjo so nam vozilo odstopili pri podjetju Avto Triglav d.o.o., dekle pa so oblekli v trgovini Vomberger iz Britofa pri Kranju.