Dvorana slavnih

danes lepa turca v avstrijo. najprej pogledat te famozne ovinke Golice, ki me niso toliko impresionirali, so preveč odprti zame . je pa tako, da ko se pelješ do tja, ni nikjer nobenga motorinota, pol pa naenkrat kr vzniknejo in je gneča. no potem sem nadaljeval po tej cesti in preko hribov naokoli do Wolfsberga in tam krenil na Koralpe. Ta cesta je bistveno bolj zavita (pa tud zjebana) je pa res, da ni tam žive duše in tudi bolj pregledni so ovinki. Na vrhu pa hladno ko prasica. Spodaj še nekaj slik s telefonom. Razgled s te ceste je res nekaj neverjetnega, če bi bil čist zrak in bi imel zrcalca s sabo, bi mel odlične slike. JE pa pihal k pr norcih cel čas vožnje. jezero med lavamundom in sobothom na koncu ceste vikendice snežne zaplate fenomenalen razgled

Sicer malo z zamudo ampak ok. Plan je bil na hrvaško in malo po jadranski magistrali. In tako štart po stari cesti do kranja, ljubljane. naprej proti logatcu in smer delnice. Tam pa zaplet. Pozabil sem pasoš in ni šlo čez mejo. Gremo nazaj proti logatcu, na sredi poti se obrnem proti morju prek škocjana. lepo presenečenje, ceste idealne, pokrajina lepa in malo prometa. Malo sem se preganjal po primorski in slovenski obali, nato pa lepo po stari cesti do ljubljane in naprej na jesenice. Dan je bil idealen. Naredil malo čez 500km.

No pa še ena kratka ampak tako uživaška da joj V četrtek zvečer lepo iz Kamnika čez Črnivec, Gornji Grad proti Mozirju. Celo pot sem prehitela tovornjak, traktor in srečala 2 avta, na celi poti samo toliko prometa. Vozila 60 kjer ponavadi peljem 90, tako počasi ampak je bila po dolgem času ena samostojna vožnja tam, da je res pasalo tako v "izi". Treba bo menjati motor Slika mojega otovorjenega minija na cilju: Ko prispem na cilj zagledam 4-ko in vprašam, če se lahko peljem. Kar v opremi se presedem in peljem, prva gas, druga gas, tretja gas...pridem do križišča kjer se gre lahko levo ali desno, stisnem zavoro in nič V 1km mi je 4ka pognala več adrenalina kot prej moj zelenec Včeraj pa po isti poti nazaj proti domu, malo dežja, nekaj strel. Celo srečala en motor

divjakinja ;-) a zato se pol trebor presede na tomosa ko pride z R1-ko domov

2.5. sva se odločila, da greva na Grobnik. Štart okrog osmih zjutraj iz Kamnika potem čez Postojno do Pivke, Ilirske Bistrice, do Reke, vožnja ob obali in potem nazaj gor proti Grobniku. Prvi postanek malo od Ilirske naprej: Srečala ogromno motoristov, še več naju jih je prehitelo, ker sva vozila max 90km/h, to me je nekoliko presenetilo, ker menda tukaj res vsi vozijo po omejitvah Na Grobniku super vzdušje, seboj sončna krema, dežnik za sonce, medo-atv je res super tovorna mula... Po zadnji dirki nazaj proti domu po isti cesti, imela sva srečo in sva povsod zamudila dež, le mokra cesta naju je ponekod pričakala. Vmes je bilo treba še jest in domov sva prišla prijetno utrujena ob osmih zvečer

