Test: MV Agusta Brutale S 910

Spet en (pre)drag motor, boste rekli. Res je, več kot tri milijone in pol je ogromno denarja, za enako vsoto bi lahko kupili, hja, recimo da dva solidna nova motocikla. Če boste le kdaj slučajno imeli priložnost, storite naslednje:

Peljite se z XY motociklom srednjega razreda. Presedlajte na Brutale in naredite nekaj deset kilometrov. Potem se spet zapeljite z XY. Videli boste, na XY vas bo motilo vse. Položaj je zgrešen, sedež čudno premehak. Na zasuke desnega zapestja se XY odziva leno, zavore si ne zaslužijo svojega imena, celo sama ročica čudno žuli prste desnice. Zvok? Uff, groza. Pa ne, da bi hotel grajati XY. Želim samo razložiti tisti faktor 2 v razliki cen…

Brutale je bila tekom let deležna le manjših popravkov, skoraj enaka je že kar lep čas in prav škoda bi jo bilo kakorkoli spreminjati. Kot celota je oblikovana izredno skladno, je kratka in nabita športna italjanka. Zelo dobro skriva svoje “kubike” in če ne bi bila slečena do te mere, da se vidi agregat, bi ji prisodili precej manj moči. Prednja ovalna luč je njen zaščitni znak, prav tako prelepa zvezdasta platišča. Pogled bližje razkrije pozornost malenkostim. V slogu je oblikovan prav vsak element, vsak najmanjši detajl. Ohišje števca nadaljuje bočno silhueto luči, rezervoarčki hidravlične tekočine sklopke in prednje zavore niso pravokotne škatlaste oblike, ampak oblikovani, da lepo zapolnijo prostor tam okrog vpetja ogledal… Vzemite si čas in ob priložnosti oglejte sami.

Ko jo zajahamo, je spet čutiti, da je pravzaprav to zelo majhen motocikel. Voznik sedi precej pokonci, kot krmila je ravno pravšnji, noge so športno pokrčene. Ta “majhnost” se med vožnjo izkaže kot neverjetna lahkotnost. Brutale je povsem preprosta za vožnjo, v zavojih uboga na ukaz hitro in brez upiranja. Tako kot športni sestri se tudi njej lahko nastavlja kot predteka prednjega kolesa. Z ekscentri v glavi okvirja ga lahko nastavimo

med 101,5 mm in 103,8 mm, kako pa se s tem spreminja ciklistika motocikla, pa verjetno veste. Namig: čoperji in potovalniki imajo precej daljši predtek kot pa športniki.

Testna lepotica je imela nastavljenega na najmanjšo vrednost, zato bi ob okretnosti v zavojih pričakoval nemirnost na avtocesti, pa sem se uštel. Ko digitalni števec hitrosti kaže že precej več od zakonsko dovoljene vrednosti in se zaradi nične zaščite veter že močno upira v telo, Agusta še vedno drži smer ko metek. Za nastavljanje ni bilo časa, a zdi se, da ji prav taka konfiguracija odlično pristoji.

Štirivaljnik z 909 kubičnimi centimetri je naravnost odličen. Vozen iz najnižjih vrtljajev in že v srednjem območju zelo isker. Ko sem po nekaj kilometrih malce hitrejšega obiranja ovinkov prvič vrgel oko na obratomer, sem opazil, da sem izkoristil šele dve tretjini delovnega območja! Jap, Brutale se rada vrti in takrat pokaže zobe, obenem pa spušča od sebe zvok, ki ježi kožo. Agusto sem že slišal, a sedeti za krmilom je povsem nekaj drugega. Vsaka stopinja kota zasuka ročice za plin spremeni zvok, ki prihaja iz komore zračnega filtra. Obenem skozi dvojni izpuh pri večanju vrtljajev izpušča zvoke, podobne tistemu od formule ena. Aaah, res ježi kožo. Zavore so odlične, saj spredaj 310-milimetrska koluta ustavljata kar šestbatni čeljusti, čez polno nastavljivo vzmetenje prav tako ni pripomb.

Ja, draga je. Pa kaj!

Motocikel nam je na kratek izlet po Štajerski odstopilo podjetje ZUPIN Moto-Sport d.o.o., cena testnega vozila v osnovni izvedbi pa na dan objave znaša 3.775.000 SIT (15.752 EUR).

Foto: Blaž Žganjar, Matevž Hribar