Aprilia Tuono V4R APRC

Med testiranjem sem neskončno užival – preizkušal sem točno takšen motocikel, kot bi ga zasnoval sam – 123 kW (167KM), široko krmilo in bore malo plastike. Nov Aprilijin Tuono V4R je tako robat in brutalen kot izgleda.

Bil je sončen dan na dirkališču Ricardo Tormo. Srkal sem kavo in poslušal rohnenje 20-ih V4, ki so se pripravljali, da v sedlo sprejmejo prve novinarje.

En je bil namenjen meni. Imel ga bom celo dopoldne. Poleg sem “dobil” tudi mehanika. Pred menoj je bil dan v čevljih MotoGP dirkača. Ura je bila petnajst do devetih – odšel sem v oblačilnico, skočil v svoje usnje ter se pripravil na delavni dan.

Prve kroge sem odpeljal v najvišji, šesti, stopnji nadzora pogonskega kolesa, nato pa vsak krog pretaknil stopnjo nižje, vse dokler nisem prišel do najnižje nastavitve. Tuono V4 R dodobra pretrese, saj vedno in povsod vleče in trga kot pobesnel bik ter zavira, kot bi ga na mestu pribil v tla.

Po prvi 20-minutni seriji na pisti so me roke bolele kot bi vozil hard enduro, vsakič ko sem močneje zaviral, pa me je potuhnjeno grizel tudi krč v levi nogi. Potarnal sem mehaniku. Na zadnjem blažilcu je nastavil prednapetost vzmeti, da bi se motocikel med ostrim zaviranjem malce umiril in lepše padel v zavoj.

Pomagalo je in Tuono me je med ostro vožnjo manj mučil. Agregat je popolnoma enak kot v RSV4, le 9 kW  manj razvije. Tak odlično ustreza značaju Tuona – obilje moči in navora, a motocikel je med agresivno vožnjo v višjem območju vrtljajev zato fizično zahteven tudi za izkušene voznike. Kratke ravnice piste je z lahkoto pomalical in kmalu se mi je zdelo, da je pista le serija zavojev z dolgo ciljno ravnino.

APRC omogoča zgodnja pospeševanja pri izstopu iz zavojev – celo v najnižji nastavitvi motocikel kljub nežnemu nenehnemu spodrsavanju deluje varno. Ko se je ura bližala opoldnevu, sem roke “šparal” s hitrim “sprehodom” po menjalniku s quickshifterjem, a se mi zdi, da v resnici ni šlo nič počasneje. Prve tri prestave na Tuonu so krajše od tistih na RSV4 – razlika je očitna.

Zahvaljujoč odličnemu quickshifterju, sem na ciljni ravnini prišel vse do šeste prestave. Tudi zdrsljiva sklopka je sijajna – pred hitrim levim zavojem sem pretaknil v drugo, nagnil, nato pa odločno dodal plin. Tuono mi je bil takoj všeč, a po nekaj krogih, ko sem med zavoji našel prilike za kratek počitek, mi všeč postala tudi pista.

Testni Tuono je bil za pistaško preizkušnjo obut v zadnjo pnevmatiko Pirelli Diablo Corsa mer 200/55-ZR17. Nameščeni je imel tudi ročici sklopke in zavore iz paketa aftermarket opreme. Zajetna zadnja pnevmatika ima odličen oprijem, a brutalni Tuono jo zlorabi, nemudoma ko se mu ponudi priložnost. Nakloni, ki jih omogoča motocikel obut v to pnevmatiko, sodijo v razred superbike – poleg višjega krmila in odsotnosti oklepa je le malo tistega, kar naj bi pričalo, da tudi v resnici ne gre za litrskega superšportnika. Zdi se mi, da se mu ob bok lahko postavi le Ducatijev Streetfighter. Celo MV Agusta Brutale je prenežna in premehka za primerjavo z novim Tuonom. Ta bo v letošnji sezoni osvojil svet in čisto zares ne vidim pravega tekmeca zanj. Kos bi mu morda bil le goli Desmosedici, a pri Ducatiju ga ne načrtujejo.

Čeprav sem obračal ročico plina kolikor mi je dal pogum in drvel po pisti, je motocikel ostal umirjen in varen – odpušča ogromno vozniških napak in je prava izbira za tiste, ki se radi hitro vozijo na pisti in cesti. Je pravi je testosteronski paket na dveh kolesih in nikoli ne bo dolgočasen.