no, pa da se js mal tuki naceckam.. dans sicer nisem mela neki namena se vozit, ker sm bla na sihtu, ampak ker sem dubla varstvo za pesa, sem se vseen odlocila, da se zbrcam ven.. na mojo veliko sreco, sem zakljucla ob 14ih in takoj odpeketala do garaze, se napravla in namenila k heathy na brezje.. tik pred kranjem je blo ze TAAAAKKOOOO crno, da se hribov sploh ni vidlo.. zato sm se odlocila, da obrnem in jo mahnem nazaj proti lj in se sproti odlocim kam.. potem sem se namenila proti vranskem, ampak ko sem prisla do trzina je blo spet vse CRNO! tko da kaj, spet obrnila in se odlocila da jo mahnem preko sentjakoba (mimo rugljeve hise- btw- nism si misnla, da bojo prou TABLO dal zraven ha ha ha, sm kr mal debel pogledala) v litijo in naprej do trbovelj, ker pa je tam blo spet crno, se spet obrnila in jo mahnila na vrhniko.. tja grede sem mal golfala in sla po AC, ker se mi ni dalo cjazit po tastari cesti, me je pa skor spet odpihnlo, tko da sm sla bolj pocasi.. kakih 110, 120km/h.. od tam sem jo mahnila po stari cesti do vica in potem domov.. nardila dans 210km in obrnila 9k na stevcu! prvi letosnji jurcek je ze padel.. lansko moto sezono sm nardila samo 2k vsega skupi.. :grim

Večerje so bile, zajtrki tudi, vročina pa tudi, družba da best, neprecenljivo

uf madonca dobr si šel kr naenkrat od zadaj prletu v zagrebškem sm te že vidu v pesku .........kakor vedno čakam da bo konc mi je tokrat zmanjkal krogov ravn še napadu Duha pa je že un z ciljno zastavo mahal........mal prepozn sm se zbudu očitno borbe so ble pa dobre! Tudi "superiorna (€€€€) honda ala superbike" z narisanem ognjem je bla zlahka premagljiva..........kako že rečejo v najhitrejši regiji (štajerski) "konjev je dost sam gasa je treba dat".........jest pa dodam "jebeš moped, dec je važn"

Avtki

Ker po kosilu pa res nism mel kaj pocet, sem se odlocu, da nardim tole: Od doma - Radohova vas - Bogensperk - Litija - Zagorje - Trojane - Prebold - Marija reka - Trbovlje - Hrastnik - Zidani most - Krsko - Kostanjevica - NM - Semic - Soteska - Zuzemberk - domu... Nabralo se je 300 km, dezju sem se izognu, srecal bl malo motoristov.... Malo pred Kostajevco Semiski kamni, ovce..

Yamaha FZ1S Fazer 1000 letnik 2006 Predelave: - zmontiran original Yamahin Retro kit (komplet drug oklep + tank, motor ni barvan) - izpušni lonec MIVV Suono - Rizoma športne stopalke - Rizoma nosilec tablice - Rizoma ročaji + uteži - Braking ročke (zavora + sklopka) - Givi double boubble vizir - opletene zavorne cevi - led smerniki - Evotech nosilec izpuha - gear indicator - crash padi - bug spojler - pokrov sedeža - ...

ponedeljek padla lepa furca preko postojne kjer sm napojila lubico. krenila sem proti ilirski bistrici kjer sm opazila tablo za Sviščake. Ker sm bla sama sem brez pomislekov krenila navkreber vedoč da me čaka tudi dober del makedama, pa vendar opazuječ lepo pokrajno in z nasmeškom na obrazu sem tut zalutala po nekih malih makedamskih cesticah. ko sem le našla samo sebe sem že prprašila v občino Loške doline. Ogledala sm si še grad ob cesti in se preko loške police, unca vrnila proti postojni, da sem nardila še kratek fočk na ridah nato pa lepo domov. Kljub makedamu luštna popoldanska furca po lepotah slovenije

Velike besede za publiko oh in sploh ,a srček za maxiskuterček

JAVNO PRIZNAM, želim si maksiskuter!! In samo zato, da ga lahko takoj prodam naprej in si kupim skiro, bom več naredu!

