O redko katerem japonskem motociklu se je v zadnjem letu pisalo toliko, kot o novi VFR 1200. Napovedi presežka so sledili prvi testi, pa tudi serija graj – pretežka, prešportna, s premajhnim rezervoarjem za tako potovalno usmerjen model s tako visoko ceno. Res?
Filozofsko nova VFR združuje bistvo dveh modelov – stare VFR in legendarne XX. Stilsko je dovršena in prefinjena. Elegantno sofiticirana in prepoznava ter kot oblikovalski izdelek odlična prestižna postavljaška igrača velikih fantov, ki se želijo pokazati brez vulgarnosti superšportnikov.
Nov, 1237-kubičen agregat inovativne zasnove, s katerim je Honda dražila na Eicmi že leta 2007, je navdušujoče zmogljiv, prožen, in kar se podajanja moči tiče, uglajen ter ustrežljiv kot kraljevi butler… na steroidih. A slabšega izdelka od Hodne nismo niti pričakovali.
Motor ohranja značilno brnenje V agregata – tisti, ki bistva VFR ne razumejo, se nad njim morda celo malce namrdnejo. Motor največjo moč – 125,7 kilovatov oziroma 171 KM, razvije pri 10.000 vrtljajih na minuto – po prvih ocenah precej visoko, glede na to da naj ne bi šlo za izrazito športen motocikel. Pa precej nepomembno ob podatku, da VFR veliko večino svojega gromozanskega navora – in tega je zares veliko, razvije pri hecno nizkih 4000 vrtljajih ter že 1000 vrtljajev na minuto nižje ob obratu ročice tako odločno poskoči, da je širok nasmeh pod čelado neizbežen.
Ker naj bi bila nova VFR precej potovalno usmerjena, uporabnika pa naj bi malce razvaja s svojo nezahtevnostjo vzdrževanja, je opremljena tudi s kardanskim prenosom moči na kolo.
Kardan nove VFR je uglajen in z zdrsljivo sklopko sodeluje lepo. Prav zato nas je v zelo nizkih vrtljajih motorja presenetilo nekakšno klokotanje. Tega je začutiti le pri res nizkih vrtljajih – med počasnim gužvanjem in gnečenjem po pločevine polnih, mestnih ulicah. A ker urbana središča zagotovo niso VFR-ino naravno okolje, mala nediskretnost kardana niti ne utegne priti do izraza.
Nova VFR s svojimi voznimi lastnostmi ne izstopa iz Hondinega povprečja. Je stabilna, suverena in predvidljiva – takšna kot praviloma Honde so in kakršne imamo radi. V primerjavi s staro VFR je mnogo težja – okoli 30 kilogramov mase več ima, in prav vse je med počasnim manevriranjem čutiti. A ko rahlo obrnemo ročico za plin in prav počasi speljemo, okornost izgine. VFR 1200 je v primerjavi s starim modelom navdušujoče vodljiva in okretna igrača. Ker je zaradi zasnove agregata v pasu zelo vitka ter ima zelo športen, v prednjem delu ozek sedež, resnejših težav ne bi smela povzročati niti tistim z malce krajšimi nogami in voznicam.
Čeprav VFR 1200 precej nesramežljivo kaže svoje potovalne ambicije, je položaj za krmilom za oddtenek športnejši, kot bi si ob nabiranju resnih kilometrov zaželeli. Morda je rezervoar za gorivo prav zato nekoliko skromnejše odmerjen in narekuje pogostejše postanke na črpalkah ter tako tudi krajši počitek za roke voznika.
Sedeža – voznikov in sopotnikov sta odlična – primerno kompaktna, a ne toliko, da bi se zadnjica zares pritoževala. Opazili smo, da prevleka obeh sedežev nudi odličen oprijem v Corduro odeti zadnji plati, medtem ko usnjena oblačila na njej zelo drsijo.
Armaturna plošča je kombinacija digitalnih prikazovalnikov in analognega števca. Je pregledna – tako kot smo tega vajeni pri Hondi.
Za udobje sopotnika oziroma sopotnice je poskrbljeno z dovršeno obliko precej velikodušno odmerjenega sedeža za sicer tako športno začrtan motocikel. Tudi ročice na zadku so oblikovane tako, da lepo sedejo v orokavičeno roko in so nameščene tja, kamor sodijo.
Kaj smo opazili?
Ker je VFR 1200 prestižen kos motocikla, kar sporoča prefinjeno, a zato nič manj neposredno, smo izdelovalcu zamerili uporabo na otip nekoliko prepoceni materialov – pa se ob to “pocenskost” na drugem, manj pompozno napovedovanem modelu niti ne bi spotaknili. A ker gre za novo VFR, smo se.
