Dvorana slavnih

jst tud fočk dns Pol sm šu pa kar še do morja obrnt

Da ne bo kdo mislil nisem nevem kakšen izvedenc v vožnji, sem pa poskusil voziti tudi močnejše motorje in kar se mene tiče je tisti ki misli da je po 2 sezonah na motrju z 15 konji sposoben voziti zverino z 150 in več konji v veliki zmoti. Če boš vprašal strejše in izkušenejše motoriste ki so skozi svoje roke dali vse prostornine od 125, do 600 in 1000 ccm ter več različnih tipov motociklov ti bodo povedali da je treba imeti veliko izkušenj preden lahko na cesti obvaldaš superšportnika. Zato je najbolj če postopoma kupuješ močnejše motorje, pa čeprav pri tem zapraviš nekaj evrov več, saj je to še zmerom boljše kot če končas pod kolesi avtomobila, ker si naredil začetniško napako ti ti bi jo mogoče manjši motr še odpustil, močnejši pa ne. Kar se mene tiče je večina supršportnikov prehitrih in ptebrutalnih za na cesto, s tem ne rečem da jih nebi smeli prodajati, mislim le da je 170 konjev preveč za naše ceste in omejitve.

Tudi jaz sem danes imel eno pot do Postojne, pa sem se glede na lepo vreme odpravil kar z motorjem Nazaj grede pa seveda še postanek na ridah. Cesta večinoma povsod mokra in polna peska, ampak je vseeno pasalo naredit prvih 40km za sezono 2010

In vsi tile radikalni verniki se ravnajo po božjem nauku?!?! Bi mel marskaj napisati o vsakem izmed njih. Ponavadi so vsi, ki javno toliko izražajo svojo versko usmerjenost, čisti lažnivci. Izraz verovanja so dejanja in ne kako človek sedi-mislim, da Kristus ne bi nobenga obsojal, če bi nasproti njega s prekrižanimi nogami sedel(seveda pa bi zdajšnjim klerikom veliko bolje pasalo, če bi vsi mi skoz klečali pred njimi). Vernost se v današnjem očitno ocenjuje kako si oblečen, kako sediš in kaj govoriš...kaj pa dejansko delaš(lažeš, kradeš, prešuštvuješ, .....) pa v novodobni bibliji nima mesta

Ja vem da sm bolnik sam si ne morem kej dost pomagat še posebi zdej k ni več Ruglja Drgač je pa to na vrhu znak otoka Man, ki je tudi na njihovi zastavi.

bo tud kurblvela ugledala sonce?

tale drevo mi je pa ta bol :yes: tudi las wegas

Zihr si od kolega slišu da pod 150KM sploh ne kupvat ane?

Danes po Kolodvorski mimo glavne ob 13.40, en črn Kawasaki Z750 z lepmu Akrapovičam . Je kar lepo grmelo tam med stavbami.

lahko ja ker sem po starem zakonu.. hvala

Dans padlo prvih 90 km letos Sonček, vroče skoraj tko ko polet, sam ceste so še spolske, da peska ne omenjam. Aja pa vsi so me gledal kot da sem z lune prleto

Ka ti si se že kdaj pelo z kakšnim motojem ki je mel več kot 125 ccm? Na podlagi tvojih komentarjev sklepam da ne.

able metro!

Dons naredu fočk na ridah pa je bl žalostn gor, mokro, posuto s peskom in nikjer žive duše. Zato sm jo potegnu še do Postojne...

Brez skrbi, čisto lepo se da zraven prit. Samo snameš voznikov sedež, se da komot vzet akumulator ven. cca 5 min. dela

adam clayton je bog

karta za :evilgrin:

no pa dveh mesecih dela smo pa že malo napredovali

tok maš odprtga pa sam mav več kt 130? jst mam odptr. krivino auspuha pa rave ventil (ki pa ne doda ventil) pa mi gre 165-170... verižn set pa nwm ti točn povedat ugl zdrži dovg... zateguješ ketno pa gledaš kok so zobniki še ostri, k maš pa občutk kdaj je preveč zjeban pa zamenaš... cena ukol 150€

Jaja človek je čist pomešu pojme med sabo, spike1992 če boš meu ali imaš 2 taktno mašino, velik preber o samem delovanju, vzdrževanju skratka čim več literature da boš zagotovu da ti bo motor laufu dobr in dolg časa... Ker za usazga nepoznavalca navita 2t petarda sigurn ni...

No ja, jes že mislm da je. Ampak to je samo moj pogled.

Te pa mam Alta Badio v malem prsti...

Utia Sarraghes ni, pa Utia Trieste tud ne.....Utia Las Vegas mogoče?? Zdi se mi da odzadaj vidim tisto tečno sedežnico, ki služi za povezavo proti Corvari ...pa nekak se mi zdi da je desno Sassongher....

A si nor? Te mormo menjat vsi štirje.....

Je bilo propisno....pa vendar smo uspeli prevozit 292 km, 53000 višinskih metrov...tako da ja, je bilo kar nekaj rekreacije....

A si mu moral povedat?? Drugače pa Piz Boe še vedno vozi, prav tako Piz la Illa, Col Pradat, Portados, Porta Vescovo, Col Alto... V Utii Trieste so še vedno najboljše pečene rebrce in krača z krompirčkom, bombardino še vedno gre (sicer ne vem zakaj), Jaeger tee tud....aja pa vreme je tud bilo sončno do srede....tak da je bila smučarija spet svetovna.... Škoda da vedno tako hitro mine...Zdaj pa bom imel par dni pavze na Pohorju...enostavno se mi ne da hodit gor pa podzavestno zadeve primerjat...sem preveč slabe volje....

A si mo moral povedat??

Ena domača...........

Ko ni strokovnih argumentov, pač mnogi posegajo po populizmu in vulgarnosti. S tem se, žal, tudi verjame, da bo to pomagalo dvigniti naklado. Na dolgi rok je to brezveze ... Največji frajerji ne rabijo v vožnji motocikla videti "seksualnega udejstvovanja" ...

Ah, res čudno, ko se človek trudi normalno kaj odgovarjati takim, kot si ti, ki najedate v nedogled. Seveda, ker ste edini zveličavni, ker živite "mimo družbenih norm", "uporniki" pač. Yeah, right ... Pa še enkrat ti čestitam, ker si s svojim strašnim protestom izbojeval bistveno nižje obdavčenje. Brez tebe bi bli letos vsi bankrot ...

Seveda sem se ti smejal, celo videl sem te ... Smejal zato, ker me nisi poslušal, ko pa sem bil vendar "pametnejši" (karikiram, spet, kot to pač rad počnem). Pač, vsakemu svoje, tudi protestira pač vsak tam in takrat, ko se mu zdi. Upam pa, da dovoliš, da se pač nasmehnem, ko vidim kaj takega (kadar je pač preveč nadrealistično, da bi se držal pri opazovanju resno in še naprej verjel v common sense tega posameznika, ko potem ta druge obtožuje, kakšne šleve da so?).

To, da nisem bil bolj vztrajen.

Aja?? A zdaj že 3/4 v restu? Zanimivo, bom nekam zapisal....pizda si bil hitro v pržonu, nimaš to kaj...