Sykesovih 339,5 km/h http://www.youtube.com/watch?v=z9vV9aVUik4&feature=player_embedded

Počakajte na napisano diplomsko nalogo s strani Kmeta o tej zadevi :grim :grim .....

Če se želi vpisati med največje legende in ob bok Rossiju, je za njega najboljša varianta, da po letošnjem osvojenem prvenstvu drugo leto sede nazaj na Ducati in postane še enkrat prvak z Ducatijem. Saj ne da že zdaj ni, ampak potem pa bi bi eden večjih v zgodovini. Pa še pokasiral bi.

Kittykat .)

Tale velikanka je pa od dones.....sj ma sm 23 kil

ja ziher sralci če se nisem prav izrazil oz. je kdo narobe razumel: ko rečem da grem na golico, to med motoristi ne pomeni gledat narcise na gorenjsko ampak brusit tačke na avstrijsko koroško-štajersko :grim

Bo ta dobra, ali moram najti kakšno bolj obremenjujočo zate ? LP Robert

Vceraj je bil en prekrasen dan ... Hvala bayki za postrezbo, igorju prav taku in za granato ki sem jo skoraj zgubil v lj na fuzinah, ko se mi je odprl kovcek .. Hvala maidnu za druzbo skozi celo pot... in se treborju za zakljucno kavico, ups in thumperju tudi, za zakljucek pri vaskih ... Skratka, vtisi iz dnevne voznje.... Fenomenalni, treba cimprej ponovit ...

Po napornem kresovanju mal Avstriji in Sloveniji do Prekmurja čez Ljubelj Helmut gre tud na lepše V Avstriji še kar mal proslavljajo Ta bi še kak avion odgnal ne samo ptiče pol ceste v A pol v SLO Sobe po 12 eur v Moravskih Toplicah Večerno kopanje Beltinški grad šola varne vožnje v Gradcu pa kar precej vroče Lavamund proti domu naredila 710km k sreči brez dežja

Zbirno mesto je bilo v Grahovem. Ker nobenemu od nas kljub skominom ni bilo do praženja na Grobniku, smo jo s Pikijem in kolegom po kafetu ubrali proti severu na eno popoldansko furco. Čez Planinsko polje, Idrijo, Tolmin... V Tolminu smo meli pavzo za pijačo. Potem naprej čez Kobarid do Bovca, kjer smo meli pavzo z mojim prvim "ta pravim" kosilom na moto furi (je blo prav čudno, ma dobro ker ni bil spet sendvič na meniju .) vse je enkrat prvič ). S polno energije smo šli naprej - slalomirat čez ovinke do Predela kjer je blo treba splezat na malo višjo točko - po ruševinah za lepši razgled... naprej mimo Rabeljskega jezera (Lago del Predil)... do Trbiža (Tarvisio) od tam pa naprej in čez mejo v Avstrijo, čez Podklošter (Arnoldstein) do Beljaka (Villach) v moto shoping. Od tam pa ob Dravi proti vzhodu čez Rožek (Rosegg), nekje na poti do Ljubelja tele žwauce ob cesti Čez Ljubelj nazaj v Slovenijo, še zadnji postanek na pijači in potem nazaj proti domu. Čez Tržič do Naklega, tam pa kar na AC do Vrhnike, fanta pa sta nadaljevala proti domu. Vsega skupaj približno 350 kilometrov. Luštno!