Presenečeni smo bili ob dejstvu, da tako prestižen model motocikla iz rok proizvajalca, ki slovi po svoji predanosti varnosti in svoje jeklene konjiče praviloma opremi s serijo elektronskih krmiljenj in nadzorov, modela VFR 1200 ni opremil z večstopenjskim nadzorom delovanja agregata (večstopenjskim mapingom). Agregat je zelo zmogljiv in dinamičen, zato se možnost prilagoditve podajanja moči na mokrih in spolzkih cestah zagotovo ne bi branil nihče.
Če smo brnenje agregata sprejeli kot manifestacijo značaja motocikla, pa nam kljub temu niso bili všeč drobni tresljaji, ki so se širili po krmilu in stopalkah sopotnika. Na daljši vožnji takšno drobceno brnenje zagotovo ne bo sejalo navdušenja.
Zmotila nas je tudi postavitev sopotnikovih stopalk. Te so – predvidoma zaradi večjega udobja sopotnika, nameščene sorazmerno naprej, a so prav zato preblizu stopalk voznika. Tako se bosta s sopotnikom vse prepogosto zapletala s stopali in drug drugemu parala živce.
Zaključek
Nova VFR je odličen, zmogljiv in zelo čeden motocikel, ki bo na cesti obračal glave mimoidočih in nase vlekel poglede. Razen izrazito zmogljivega agregata, tehnični sklopi ne izstopajo iz siceršnjega Hondienga povprečja. Dobro, saj so Hondini normativi visoki, njeni motocikli pa praviloma zadenejo žebljico na glavico. Cena? 15.990 Evrov za klasično in tisočaka več za tisto s samodejnim menjalnikom.
Tole se pa bere bolj kot kakšen PR pamflet in nitinajmanj kot test. Sicer razumljivo, ker Slovenija nikoli ni in ne bo premogla resne kritične presoje, vendar vseeno ni potrebe kovati v zvezde. Stilsko dovršena in prefinjena? Oblika novega tisočletja res ni Bozo The Clown, cena pa je bolj kot “velikim fantom” namenjena “ljubiteljem viagre”. En predlog – dejte mal jajc v test(o), bo boljša palačinka.
Motor je dober, celo odličen. Ni pa BMW, kot ste mnogi pričakovali. Honda ostaja zvesta sama sebi in mnogim je všeč tako.
Tresljaji V4 motjo deca k ma MM 🙂
He he…
suntrace14: si pomislil, kaj pa, če je vse to res….
bladzo: kolikor berem po revijah (sem že dolga leta naročen na tri revije) in forumih so tudi die-hard ljubitelji VFR modelov (tudi sam se štejem mednje, l. 1995-98 mmmmm) v večini razočarani. V Motorcyclistu, US main-stream reviji, ki je tudi bolj PRovska, npr. piše, da je od VFR ostalo samo ime, ki bi moralo biti drugačno, saj ne povzema koncepta prvotnih VFRk. Je pretežka, predraga, prevelika, nima zobno gnanih odmičnih gredi. Ni slab motocikel, daleč od tega. Ampak stilsko dovršen pa zagotovo tudi ni. IMHO seveda.
Jest pa mislim, da stilsko dovršen je, samo ni pa nujno da nam je vsem to vseč…
Je pa res bolje bi bilo najbrž da bi izbrali drugo ime, če za nadomešča dva modela.
Kako se pelje pa ne morem sodit kar pač ne pridemo zravn pri testnih vožnjah 🙁
16 jurjev za kurjo letanco na tanku? Hmm…..ne, hvala
ne dvomim da je motor dober, lep pa ziher ni. od spredaj mi deluje kot nek kloniran marsovec. sem v dilemi ali je bolj čuden od s1000rr ali ne.
Seveda ni vsem po godu. Kam pa pridemo če bi bil? Torej: tresljaji na ročkah..ne bi jih smelo biti glede na to, da je to “top” hondin sport-tourer. Sploh pri taki ceni. In ja, so “nadležni”. Je pa tako: na vse se človek navadi če mu je zadeva prava. Na slabe in na dobre stvari. Tudi supersport GSXR-i, CBR-e in Ninje so nekaterim super za potovat. Potem se pa čudimo. Torej, enim je super, drugim obup, tretji so pa “neodločeni”..
