I. del — by Gregs
Ker prvi poizkus testiranja ni uspel, smo izvedli drugi poizkus v zadnjem tednu julija in začetku avgusta. Uvoznik in distributer Avto Triglav nam je zaupal v roke (ali bolje: med noge) “nakeda” z zelo športnim srcem. Tuono ima namreč pod svojim trupom 126 konjičev, ki ob primernih vrtljajih ustvarijo velik nasmeh na voznikovih ustih. Pa pojdimo po vrsti…
Kot zagrizen voznik in pristaš cestnih motorjev (in seveda taiste drže) sem najprej s skepso gledal Tuona. Bom končno vozil motor, ki mi kljub pokončni drži prinaša take užitke kot cestni? In takoj moram priznati, da sem bil nad njim navdušen. Ko sem se ga malo navadil, predvsem primernega dodajanja plina, sem spoznal, da je to motor za užitkarjenje v ovinkih. V spodnjem območju vrtljajev namreč nima velike moči in hitro obračanje ročice se odrazi v nemirni vožnji, a ko kazalec pokaže 6.000 obratov, takrat se začne stampedo – motor namreč privleče na plan vso svojo moč in se z veseljem vrti do rdeče lučke. Ob prestavljanju se moč prav nič ne izgubi, naslednja prestava povleče še bolj… vse do šeste. Brutalno in v velik užitek!
Tuono je dobro vzmeten, drži smer in ga je lahko “premetavati” iz kolena na koleno. Zaloge moči je tudi v dvoje dovolj, poleg prednjega je tudi zadnji sedež dobro ergonomsko oblikovan, vendar je primeren predvsem za nižje sopotnike/ce. Po celodnevni vožnji me je namreč zadnja plat sorazmerno malo bolela… Kljub temu, da ima športno dušo, ne ljubi prevelikih hitrosti – zaradi slabe vetrne zaščite. Za doseganje večjih hitrosti je namreč nujno ležanje na tanku, pa še takrat se pozna pomanjkanje “plastike”. A motor ni namenjen podiranju hitrostnih rekordov, raje ljubi srednje zaprte ovinke (za poznavalce cest: pot na avstrijsko Golico iz smeri Lavamunda je ena izmed najprimernejših).
Če za konec podam misel, kako bi opisal motor, bi dejal tole: obnaša se kot trop mustangov za ogrado – nemirni in vznemirjeni, a ko se ograda odpre, butnejo na plan. Tak je Tuono, zato je za začetnika motor lahko precej nevaren, v rokah izkušenega voznika pa prijetna igrača.
PLUS:
– sedež (tudi sopotnikov)
– neutrujajoča drža
– vozne lastnosti
MINUS:
– navor v nižjih obratih
– prevelik razmik od prsta do stikala smernikov (velikokrat sem pritisnil hupo)
Gregs
II. del — by Perla
Nekaj je narobe z mano, pomislim, skušajoč krotiti v sebi vznemirjenje, ki mi v zadnjem tednu, odkar smo v test dobili Apriliinega RSV Mille Tuona, že z mislijo na nekaj že opravljenih cestnih preiskusov, dviguje srčni utrip, za katerega bi skoraj izdala svojo najljubšo motociklistično znamko, medtem ko sloneč ob ograji ljubljanskega Tromostovja nekoliko odmaknjena opazujem reakcije mimoidočih, ki so se zagledali vanj …
Lep je, kimajo … in s splošno oceno, da je pravi lepotec, sem se srečevala povsod, kjer sva se pojavila. Aprilia je sledila trendu naked motociklov in RSV Mille odvzela nekaj plastik ter mu nekoliko spremenila obliko – nastal je športnik s pridihom touringa – šminkerski streetfighter – kakor me je preblisnilo ob pogledu na Gregsa, kadar sem ga videla na Tuonu. V celoti daje grob, agresiven videz, ki s svojo ozkostjo in visokim krmilom že na prvi pogled zagotavlja udobnost vožnje in hkrati ob pogledu na dvovaljno mašino in ostale zunanje dele, ki jo obkrožajo, vizuelno lepo oblikovane, obljublja moč in nedvomen odziv ter učinkovitost športnega srca. V sredini sta posebej opazna serijsko nameščena ščitnika udarca pri padcu, nad njim pokrova s hladilno mrežo, ki omogočata pogled v notranjost, lepo oblikovana hladilna zračnika in hladilnik z aluminjastim ščitom na obeh straneh. Tuona je mogoče dobiti v barvi magnetno sivih ali tulipansko rdečih plastik s kombinacijo zlate barve, ki lovi barvo zlato obarvanega aluminijastega okvirja in zadnje nihajke. Zelo estetski design v detajle, ni kaj.