Danes sem že zjutraj začel kuriti mojo . da se greva peljat z motorjem, čeprav nisem imel danes v načrtu nobene vožnje. Takoj, ko je zjutraj odšla v kafič na jutranjo , sem se tudi jaz oblekel in iz garaže potegnil lubico, ter se zapeljal za njo. S seboj sem imel tudi njeno čelado . Ob kavici sem ji ponudil nekaj možnosti, kam bi se lahko odpeljala. Na voljo ji je bilo: kava v Opatiji, kava v Portorožu ali pa kremšnita na Bledu. Izbrala je slednjo, jaz pa sem potovalni načrt malo "podaljšal". Namen sem jo imel odpeljati čez Korensko sedlo in potem po avstrijski Koroški čez Ljubelj ali Jezersko domov. Prvi postanek je bil na Bledu na obljubljeni kremni rezini. Nadaljevala sva proti Jesenicam in Kranjski gori. V Kranjski gori je na tabli pisalo, da je prelaz zaprt, zato sva jo ubrala proti Trbižu. Spet se je odprla možnost, da grem čez Karavanke, a sem se raje obrnil proti jugu v smeri Učje, a je bila cesta zaprta in sva šla čez Predel nazaj v domovino. Ustavila sva se na kavici v Logu pod Mangartom. Spomnil sem se, da lahko pokličem Baykerco, da se dobimo na pijači. Ko sem jo poklical, so bili pri njej ravno Igorkr, Thumper s svojo gazdarico, Maiden in Joni. Ravno so se odpravljali, Bayki pa je rekla, da bo počakala na naju. Med potjo smo se dobili in nadaljevali k Igorju na soški Donat (voda iz pipe v donatovi steklenici) .) ter narezek. Ko smo mu izropali shrambo smo se odpravili proti domu. Thumper je odšel že kakšno uro pred nami. Sledil je postanek na ridah, kjer sta Joni in Maiden že čakala, ker sta pussija šla po AC . Tam smo se zmenili še za kavo pri meni, da bo dan lepo zaključen a je Maiden dobil obiske in jo odkuril domov. Da ne pozabim, nabralo se je zelo lepih 335 km, ker je šla moja žena po skoraj enem letu spet z menoj na motor. LP Robert še nekaj slik:

Midva sva tud eno urezala do Mosta na Soči:))

No pa smo imeli t.i. FZ srečanje, ki pa se je kaj kmalu razširilo v srečanje vsej japonskih predstavnikov. To pa je sigurno izraz Dr_Jakoba ko to bere:"Riži!!! Fej" Skratka izhodišče Postojna OMW ob 9ih, kjer smo se dobili Anja, Bina Bana, Mare, Marino in Helena in moja malenkost. Obvezno malo počakulali (podebatirali) in kafe popili. In je padla odločitev gremo Postojna - Idrija - Tolmin - Kobarid - Bovec - Predel - Rajbl - Rateče - Kranjska gora. In smo šli, prej pa še Baykico poklicali, da se v Mostu na Soči dobimo. In smo se dobili - na kafetu (kako čudno). In smo odrinili. Postanek v galeriji Pod Ključem, kjer smo si ogledali naravno geološko znamenitost. (opomba: obe sliki sta z interneta) Nato pa nadaljevali proti Bovcu, kjer smo nahranili naše konjičke (čeprav po MS standardih sem bil samo jst z motorjem he he) Nato pa na Predel, vmes pa ogled znamenitosti - Viadukta Predel 128m dolžine, ki se pne 65m nad dolino Mangartskega potoka. (opomba: Se kdo sprašuje zakaj viadukt in ne most? Zato ker preči dolino Mangartskega potoka. Torej viadukt preči dolino, most pa reko, potok) Iz Predela pa čez Italijo proti Ratečam, Kransja gora, kjer smo si dušo privezali. Po dobrem kosilu, pa še v Komendo na pijačo k Umetnici Potem pa domov. Vmes pa še enkrat požegnani pred Vrhniko, ta žegen je pa sigurno primu. Skratka, nepozaben prvomajski izlet v odlični družbi. Pa še na mnogokrat Igor

