Test: Aprilia SXV 550

Vsi vemo, da je bila SXV 550 rojena na dirkaški pisti. A po pravici povedano, nisem pričakoval take rakete tudi za različico v prosti prodaji. Veste, tole je kar malce prehudo “za na kofe”…

Prve slike “vesoljskega” supermota so se na svetovnem spletu pojavile že leta 2003. Aprilia je šokirala v vseh pogledih: divje oblikovanje, svojevrsten okvir ter revolucionaren agregat. Že naslednje leto so osvojili naslov svetovnega prvaka v razredu S1 ter tako pokazali, da koncept ni samo lep in zanimiv, temveč tudi dober. Veste, to pove veliko. Pri lovu na sekunde, desetinke in stotinke se pokažejo vse slabosti ter prednosti motocikla.
Res pa je, da se tak dirkalnik po vsej verjetnosti ne znajde preveč dobro kot vozilo za vsakdanjo uporabo. Priznam, pričakoval sem precej bolj omehčan motor. Če pretiravam – malenkost športnejšega Pegasa Strado. A-a, SXV 550 je, avstrijci oprostite, “ready to race”.

Seveda, v salonih vas ne čaka zmagovalno vozilo s svetovnega prvenstva, za take hece imamo preplitve žepe. Na serijski različici vseeno najdemo kup komponent kvalitetnih znamk, ki v motošportu nekaj veljajo. Kar se izgleda tiče, so dirkaški osnovi dodani le elementi, ki motocikel naredijo voznega v cestnem prometu tudi po zakonski plati. Zadnji blatnik se sicer steguje precej daleč proti tlom, a Italijani imajo dober okus in tudi ta in ostala “svetlobna navlaka” je oblikovana tako, da ne kazi celotnega izgleda. Tu namreč nimamo kaj pripomniti, pri oblikovanju so se izkazali z odliko. Poglejte okvir, zadnjo nihajko, nosilec krmila, celo stransko stojalo je v stilu…

Zaradi izpuha, ki so ga speljali kar pod sedež, je SXV 550 s tlorisa zelo ozka, spredaj pa se bočni plastični pokrovi razširijo okrog hladilnikov. Na ozek in trd sedež bo bo zadnjica opozorila že nekje po 50 prevoženih kilometrih. Na daljše izlete se odpravljate na lastno odgovornost… Pa še majhna posoda za gorivo… In agregat, ki ne ljubi vožnje s konstantno hitrostjo… Ne ne, tale supermoto ni niti slučajno potovalnik! Všeč mi je, ker je enosed. “Saj bi te peljal, pa ne morem… Kar z avtobilom pojdi, se vidimo tam!” AKCIJA!

Agregat torej. Dvovaljnik je prava poslastica za ljubitelje norih motorjev. Preseneti že zato, ker v primerjavi z enovaljniki oddaja zelo malo tresljajev. Hladnemu je treba pri zagonu pomagati z malenkostnim zasukom ročice za plin, pritisk gumba za hladni zagon ni dovolj. Opravljanje s 5-stopenjskim menjalnikom je lahkotno, prva prestava je predolga (zvrti se do 70 km/h!), kar se izkaže kot pomankljivost predvsem pri mestni vožnji. Pri nizkih vrtljajih dvovaljnik namreč ne deluje najlepše, zato vam pogosta vožnja “na sklopki” ne uide.

Zato pa nabrit agregat ponuja več užitkov, ko se cesta odpre (pa ne preveč!). V prvi prestavi prednjega konca ni moč zadržati na tleh, že med vzpenjanjem prestavim v drugo. Motocikel še kar divje pospešuje, prednje kolo se že bliža tlom, ko agregat spet začne močneje vleči in že se je treba pomakniti s telesom na krmilo, da se SXV 550 ne vzpne preveč. V najvišji prestavi nekje pri 130 km/h zasveti rdeča lučka na armaturni plošči, ki hoče povedati, da je čas za pretikanje v višjo prestavo. Ampak agregat kaže zobe še naprej. Vas zanima končna hitrost? Ne vem, pri 180 km/h sem spustil ročico plina. Noro in strašljivo hkrati! Noro zato, ker se tako hitro s tako lahkim motociklom še nisem nikoli prej vozil. Strašljivo pa zaradi lahkega prednjega konca, ki čez grbine rad grdo zaniha. Pri športnejši vožnji na slabših cestah tudi pri nižjih hitrostih pričakujte nervozno krmilo.
Počasi pa se je z SXV pravzaprav težko peljati, pa naj bo to zaradi psihičnega učinka (sedim na dirkalniku) ali razloga povsem fizične narave (težko je najti območje vrtljajev, kjer agregat lepo vleče in se ne zaletava). Dirkalnik pač.