Brihtol ti škodi. Kolikor vem iz lastnih izkušenj, moderatorji na forumu niso plačani (zato pa je bil forum tako neredno/slabo moderiran zadnja leta ... ). Morš pogledat on račun na Kajmanskih otokih ... Un, k je tok poln, da se bodo otoki zarad teže tvojga dnarja zdaj zdaj potopili ...

nekaj takega naj bi to blo http://ba.img.v4.skyrock.net/ba0/teammotards33/pics/2641585280_small_1.jpg

Klicanje na orožne vaje TO je bilo dobro organizirano za tiste, ki smo se radi nekoliko znašli in nismo vedno hoteli sodelovati na "športnih dnevih". Vpoklic smo navadno dobili kake 14 dni prej. Nato so od vrat do vrat krožili kaki alkoholiki in drugi nesposobneži ali oproščenci ter budili pošten deloven narod tam med drugo in četrto zjutraj, da jih še osebno povabijo na zabavo. Ko je človek dobil nekoliko izkušenj, je bilo jasno, da se TO zbira tudi do 2 dni predno se je začel športni dan. In meni se res ni sedelo tam brez veze, če je šlo recimo za trodnevne vaje, kjer je bilo samo šest ur neke zabave. Pa tudi časa ni bilo vedno za te neumnosti. Saj ima odrasel človek z družino veliko pametnejšega dela, kot so igre indijancev in kavbojev, katere vsak normalen opusti z 12imi leti. No, in zato se tudi meni kdaj pa kdaj ni dalo na vaje TO. Zjutraj ob treh zvoni zvonec na vratih. Najprej sploh nisem hotel iti odpret. Ko sta se pa zbudila otroka, sem pa le šel h vratom. Pred vrati dva zmatrana, že dobro pribita tipa: "A sti Broj Jedan?" vpraša tisti, ki je lahko še kolikortoliko razumljivo govoril. "Ne, nisem!" odvrnem "Aga lohka pokličš?" "Ne!" "Koko ne?" "Ja, ni ga, a ne?" "Kepa je?" "U Nemčiji - že tri tedne." "Ja .." me sumičavo pogleda ".. dospa pol ti?" "Hmmm .. kako bi rekel .." sem dogovoril in intenzivno premišljal, kako naj tipu pojasnim zadevo " .. a ys .. hja .. ys mu pa čuvam ženo tacajt, ko ga ni doma." Tipa sta malo zmrznila , se začela režat in v odhajanju en reče: "Pa dobro jo čuvej - tut zame ene dvakrat." "Bom!" sem rekel, zaprl vrata in šel nazaj spat. :P

Ja, sy .. če bi posadil marjanco, bi jo pa pustili na miru in čakali, da dozorijo banane .. :kva2: :lol1: Res je to, da so se oficirji JNA delili na: - čisto resne debile in povprečno intiligentne .. ter nekaj izjem, katerim pamet ni bila popolna neznanka Kolikor sem lahko presodil v Zemunu - vrhovno poveljstvo avijacije in protizračne (kakšen qrčev termin) obrambe ter vna vrhovnem poveljstvu JNA v Bg, kjer sem delal slab mesec, dokler me niso nogirali .. torej kolikor sem lahko presodil, so človeka, ki ni bil totalen debil označili z nekim grbkom na ramenih, ta-pametne celo z nekakimi čopki, metlicami .. torej neki repkasto-kocinastga na ramah .. debili pa so nosili le razna ozvezdja na ramah - kot kaki luniki. :yes:

Tistega dne je bilo na Blokah vroče kot hudič. Sicer jaz nisem tako trpel kot drugi, ker sem za dve pivi od nekega vojaka kupil poletne hlače, kar sem opisal v eni prejšnjih zgodbic, ampak vojska je pa res crkovala. Takrat sem bil že namestnik komandirja čete in namesto puške sem dobiw Tomsona . To je ena taka brzostrelka, ki je bila zelo popularna v korejski vojni, in ko se je ta končala je naša TO kupila nekaj tovornjakov tega železa. Bilo je orožje "zanablizu", ker se je po nekem sistemu krogla vrtela okoli napačne osi in jo je na nekoliko daljši razdalji zaneslo, tako, da ni bilo šanse karkoli zadeti. Meni je bilo tako wseenqrc ali bom kaj zadel ali ne - ostali tomsonaši pa so se kar sekirali in kleli. Zjutraj smo popokali orožje in odšli proti strelišču. Postavili smo se en poleg drugega - kolikor je bilo tarč in v nekaj deset vrst. Nek aktivni pujs, kot smo rekli JNA oficirjem, nam je najavil, da gre pravzaprav za bataljonsko tekmovanje. S tem v zvezi je imel cel govor in potem kontrolo 10 let starih jarkov - zavlačeval je in se delal važnega. Sonce je bilo visoko in nam je bilo že pošteno vroče pod čeladami. Vendar smo stali nepremično dokler se nisem oglasil .. Malce sm sklonil gavo, da se ni videlo mojih ust in zatuli : "Daj poberi se - pičkatimaterna - že enkrat!" Oficir je kar skočil: "Ko je bio to .. ?" se je obrnil v moji smeri. Fantje so v trenutku pokapirali štos. "Ja! Pizda prokleta!" se zasliši iz drugega konca bataljona Oficir čisto rdeč v obraz leti na drugi konec, pa spet ys: "Dy spizdi že enkrat - hudič a ne vidš da se kuhamo! Sadist preklet!" In tako seje usul plaz psovk na njega - zmerjali in tulili smo ne čez drugega, dokler se JNAjevski pujs ni pobral s strelišča in smo začeli s streljanjem. Seveda so nas ostale TO oficirji takoj pusatili, da smo posedli v senco in prižgali čik. Streljanja kot takega in kot zagrizen pacifist ne maram. Sploh mi gre na živce tisti pok tik ob ušesu, da ti potem še uro zvoni v ušesih. Pa še eno slabo stran imam - predno poči avtomatično zamižim. Torej lahko si mislite, da nikoli v življenju nisem zadel drugega kot "bojnobrdo". Navajen vsega tega, sem se z 21 naboji v saržerju s tisto "Tomson metlo" (ker je med streljanjem "pometal") vlegel v jarek, določili so mi tarčo in povedali, da moram preklopiti na posamezno streljanje - no meni je bil cilj čimrej opraviti zadevo, saj je bil rezultat jasen. Ko se je zaslišalo povelje: "Ogenj!" Sem približno pomeril, zamižal začel enakomerni pritiskati na petelina in Tomson je začel lajati: paw, paw, paw .. je delal .. Ko je utihnil, sem izvleke saržer in odprl zaklop, kot je bilo predpisano in počakal na dovoljenje, da se umaknem iz jarka. Rezultatov seveda nisem gledal, saj mi je bilo vse jasno. Do popoldne. Od takrat naprej mi pa ni bilo več nič jasno. Seveda sem raje spal, kot da bi se udeležil razglasitve najboljih strelcev bataljona. In zbudi me dežurni vojak: "Pejt hitr - kaj pa delaš.. mater a ne veš, da si najboljši strelec v bataljonu!?" "Dej ne zajebavi - qrc .. a ni vidiš da spim?" Nesrečnik je obupano tekel po mojega poveljnika, ki me je prišel iskat .. in lej vraga. Bilo je res. Vseh 21 nabojev v črno! Edini! Najboljši. Edinkrat v življenju zadel .. In to s tistimi Tomson - jajci .. Ne prej, ne kasneje nikoli in nič .. tudi enega naboja - niti v tarčo - ne Še danes ne vem kaj mi je bilo - kako se je to zgodilo .. pa večinoma sem med streljanjem celo mižal :blush:

Ej stari dej mi ene štumfe posod, men so se zlomil.... Ja ja kr une uzem k so tamle u kotu prslonjeni... U ovoj kasarni ima da se poštuje samo jedno, a to su dvije stvari... Red, rad i disciplina... Razumeš li ti mene momče? Razumeš ti mene moj kurac... itd Tko je to blo učasih...