Bojan Bugarič je profesor na katedri za upravno pravo ljubljanske pravne fakultete, magistriral in doktoriral je v Združenih državah (UCLA, Harvard, Wisconsin), tri leta je predaval na kalifornijski univerzi. Je deklarirani levičar, nekaj časa je bil insajder v politiki, bivši Pahorjevi vladi se je ognil. Povsod po Evropi opazujemo bolj ali manj drastično varčevanje. V imenu »vitke države« se krči vse, kar zagotavlja država, od varnosti do sociale, povečuje se neenakost. S tem se ožijo tudi pravice nas, državljanov. Lahko pojasnite, kaj se dogaja? Pri politiki strogega varčevanja pogosto pozabljamo, da ima taka politika eksplicitne redistributivne učinke. Paradoksno je, da skušajo v obeh političnih polih prikazati varčevanje kot nevtralno, ekonomsko zahtevano in edino možno politiko. Diskreditirati skušajo vsako alternativo, jo prikazati kot takšno, ki ne razume osnovnih ekonomskih zakonitosti. V bistvu gre za vračanje k temu, kar sta začela že Thatcherjeva in Reagan, to je zmanjšanje države; skratka, država je po definiciji neučinkovita in slab gospodar, potrebni sta obsežna deregulacija, privatizacija. Pozablja pa se, kakšni so in še bodo učinki te politike na različne družbene sloje. Še posebej paradoksno v tej krizi je, da bodo tisti, ki so najmanj odgovorni zanjo, najbolj prizadeti in jo bodo najbolj občutili. Paradigma krčenja, rezanja, zategovanja pasu je Grčija, ne nazadnje je bila model neodgovorne javne porabe. Toda ali obstaja kaka analiza tega, kako je bil porabljen denar, ki so ga trošile tamkajšnje elite, oziroma kolikšna je soodgovornost ljudi? Ali to sploh koga zanima? V tej krizi ni nedolžnih. Na pojav dolga je treba gledati kot na novo obliko reševanja socialnega konflikta v družbi, nekateri pravijo temu psevdodemokratizacija dolga oziroma privatni keynesianizem. Namesto naraščanja javnega dolga je po Clintonovi politiki obsežne deregulacije naraščal zasebni dolg. To je bila nova oblika lajšanja napetosti med socialnimi zahtevami prebivalstva in politiko strogega varčevanja, ki jo je začela Clintonova vlada. In s to politiko zasebnega keynesianizma so vlade reševale tisto, kar se je včasih reševalo na politični fronti, v političnih programih. S tem se je financiralo, o tem je nedavno govoril profesor Berend na predavanju, ameriške sanje, lastništvo hiš, vzgojo otrok, ki vedno več stane, in še marsikaj drugega. Pri analizi vzrokov, ki so pripeljali do krize, moramo poleg neodgovornega finančnega sektorja upoštevati vse te faktorje. Ekonomska kriza je politično spremenila Evropsko unijo, ena od pomembnih posledic je spreminjanje načinov odločanja. Kako komentirate premike: prenos suverenosti z nacionalnih držav in parlamentov na nadnacionalne institucije? S krizo se je zgodilo nekaj, kar je bilo prej videti politično popolnoma nemogoče. Pripeljala je namreč do tega, da se je zgodila centralizacija na ravni, na kateri pred krizo nobena od vlad sploh ni bila pripravljena razmišljati. Stara Monnetova ideja o »prelivanju« močnejšega trga na druga področja se je v devetdesetih letih v bistvu končala. Večino velikih projektov v Evropi sta podpirali leva in desna stran, v devetdesetih je logika nehala delovati, ko se je začela politika močnega skupnega trga zajedati v originalno zaščitene »izključne« domene nacionalnih držav: socialo, davke, pokojninski sistem itn. Treba je vedeti, da je bila rimska pogodba zelo zanimiv kompromis, rekla je ja skupnemu trgu, torej neoliberalizmu na evropski ravni, a sociala je ostala na nacionalni ravni. Ekonomski temelji tega