Moto Guzzi je že kot znamka nekaj posebnega. In potem je tu še model Griso! Prvič sem ga okusil leta 2006, ko so nas s 1.064-kubično različico gnali po okoliških hribih nad Mandellom del Lariom. Tedanjih 88 konjičev, kolikor jih je zmogel, me takrat resda ni presunilo, ampak sama pojava Grisa mi je bila pa že tedaj totalno odštekana.
Toda prenovljeni agregat Quattrovalvole so izdelali že septembra 2006 in mu pošteno obogatili zmogljivosti. Grisu so ga namenili za leto 2008 in ima od predhodnika le še enako zasnovo zračno hlajenega 90º V-twina. Prostornino so mu povečali na 1.151 ccm, novih pa je kar 75% delov. Ima po štiri ventile na valj in je zasnove SOHC (ena odmikalna gred v glavi). Zmore kar 22 konjičev več, to je 110 KM pri 7.500 vrtljajih.
A tisto glavno, kar me je privlačilo, je njegova podoba. Prav neučakan sem bil med zbranimi novinarji, ki smo na Pagu okušali prodajno paleto družbe Avto Triglav. Na postankih, ko še nisem bil na vrsti, sem sedal nanj kot kakšen otrok. Smešna poza! Sedež je na višini 800 mm, nagnjen sem bil malce naprej, zame (190 cm) ravno prav na široko krmilo, noge pa sem imel spodvite skoraj kot na kakšnem športniku. Stopalke so visoko in kar nenavadno nazaj. Ampak meni je sedlo, kot bi bilo narejeno zame.
In potem, končno, dobim ključe v roke. Stisnem gumb za vžig in med nogami se zatrese. Ja, to ni kakšen japonski uglajen štirivaljnik, ki ga sploh ne čutite. To je pravi guzzijev V-twin z valjema navzven oziroma vzdolžno postavljeno glavno gredjo! Ker je posoda za gorivo (sicer “le” 16,7 l) tako obilna, valj dokaj malo štrlita izpod nje. Delovanje agregata s po 
štirim ventili na valj definitivno občutite. Nikar ne pričakujete nežnega žvižganja. Pa tisto bi bilo na takem motociklu tudi smešno.
Agregat sedaj zelo spodobno potegne. Sicer nima tako bogatega srednje-spodnjega območja, kot recimo bavarski bosker, ampak med 6.000 in 8.000 vrtljaji pa je pravi korenjak. Če se torej želite voziti umirjeno, potem ni bojazni, da bi vas tistih 110 konjičev nekontrolirano razmetavalo po cesti. Lahko pa si ob privijanju privoščite obilo zabave in kakšen boj z manj kubičnimi cestaki.
No, roko na srce, Griso ni nikakor okreten kot kakšen japonski kompaktnež. Ima pač razpotegnjeno medosno razdaljo 1.554 mm, leno geometrijo s kotom 26 stopinj in predtekom 108 mm ter težo 222 kg. A nizka preža olajša ovinke in da se kar zanimivo poigravati. Dolge ture? Jah, zmore jih! Lažje voznik, kot sopotnica, ki so ji namenili dokaj oskubljen sedež, ki za povrh še precej vodoraven (če ne skoraj nagnjen proti nazaj). Ampak, to je vendar dobro! Sopotnica se mora namreč ves čas držati – vas!
Drža mi je bila odlična, podoba odpiljena in agregat dovolj zmogljiv! Tudi vzmetenje je kos mesnatemu motociklu in medvedjemu V-twinu. Prednje vilice Showa so USD in so povsem nastavljive, zadaj pa je tudi povsem nastavljiv blažilnik. In kardan sistema C.A.R.C. deluje tako, da ga skoraj ne občutite. V nasprotju s tem pa sta me malce razočarala menjalnik in zavore.
Menjalnik je deloval zame pretrdo. Če sem zaviral z agregatom v višjem območju nikakor nisem mogel prestaviti v nižjo prestavo. Predvidevam, da je imel testni model kakšno manjšo nepravilnost, saj kasneje ni tako deloval noben drug guzzijev model. Iz tega sklepam, da je bilo pretrdo pretikanje zadeva pravilnega servisnega posega.
Druga zadeva, ki me ni navdušila, so zavore. Brembovi 4-batni radialni čeljusti spredaj bi lahko bolj grabili v dva marjetičasta koluta, ki imata premer 320 mm. Pa saj ne rečem, da motocikel ne ustavlja. Z dovolj močnim stiskom ročic je zavorni učinek dober. Ampak zdi se mi, da bi v tej dobi moral biti konkretnejši. Hja, guzzijevi inženirji so trdili, da so njihovi kupci bolj navajeni na tak zavorni občutek. Morda?
Celostna podoba Grisa je pač taka, da vam ta motocikel mora biti enostavno všeč. Potem mu odpustite, da ni najhitrejši na svetu, da ni najbolj odziven, ni najbolj živahen ali lahkoten in tudi ni kakšen mnogostranski motocikel. Stane skoraj 14 tisočakov! Svojevrstnost se pač plača in zahteva svojevrstnega kupca. Sam bi se z lahkoto znašel med njimi, pa čeprav mi je že kdo očital, da sem pristaš Honde in da sem dobro desetletje nazaj vozil izključno BMW-je.
Moto Guzzi Griso 8V SE
Na milanskem salonu EICMA novembra lani je Moto Guzzi predstavil tudi različico SE (Special Edition). Ne gre za kakšno radeikalno spremembo, je pa zanimiva opcija v letu 2009. Nadeli so mu novo barvno kombinacijo s prevladujočo mat zeleno barvo in mu atraktivno v rjavo usnje preoblekli sedež. Kolesa imajo špice, spredaj pa so namesto marjetičastih kolutov namestili klasična okrogla koluta. Različica je namenjena dirkaču Ombonu Tenniju, ki je Guzziju leta 1937 privozil zmago na zlovešči dirki Isle of Man.