V JNA sem se moral zglasit maja petega 1985 v inžinerijo pionirsko in mašinsko, ti jebem, v Banja Luki kasarna Kozara. Ma ti češ odma biti naš novi ćato, ti si sigurno pismen kad si iz Ljubljane, to so bile besede našega kapetana. No, ker mi je to kar dišalo sem z veseljem prejel čvarke, vsi iz JNA veste kaj je to. Veselja pa je takoj kmalu po zakletvi bilo konec, kot primer mladi vojski bi se moral vpisati med mlade komuniste in dobiti naslednje čvarke :grrr , jajk tega pa naš ni hotel in so mi pred vsemi na pisti vzeli čvarke in dodelili komplet kompresor z vsemi pripomočki in hajd na teren. Dal sem čez terene Lušci Palanka, Donji Vakuf, Kupres, Kupari pri Dubrovniku, pod Grmeč planinom smo vrtali in minirali cesto za rudnik boksita. V delovni vojaški knjižici se mi je nabralo čez 1800 delovnih ur mašinske in pionirske inžinjerije. Imeli pa smo privilegij ta, da smo imeli v vojaških knjižicah na zadnji strani pripeto plave barve kartico na kateri je pisalo "stalna dozvola za izlazak u grad " ! To smo z veseljem večkrat na skrivaj uporabljali za nočne pijanke in obiske lokalov z sumljivim ženskim osebjem kjer se je le dalo, namreč povsod so nas častili kot, da smo njihovi svojci, še mi odzvanja v ušesih "jao vojsko, neka jedu i popiju kelneru " Resnična gostoljubnost, ki je nisem nikjer več občutil, prej nasprotno ! No tako sem preživel v vojaškem šotoru 13 polnih mesecev, ker se nam eden zadnjih nočnih izhodov v Vakuf ni izšel in smo fejst nasekani dobesedno nagonili skozi naše pesti vojaško policijo, na poti nazaj v kamp smo še za nameček razbili našega Tam-a, smo štirje dobili teden aresta in kazensko so nam vzeli 45 dni skračenja kot so to imenovali :cry: kurbe so mi vzel tudi 3 dni ,ki sem jih dobil za krvodajalsko akcijo in 7 dni nagradnega, ker sem na mrtvi straži v Vakufu skoraj fental z kroglo nekega nesrečneža, ki je seveda pijan plezal čez ograjo na poti domov!Tako sem natanko čez 15 mesecev z odsluženim polnim vojnim rokom, kot zadnja generacija s 15 meseci vojaščine, popoldan ob treh stopil na vlak do Zagreba in do tam s kamaratom popil vso zalogo malih flašk vodke v bife vagonu ! Tam sva se razšla in nikogar razen enega nisem več videl ! Ja kaj naj rečem, bilo je zajebano včasih zaradi sistematičnega pumpanja s politično nastavo in trdega dela po terenu, spanja v šotoru ko je bila temperatura nizka tudi pod ničlo, imeli smo tudi boljše čase in strašne žurke in so se med nami stkale prijateljske vezi, ki jih verejetno čas ne bo pozabil, pa čeprav smo bili dobesedno od povsod ! Žal pa so se ravno takrat začele prav v naši kasarni pizdarije in šovinistična šikaniranja in prve opise tega še najdete v Mladinah iz leta 85! Najbolj pa me moti nabijanje in napihovanje nekaterih, ki so bili v JNA - proti mlajšim, ki so služili obvezeno vojaščino za Slovenijo, da to ni nič proti JNA! Ma hudiča saj niso krivi, ker so se kasneje rodili in so imeli srečo, da so vsak vikend bili doma! Žal so bili za nas drugačni časi ! No je pa zanimivo, da se vse to skorajda ne bi zgodilo, ker sem namreč na vojaškem draftu bil določen za avionskega mehanika v Somboru. Naš vrli poštar, sicer nenamerno, je preveč pogledal v kozarček in je moj vpoklic prinesel šele na tisti dan ko bil moral biti že tam in je moje mesto bilo že popolnjeno ! Tako mi je znanec iz vasi zrihtal vsaj najbližje mesto Ljubljani, kjer se je to dalo. Ja kar te ne fenta te sigurno spravi pod mizo in zdajle bom stisnu enga črnega Laškega :hmm: sem pa dobil občutek, da me alkoholna pijača kar spremlja povsod, a ne ? :beer1: :yea1:

Če bi jaz moje dogodivščine pisal bi lahko celo knjigo napisal.Najprej sem bil v oficirski šoli v Zadru 6 mesecev nato 1 teden zasluženega dopusta (ravno takrat ko so Rankoviča z Jovanko zasačili)leta 1966,nato pa še 6 mesecev stažiranja v Vranju(to je tam kje buh s praznm žaklm mahov).Par doživetij: na vaji z haubico 155 (granata bojna 50 kg)ustrelili v sredino vasi - cirkus popoln-vaja je bila takoj končana.Naslednjič tudi na vaji z tegljačem podrl visokonnapetostni drog bilo je celo mesto par ur brez elektrike,na straži ubili vojaka, stražar od straha ubil kravo itd. itd.

Nasproti naše kasarne je bil park. V parku hiška. V hiški pa ciganska familija. V familiji pa 16letna cigančica. Kadarkoli je le malo posijalo sonce, je punca zlezla na okensko polico in se pretegovala kot mlada mucka, kazala svoje čare ter dražila vojsko, ki se je vsa slinasta prerivala na oknih kasarne, ji mahala pošiljala poljubčke, vzdihovala in sploh grozno trpela. V naši desetini, kjer je bil izobrazbeni nivo zelo visok in nas večina ni sodelovala v tem cirkusu, saj smo v večini imeli doma že familije in otroke, se je po nesreči znašel nek 18letni Bosanček, katerega smo imeli nekako za otroka desetine in mu nismo kaj dosti zamerili, če ga je sral. Spal je poleg nekega Črnogorca velikega 2m in močnega kot bik. No in prvič je bil v nevarnosti, da pade skozi okno iz drugega nadstropja, ko smo za kosilo imeli pasulj. In se deset minut po tem ko so ugasnili luči zasliši Črnogorca: "Desetare ovaj Bosanac pored mene prdi!" in Brrrrmbummmm dobi odgovor od Bosančka v obliki prdeža še predno se je desetar oglasil. "Aj prestanite, pičkavammaterna .. " reče desetar. Bosanec pa spet prdne kot trije konji v zboru. "Desetare, izbaci odmah tog Bosanca - nek spava u hodniku! Ili ču ga ja izbaciti kroz prozor!" reče Črnogorec. Bosanec spet prdne - vendar ne tako močno - po moje ni msilil več čisto resno ali pa mu je zmanjkovalo "sape". Desetar se je pa tudi zajebaval in nesrečnik zine: "Pa baci ga, ako več moraš!" Črnogorec v tistem trenutku pozabi, da je len, skoči iz postelje, zagrabi bosanca, ga potegne h oknu .. dretje: "Upoooomoooč - ubit če me !" Panika, nekdo prižge luč, Črnogorec odpre okno, in držeč Bosanca z eno roko (!!) skozi okno, da je dobesedno bingljal v njegovi roki reče: "Desetare, da pustim il da ne pustim?!" Desetar, čisto paf: " Ma NEEEE !!! Koji ti je đavo pizdatimaterna!" Črnogorec kot lutko, potegne Bosanca nazaj v sobo in ga odvrže na psoteljo, "Ok, desetare - komanda je komanda - samo sam pitao, da ti kasnije ne bi bilo žao!" Eno uro, smo potrebovali, da smo se umirili in zaspali - Bosanc pa ni več prdel - spljoh. Ampak, to še ni konec zgodbe. Tipu je bil sojen padec skozi okno iz drugega nadstropja med služenjem JNA. Kmalu - kak teden po tem, se je tista ciganciča iz začetka zgodbe spet pretegovala na osončeni okenski polici, Bosanček pa je kikirakal in ji mahal, pošiljal poljubčke in sploh zganjal velik cirkus na svoji okenski polici. In .. .. v nekem trenutku mu je zdrsnilo, da je padel v park. Verjetno jo je odnesel le z zlomljeno nogo samo zato, ker je padel na glavo. Kako je pa s temi padci pri Bosancih pa že dolgo vemo. Kenede?