so se porušili že v sedemdesetih s hudo krizo in propadom sistema Bretton Woods in desetletjem stagnacije Evropske unije. Z Enotno evropsko listino in Maastrichtom se je originalni kompromis radikalno spremenil, soglasja o krepitvi integracije ni bilo več. Kriza pa je pomenila nov moment; dobili smo centralizacijo, ključno vprašanje pa je, ali je to prava centralizacija. Ne verjamem, da lahko centralizirana politika na evropski ravni spregleda velike razlike med evropskimi ekonomijami. Moč, ki jo dobiva center, tudi avtomatično sproža vprašanje o redistribuciji moči v Evropski uniji. Vse ključne institucije so v rokah desnega centra: od komisije, parlamenta, evropskega sveta do nacionalnih vlad. Tako močne hegemonije v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih ni bilo na ravni EU. Navidezno centralizacijo vsi zelo prehitro pozdravljajo, ne da bi razmišljali o njenih potencialnih problemih. Eden od motov razvoja Evropske unije je bila ves čas ravno »enakost v različnosti«. Argumenti nekaterih ekonomistov, da je evropska unitarna unija iz časa Maastricha nepopolna monetarna unija, ki da ji manjka le še fiskalni del, so preveč enostavni. Pozabljajo, da obstaja več stopenj povezave in da ni nujno, da bi morali imeti celotno fiskalno politiko preneseno na EU. Sicer pa vidite, kar se dogaja zdaj: Merkozy v bistvu postavlja in odstavlja vlade. V nekaterih državah je demokracija praktično suspendirana. Ali se vam ne zdi, da se te vseobsežne spremembe dogajajo mimo zavedanja javnosti? Za širšo javnost je vedno pomembno, da ima na prizorišču političnega agenta, stranko ali gibanje, ki skuša predstavljati njene poglede. In v tem trenutku manjka nekdo, ki bi izražal zaskrbljenost. Ljudje imajo v glavnem vprašanja, odgovorov pa nimajo, in ker ni nobene politične stranke, ki bi takšne stvari problematizirala, sta dva možna rezultata. Eno je občutek, da je ta politika edina možna – to skušajo pripovedovati tudi politika desne sredine in finančni centri. Drugo pa je zelo nevarna politika frontalnega napada na Evropsko unijo, to je nastanek populističnih gibanj, ki problematizirajo idejo EU kot take. Tega pa se je treba bati. Medtem ko velika imena, Habermas, Beck, Badiou, govorijo o degeneraciji evropskih vrednot in krčenju demokracije, je javnost videti malodušna. Kako se je zgodilo, da je evropska javnost tako zelo otopela? Evropa je s povezovanjem skupnega ekonomskega trga dolgo časa prinašala številne prednosti, socialna država pa je ostajala relativno nedotaknjena. Kljub retoriki, da bo Evropska unija kot taka spodkopala socialno državo, se, empirično gledano, v osemdesetih in devetdesetih letih to ni zgodilo. Obseg socialnih izdatkov velikih držav, skandinavskih in nekaterih drugih, je ostal dokaj nespremenjen. Ostajale so torej otipljive koristi članstva, poleg tega še vedno obstaja nezavedno prepričanje o neki drugi pomembni koristi Evropske unije. Mlajše generacije sicer Evropsko unijo vse manj razumejo kot projekt miru, preprečitve vojne, ampak to se vseeno prenaša z generacije na generacijo. V tem smislu je bila EU izjemen uspeh: v Evropi so v prejšnjem stoletju sami Evropejci ubili preveč ljudi. Z nastankom Unije je bilo ubijanje preprečeno. Zaradi teh koristi je med ljudmi obveljalo, da elite v Evropi že vedo, kaj počno. Tudi če poslušate večino analitikov, še vedno čakajo, češ, Evropska unija vedno najde odgovor. Tako je bilo v sedemdesetih, osemdesetih, zaradi tega ima tehnokratsko-unikatna tvorba podporo. V prepričanju Evropejcev Bruselj po svoji naravi