Test: Buell XB12X Ulysses

Ulysses je zanimiv, zabaven in nevsakdanji motocikel, ki preseneča s svojo igrivostjo, pojavo, prijetnim agregatom in pripadajočim zvokom...

Avtor:

Matevž Hribar

15.10.2006

Erik Buell je bil inženir v Harley Davidsonu. Domislil se je, da bi okrog Sporsterjevega agregata zgradil športnika, kar mu je z modelom XB9R (oz. 12 za 1200 kubično različico) kar uspelo. In zdaj so američani iz tega naredili še “allrounderja”. Zveni nenavadno, mar ne?

Buell Ulysses je res zelo nevsakdanji, a glede na to, da je govora o Buell-u, niti ne preseneča preveč. Posebni motocikli za posebne motoriste. Ker ga skoraj ni serijskega motocikla s toliko posebnostmi. Gorivo najde svoj prostor v okvirju, olje se nahaja v zadnjih vilicah, v ogromen zavorni kolut, vpet po obodu platišča, grize šestbatna čeljust. Motocikel je kratek in visok, svojevrsten pečat pa motociklu doda še edinstven ameriški izgled. Ulysses se želi zapeljati tudi izven cest, kjer pa Buell (ali pa Harley, če želite) še nima izkušenj. Kaj torej pričakovati od “terenskega” američana?

Ko si ga pogledamo od blizu nam je hitro jasno, da je od ta testni motocikel kvečjemu le E od Endura. Že dimenzije pnevmatik s sicer bolj grobim (dežnim) profilom nam dajo vedeti, da je vendarle v večini namenjen cesti. Živahnim cestam, če smo natančni! Zakaj, o tem kasneje… Če na pogled poznate ostale motocikle te znamke, potem vam Ulysses ne bo tuj. Širok profil okvirja se lepo zlije s “posodo za gorivo” ter se hitro oža proti vpetju zadnjih vilic ter sopotnikovim stopalkam. Nad dvema prednjima lučema je malo večja maska ter vetrobran, ki svojega dela ne opravlja ravno najbolje. Pod lučmi se na kratko steguje privzdignjen blatnik, kot bi XB12X hotel biti supermoto. In veste, nekaj malega je na tem. Pod agregatom je dodan še majhen spojler, tam pa najdemo tudi izpušni lonec.

Osebno mi je motocikel prav zaradi te drugačnosti simpatičen!

Širok sedež je nasajen precej visoko, tako da bi nižje raščeni znali imeti težave z ustavljanjem in sestopanjem z motocikla. Rumena prevleka je na robovih mestoma zgubana, kot bi bil sedež že popravljen. Tudi za sopotnika je dobro poskrbljeno, namenili so mu zajetne ročaje in celo zložljiv naslon. Voznik držeč krmilo sedi nagnjen malenkost naprej, noge pa ravno prav skrčene počivajo na stopalkah. Voznikove roke varuje pred mrazom in vodo par plastičnih ščitnikov, oglata stikala delujejo precej ceneno (delujejo pa odlično), ogledala so klasična okrogla in prav tako dobro opravljajo svoje poslanstvo – beri: niso namenjena le gledanju komolcev. Testni motocikel je bil bogato opremljen še s tremi kovčki ter “tank torbo”. Če potrebujete več prostora za prtljago, si kupite avto. Ali pa motorno kolo z bočno prikolico.

Zračno hlajen dvovaljnik zelo lepo vleče.

Pri prevzemu motocikla malo v zadregi vprašam prodajalca: “Kam se pa tole vtakne?” V rokah sem imel seveda ključ. Drugačnost gor ali dol, ne vem zakaj so namestili kontaktno ključavnico tam levo spodaj, popolnoma nevidno očem. Tudi po več dneh sem moral poškiliti, da sem ga lahko vtaknil. No, ko vendarle obrnemo ključ, je motorček nared za zagon. Uff, kako potrese. Pravi Harley! V prostem teku oddaja tresljaje s prijetno nizko frekvenco, ki prav nič ne motijo. Tuf tuf tuf tuf… Ob rahlem zasuku plina pred rdečo lučjo na semaforju začutimo vibracije vse do glave. Obstaja mit, da se tako lahko znebiš žolčnih kamnov. 🙂 Sklopka na žično potego ni trda, tudi speljevanje je lepo zvezno. Je pa zato trd menjalnik, pa še glasen povrhu. Hrup me niti ni motil, trdota pa pri preganjanju po kakšnih serpentinah postane moteča.