rdeča megla Vedno sem bil hitre jeze in zaradi tega imel v življenju same težave. Vendar sem nekako uspel ustaviti konje pred totalnim izbruhom agresije. Nekajkrat sem naletel na prave provokatorje, katerim sem se običajno izognil na ta ali drugačen način. Najbolj je delovala potpežljivost, saj se je po navadi butelj hitro naveličal izzivanja. Enkrat, samo enkrat v celem življenju, pa temu ni bilo tako. Enkrat mi ni uspelo ustaviti konjev. Beograjska kasarna je bila v primerjavi s somborsko pravi hotel visoke kategorije, če odmislimo hrano & potrebo povprečenga Slovenca po higieni - WC = čučnjak in kopalnica = tuš v kurilnici poleg kupa premoga. Torej ostanejo spalnice - te so bile res ogromne in prostorne. V njih je spalo po 20 vojakov tj dve desetini brez klavstrofobičnih občutkov ali slabega zraka. Lahko bi se imeli zelo v redu - pa saj nam v glavnem ni bilo hudega. Dobro počutje je pač po običaju kazil statisično potreben procent kretenov, ki se vedno najde v kaki večji grupi. Eden od njih si je izbral ležišče poleg mojega. Pravi živcožer. Klicali smo ga "Dalamatinac" ker je bil nekje iz okolice Splita. V začetku je še "otipaval" situacijo in ni izvlekel vseh svojih kart. Meni je srbski melos s katerim so nas v Somborju davili "odjutradosutra" totalno požrl živce. Samo enkrat je bil na "razglasu" dežuren nek Slovenec, ki je jasno zavrtel "The Dark Side Of The Moon" in si v trenutku prislužil en teden zapora. Torej srbski melos, saj veste, tiste grozote od muzike: Teraaaa čoooban ovooovčiiiceeeeeeeee Teraaaa čoooban ovooovčiiiceeeeeeeee Teraaaa čoooban ovooovčiiiceeeeeeeee preeekoooo jedneee reečiiceeeeeeeee eeeeeeeee eeeeeee eeeeeee eeeeeeeeee ali pa Voziiii Mileee traaaktooorčeeeeeeeee vooooziiii Mileeeeee motoorčeeeeeeeeee voziii Mileeee koolaaa fiiinaaaaaaaaaaaaa aaaaaaaaaa aaaaaaa aaaaaaaaaaaaa Ta butl je pa najraje poslušal to. Radio je prižgal takoj po "buđenju" in začelo se je: "Skoči malaaaaa skoči malaaaaaa da se digne suknja tvojaaaaaa iznad koljenaaaa aaaaaaaaa aaaaaaaaaa" Najbolje pa se je razumel z kretenom št. 2 v četi. Rekli smo mu "Makedonac", ker je bil verjetno nekje iz Makedonije - sploh ni bil nič jezen ko je slišal, da na Makedonski fakulteti samoupravljanje predavajo krave. Po mojem ni vedel kaj so to krave. Torej Makedonac je bil prepričan, da zna igrati harmoniko & to blazno hitro (zanj je bilo to isto kot vrhunsko). Res je igral neverjetno hitro, ampak p***a mu m****a - SAMO TRI AKORDE, katere je v različnem zaporedju (kako mu je to ratalo mi sploh ni jasno) igral blazno in noro hitro. HALOOOO po dve uri skupaj!!!! In na obrazu debilni nasmeh - kao: "Vi samo uživajte momci, slušajuči vrhunskog harmonikaša" Najprej se mi je smilil. Takole, kake tri tedne. Potem sem upal, da se bo naveličal. Potem sem vedel, da se ne bo in sem upal, da je nekje Bog in da si bo Makedonac zlomil roko. Bog verjetno je, ampak ima po meje hujše probleme, ali pa mora včasih na dopust - torej kakorkoli - tip si ni hotel nikakor zlomiti roke. Kaj roke - še prsta ne. Enostavno je drkal tiste 3 akorde do nezavesti - moje ne njegove. Potem sem upal, da ga prepričam v kako spremembo in ga prosil, da zaigra kaj drugega. Fant se je trudil - in res in pošteno in od srca: "Šta, hočeš čuti Slovenac - polku? Evo" in.. spet isti akordi v ritmu polke. Obup. Živ obup. Za jokat. Najraje je težil s to harmoniko na hodniku, kjer je "lepo odmevalo" in to po kosilu, ko smo imeli takozvani "počinak" (siesta po špansko - samo da v JNA niso hoteli priznati da je to isto). Včasih sem se kar tresel od jeze, drugič pa sem šel na dvorišče, kjer se ga je manj slišalo.. Ščasoma je tudi Dalmatinac začel vedno bolj izzivati in težiti. Ker je spal poleg mene je imel na razpolago "malimilion" raznih variant. Ker nisem hotel težav z sovojaki (drugo so oficirji) sem vse skupaj ignoriral. In to je bila napaka. Tip (moja kategorija) je postal prepričan, da se ga na smrt bojim. Posebej po tem, ko sem hotel neke vrste mir doseči z malimi uslugami ali s tem, da sem mu plačal pivo. Vsak dan je bil bolj zoprn. Od zjutraj, ko je vstal.. dokler ni zaspal. Nerodno je bilo to, da sva bila tudi na delovnem mestu skupaj - v pisarni. Tako je lahko zato, da si je preganjal dolgčas, težil cel dan. Vzdržal sem tri mesece (danes bi ga verjetno ***** v treh sekundah). No in prišlo je tudi moje 24urno dežurstvo. Na nedeljo. In ker je prijatelju prišla na obisk punca, sem prevzel še njegovo sobotno dežurstvo dežurstvo, kar je pomenilo 48 ur brez spanja. Ta vikend tako nisem imel nobenih resnih planov (čudno, ali ne?) in mislil sem.. bo že kako, bom pa malo tu in tam podremal ob mizi na hodniku. Ampak. Dalmatinac je pa imel sobotne in nedeljske plane.. z neko 14letno cigico, ki je živela b bližini kasarne in se je dajala dol, takole za kondicijo, s celo kasarno. Enkrat je en drug butl, ki je kasneje dobil vnetje možganske mrene in smo ga s kisovimi obkladki komaj rešili, zaradi te cigice, ki se je "kao fol" sončila na klopi v parku pred kasarno in kazala stegenca, skočil iz drugega nadstropja in si zlomil stegnenico. Ironija, a ne? Ona kaže stegenca on si pa zlomi stegnenico. Torej - dežurni je moral izdajati dovolilnice "za izlazak u grad" & ys sm bil dežurni. Dovolilnice sem dal v soboto vsem (tudi Dalmatincu). Tako sem imel lepo mir v praznem nadstropju kasarne in sem si malo odpočil od neprespane noči. Tip je prišel okoli 11h zvečer nazaj, pijan in mi je začel težiti kot 300hudičev predno se je spravil spat. Popolnoma jasno, da mu v nedeljo nisem dal dovolilnice. Poleg tega je kar nekaj vojakov preživljalo težkega mačka in so ostali doma. Dalmatinac s prekrižanimi cigicaplani je totalno popizdil. Zmerjal, psoval - ys pa užival z nasmeškom na ustih. Popoldan sem bil že zelo zmatran in neprespan. Pa nekoliko prej kot sem pričakoval, pride nazaj prijatelj, katerega sem zamenjal v soboto in mi reče, da bo on sedel na hodniku in naj grem jaz malo v spalnico u mižule, vsaj za kako urico, dve.. Vlegel sem se na posteljo in zaprl oči kar v opravi dežurnega čete tj z opasačem in v škornjih - niti sezuti se mi ni dalo. Kar je jasno videl Dalmatinac, ki je vedel kako neverjetno zoprna mi je jugo-muzika.. & hudič dalmatinski prinese radio iz učilnice v spalnico in ga našopa na ves glas. V sobi sva bila sama. Vstanem in ga ugasnem. Vležem se nazaj in hudič spet na fol prižge tiste cigulemigule. Vstanem, izklopim radio in mu obrazložim, da ga bom prijavil, ker je mesto radia v učilnici in ne v spalnici, ter mu toplo priporočil, da naj neha z jebo. Radio sem odnesel nazaj v učilnico in spet legel v posteljo. Potem je pa Dalmatinac naredil napako. Hudo napako. Pustil me je zaspati. Z mano je takole. Če se na hitro zbudim, rabim nekaj trenutkov, da pridem k sebi. Če me kdo na hitro zbudi (to domači vedo) je bolje, da kak meter okoli mene ni nikogar, ker sem hudo slabe volje (čisto neka drugega je, če me moja kraljica - in ona to obvlada prvovrstno - zbudi nežno, nežno.. z rahlim dotikom svoje mehke dlani). Če me pa nekdo agresivno zbudi pa... Bog pomagaj. Do svojega 27ega leta nisem vedel kaj se lahko zgodi. In sedaj sem izvedel. Zbudil sem se, ker je tip rukal moj posteljo z vso močjo - kar dvigoval jo je in tulil: "Dežurni ne sme da spava!! Dežurni ne sme da spava!!" Skočil sem pokonci.. in od tega trenutka se ne spomnim ničesar več. Zavedel sem se v močnem prijemu štirih vojakov, ki so me držali z vso močjo.. Fant je ležal na tleh v embrionalnem položaju in se drl, drl.. Ubogi hudič je imel smolo, da sem na nogah imel vojaške škornje. Še vedno sem se otepal, ko so me odvlekli v kopalnico in mi vtaknili glavo pod mrzlo vodo. Nekako sem prišel k sebi. Potem sem imel kake tri dni mir pred njim, ko je šepal okoli in oficirjem razlagal, da se je spotaknil in padel ter da ni nič hudega. V umivalnici sem pa videl, ko se je umival v vojaških boxarkah, črnice po celem telesu - izgledalo je, da sem se podzavestno le toliko kontroliral, da nisem tolkel s škornji v glavo - drugače je bil pa dobesedno cel v "šljivah". Ko je nekoliko bolje shodil je prišel k meni mi ponudil roko in rekel: "1, ajde zaboravimo to - budimo prijatelji." Sicer nisem verjel, da misli resno, ampak sem vseeno segel v roko: "Uredu je" sem rekel. Že naslednji večer, se je pokazalo da misli hudi resno. Ravno smo zaspali, ko se je iz mesta vrnil nek Črnogorec pijan kot afna in začel razgrajati po sobi. Poslal sem ga (čeprav glavo večjega) v 3PMkrasne - in vidi vraga tip se spravi name: "Hej narode, sad ču da bijem Slovenca".. pa se zasliši iz postelje zraven mene: "Onda, Crnogorac, češ morati da biješ i Dalmatinca" ... hm ... to ni pričakoval, pa tako bytheway, črnogorci niso tako korajžni kot se govori. "Eee.." je zameketal "to ne mogu, ne sada, sada sam pijan, pa i trezan ne bi.." in je šel lepo spat. Zaspal sem s čudno mislijo v glavi: "A je res treba ene na smrt prebutat, da so pol tvoji prijatelji?!?" Aha, pa še to. Jasno da je cela kasarna govorila o tem, saj so me vsi poznali kot izredno (hmm?) mirnega človeka & tudi Makedonac-harmonikaš je to slišal. In ko je spet napel svoj meh, da bo začel drkati tiste tri akorde, sem se vsedel k njemu in mu povsem mirno rekel: "Makedonac, harmoniku možeš svirat koliko hočeš, ali ne kad sam ja tu - u redu?" zabodeno me je gledal "Pa tebi se stvarno ne sviđa moja muzika, ha?" je rekel užaljen v dno srca. "Ma ne, nije to da mi se ne sviđa" sem mu razložil "nego mi ide na živce i to straaašno.. jedva se suzdržavam, znaš.. a kako je to kad mi pukne film.. znaš več, jel'da? Kad naučiš četvrti akord, javi mi, pa ču da slušam. Ali dok igraš samo tri.. bolje nemoj.. ja se bojim sam sebe, razumeš?" Razumel je.