tako ali tako ni bil institucija, o kateri bi odločali na volitvah. Reziduum tega razmišljanja je ostal, a problemi se polarizirajo in kličejo po demokratičnem odločanju. Kajti dati Bruslju pravico odločanja o sociali, davkih – to so natanko tiste stvari, ki jih je originalna rimska pogodba hotela prihraniti državam, ker je vedela, da so eminentno javna vprašanja. In od tu nova potreba po iskanju demokratičnih kanalov za odločanje, čeprav tehnokrati, Bruselj in IMF še vedno skušajo prikazati aktualno politiko strogega varčevanja kot edino možno in ekonomsko utemeljeno. Kakšen problem so tehnokratske vla de? Ne glede na to, da je Monti za Italijo v mnogočem blagodejen, so tehnokratske vlade postale nadomestek za demokratično izvoljene garniture. Je v času krize demokracija odveč? Pri teh vprašanjih gre vedno za primerjavo, koga s kom primerjate. Seveda ima Mario Monti eno veliko prednost: če ga primerjate s Silviem Berlusconijem, je videti kot rešitelj Italije. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je Monti, potem ko ni bil več evropski komisar, delal za Goldman Sachs, tako kot Mario Draghi. Zelo skeptičen sem do tehnokratskih vlad, do neke točke so lahko trenutna rešitev, a v ozadju je točno ta ideja, tako komisije kakor drugih: izpraznitev demokracije v imenu tehničnih rešitev, ki jih tehnokrati bolje obvladajo kot državljani in ki lahko pripeljejo države iz krize. Dokler je izhod iz krize samo politika strogega varčevanja, tehnokratske vlade lahko delujejo, ampak one nimajo nobenega drugega programa razen tega. Ta politika, kot sva prej govorila, je strogo redistributivna, in ko bo prišlo na dnevni red vprašanje, kaj z novimi reveži, z novimi brezposelnimi, takrat bo potrebna močna demokratična legitimacija vlade, da reši te težave. Italijanska vlada tačas izvaja reforme delovne zakonodaje, odpira vrata odpuščanju... Pri nas je bilo zelo podobno. Že prejšnja vlada se je sklicevala na tehnokratske razloge, na OECD in IMF, zaradi katerih je treba reforme narediti tako in ne drugače. Treba je biti skrajno previden. Tehnokratskih vlad ne vidim kot tistih, ki bi lahko predstavile odgovor. Če pa izbirate med večjim in manjšim zlom, je zagotovo Mario Monti manjše zlo, kot je bil Silvio Berlusconi. Nima avtoritarnih tendenc in je zagret Evropejec, a je z njim povezana vrsta problemov, ki sem jih prej omenil. Kako razložiti, da je ob tolikšnem oženju demokracije Irska edina, ki je predlagala referendum o fiskalnem paktu? Kako je mogoče, da je to osamljen primer? Irci pravijo, da zato, ker to zahteva njihova ustava, referendumi pa so tudi del irske tradicije, Irska je bila troublemaker tudi v procesu spreminjanja evropske pogodbe. Je pa šokantno, da si to upa narediti samo ena država. Smo Evropejci pozabili na referendum kot instrument državljanov, da se branimo? Ja, in tudi politika to pozablja. Zdaj so vsi zelo živčni zaradi irskega referenduma. A končno ne bi bilo slabo, ko bi tudi državljani v Sloveniji in drugih članicah EU povedali, kaj si mislijo o tem. Referendum postaja eno redkih demokratičnih orodij za to, da državljani pošiljajo svoje odgovore političnim elitam. Prej ste omenili hegemonijo desnice v Evropski uniji. Kaj to pomeni? Pomeni, da na ravni ponudbe politik ni levih alternativ. Pot v to smer je bila tlakovana v devetdesetih letih z redkim obdobjem hegemonije socialdemokracije. Med letoma 1997 in 2000 so imeli socialdemokrati vlado v trinajstih od petnajstih držav EU, nikoli prej se ni zgodilo kaj takega. In že v tem času je socialdemokracija