Test: BMW R1200GS Adventure

Rabim premor, drugače mi bo razneslo glavo. 24 ur na dan je premalo, vikend je komaj kateri še prost. Nekam bom šel. Kam? Ne vem še. S turistično agencijo prav zagotovo ne, utesnjenost in nerodnost avtodoma mi tudi ne diši… Z motociklom grem! Zemlja bo moj dom in spalna vreča moja postelja. Težko najdem primernejšega sopotnika od novega GSA!

Spomnite se, na katerih motociklih srečujete trume popotnikov, ko v dolgih kolonah čakate pred cestninsko postajo ali mejnim prehodom. Predvsem naši severni sosedje ter Nemci si za potovanje najrajši privoščijo katerega izmed BMW-jev, GS-i so v večini. Sem pa tja še srečamo tistega grdega račka s škatlasto prednjo lučjo, res težko pa zgrešimo množico tistih, ki spredaj škilijo.

Zadnja “ge-es” stvaritev z bavarske je Adventure. Navadnega GS-a so opremili z veliko posodo za gorivo, podaljšali hode vzmetenja in dodatno zaščitili – z nelakirano črno plastiko in kovinskimi cevmi. Zgleda zares robustno, okrog posode za gorivo kar malce preveč napihnjeno. A moram priznati, da mi je osebno to najlepši GS. Takole opremljen me gleda, kot bi si mislil: “Pojdiva, pripravljen sem in nič me ne more presenetiti.” In sva šla…

Hej, pa ja Nemci ne pričakujejo, da se bomo s tem velikanom vozili v natikačih?! Prestavna ročica je bila nastavljena odločno prenizko in moje Alpinestarke za motokros tam niso našle prostora. Povrh vsega je stvar privijačena z vijakom s torx glavo, za katere pa ključev v moji mali delavnici nimam. A vijak ni preveč zategnjen in uspem si nastaviti “šalthebl”. Sedi se na tem motociklu res odlično, noge niso pokrčene, hrbet raven, roke počivajo na krmilu, ki se nekje od daleč spredaj steguje proti vozniku. Nisem vajen delati dolgih tur, pa se je zadnjica po dobrih 500 km v enem dnevu kar dobro počutila. Z velikim sedežem (ki ga je moč preprosto odstraniti) in primernimi

ročaji je poskrbljeno tudi za sopotnikovo zadnjico. Če med vožnjo na hrbtu radi čutite sopotničine obline, potem GS ni za vas.

Prostora je res dovolj za oba – celo toliko, da ima lahko brez težav med vožnjo v dvoje oprtan nahrbnik tudi voznik. Adventure ima že pripravljene nosilce za kovčke, ki pa jih med testom na žalost nismo mogli preizkusiti. Takole brez “kufrov” zadnji konec deluje prazno, v neskladju s kompaktnim prednjim delom. Čudno se mi zdi, da razen nekaj malega prostora pod sedežem (orodje) nikjer ni prostora za drobnarije, kot so prva pomoč, zemljevid… Verjetno radi vidijo, da kupec odpre denarnico še za artikle iz kataloga dodatne opreme.

BMW R1200GS je namenjen dolgim, lagodnim vožnjam in tu mu brez pomisleka pritisnem petico! Če začnem pri agregatu – ta je naravnan na čim uporabnejšo krivuljo navora, zato od 1200 kubičnih centimetrov ne pričakujte preveč. Zmogljivosti so glede na velikost prostornine pustile precej mlačen vtis, pospeški pač niso “gate parajoči”. Je pa zato toliko večji užitek križariti s srednjimi obrati s precej visokimi potovalnimi hitrostmi. Precej kilometrov je bilo potrebno, da sem se odvadil neprestano pretikati, motor lepo vleče že od dveh tisočakov. Tako lahko zataknete v šesto prestavo, se vozite in vozite… Ko je potrebno, tam nekje pri 60 km/h prestavite v četrto, pa potem spet nazaj v šesto. Prava razvada. Zaradi dobre vetrne zaščite in splošnega udobja je hitrost lahko zelo varljiva – hitro boste nevede prehitri!

Ob sicer prijetnem, precej pridušenem brbotanju iz izpušne cevi je moteč mehanski zvok nekje v srednjem območju vrtljajev in s polovično odprtim plinom. Še posebej ob uporabi motokros čelade, ki ima slabšo zvočno izolacijo. Kros čelada – se čudite? Ogromen prednji vetrobran tako dobro usmerja zračni tok nad voznika, da je tudi vožnja po avtocesti s tako čelado prijetna. Ogromna vetrna zaščita in nasploh velik motocikel imata tudi negativni vpliv – občutljivost na bočni veter ni zanemarljiva. Ko na primorski vleče burja, se tistega konca rajši izognite…

Menjalnik je prav tako element vreden aplavza. Hodi ročice so kratki, premiki nemško natančni, mehanskih zvokov, razen sem ter tja pri pretikanju v prvo prestavo, ni zaznati. Prihranite mu le dirkaško hitro prestavljanje, tega ne ljubi.