In glede na to, da se obvezno služenje sedaj ukinja, me prav zanima, o čem se bodo pogovarjali naši sinovi, ko ne bo več vojaških tem :P O MOTORJIH se bodo menili, a ne? :D jaz moram pa na žalost objaviti daljši izostanek iz foruma ker sva dobila ogromen prevod, kar bo vzelo upam da ne več kot 1,5 meseca časa na pcju seveda bom pokukal sem in tja in kaj kratkega pripomnil če bo treba in ne bodo smeti za daljše zgodbe pa ne bo več časa pa naj drugi fantje kaj napišejo :D :D :D

Tuširanje pred kosilom Po »obuki« sem bil premeščen v Zemun, vrhovno poveljstvo letalskih sil in protizračne obrambe Jugoslavije. Takrat je bil Tito še živ. Potem, ko so mu pa 2x nogo odrezali v Ljubljani, pa kmalu ni bil več. Da ne bo pomote, (zdaj se bo SymRu smejal) glede tega »najboljši v klasi«: Že na začetku so nam rekli, da ko prideš v vojsko, logika ostane doma. Jaz sem veselo mislil, kako bodo izkoristili moje sposobnosti – pa k..c. Zemun, ja – ampak »pomočni vod« tj neke vrste skupina za vse: od nošenja omar iz pisarne v pisarno, do preverjanja raznih seznamov rezervnih delov letalstva, katere so ravno takrat vnašali v računalnike, veliiike kot moja spalnica. Vojaki smo bili dejansko v manjšini .. sami majorjevići, hiperpolkovniki, generalissimusi in podobna svojat. B) X 100 1. dan so mi dali metlo in pometat pred komando. Jbt.. kamor sem se ozrl sami viisoki čini.. in človek, lepo vzgojen, pozdravlja, pozdravlja, pozdravlja.. metla pa počiva, a ne? A vi bi pa pometali, a ne? Pa me gleda en general (njih si spoznal po grbkih na ramah) in reče: »Hej, vojniče, prestani več jednom – tu niko ne pozdravlja, ali svaki radi svoj posao.. nisi više u Somboru – ako vidiš oficira ne sekiraj se, tu ne ujedamo više..« se je nasmejal in šel svojo pot B) Hitro sem videl, da čim višji je bil čin, bolj normalni so bili ljudje.. normalno obnašanje se je začelo nekje pri majorju oz se je nenormalno tam nehalo. Saj je logo, ali ne – za take čine so fantje morali končati šole na nivoju faxa in nekaj možganov je bilo že treba za to. Nekako mi še ni potegnilo, da se še vedno derejo, ampak samo na en čin nižje od sebe, tisti pa potem spet na enega nižje – tako da se je v tej ketni name direktno drl le destar, :angry: vodnik ali pa general je bil pa do mene vedno prijazen. :) Kmalu sem se udomačil, pogruntal sisteme potepanja po mestu in raznih kuhinjskih zvijač, da sem prišel do dobre pape. ;) Naša kasarna je ležala nekako 5 minut hoda od »glavne komande stana« kakor so nazivali tisto Yu-poveljstvo. Zgradbe kasarne so bile relativno nizke, postavljene okoli asfaltiranega dvorišča, na katerem sta bila dva tuša, pod katerima so se lahko v poletni nedelji osvežili vojaki, ki niso imeli ishoda in so se sončili na dvorišču. B) X 100 Okoli kasarne so stali stanovanjski bloki in iz njihovih balkonov je bil krasen razgled na kasarniško dvorišče. Pred kosilom je bil vedno zbor na dvorišču, ravno pred tušema in vojaki so v vrsti odšli na kosilo v jedilnico. :P X 100 Tistega dne smo celo dopoldne nosili premog – nekaj deset ton smo ga v košarah znosili v klet komande. V kasarno smo se vrnili črrniii, preznojeni in smrdeči kot svinje svinjske. :( X 30 Pred kasarno pa stoji MOJ OČE in me čaka. :) Poslovno je obiskal neko tekstilno tovarno v Ivanjici in se ustavil v Zemunu, da me obišče. Šok. Sploh ga nisem pričakoval. Pri dežurnem, sem jasno takoj dobil dovolilnico za izhod v mesto. :D »Sam stuširam se!« sem zaklical očetu in »trkom« v spalnico po brisačo in žajfo. Tekel sem h kurjaču, ki je poleg kurilnice imel nekak zasilni tuš, katerega smo v sili (kopalnica je bila čez teden zaklenjena - kupanjesamosubotompress) lahko uporabili tudi vojaki. Tega dne je bil pa pizdun tečen, »pošto je noču umesto pičke ježa dobio« - so rekli vojaki, kar je pomenilo, da mu je žena rekla: »ne danas dušo, jer me boooliii glaaavaaa..« :o Nič ni pomagalo prepričevanje, prošnje »..vidi pa ne mogu takav u grad s ocem..« »Odjebi« je rekel. Tečem k dežurnemu – isto: »Ko te jebe Slovenac..« :angry: Ob teh besedah dežurnega desetarja mi je butnila kri v glavo. Ko sem tekel po stopnicah v prvo nadstropje v spalnico, so se drugi vojaki ravno zbirali za zbor pred kosilom. V spalnici sem vrgel umazano obleko s sebe in samo v vojaških boksarkah z brisačo in milom v roki stekel nazaj na dvorišče. Vojaki v zadnji vrsti zbora, so se nekoliko umaknili, ko sem slekel še gate, stopil pod tuš na dvorišču, ga odprl in se začel tuširati. Voda je bila mrzlaaa.. brrr :huh: Pritekel je dežurni desetar, ki je vodil zbor za kosilo. »Šta ti je idiote jedan?!!« se zadere na mene »Štaaa too radiš?!« :angry: Nažajfan in gol sem se postavil v stav mirno in odgovoril »Druže desetare! Ako ne vidite – trenutačno perem svoj kurac. Dozvolite pitanje – dali ga vi ne perete?« ;) Vojska pa v smeeeh – zbora je bilo konec – vsi so stali okoli naju in naju gledali. »Odmah da si prestao s tim!!« se je kreten spet zadrl na mene :angry: »Da – odmah ču prestati s pranjem kurca – razumem desetare!« sem se zadrl kolikor sem mogel nazaj in se mirno žajfal po riti ;) »Prestani!!!« :angry: »Razumem, druže desetare – prestati s pranjem dupeta!!« sem se drl kolikor sem mogel ;) in se dalje milil pod pazduhami in po glavi črni od premoga »Preeeestaaaaniii!!!« :angry: »Razumem druže desetare – prestati s sapunjanjem!!« sem se drl nazaj in se mirno splakoval. :) Šele ko sem se splaknil in zaprl vodo, sem videl kako se človek trese in vojska rezgeta od smeha. :D X 100 Mirno sem se obrisal – no seveda, nekoliko hitreje že kot po navadi, recimo: narejeno mirno. Oblekel sem spodnje hlače in odšel v spalnico. Ravno sem si pripenjal kravato okoli vratu (niso bile za zavezat kot normalno, ampak na elastiko) ko priteče dežurni desetar: »Slovenac – odmah na raport h komandantu kasarne!« »Da, samo počešljam se još« »Kazao sam odmah !!« :angry: »Hej desetare, pa ne mogu na raport h pukovniku ovako nepočešljan - šta ti je?« spet sem se narejeno mirno vendar nataaančno česal. Takrat je bilo še kaj česati, heheheee. :) Priznam, da mi je malo delala prpa (metuljčki v trebuhu, ne metuljčki – čebele) saj pojma nisem imel kako se bo razvilo – oče pa me je čakal v čakalnici za goste. In sva šla. Moj prvi raport na služenju JNA. :unsure: In zadnji. Ta raport je mislim prišel v mojo kartoteko in verjetno si zato nihče več ni dovolil – kaj že – aha BLAMAGE - ne, ne blamaže. ;) Pred pisarno se ustaviva. Potrkam. »Da!« se zasliši krepak glas iz pisarne Vstopim, stav miiirno: »Druže pukovniče, vojnik 1, se javlja na raport komandantu kasarne na zahtev dežurnog oficira kasarne!« sem rekel kolikor toliko mirno vendar s tresočimi koleni. Še vedno nisem vedel kaj bo: izhod z očetom ali zapor. :unsure: Polkovnik je bil intiligenten človek, umirjen – pravo nasprotje dežurnemu – vendar odločen , da me najstrožje kaznuje. »Šta je to bilo vani – kažu voliš se go tuširati usred dvorišta u 12 sati?« »Druže pukovniče, dozvolite, da objasnim!« »Dozvoljavam, vojniče.« »Celo prijepodne smo nosili ugalj u podrum komande i vratio sam se prljav u kasarnu i smrdeč na znoj ko svinja. Pokušavao sam se istuširati kod ložača i nije mi dozvolio, molio za pomoč dežurnog oficira, koji mi je oprostite na izrazu rekao, da si jebem mater (sem malo napihnil izjavo, saj tako ni nihče slišal.). U posetu mi je došao otac i imam dozvolu za izlazak u grad sa njim. Hteo sam se srediti pre izlazka, a nisu mu dozvolili. Izvinite druže pukovniče, kada JA izađem u grad, onda prezentiram u gradu čitavu JNA, jeli tako?« :rolleyes: »Tako je« je padel polkovnik v nastavljeno past. B) »Pa druže pukovniče, dali vi hočete, da prezentiram JNA u gradu i pred svojim ocem SMRDEČI ?!? ili kao okupan i čist, sređen vojnik??« Šah, mat… B) = me, big winner Nepremično me je gledal nekaj sekund. »Voljno« je rekel Pozdravil sem in krenil proti vratom.. »Vojniče« je rekel polkovnik mehko »pozdravi oca.« »Hvala pukovniče!!«

