Če ob omembi Bologne in italijanskih dvovaljnikom najprej pomislite na Ducati, vam je oproščeno. Le streljaj stran od rdečega planeta Borgo Panigala, se nahaja še ena slavna italijanska tovarna, ki izdeluje legendarne dvovaljnike – Moto Morini. Paradni konj je Corsaro 1200 – mi smo vozili najhitrejšega. Corsaro Veloce 1200.
Moto Morini je leta 1937 ustanovil Alfonso Morini. Prvi Morinijev motocikel je bil izdelan leta 1946. Prvi Corsaro je romal na tržišče 1959, prvi Corsaro Veloce pa 1961. To leto je bilo tudi leto, ko je Giacomo Agostini pričel s svojo dolgo in pestro dirkaško kariero – kot zasebni dirkač pri Moriniju, nato pa tri leta kasneje postal Morinijev tovarniški voznik. Letos je Paolo Berlusconi, brat italijanskega ministrskega predsednika Silvia Berlusconija, Morninja odkupil za poltretji milijon evrov in ga rešil gotove pogube.
Sodoben Corsaro Veloce je oborožen z mogočnim agregatom razvitim in izdelanim v hiši Morini – 1187-kubičen 87-stopinjski tekočinsko hlajen V-dvovaljnik. Veloce v italijanščini pomeni veliko hitrost in s 140 konjskimi močmi pri 8500 vrtljajih in 123 Nm navora pri 6500, je Corsaro resnični hiter. Agregat vzbuja občutek, kot bi se srečala velik Harleyev twin in Ducatijev Superbike. Količina navora je navdušujoča in tako nekako sem si predstavljal, da naj bi deloval Suzukijev 1200-kubični TL v kvalitetnem okvirju. Če je Ducatijev Streetfighter precej napiljen, je Corsaro v primerjavi z njim mnogo bolj sočen skozi celo območje vrtljajev. Večina sodobnih agregatov ima nekje v svojem območju vrtljajev točko, kjer se dogaja najlepša čarovnija. Pri Corsaru Veloce je ta točka kar celotno območje vrtljajev – vozniku servira čisti užitek od nizkih do visokih vrtljajev. Okoli 8000 vrtljajev postane zares lahek – samo droben trzljaj z ročico za plin in že je na zadnjem kolesu.
Sedež je sorazmerno visoko nameščen in položaj za krmilom precej športen. Njegovih 196 kilogramov deluje malce težko, a neizmerno kompaktno. Medtem ko pod menoj grmi 1187-kubičen dvovaljnik, iz Termignonijevih izpušnih cevi prihaja staromoden kot-se-šika zvok. Morinijev Bialbero CorsaCorta ni niti slučajno tako tehnološko dovršen kot Ducatijev Testastretta, saj za to pri Moriniju ni dovolj finančne osnove. A zaradi občutka, ki ga ta mogočni agregat vzbuja, bi dvakrat pomislil, kako visoko kotirajo zadnji tehnološki modni kriki. Agregat je umeščen v čudovito izdelan cevast okvir Verlicchi, na katerega je pritrjena lita aluminijasta zadnja nihajka.
Marzocchijevih 50-milimetrskih prednjih vilic in zadnjega Ohlinsovega blažilca ne boste našli na nobenem drugem modelu motocikla – v kombinaciji z dirkaškim vpetjem blažilca v nihajko in Terminjonijevima glušnikoma, paket opreme zmanjša maso motocikla v primerjavi z osnovnim modelom Corsara za dva kilograma. Prednji štiribatni Brembovi čeljusti nista zadnje generacije, a je delovanje zavornega sistema kljub temu zelo dobro. Ker je Corsaro tako zmogljiv, bi Brembove čeljusti serije Oro zagotovo prinesle še nekoliko večji učinek motocikla, saj omogočajo bolj natančno odmerjanje zavorne moči. Prav zavorni sistem pa je tisti, ki Veloceja nekoliko “postara”. Na lahka Marchesinijeva platišča so nameščene pnevmatike Pirelli Diablo 120/70-ZR17 spredaj in 180/55-ZR17 zadaj.
Po zavitih cestah, ki ovijajo griče v okolici Bologne, sem Veloceja lahko vozil skoraj kot superšportnika. Od tega se razlikuje le po streetfighterskem krmilu. Agregat je čudovito uravnotežen in le malo tresljajev se prenaša na krmilo motocikla, zato je tudi odsev v vzvratnih ogledalih pretežno jasen. Dozdeva se mi, da je nekdo pred menoj marljivo zlorabljal šeststopenjski menjalnik edinega testnega motocikla, ki ga tovarna ima na voljo, a več preglavic, kot je malce iskanja prostega teka, menjalnik ni povzročal. Zdrsljiva sklopka je dobrodošla pritiklina.