Zvok je primeren veliki prostornini in dvema valjema ter ravno prav glasen, da je ušesom naravnost prijeten.

Dobra stran: zatika se pa prav nič. Med vožnjo vibracije izginejo, agregat pa vleče zelooo nesunkovito od najnižjih vrtljajev, tam nekje pri številki 5000 hoče postati športen. Poraba goriva je bila zmerno nizka: od dobrih pet, pa tja do šest in pol litra na sto prevoženih kilometrov.

Drugačnost gor ali dol, ne vem zakaj so namestili kontaktno ključavnico tam levo spodaj, popolnoma nevidno očem.

Sem malo višje omenil serpentine, kajne? Težko boste verjeli kako prijetno se obnese Buell na krajših zavojih. Medosna razdalja je namreč kratka in v primerjavi s podobnimi (katerimi že?) motocikli je lahko zelo igriv. Dovoljuje globoke nagibe in hitre spremembe smeri, ni pa namenjen dirkanju. Ob grobem zaviranju, predvsem pa zgodnjem pospeševanju iz zavoja zna nesramno zanihati. Peljite se lepo tekoče, uživaško… Športno turistično! Slaba stran kratkega motocikla pa je nestabilnost, ko se vozniku pridruži še sopotnik in po možnosti še kakšen kovček.

Takrat postane neokreten, pri speljevanju se lahko zgodi, da težko ohranimo začrtano smer. Slaba vetrna zaščita ter smerna stabilnost zmanjšata potovalno hitrost nekje na največ 130 km/h. Čeprav agregat zmore več, veliko več! Števec hitrosti se obrne tudi tam do zaznamka 200… In teren? Prenizko krmilo, neprimerno vzmetenje in kolesa. Saj se da, ampak ne kupujte ga za v Afriko.

Čudež znanosti – prednja zavora. Zavorni disk je vpet na obod izredno lepega platišča, zavorna čeljust je ena s kar šestimi zavornimi cilindri! Zavira dobro, a ne agresivno, da bi se je morali bati. Občutek na zavorni ročici je celo tako dober, da se motocikel zelo lepo nadzira tudi med vožnjo po prednjem kolesu. Zadnja bi lahko bila za kanček zmogljivejša. Vzmetenje: prvi dan bi zapisal, da je premehko. A-a, ni res! Pod sedežem na moje veselje opazim velik črn gumb, katerega je potrebno nekajkrat obrniti v smeri urinega kazalca in že se vozilo vede lepše. Močnejše grbine zadnjo vzmet kljub temu lahko prisilijo do popolnega stiska, ko je motocikel polno obremenjen.

Koncept sploh ni napačen, grdi raček se je med popotovanjem po domovini dobro obnesel.

Gumb za nastavljanje trdote zadnje vzmeti.

Luči svetijo zmerno dobro, želel bi si kakšno candelo več… Moti tudi neprestano delovanje ventilatorja, ki se je prižigal celo, ko zunanje temperature niti niso bile visoke?! Pri vseh teh WARNING nalepkah bi lahko Ulysses imel eno varnostno stikalo več – speljemo namreč lahko tudi s spuščenim stranskim stojalom, kar zna biti nevarno.

Američan je zanimiv in zabaven motocikel, ki preseneča s svojo igrivostjo, pojavo, prijetnim agregatom in pripadajočim zvokom. Pri izletu po Gorenjski, tam nekje med Kropo in Dražgošami se mi je celo utrnilo, da bi ga bilo dobro imeti v garaži. Ima pa nekaj slabih lastnosti, katere najdete