Sestavo Tuona in vožnjo z njim odlikujejo prestižni deli, agregat in elementi RSV Mille – je štiritaktni dvocilindraš (V 60°), ki premore 126 KM, ima 43 mm nastavljive vilice s hodom 120 mm, nastavljivo zadnje vzmetenje – oboje Öhlins, kar omogoča odlično športno trdnost, Brembo prve zavore s po dvojnimi zavornimi ploščicami, ki prvovrstno reagirajo, z dvema sprednjima in enim zadnjim diskom (zadnja zavora se mi je izkazala precej slabša – ne vem, morda zaradi položaja tačke), ima vodno hlajenje, menjalnik, s katerim sem vedno dosegla kar sem želela, ki pa mi jo je sicer nekajkrat zagodel z iskanjem zelene lučke na armaturi, ki označuje prosti tek … Z vsem tem v skupnem seštevku in vsem ostalim, kar opišem v nadaljevanju, premore odlične vozne lastnosti, prenos moči in prepričljivo odzivnost.
Nos motocikla je fiksen in vetrobran se ne premika s krmilom in sprednjim kolesom. S sprednje strani je v aerodinamično masko umeščena velika elipsasta kratka luč, za katero moram reči, da odlično sveti, in ob prižgani dolgi luči je z razdalje videti, da se nam približujeta dve okrogli očesi. Luči se ob vzpostavitvi kontakta prižgejo avtomatsko. Pogled z notranje strani maske razkrije pregledno in nizko nameščeno armaturo: na sredini analogen obratomer in pod njim tipke računalnika, levo digitalen merilec hitrosti z velikimi številkami, desno digitalen zapis temperature mašine in ura ter nad ekrančkom lučka za rezervo bencina in aktiviranostjo tačke. Ob spuščeni tački ni mogoče odpeljati – motor crkne. Nekajkrat me je presenetilo, da mi je motor ugasnil takoj po vžigu – sprva brez dodanega plina skorajda ne ostane v teku, sicer pa lahko rečem, da se ob startu prav kmalu segreje. Ročka sklopke je nekoliko trda, kar je večinoma značilno za dvocilindraše, obe z ročko za sprednjo zavoro pa sta nastavljivi. Sklopka ima tudi sistem proti zablokiranju zadnjega kolesa med vožnjo – zelo dobrodošlo. Pod masko sem opazila tudi stabilizator krmila, ki zelo dobro opravlja svojo nalogo in je serijsko nameščen, kar je zelo pohvalno.
Raziskovanje računalnika nam je razkrilo, da med drugim vsebuje časomer (krogov na pisti) in da je nekdo pred nami dosegel top speed 244 km/h ter da je sprehajanje med meniji računalnika na prvi dotik bolj zahtevno kot bi si mislil oziroma bi moral nepoznavalec zanje najprej zagotovo prebrati navodila. O svoji najvišje doseženi hitrosti s Tuonom bi težko govorila, ker enostavno nisem iskala limita. Na krajšem odseku avtoceste proti Vodicam me je bolj zanimalo obnašanje motocikla in reči moram, da visoke hitrosti dosega hitro, brez muke in stabilno ter trdno obdrži mirno smer. Ker je naked, nima neke strašne vetrne zaščite in kljub široki maski in visokem steklu, se je potrebno uleči na tank, da vožnja ni “trpeča” – hitri vožnji na dolgi rok pač ni namenjen.
Drža telesa na motociklu je zaradi visokega in širokega krmila zelo udobna. Višina krmila zmanjšuje pritisk teže telesa na roke, torej je le-ta neobremenjujoča in omogoča dober nadzor motocikla, ki je kljub 210 kg suhe teže lahkotno vodljiv in obvladljiv tako pri dinamični mestni vožnji kot pri športnem “premetavanju” čez ovinke. Visoko dvignjeni okrogli stranski ogledali pri vožnji omogočata dober pregled nad situacijo zadaj in ob prehitevanju je dovolj hiter pogled v levo zrcalce, brez nepotrebnega nagiba telesa. Prav tako sta me navdušila na masko visoko pritrjena smernika, ki sta mi dajala dober občutek ob blinkanju v zornem kotu. Tudi zame je bilo stikalo za smernike na krmilu nameščeno nekoliko predaleč in zgrešen dotik na stikalo hupe mi je kar nekajkrat prikradel nasmeh pod čelado. Sem pa zato toliko lažje in z velikim veseljem nagajivo hupala fantkom, ki lulajo ob cesti, hehe.
Ročka za plin, ki ima v začetku majhno luknjo, se mi je zdela precej občutljiva in zahteva precejšnjo mero previdnosti (hja, dvocilindraš), dokler se je ne navadiš – doživela sem namreč tudi majčkeno presenečenje – bil je to prvi motor, ki mi je nehote dvignil sprednje kolo. Želela bi si večji odziv motorja v nizkih vrtljajih, čeprav moram reči, da sem prav uživala v vožnji nekje na 5.000 obratih, šele nekje po 6.500 obratih pa pokaže svojo spoštljivo moč in navor, ki ju premore dati od sebe in ki vsekakor nista zanemarljiva. Ob tem lahko rečem, da Tuono ni za občutljive duše – je strasten, surovo brutalen dvocilindraš, ki te osvaja počasi in da vedeti, da je prav, da ga počasi osvaja tudi voznik … šele nato je osvajanje cest, voznika in stroja kot eno, lahko carsko!