Pregledno armaturno ploščo sestavlja digitalni prikazovalnik hitrosti in analogni števec vrtljajev.
Zaključek
Moto Morino Corsaro Veloce je v osnovi velik in čudovit robavsast grobijan s prelestnim cevastim okvirjem – 1187-kubičen agregat me je pustil željnega še. Ves tisti navor že od začetka hitro zasvoji. Je bogatejši in bolj voljan na nek brutalno-neandertalski način, kot katerikoli zmogljiv dvovaljnik, kar sem jih kdaj vozil. Če bi bil John Wayne živ, bi jezdil Corsara Veloce – je pravi motocikel za prave moške. Je malce surov in nerazvit zaradi Morinijevih finančnih zagat, a kljub temu očarljiv z obiljem mikavnega značaja.
Škoda, ker so testi tako kratki. V takem času motorja ne moreš spoznat. Vtisi so pa približki tega, kar MM dejansko je.
Kolk mušic je pa ta ujel z brado pa tut ne vem!? 🙂
Moto Morini je deklariral stečaj:
http://www.moto.it/news/dichiarato-fallimento-per-moto-morini.html
Meni osebno ni preveč všeč, bolj se mi dopade Triumph TRIPLE 1000.
…le kdo bi reskiral z nakupom nečesa, kar niti servisne mreže nima, pa Lahi so skupaj spravl… meni osebno je krneki,,,
joj kolk je tole men všeč, huhh!
Zakon motor, takoj bi ga mel 🙂
ferek& co, za vas obstaja japonska konfekcija… Morš met jajca da greš v tak nakup….Jest jih nimam 😉
…ja, saj to je to, AMPAK SAMO JAJCA so premal, tudi DNARJA GRE KR NEKI… jaz bi prej reku, da gre bolj za moped za zbiratelje… Ker smo res konfekcionarji in bo teh zadev najbrž malo prodanih, bo pa tisti, ki se bo “ojunačil” dobil neko butično vrednost, ki ga bo osrečevala na vožnjah in z leti tudi držala vrednost… a za vsakdanjo uporabo bo potrebno imet še en motor…
Kar se glede butičnosti tiče – cene par let starih so se razpolovile (glede na novega), tako da ta trditev žal ne velja. Mene kot (pussyja, ki vozi konfekcijo) moti na Moriniju, da ni vizualno dovolj dodelan, prav tako izjemno moti servisna mreža – za nekaj tisoč KM na leto je že OK da je ni, za kaj več pa prav pride, če je servis in prodajna mreža razpredena naokoli in se da na hitro težave odpravit, ko/če se pojavijo. Je pa Morini igrača, v to pa ne dvomim – pač kot je Ferek napisal, za drugi motor je odličen, za prvega žal ne. ajd
ne vem no..eni greste na izlet iz Lj v Radlje da gume zamenjate. Bi bilo težko it na izlet malo naprej od Trsta da se naredi servis? Sicer pa, ne vem od kod da vizuelno ni dodelan. Tok lepe detajle kot jih ima MM jih ima res malokateri japonc. Kar se vzdržljivosti tiče: prvo štelanje ventilov na 60k km! Ne vem pa zakaj bi rabil imet JAJCA za ta motor. Je čist isto za vzdrževanje kot vsi ostali. Manj zakompliciran kot VTEC VFR naprimer. Jaz ga imam za prvi in edini motor. Res pa, da itak ne delam nekih blaznih kilometrov. Ne vem no, mislim da so vsi ti strahovi z makaronarji in okvarami in problemi “iz trte zviti”..Sicer pa vsakemu svoje a ne.
Mene kar se vizualnega dela tiče motijo sledeče reči – balanca, ročice, prednja maska z lučmi, zadek, ki ni popolnoma skladen s celotno podobo motorja, zadnja luč, pa morda še kaj. Ne rečem, da ni okvir hudo lep in da so razni švasi in zaključki izjemno dodelani, samo celota motorja nekako ni po mojem okusu…leta naredijo svoje – ko je prišel ven mi je bil bomba! Glede okvar in problemov tako ni nihče nič rekel – menim, da je res precej iz trte zvitega, če pa kdaj kakšen evro kaj več stane, je pa vedno poplačano, tako da tu ni treba zgublati besed. Vsakemu svoje – kot pravim, če bi mel eno Soft Enduro ala Tiger1050 in še 6000€ viška, bi zagotovo gledal za čim takim! ajd
Hm…men je taprav. biker77 kolk je pa razlike napram tuni k si jo mel…
uroš, mel sem ta staro tuno, se pravi 125 KM in razlika je kar velika v sami moči..le v hitrih dolgih ovinkih je bila tuna bolj predvidljiva..najbrž se to zdi tudi zato ker tega še nisem najbolj vajen..bomo vidl..