V kritičnih situacijah ali pri športni vožnji nam pomagajo odlične zavore. Prednja si zasluži pisanje z veliko začetnico, za začetnika bi znala biti še preveč agresivna. Mimogrede, kljub “le” 550 kubičnim centimetrom tale Aprilia nikakor ni za neizkušene voznike. Dirkaško zaviranje ali ustavljanje na prednjem kolesu je zaradi dobrega občutka lahko opravilo, s pomočjo zadnje zavore in z občutkom za sklopko pa se da na krajših zavojih zavirati tudi “na počez”. Za še večji užitek pri taki vožnji bi bile potrebne nastavitve vzmetenja ali pa “anti-hopping” sklopka, saj zadnje kolo rado grdo potrese – zaštemplja, za kar pa je potrebno kriviti tudi vzmetenje. Za dirkaške podvige je namreč malenkost premehko (je pa nastavljivo!), medtem ko je na cesti med blaženjem grbin celo pretrd. Če niste (pre)zahtevni tega ne boste občutili, a vzpostavljanje kompromisov pač postavi neke meje.

RXV je zelo lep in zanimiv supermoto, ki vas lahko zapelje po mestu ali na krajši izlet. A ne kupujte ga le v ta namen – sem pa tja mu privoščite obisk dirkaške piste, tudi pri nas se jih nekaj najde. Mogoče vas dirkanje celo tako močno zasvoji, da naslednje leto dvignete dirkaško licenco in odpeljete državno prvenstvo ali pa Aprilia Supermoto Cup? Zanimivo bi bilo doma imeti SXV in še en komplet opreme za predelavo v enduro sestro RXV.

Drugo mnenje: Blaž Žganjar:

“Z Aprilio SVX sem se odpravil tja komor najbolj sodi. Se ve, na dirkališče. Tam je lahko zadihala s polnimi pljuči in me do dobra “namučila”. Pri priganjanju na stezi zna biti “dvovaljnica” precej zahtevna. V nižjih obratih se ne znajde najbolje, ko pa enkrat presežete prag 5000 rpm, takrat čisto “ponori”. Imel sem kar nekaj težav, da sem se privadil na grob prehod krivulje moči pri omenjenih obrati. Prestavno razmerje je za zaprto supermoto stezo nekoliko predolgo, a kjub temu sem imel “telovadbo”, da se motor pri pospeševanju ni vzpenjal na zadnje kolo. Agregat se z veseljem vrti preko 10000 rpm, pri čemer vas rdeča lučka opozarja na pretikanje v višjo prestavo. Zavore grabijo odlično in vedno bosta zadostovala le dva prsta za učinkovito zaviranje. Pri večkratnih močnejših zaviranjih se je zavorna ročica nekoliko podala, a težavo sem odpravil s ponovno nastavitvijo razdalje zavorne ročice. Vzmetenje je nastavljivo in dobro opravlja svojo nalogo. Tovarniška nastavitev se mi je zdela premehka. Pri pretikanju navzdol sem pogrešal dirkalno “antihoping” sklopko, ki bi preprečevala poskakovanje zadnjega kolesa in tako boljšo kontrolo nad motociklom. Verjamem, da bi se po nekaj obiskih steze hitro navadila en na drugega in bi skupaj odplesala čisto pravi supermoto ples. Saj ga poznate? Imenuje se “na počez”!

Ko si kupite motor kot je Aprilia SVX, ne pozabite dvigniti tudi dirkaške licence! Preprosto jo je škoda le za v mesto, saj “dvovaljnica” v sebi skriva dirkaško srce. Z nje boste odstranili le za na stezo odvečno svetlobno opremo in že ste nared za supermoto dirke. Če ste iz pravega testa, boste lahko že s serijsko osvojili celo stopničke v državnem prvenstvu.”

Cena motocikla pri Avto Triglav d.o.o. na dan objave članka znaša 2.249.990 SIT, v času posezonske akcije pa 1.999.990 SIT.

Foto: Lea Senjak, Matej Primožič