Če nadaljujem s pogledom po zgornjem delu motocikla: 18 litrski bencinski rezervoar oziroma tank (s 4 litrsko rezervo) je plastičen, gotovo v dobro pridobivanja lažje teže motocikla, vendar uporaba magnetne tank torbe žal odpade. Tank je lepo oblikovan in ob sedežu ima na sebi že serijsko nameščeno zaščito proti praskam, zato kakršnokoli lepljenje zaščite ni potrebno. Ob sedežu se zelo zoži, zato je sedenje in stisk tanka s koleni pri vožnji udoben. Mogoče bi lahko rekla tudi neboleč, o čemer imajo kaj povedati vozniki s širokimi tanki, vendar sem sama sebi dokazala, da lahko tudi boli – verjetno pač, ker sem pretiravala. Ko smo ravno pri tanku – morda bi koga zanimalo – v povprečju beležim pri ne prav nežni vožnji okrog 8 litrov porabe/100 km.
Sedež je udoben, ne pretrd in ne premehak, voznikov in sovoznikov sedež sta ločena in sovoznikov je kar nekaj višji od voznikovega. Tuono ima precej dvignjen, z lepo linijo oblikovan zadek. Pod sovoznikovim sedežem je več kot dovolj prostora za nujno potrebno kramo, ki jo ponavadi tam spravljamo. Zadnji sedež nima nobene ročke za prijem sovoznika, ki je tako prisiljen, da med vožnjo roke upre v tank, kar zna biti za nekatere precej neudobno zaradi precejšnje višine sedeža in udobje je hkrati zelo pogojeno z velikostjo voznika in sovoznika. Nekoliko sebično bi si upala reči, da to potrjuje, da je Tuono namenjen le solo vozniku, čeprav mu gre vse priznanje, da se tudi v dvoje odlično obnaša. Rep motocikla se simpatično zaključuje z dvema okroglima zadnjima lučkama.
Na zadnjem delu desne strani motocikla kraljuje mogočen izpušni lonec. Zgodilo se je, da sem se nasmejala pokalici, ki jo je občasno ob odvzemu in nato odprtju plina dal od sebe, sicer pa ima močan in prepričljiv zvok. In ja, ni kaj, lahko bi bil še boljši, pravijo nekateri … ob zamenjavi izpuha bi trgal ušesa in še kaj.
Motocikel je obut v 17” gume – sprednja 120/70, zadnja pa kar 190/50. Ker smo našega Tuono prevzeli z že dokaj obrabljeno zadnjo gumo in jo zvozili do konca, so nam jo na Apriliinem servisu na Avto Triglavu brez problema zamenjali. Po menjavi se je vožnja pokazala v vsej svoji razsežnosti – res fantastično. Drugič sem obiskala Apriliin servis, ko je nekje po 2.500 km-jih v cevki za olje zavladala suša in je bilo dolitje nujno potrebno, sicer pa kaže, da odvečno obiskovanje servisa niti ne bi bilo potrebno – motor teče kot urca. Pri tem naj dodam, da so mi kolegi motoristi zatrdili, da se da večina pomanjkljivosti, ki sem jih naštela, nastaviti in s tem odpraviti.
Tuona sem vozila po vseh asfaltnih variantah cest, v vseh sezonskih vremenskih pogojih tega tedna ter v vseh različicah dneva in lahko rečem, da se je Apriliin RSV Mille Tuono prepričljivo obnesel tako na kratkih zaprtih kot na dolgih odprtih ovinkih. S svojo lahkotno in zabavno vožnjo mi je zlezel pod kožo že pri prvi relacijski vožnji, ko sem brez problema osvajala vzpon, vstope v kratke ovinke in izvoz iz njih na serpentinah Vršiča. Izkazalo se je, da že odvzem plina pred zavojem, brez ali z morebitno prestavitvijo v nižjo prestavo, brez morebitne uporabe zavor omogoča odlično reakcijo motorja, ki več kot zadovoljivo potegne navkreber po izstopu iz ovinka, kar je izzvalo tudi presenečenje mojega kopilota pri intenzivni vožnji na idrijskih in godoviških ovinkih. Kje vse sva se potepala z RSV Mille Tuonom, sem opisala v Vtisih z voženj na forumu.
Ne, nič ni narobe z mano, zaključim – lahko le izrečem priznanje – presneti Italijan je spet postavil na cesto odličen motocikel.
Perla
Avtorja: Gregs & Perla
Se strinjam 🙂