EVo še ene sm se spomnu, sicer nisem tako dober pripovedovalec zgodb a vseeno... Ene 2 leti nazaj sem delal pri kokakoli, postavljal sem (pomagal) vending aparate (tiste velike škatle, ki jim date denar, flaše pa ne dobite vedno) :angry: . No in en dan gremo mi v kamnik v smodiščarno (delajo smodnik, nevem sicer če sem prav napisal).Kjer naj bi postavili en aparat. No pridemo mi trije tja (voznik kamiona, električar, ki ponavadi oskrbi aparat z elektriko iz bljižne utičnice in moja malenkost(kot študent-fizikalac)), za varnost (da kdo kam ne odluta) nam dodelijo 2 gospoda, ki sta bilaoba ala varnostnik-hišnik, niti nevem oba sta imela sabo orodje vedela vse o vsem, a na uniformi piše varovanje "neki", no postaavimo mi aparat (ki by the way prazen tehta cca 300 kg), jaz ga začnem filati in ravno ko ga nafilam se en od unih dveh spomni, da bi ga mogoče prestavli: tjale pod streho,.. :angry: :angry: , no pa gremo sedaj 500 kg težak aparat zvlečemo v hiško, kje je Grega (električar) začel stvar usposabljati, vse pod budnim očesom enega od hišnikov-varnostnikov :blink: :ph34r: Drugi je pazil na naju, ki sva pospravljala okoli(ovojni papir, rudl, ...)no vsi končamo in en začne razlagat kako je tle full nevarno kar se električnih isker tiče in kaže na svojo baterijo total ovito v izolir trak,...In sredi njegovega predavanja šofer meni nič tebi nič v usta utakne cigaret in si ga prižge. Una dva sta pobledela, kr ni jima blo jasno kaj se dogaja, pol en skoči na šoferja, k kak specialc, drug pa začne po cigaretu skakat ko kak indijanc, k kliče dež :lol: :D Šoferju (185/130kg-pravi kmečki dečko)še vedno nič jasno kaj se dogaja, z sebe odstrani enega varnostnika-hišnika, tako da je taodletel v bližnji grm :lol: :lol: No šofer se zave svojega dejanja in se začne opravičevati. Ampak prepozno smo bili že teroristi, ki hočjo v zrak vršt Kamnik. No lih tolk, da nas policaji niso spremil ven,.... :blink: :huh:

Mujo in 2 kapljici vode Sombor 1976 Plavci Prihod v JNA za nikogar ni bilo prav posebno lepo doživetje, saj se znajdeš nenadoma v množici neznacev. Eni gledajo prestrašeno, kot svinje pred zakolom, drugi se derejo kar nejkaj tja v 3 dni in pričakujejo da boš ubogal besede, za katere sploh ne veš kaj pomenijo. Na njihovih ramenih sicer vidiš neke znake, za katere pojma nimaš kaj pomenijo. Ne veš kaj lahko in kaj ne. In zadeva se s časom umiri, dobiš prijatelje in sovražnike.. :D :ph34r: :D :ph34r: :D :ph34r: Mujo je bil iz Sarajeva – 2m velik in 120kg težak totalekkretnskimilitarist, ki je od jutra do večera občudoval svojo M48 (karabinka), bajonet in druge morilske pripomočke - čim je imel sekundo časa. :rolleyes: Samo za primerjavo – jaz sem v tistih časih tehtal skoro polovico manj – slabih 68kg/173cm. Ko se je Mujo udomačil, si je jasno izbral tarčo za svoje izživljanje in ta čast je doletela mojo malenkost.. saj bi bilo čudno, če bi si izbral kakega Črnogorca svoje kategorije, katerih je bilo kar nekaj v vodu. Črnogorci so bili posebna klapa – vsi diplomirani pravniki, ekonomisti, inženirji.. jaz pa višja šola za soc. delo.. Prijatelji smo ratali, ker sem novo ustavo poznal veliiko bolje od njih (takrat je ravno vsaka republika dobila status države) in sem na stavi dobil od njih medaljo v obliki Cockte, slovenski šolski sistem pa vse pohvale v odnosu na črnogorskega .. malo kasneje smo pa pospravljali odžagane veje in tipi so »kaofol« (zezanje) nosili po vejico ali dve na kup.. jaz sem pa iz čistga »inata« naložil najbolj debel hlod na hrbet (pi..a je bil težak) in ga sam nesel na kup… ko me sreča pet Črnogorcev. Pa reče eden: »Vidi Slovenca, budalu – tako mali a vuče to veliko drvo.. » malo sem se ustavil: «Momci« sem rekel »ZATO je Slovenija Slovenija, a Crna Gora če uvjek ostati Crna Gora.« Zamišljeno so gledali za mano in hlodom, ki sem ga sedaj vlekel – nisem mogel več nesti. Nazaj grede sem jih spet srečal s kupi vejevja na hrbtih:«Vidi tog malog Slovenca, ZDRAVO SLOVENAC!! – koji je naučio Crnogorce da rade.« …in bli smo RES frendi No Mujotu pa ni blo pomoči. Na dan je z vso močjo udaril njegov militaristični kretenizem. Začel je že zjutraj, ko mi je tako,j ko se je zbudil, vrgel gumijasto šlapo v glavo »Diž se vojsko!!!« se je drl in se sam sebi smejal – no včasih me ni zadel, v glavnem pa, ker sem bil zjutraj še zaspan. Prvič smo dobili maneversko municijo v roke.. vsak 5 metkov, da sploh vidimo, kako delajo puške M48. Vsi smo vedeli, da je strel na blizu s tako municijo smrtno nevaren, saj so maneverski naboji takrat vsebovali leseno kuglo, ki je bila na nekaj metrov zeloo nevarna. In kreten je prestopil mejo vsega normalnega in nenormalnega. Dal je naboj v cev mi nastavil puško na tilnik in se drl: «Sloveeenac ubit ču te!!