Test: Moto Morini 9 1/2

Sodobna tehnologija, združena z eleganco in preprostostjo klasičnega motociklizma. “Devet in pol” je predmet, kateri bi nam lahko prvi prišel na misel, ko kdo izreče besedo motocikel, motor, motorno kolo… Izgleda, kot da je bila velika dvobarvna posoda za gorivo izhodiščna točka oblikovalcev, ki so jo pritrdili na palični okvir, nanj obesili velik dvovaljnik, privijačili še široko krmilo, okroglo luč ter dandanašnji zelo poredko opažena žbičena kolesa.

Občutili smo že, da v prerojeni italijanski tovarni motociklov znajo narediti doberega cestnega bojevnika. Divjemu gusarju so zmanjšali premer sesalnih ventilov, spremenili elektroniko vžiga, zmanjšali kompresijsko razmerje in tako dobili značajsko prijaznejši dvovaljnik s 117 “konji” pri 8500 vrtljaji in navorom 102 Nm pri 6700 vrtljaji na minuto. Prednje Marzocchi-jeve vilice premera 50 mm in zadnji Paioli blažilec so nastavljeni na mehkejše delovanje z več hoda, krmilo je višje in širše, stopalke so nameščene udobnejšemu položaju vprid. Tako je iz cestnega bojevnika nastal… Mirnejši cestni bojevnik? Neee, sedež je nizek, krmilo višje. Čoper? Že res, da je položaj voznika sproščeno pokončen in da je opaziti precej zloščene pločevine, a tlačenje v to kategorijo bi

bila zaradi športne duše malodane žalitev. Kaj pa je potem 9 1/2? Mogoče nam bo bolj jasno po nekaj kilometrih…

Pri zagonu agregata pomaga elektronika in dovolj je le kratek dotik gumba – zaganjač se bo sam vrtel toliko časa, da zagrmi. Iz enojnega zaključka izpušne cevi prihaja pridušen bobneč zvok, ki z višjimi vrtljaji nakaže tudi športno noto. Je zmerno tih in verjetno se bo našel motorist, ki bi z namestitvijo bolj odprtega “rora” želel preglasiti mehanski zvok iz agregata. Ampak je že prav, da ni preglasen, ker ta Moto Morini ni namenjen postavljaštvu in pretiranem vzbujanju pozornosti. V katalogu

dodatne opreme sicer najdemo tudi Termignoni-jev lonec, poleg vetrnega ščitnika, sedeža iz alkantre, raznih torb in kovčkov, Ohlinsovega vzmetenja, vijakov iz ergala ali titana…

Širok in udoben sedež je postavljen presenetljivo nizko, in v pokončnem položaju široko krmilo lepo “sede” v roki. Že tak položaj kar sam kliče po lagodnem prekladanju na ovinkasti cesti. Po nekaj kilometrih sem zapazil, da sem začel avtomobile prehitevati na široooko, skoraj do levega roba ceste in spet v dooolgem loku zapeljal nazaj na svoj pas.

Motocikel, čeprav okreten, kar sam prisili v tak stil vožnje. No, ko smo pri prehitevanju: kljub občutni redukciji moči je le te še vedno dovolj. Takoj po prostem teku pravega odziva še ni, pri slabih treh tisočakih pa dvovaljnik že zelo lepo vleče, z bližanjem rdečemu polju pa so pospeševanja že športna, končna pa zagotovo presega tisto hitrost, s katero se boste vozili po hitrih cestah.

Nastavljivo vzmetenje deluje usklajeno, čeprav bi si pri počasnem “kruzanju” želel mehkejšo in udobnejšo nastavitev, pri hitrejši vožnji pa ravno obratno. No ampak “skoraj desetka” ni dirkač, tako da je serijska nastavitev soliden

kompromis. Omeniti velja še dobre zavore: dva koluta premera 320 mm in Brembove štiribatne čeljusti niso športno ostre, a vseeno nadpovprečno dobre. Verjetno se vam bo zdelo smešno, kateri element me je neverjetno pozitivno presenetil: ogledala! Ljubko majhna, odeta v krtačen aluminij, so postavljena točno tam, kjer jih potrebujem, slika pa je jasna skozi celotno obmojče vrtljajev in hitrosti.

9,5 ni športnik, ni cruiser, ni potovalnik. Ima pa v sebi vsakega malo in zna očarati nekoga, ki si pač želi…motor! In ki si bo po nedeljskem zajtrku vzel čas, do kosila zloščil vsak kvadratni centimeter, tudi vseh xy šprikelj. Prah in umazanija mu nekako ne pristojita.

Rdečo devetko in pol so nam zaupali pri podjetju ZUPIN Moto-Sport d.o.o., cena testnega vozila v osnovni izvedbi pa na dan objave znaša 11.600 EUR.

^{Foto: Matevž Hribar, David Dolenc}