Harley Davidson Softail FXS Blackline

Blackline je peti član  Davidsonove serije Dark Custom in hkrati prvi Softail v naboru. Zakaj ga niso krstili za Black Boba, ne bom vedel nikoli.

Harley je Blackline le pol leta po prihodu na trg nadgradil na raven ostalih, modelov Softail – namesto s Twin Cam 96B, bo v ZDA poslej opremljen z agregatom Twin Cam 103. V Evropi so agregat 103 dobili vsi Softaili, le Blackline ne. Ker sem imel priložnost preizkusiti oba, se mi lahko zapiše, da bi ob nakupu Blacklina v vsakem primeru zahteval takšnega s Twin Cam 103, ali pa bi za izpeljanko z 96B zahteval popust. Blackline je paradni konj serije Dark Custom. Pa je res boljši od resnično “kulskega” in cenejšega Forty-Eight?

Forty-Eight je 1200-kubičen Sportster z drobno posodo goriva, Blackline pa je Softail. Ima zajeten rezervoar in agregat primeren za vse vrste dodelav in nadgradenj. Medtem ko Forty-Eight blesti v mestu, se Blackline zaradi večjega rezervoarja in vzmetenja odlično znajde povsod drugje.

Blackline se izkaže med počasnim, uživaškim “kruzanjem”  pri nizkih vrtljajih in (prav tako nizkih) hitrostih. Do do 100 kilometrov na uro proizvaja malo vibracij za tako velik dvovaljnik. Celo pod 1000 vrtljaji na minuto se agregat in prenos moči le malo pritožujeta, zato sem ga “brcnil” v šesto prestavo kolikor hitro sem lahko. Prenos moči poteka preko zobatega jermena – pospeševanje je gladko in odločno. Skoraj 19-litrski rezervoar zagotavlja dobro avtonomijo in na črpalki sem se najprej ustavil na malici in ne za dotakanje goriva.

Ko sem ga prvič zagnal, sem opazil, da je z modela Rocker C podedoval sistem zagona “ročne granate”. Stopalke so pomaknjene daleč naprej – za udobno križarjenje, prav tako naprej potisnjeno široko krmilo pa povprečno odmerjenega voznika ne raztegne do neudobja.

Med testno vožnjo me je ujel naliv – potisnil sem se daleč naprej in se poizkušal zviti v nekakšen klobčič, da bi ne bil popolnoma premočen. Pravijo, da črna barva ne razkriva slabosti. Tudi tega, kako moker sem bil po nalivu ni pokazala.

Uživam v vožnj z nogami iztegnjenimi daleč naprej – morda bi si zaželel še bolj naprej pomaknjene stopalke. Vožnja, dolga kolikor je dovoljeval en rezervoar goriva, je bila udobna. Sedež je najnižji kar jih Harley Davidson ponuja – pod voznikom težkim 82 kilogramov se bo posedel na 610mm.

Sopotnikov sedež spominja na presušeno in trdo štruco kruha, pa tudi prostora na njem je bore malo. A Blackline ni potovalnik. Je bob. Zloben modni dodatek. Cruiser. Sopotnica se sicer ni pritoževala  in vzmetenje je s parom na krovu delovalo dobro, čeprav je bilo dodatno obremenitev čutiti na prednjem delu. Resno zaviranje se vrši z zadnjo zavoro, tudi če na krovu ni sopotnice.

21-palčna, 90-milimetrska prednja pnevmatika izdatno priskoči na pomoč prednjemu vzmetenju pri požiranju neravnin. Dunlopove pnevmatike so svojo nalogo opravljale zelo dobro tudi v poplavi na cesti, ki jo je povzročil poletni naliv, čeprav sem ob prvih večjih kapljah privil plin, da bi svojo rit čim prej pripeljal domov. Blackline sicer ni navdušen nad dežjem, saj se mu je po nekaj mokrih kilometrih pričelo kolcati. Prenehal je takoj, ko se je dobro posušil.

Ogledala so nameščena zaradi…lepšega. Ne zato, ker bi v resnici opravljala katero izmed praktičnih nalog – recimo ponujala pogled na dogajanje za motociklom. Če sem hotel videti kaj se dogaja, sem moral spustiti komolce in premakniti glavo. Uporniško, ni kaj. Namestitev kot jo ima Forty-Eight – pod krmilom, mi je mnogo bolj po godu, pa še bolj učinkovita je.

Zaključek
Če nisem nabiral kilometrov na avtocestah, sem skakal iz mesta in vanj, obiskoval tatoo salone in njim podobne konce in kraje – očitno sem pravi ciljni kupec tega Harleya. Všeč mi je, a športnejši  Forty-Eight, ki sem ga preizkušal lansko poletje, mi je še bolj po godu, zato bi  raje kot Blackline, kupil Forty-Eight. Če se vam kljub temu cedijo sline po Blackline, počakajte na takšnega s Twin Cam 103 ali vsaj na konkreten popust na 96D. Karkoli pač pride prej.