« Madona, res sem bil samo desetinko milimetra od smrti (kot nekajkrat kasneje tudi – v prometu jasno) – če bi ga pičil komar ali čebela – tega ne bi vi sedaj čitali.. Na srečo je to videl eden od Črnogorcev, skočil iz strani nanj in zbil puško iz mojega zatilja.. ne, ne ni počilo, čeprav me srbijo prsti, da bi zgodbo nekoliko napihnil.. ampak ne bom, ker sem se odločil, da pišem resnico na humoren način.. Priskočili so še drugi in mu vzeli puško – destar je totalno popizdil in – nič… Šli smo na vežbališče in se igrali »napadalce in branitelje« – tekali smo po rovih sem in tja streeljali.. in v nekem trenutku sem se zaćel smejati kot norec.. ležal sem na travi in sploh nisem mogel vstati od smeha. Bogi destar je mislil, da se mi je utrgalo.. ko sem se nasmejal in malo nadihal, me je vprašal »Šta, do đavola, je toliko smešno Slovenac?« »Paaa, jebote, deseteru, ja sam se s 11 godina prestao igrati kauboje i indijance.. a tu oko mene 100 odralsih ljudi, polovina s diplomama (res je bil izobrazbeni nivo zelo visok – le 2 s srednjo šolo), doktoratima.. trče okolo ko deca, deru se i igraju.. šta je to?? Kakva je to palneta?« Zamišljeno me je gledal: »Lud si Slovenac, al si dobar!« Nekako sem ujel ritem in se vklopil v življenje kasarne.. izobraževali smo se za aviodispečerje (usmerjevalce letalskih poletov – SymRu bo spet popizdu - ampak res sem bil najboljši v klasi) in zato je teklo veliiko »obuke« v učilnicah, posebej za to, ker smo se učili de/šifriranja podatkov, katere naj bi kasneje raspošiljali po letališčih Juge, tako da so eni za druge vedeli kateri avioni so v zraku – šifre pa so spreminjali vsak dan.. jeben posel Zato so puške počivale v stojalih tudi po 14 dni skupaj – dobro podmazane, vendar jih nismo čistili vsakodnevno kot ostala vojska. Mujo je vedno pobožal svojo železno ljubico, zvečer, predno si je šel umit zobe, tako da ni bilo težko ugotoviti, katera puška je njegova. In, ker sem načloma proti fizičnemu obračunavanju, ki še nikogar ni spravilo h pameti, sem se odločil za »šolo« tj diverzantsko akcijo, da spametujem nepopravljivega Mujota. Vzel sem plastično kapco od kulija in izmeril koliko vode gre vanjo, če je vode do polovice: 2 dobri kapljici. Kapco sem skril v pest in vsak večer, ko sem si šel umit zobe je Mujotova puška dobila piti navadne vode. :ph34r: Jano, da človek tako kot ostali ni čistil puške. Za tiste puške so pa uporabljali najslabšo vrsto železa, ki je rjavelo hitreje od vsega meni znanega iz železa narejenega (zato sem svojo dobesedno polival z oljem). Po 14 dneh so objavili, da gremo spet na teren streljat z maneversko municijo. Zbrali smo se na dvorišču, kjer so nam razdelili municijo – vsakemu 30 nabojev.. kar ustrašili smo se, saj smo vedeli, kako težko je čistiti to sranje – pa take količine… Jaz sem raztegnil kapo in tako je nastala kar zajetna vreča in šel najprej okoli Slovencev in nabiral »prostovoljne prispevke v obliki municije«, potem pa še h Črnogorcem, ko so zvedeli zakaj gre (šššš – tih bit, nam še puvedu) mi je z veseljem in navdušenjem odstopil praktično celo zalogo in zadržal le 2-4 metke, tako »za šminko«.. da jih nebi pogruntali pri čiščenju. Kapa je bila poolna, s kupčkom, ko sem jo prinesel Mujotu. »Evo ti Mujo, to sam skupio za tebe – evo ti, da se malo zabaviš.« »Slooovenac, pa ti, ti mene voliš..« je bil pretresen od veselja in radosti Mujo. Vse žepe je natrpal z municijo, da so kakor čudne bule štrleli od njega. :P Na kraj pameti mu ni prišlo, da bi vprašal recimo: zakaj pa ti nočeš? In smo se šli spet igrat kavboje in indijance. Mujo je pokal, pokal, pokal, pokal 1 uro in pol.. ko smo se vračali, je ves zardel od radosti prišel k meni in se mi spet in spet zahvaljeval. :) Po večerji.. Po večerji je.. Po večerji je pa prišlo – kaj ? Pravilni odg. na nagradno vprašanje se glasiiii: Čiiiščeeenjeeeee.. Ja, seveda.. vedno je potem treba očistiti svinjarijo.. Vsi smo rabili kakih 15 – 20 minut, da očistimo mastno svinjarijo iz cevi – potem pa kontrola: desetar naredi »kuku« skozi cev, <_< reče »ok« in greš, a ne? Ne pa Mujo.. haaa, ne, ne.. on pa neee :( Ko je desetar naredil »kuku« skozi cev njegove puške, je skoro padel v nezavest.. :blink: Ko je prišel h sebi, je tako tulil, da ga sprva sloh razumreti nismo mogli.. šele čez par minut smo razbrali kaj hoče reči. :angry: :angry: :angry: :angry: Slišalo se je približno takole: »yxprdbglzsmmmbičkomaderno100materjebenihuduopekonjsko šta si ti idiote jedan radio s tom puškom, pa sdrrmblgbičkestrininezajebaneusrane OOOVDJE FALI POOLA CIJEVI !!!! idiote jedan.. gdesi toliko rđe i isvinjarije našao jebotekonjuustasvinjska…« itd dretje se je nadaljevalo kakih 10 minut :angry: :( No in potem sem v rednih presledkih na kakih 15 minut hodil gledat Mujota, ki čisti svojo ljubezen.. ob devetih smo šli spat in ob enajstih sem šel scat – v učilnicei še vedno luč.. :huh: Pogledam notri in vidim, da desetaer ravno dela »kuku« skozi cev Mujotove puške.. Zdaj je bil že bolj miren: »Kako je to moguče.. u kartonu piše, da je puškina cev« je gledal v karton vzdrževanja, ki ga je imela vsaka puška »oštečena samo 3%, sa 30% se vrača oružje u radionu i puška dobija novu cev – a to, to je više od 50% .. šta da radim s tobom?« :angry: No preveč me je tiščalo, pa sem šel scat in prepustil Mujota njegovi usodi. B) Drugo jutro, mi prvič po dooolgem času ni priletel copat v glavo in Mujota skoraj ni bilo več opaziti med nami. Kar nekako pomanjšal se je. ;)

