Test: Husqvarna Te610

Tisti, ki nimajo kaj dosti pojma o motociklih, so testno Husqvarno nemalokrat označili za “kroslo”. In sem jim moral razložiti, da to pač ni krosla, ker ima luči, žmigavce in sedež za dva. “Aha, aha, potovalna krosla torej!” Ojej… Težko je razložiti, zakaj bi imel motor, ki je skrajno neudoben za daljše izlete in pretežak za hard enduro. Ampak midva s Te sva se kar dobro ujela.

Husqvarna je pred leti že imela “dual” enduro stroj z imenom LT 610, ki se na naših cestah ni najbolje prijela Mogoče zato, ker je imela močno konkurenco – avstrijskega LC4. Potem nekaj let ni bilo ne duha ne sluha o kakršnikoli dvoživki rumeno-modre barve, nakar so lani presenetili s TE in supermoto izvedenko le-te, SM 610. Z enakim imenom, le drugačnimi prostorninami poznamo pestro paleto hard enduro Husqvarn, ki so strogo namenjene terenski vožnji. 610 pa je stroj s švedskimi (enduro) geni, ki se obenem ne boji vožnje po asfaltu in sprejme tudi sopotnika.

Iz hard enduro serije Te ni podedovala le imena in terenske usmerjenosti, ampak tudi zunanji izgled. Če na jo le na hitro ošvrknemo s pogledom, sploh ne opazimo razlike: visok prednji blatnik iz prožne plastike, klasična enduro maska, za “huske” tipične plastike okrog posode za gorivo in hladilnikov, ozek sedež in privzdignjen zadek so enaki ali zelo podobni tistim na lani testirani Te 510. Drugačne so zadnje bočne plastike, na katerih je manj prostora za dirkalne štartne številke in z obliko naredijo motocikel ožji, kompaktnejši in bolj oster. Na levi strani bode v oči ogromna cev, ki se vije od valja do zaključka pri zadnji luči. Ta glomazna reč ni izpušna cev, ampak le termična zaščita le-te. Da nas ne bo osmodilo po nogi. Sedež je ozek in trd, kar malo preveč glede na namembnost motocikla. Na njem najde prostor še sopotnik, kateremu so namenili celo provizorične ročaje, ki pa so prej

kot ne neuporabni – se bo treba prijeti kar okrog voznikovega života. Ti dve odprtini, ki bi sicer lahko dobro služili tudi ročnem prekladanju Husqvarne, sta premajhni in imata preveč oster rob. Nasvet, kako prizanesti zadnjici: ne vozite se po dolgočasnih ravnih asfatnih cestah. Med ovinkarjenjem ali terenski vožnji v stoje pozabimo na ozek in trd sedež in števec dnevnih kilometrov lahko zvečer preseneti! Modro osvetljen števec je sicer v celoti digitalen, na njem se izpisujejo vrtljaji, dnevni in skupni kilometri, ura in število delovnih ur.

Bodoče lastnike (zdajšnji ste verjetno že opazili) opozarjamo na stransko stojalo. Zaradi precej pokončnega položaja in močne vzmeti se le-to rado izmakne in motocikel pusti pasti na tla. Zato je pametno parkirati v klanec ali z menjalnikom v prestavi. In ob ponovnem zagonu dvakrat preverimo, če smo pretaknili v nevtralni položaj, ker so tej naši potovalni krosli “pozabili” namestiti varnostno stikalo. Ah ja. Bom prenehal tožiti in vas seznanil še z dobro, pravzaprav odlično platjo Husqvarne – vožnjo.

Ko obrnemo nerodno majhen ključ in se dotaknemo gumba za zagon, huska rada vžge. Hladni je treba pomagati s čokom, skritim na uplinjaču, poleg še enega podobnega gumba za zagon vročega agregata ali “hot start”, kot nekateri bolje razumemo. Sklopka na klasični žični poteg in šeststopenjski menjalnik delujeta odlično in pravi užitek je ob divjem pospeševanju prestavljati navzgor kar brez sklopke. Kako divje pa gre, vas verjetno zanima? Prvi vtis nekoga, ki je že vozil motocikel takega formata, torej katero izmed starejših Husqvarn ali oranžnega konkurenta, mogoče ne bo dober. Enovaljnik vleče presenetljivo mirno in se na zasuke desne roke ne odziva sunkovito. Pohvala gre razvojnikom, da so končno naredili agregat, ki (skoraj) ne trese.

Takega bodo veseli začetniki in dolgonoga dekleta – za tiste s kratkimi nogami ta Husqvarna pač ni. In ne samo ti, tudi bolj izkušeni vozniki bodo veseli mehkega podajanja moči, saj na daljših vožnjah, pa naj bo cesta ali brezpotje, ne utruja. Slutim pa, da je tale testna Te kakšnega konja še skrivala in bi z manjšo predelavo bile zmogljivosti bolj dirkaške. Nesunkovitosti ne bodo veseli tisti, ki se radi vozijo po zadnjem koles. Povzpne se le pri polnem plinu v prvi prestavi, zaradi česar se bolje obnese na terenu – prednje kolo v zraku namreč pomeni slabši oprijem in manjšo kontrolo. O ja, po terenu zmore marsikaj. Prva ovira je voznik, druga pnevmatike. Če to dvoje zmore dovolj, lahko s Husqvarno splezate skoraj povsod. Tudi pretežka ni, ko jo je treba lastnoročno pobrati.

Zavore kljub enduro dimenzijam zelo dobro delujejo na cesti, saj večinoma lahko zaviramo z dvema prstoma. Dobro se obnese tudi vzmetenje, ki je za kratke grbine kar malce preveč čvrsto, zato na takih terenih velja voziti v stoječem položaju. Vzmetenje ponuja možnost nastavitev spredaj in zadaj, tako trdote kot hitrosti delovanja. Za konec še podatek za prijatelje Gorenjce: poraba se je v najrazličnejših pogojih gibala med 5,3 in 6,6 litra na sto prevoženih kilometrov. Potovalna hitrost se giblje med 110 in 120 km/h, sicer pa se šesta brzina razvije čez 150 km/h. Še en nesmisel: kontaktni ključ ne odpira posode za gorivo, zato imamo na obesku dva.

Husqvarna Te610, najbolj hard med ne-hard motocikli je z zelo dobrim agregatom in kvalitetnimi komponentami prava izbira za športno navdahnjene avanturiste. Zamera gre nekaj nesrečnim detajlom, katere bi lahko inženirji izboljšali z le malenkostnim naporom.

Ampak je dobra dvoživka. Za v hosto, po opravkih, za skok na morje in za izgovor, da se zaradi neudobnega sedeža moram peljati sam 😉

Cena testne Husqvarne Te610 pri slovenskem zastopniku ZUPIN MOTO-SPORT d.o.o. (03 810 4000, husky.moto.park@siol.net) znaša 6.999 EUR, na voljo pa je že model z elektronskim vbrizgom, ki stane tisoč evrov več.

Foto & video: Matevž Hribar, Andrej Mežnaršič, Karmen Mohorč