Ko je govora o udobju, ne morem mimo vzmetenja. BMW-jev sistem (paralever in telelever) se na cesti izkaže za dobro rešitev, saj lepo plava preko kakršnih koli grbin. Na začetku testa je plaval celo odločno preveč, sploh pri vožnji v tandemu. Motocikel je v hitrih zavojih neprijetno nihal, a na desni strani pod sedežem se skriva zdravilo. Tam najdem velik črn gumb, s katerim nastavljamo trdoto zadnje vzmeti. Pozna se vsak klik in za moj okus vožnje ga privijem do konca. Še kakšen klik več ne bi škodil – pri vožnji dveh potnikov in še prtljage se utegne zadnji konec še vedno kanček preveč posedati. Ampak zahtevam preveč, GS ni športnik.

BMW R1200GS naj bil se uvrščal med velike potovalne enduro motocikle, a pridevnika “enduro” ne vzemite preveč resno. Makadami so sicer prevozni, z bolj terensko naravnanimi pnevmatikami bi si upal zapeljati tudi na slabšo podlago. Krotiti takole težko kravo med odnašanjem zadnjega kolesa ni mačji kašelj. Zato na zabavna pospeševanja “na počez”, zaviranja z odnašanjem zadnjega kolesa ter, bog ne daj – skoke, kar pozabite, v ta namen si bo treba omisliti HP2 ali konkurenco pomarančne barve…

Velik razlog anti-beemvejevcev, zakaj BMW-ja nikar v garažo, je bil velikokrat kardan. Ampak ljubi moji, kardan deluje tako lepo in nesunkovito, da mi niti na misel ne pride na koncu teksta omeniti ga v rdeče obarvanem pravokotniku. Ko sem se privadil sklopke in menjalnika sem lahko prestavljal tako lepo, da bi gluh in slep sopotnik mislil, da se voziva z avtomatikom. Brez dodajanja vmesnega plina! Noben bav-bav ni niti zapiranje ročice za plin, večjih sunkov s pogona ni čutiti. Ne verjamete? BMW ima na voljo kar nekaj testnih motociklov… Kardan ne potrebuje čiščenja in mazanja kot veriga, življenjska doba pa je dooolgaaaa.

Odlične zavore so servo ojačane, kar boste slišali, ko bo ključ v kontaktu in motor ne bo tekel. Stisk ročice je zato zelo nežen, opravljate lahko samo z enim prstom. In ne bojte se premočnega odziva, (izklopljiv) ABS rešuje kritične situacije. Zanimiv je patent na ročici zadnje zavore, kjer lahko dvostopenjsko nastavimo višino stopalke. R1200GS ima še dvostopenjsko ogrevane ročke, potovalni računalnik ter dodatne luči, ki naredijo nočno vožnjo v slabih razmerah varnejšo. Žeja agregata znaša nekje od 5.5 pa tudi čez 7 litrov goriva na 100 km, seveda odvisno od načina vožnje. Zaradi ogromne posode za gorivo potovalni računalnik pokaže “range” tudi 600 km, medtem ko se lučka za rezervo prižge tam nekje okrog 100-150 km pred naslednjim nujnim dolivanjem goriva. Hudo!
Da ne bom samo hvalil… Med “fotošutingom” na vroč poletni dan, ko sem nekajkrat ugasnil in prižgal agregat, je poslušnost odpovedal akumulator. Porivati BMW-ja ni ravno častno, pa tudi ne lahko opravilo. Imetje to v mislih, ko boste osvajali svet…

Tistih, ki si katerega od BMW-jev že lastite, nima smisla na dolgo in široko prepričevati – v vaših očeh je verjetno Adventure vreden svojega denarja. Tistim, ki pa svetovni popotniki šele želite postati, pa takole: če v motociklu iščete udobje in (pregovorno BMW-jevo) zanesljivost; če se z njim ne mislite voziti tam, kjer ste se do zdaj vozili s hard enduro; če vam ni odveč odriniti šopka denarja, s katerim se dandanašnji kupi tudi soliden avtomobil, potem kar pot pod noge do salona. V nasprotnem primeru lahko še naprej govorite, da je GS tako ali tako grd motor za stare fotre, ki ima cukajoč kardan, povrh vsega pa še kuri olje. In se odpravite na pot z, naprimer, staro Africo Twin, ravnotako se boste imeli fino.

Cenik dodatne opreme:
Gretje ročic ……………………………………………………………… 45.483,90 SIT
Potovalni računalnik …………………………………………………. 33.515,80 SIT
Dodatne luči za meglo ………………………………………………. 64.635,78 SIT
Beli smerokazi …………………………………………………………… 8.378,04 SIT
Alarmna naprava……………………………………………………… 43.091,74 SIT
ABS ……………………………………………………………………… 267.560,04 SIT
Nosilci kovčkov ………………………………………………………… 62.243,62 SIT

No, poti okrog sveta sicer nisem opravil in podpisi pod slikami so izmišljeni. Sem pa preživel mnogo lepih kilometrov po Sloveniji. Kje pa so bile posnete slike, pa ugotovite sami. Avantura je končana. Zaenkrat.

Testni motocikel smo dobili pri podjetju Avto Aktiv d.o.o. Cena osnovnega modela motocikla je na dan objave članka znašala točno 3.415.104,00 SIT.

Foto: Marko Kljun, Matevž Hribar