piši v to rubriko ne morem, ker bi se sicer večina tvojih zgodb ponovila. lahko pa napišem eno iz služenja vojaškega roka v kninu. Po prekomandi iz zrenjanina v knin so v komandi divizije hitro ugotovili, da za stražarja nisem primeren (sem majhne, pred komando so morali biti večji soldati), pa niso prav vedeli kaj naj z menoj, a naj pučem sekrete al me pa pošljejo nekam bogu za hrbet, pa sem se sam javil, da prevzamem kuhanje kave za naše vrle oficirje in računovodske delavke. to sem z veseljem opravljal dobrih šest mesecev(zaslužek je bil bajen, kave ni bilo za dobit),kakšen teden preden so mi prisilno skrajšali služenje vojnega roka so me poslali z rezervisti na teren. moral sem skrbeti za našega polkovnika, da mu ni nikoli zmanjkalo kave in ljutoga. navezal sem že pristne stike z rezervisti, saj so pri meni popili ogromno ljute. med zaščito našega polkovnika je bil tudi mlad obveščevalec, sicer je bil že kapeta, ki me je kar naprej provociral, pa marjane ti si mi bio izviđač, pa oni jedu i zmije, šta bi bilo, ako ulovimo neku pa je ispečemo. s tem provociranjem mi je šel že pošteno na živce,pa sem rekel, da bom ulovil in spekel. malo sem raziskoval okoli našega tabora pa sem našel lepo debelo kačico, če kdo ve kakšna je bila naj pove ker pojma nima, je že toliko časa nazaj, pa sem jo ulovil, tisti kapetan pa je ko zajc stal ob strani. ko pa sem pričel kačo odirat in sem si zaželel kožo posušiti, me je pred šotorom zalotil moj prevrli polkovnik. kaj je takrat govoril pojma nimam, vem samo, da on nebo pil kave, ki mu jo bo kuhal takšen kuhar kot sem jaz, ki nosi in peče kače. pa sem mu začel razlagati da si je kapetan zaželel te majhne specialitete, pa me sploh ni poslušal, zvečer sem moral spakirati in se vrniti v dolino. dol sem pa prišel brez puške...ampak to je za zapor, pa ne bom pisal o tem, v glavnem, teden dni po teh peripetijah so me poslali iz vojske domov. tako da nisem služil niti 13 mesecev. nise ne vem kak literat, zato mi je kar težko pisati zgode in nezgode mojega življenja, raje prebiram druge in če se v njih najdem se od srca nasmejim. hvala :D

opisano dejanje kar malo preveč "junaško" za verjeti ali pa si služil tam, kjer so bili oficirji prave reve....