Nisem še vozil nakeda, ki bi bil tako stabilen in tako primeren za pistaško rabo kot novi Tuono. Ko agregat doseže 10.000 vrtljajev, iz izpuha zarohni MotoGP-jevski zvok. Novi Tuono je v srednjem območju vrtljajev mogočen – rdeče polje se prične pri 12.300. Prve tri prestave so namenjene treningu rok – no, morda je širše krmilo res udobnejše na cesti, na pisti pa bo V4 poskrbel, da boste roke dodobra natrenirali.

Pa tudi sicer je Tuono poskrbel, da mi na testni dan ni bilo dovolj dolgčas (ali sploh ne), da bi si čas krajšal z vožnjo po zadnjem kolesu. Ima vse, kar ima RSV4 Factory APRC SE – vključno z nadzorom dvigovanja prednjega kolesa, ki skrbi za “nežne pristanke”.

Popoldne sem presedlal na popolnoma serijskega Tunoa obutega v zadnjo pnevmatiko mer 190/55 – s sistemom nadzora pogonskega kolesa v najvišji stopnji in sistemom nadzora delovanja agregata v nastavitvi Sport, ki nekoliko omeji navor v nižjih prestavah. Po urah igranja z nastavitvami sem ugotovil, da mi med vožnjo po zavitih gorskih cestah najbolj ustreza tretja stopnja nadzora pogonskega kolesa – nižje nastavitve med agresivno vožnjo ne posegajo v delovanje motocikla dovolj odločno, da bi reševale najbolj neugodne cestne situacije – višje nastavitve bodo poskrbele, da bo vožnja varna tudi, ko se na cesti znajde oljni madež ali zajetna zaplata peska.

Edina elektronska pritiklina, ki je novi Tuono nima, je sistem ABS. Ta še ni na voljo, a zanesljivi viri mi pravijo, da pri Apriliji pripravljajo tudi tega. Dirkaškega seveda.

Na cesti Tuono V4 ni najbolj nezahteven motocikel na svetu, rahlo deževno testno popoldne pa je poskrbelo, da je bilo tudi izvajanje “wheelijev” za fotografa še malce zahtevnejše kot sicer. Zabavnejše je bilo na avtocesti – dvignil sem ga zgolj z močjo agregata v drugi prestavi in nadaljeval vožnjo, dokler so mi to pustili vrtljaji. Tuono je zares pravi stroj za vožnjo po zadnjem kolesu – seveda je pred podvigom potrebno izklopiti nadzor delovanja agregata in pogonskega kolesa, sicer boste razočarani, ko bo sistem hitro prekinil veselje.

Elektronske igrače

APRC – Aprilia Traction Control je Aprilijin osemstopenski sistem nadzora pogonskega kolesa, ki je na Tuonu prilagojen cestni rabi, a na psiti ne kvari užitka.
AWC – Aprilia Wheelie Control je nadzor dvigovanja prednjega kolesa, ki preprečuje izrazito dvigovanje na zadnje kolo in je na Tuonu prilagojen teži in razporeditvi mase motocikla.
AQS – Aprilia Quick Shift je sistem za hitro pretikanje brez uporabe sklopke.
ALC– Aprilia Launch Control je sistem, ki skrbi za razporeditev močl in njen prenos na zadnje kolo za optimalno speljevanje.

Sedež je zelo komplatken in je daleč od udobnega. Cestna vožnje je sicer udobnejša kot na RSV4, a ni za razvajene zadjice. Tuono bo pisan na kožo tisitm voznikom, ki bi sicer raje posegli po SS modelu, a jim na slednjem ni po godu položaj za krmilom. Vse ostalo ostaja enako.

Zaključek

Aprilia Tuono V4R APRC je najbrutalnejši in najbolj brezkompromisen streetfighterski naked na tržišču. Le redkokateri motocikel je  naredil takšen vtis name in zagotovo ga še dolgo ne bom pozabil. Agregat, V4, z dobrimi 167 konji in 111 Nm navora je odličen in en boljših kar jih je na voljo. Vozne lastnsoti so navdušujoče. A pozor! Strupenjača si zasluži tudi veliko spoštovanja.