Motor je lep, tu ni kaj in kvaliteten nedvomno tudi… Je pa seveda malo ušel iz segmenta… Jaz ga gledam samo kot naslednika XX. se mi pa škoda zdi stroja in upam, da bo kmalu pristal še v kakšnem nasledniku Pan Europeanke ali Varaderota, mogoče kakšnega luksuznega čoperja v stilu Royal Stara ali nakedu kao V-Max… Skratka tak stroj bi bilo treba z rahlimi modifikacijami menjalnika, navora in konjev čim bolj ponucati v širšem segmentu…
Men je ogromen! mi je Fireblade bolj kompaktna 🙂
Men je pa všeč prispevek, čist kul napisano, pa lepe besede so uporabljali, neki slikc je tud kr luštnih 😛 hehe. Zanimivo res da trese, samo malo tako ali tako mora, da veš da si na mopedu, sicer pa je men tole en idealen motorček za čez nekaj let. @Biker77 – ti si morda vozil BMW k1200s, da bi znal še kako kratko primerjavo navrečt? Hvala, LP
mogoče v starejših letih ………………… ??si ga bom privošču ma ,16 čukov pa to ni normalno !!!
@Suhi…K1200S nisem vozil, na žalost niti K 1300S ne..bi pa znala biti primerjava zelooo zanimiva..Cene so šle pa res nenormalno “gor”..včasih je bil top moped 10.000 DEM..obup.
torej je K1300S še vedno boljša izbira? no ampak na pogled je VFR res manj “dolgočasna”!
bolj grdega in neuporabnega motorja še nisem videl….
in res bo nase vlekel poglede … in vzbujal posmehovanje,ha,ha,ha
ZZR 1400 RULEZ !!!!!!!!!
Lepa je sigurno, 100% bi jo blo zanimvo peljat, samo mislim da v primerjavi z XX ne prinaša nekaj veliko več (ok, odkrito, kdo bo pa res vzel avtomatski menjalnik?). In če pogledamo XX, ki sicer ni več na prodaj, ampak za pol cene VFR dobiš XXo ki je skoraj nova. Plus to da je XX res pravi rocket ship…
Jst pa v vašem članku pogrešam kaj več podatkov o realni povprečni porabi goriva in s tem avtonomije. V naslovu ste omenili, da je grajan zaradi kapacitete rezervoarja, tega pa pol v članku niste nič omenili. Pozabili? Glede na to, da gre za neke vrste semi-tourerja, se mi zdi ta podatek precej pomemben. Tnx.
Očitno je tole res bolj naslednica XX-e, vsaj po moči in vleku motorja. Da pa ima ime VFR, pa ni zaradi nasledstva stare VFR, ampak zaradi V4 (Four) zasnove agregata. Pač tržna oznaka Honde (CB = vrstni 4-valjni, CBR = izdelan v Hamamacuju). Oblika – no ja, v živo (prejšnji teden pred AdriaMedia) nekako lepše izgleda, cena vseeno previsoka za ponujeno, menjalnik bi jaz osebno raje izbral ročnega, navadnega, ne z dvojno sklopko – tudi lažji bi bil in z manj možnosti okvar (če kaj takega pri Hondi pride v poštev). Sopotnikove stopalke so pa očitno kar iz XX-e prekopirali, saj tudi jaz hodim po njegovih čevljih.
No ja.. Imel ga ne bi. Testne vožnje pa se tudi ne bi branil. Problem je le ta, da ne moreš zraven, ker je izgleda predolga čakalna vrsta, ali pa so prodajalci bolj “citroenovsko” naravnani in testne avtomobile uporabljajo za osebne namene. 🙂
Jaz osebno bi probal avtomatski menjalnik, ker me firbec mantra. 🙂 Drugače pa mislim, da se bomo te inovacije morali navadit, ker smo nekateri o avtomatskih avtomobilih imeli podobno mnenje.. Glede tresljajev pa mislim, da je VFR800 pri nizkih obratih tudi malo tresla, bog ne daj, da se je še malo veriga nategnila..
Nisem ne-poznavalec kot prvo.
Motor mi je všeč, bolj kot to pa tudi ne.
Agregat je sicer odličen (moči ima celo preveč), vendar je teža prevelika, prav tako velikost motorja in nepotreben kardan.
Šli bi lahko nazaj na 750ccm, 180kg- suhe teže, udobni sedeži in položaj krmila, 120hp več kot preveč + malo manj čudaški design bi bilo zame več kot dovolj.
Tudi cena – lahko bi bila v rangu cbr 600.
Tako pa si za ta denar kot ljubitelj V4 zrihtam RC30 recimo ali pa za četrtino denarja RC36, katera je bila prava VFR in imam pravo hondo.
Tole pa je neka čudna kombinacija..
Naj še nekaj dodam glede oblike: zdi se mi, da so nekako na silo potegnili linijo krila iz logotipa. V živo izgleda še kar, od blizu pa so škrge poleg luči grde. In če se lahko pohvalim, sem videl novo VFRko v salonu, eno biserno bele barve, pa ji barva nekako še manj paše.