v svojem programu zaplula močno proti sredini. Njen program se je zelo oddaljil od socialdemokracije; spomnite se Blaira, ki ni maral srečanj s sindikati, podobno kot Thatcherjeva je v njih videl nasprotnike. V svojem programu je namenoma črtal vse izraze, ki so spominjali na staro, povojno laburistično tradicijo. Skratka, levica se je močno približala centru in prevzela velik del njene politične ideologije – drugače od povojne socialdemokracije, ki je imela to prednost, da je lahko delovala še v drugačnem mednarodnem finančnem sistemu, ki je dovoljeval nacionalno avtonomijo – desnici se je približala tako zelo, da je njena politika postala nerazpoznavna. Danes ni več bistvenih razlik med tem, kar ponujata leva sredina in desna sredina, celo izrazi so se spremenili; govorimo o levi sredini in desni sredini, ne uporabljamo več izrazov levica in desnica. Premik levice proti sredini je tudi povzročil, da se je odpovedala tezi, da ponuja drugačno ideologijo upanja. Teza Blaira in levice »tretje poti« je bila: Mi smo boljši upravljavci vaše ideologije. Praktično je prodajala neoliberalizem s 50-odstotnim popustom, ponekod je mehčala program, ampak v bistvu je šlo za to. Zaradi tega je nastal vtis, da na prizorišču ni ničesar razen desnih programov. Kako je kriza kapitalizma hkrati postala kriza »levice«? To je bil vendar njen trenutek; ona je vendar tista, ki bi lahko izkoristila gospodarski zlom in razumela globino krize. Pričakovanja so bila taka. Če kdaj, je bila ravno leta 2008 enkratna priložnost za ponovno rojstvo levice. Kajti večinsko mnenje je bilo, da gre velik del odgovornosti za krizo pripisati desnici, njeni politiki popolne deregulacije finančnih trgov, z znanim priznanjem tedanjega guvernerja ameriške centralne banke Greenspana vred, ko je rekel, da je bil presenečen, da se je to zgodilo. Toda levica je, zanimivo, na zadnjih evropskih volitvah leta 2009 skoraj v celoti podprla sedanjega predsednika komisije Barrosa in se odpovedala iskanju skupnega kandidata, kar kaže na njeno dodatno šibkost. Moramo vedeti, da je bila levica izjemno močna na ravni nacionalnih politik socialne države, v spremenjenem prostoru po letu 1986 in po Maastrichtu, ki je postal bistveno bolj globaliziran in odprt, pa je bila slabša. Prehod iz politike nacionalnih držav na raven evropske integracije je bil zanjo izjemno težak. Socialdemokracija je nastala kot politika redistribucije na ravni držav članic. Govorim o standardnem načinu upravljanja levice. Sledila je desnici in ji ni uspelo poiskati odgovora na evropski ravni. Ta problem ima še dandanes; paradoksno je, da do sprememb pri razmišljanju levice prihaja zaradi hegemonije desnice. Pretekli teden so se v Parizu sestali voditelji evropskih socialdemokratskih in socialističnih strank in se dogovorili, da bodo šli na nove evropske parlamentarne volitve s skupnim kandidatom, vsi so tudi podprli francoskega predsedniškega kandidata Hollanda in vsi nasprotujejo fiskalnemu paktu. Predsednik evropskih socialistov Swoboda je rekel, da bodo najprej »zavzeli« Pariz, potem pa še Bruselj. Levica se očitno prebuja, a stimulus je očitno prišel z desnice. Ta je s fiskalnim paktom sprovocirala levico, da je sploh začela razmišljati o evropskih dimenzijah svojega delovanja. Kaj bo pomenilo za to opcijo, če v Franciji aprila zmaga François Hollande? Če pustimo ob strani detajle njegovega programa, je to lahko trenutek, ki pripelje do sprememb v Evropi. Manjše države ponavadi sledijo spremembam v večjih državah, velika neznanka je, kaj bo sledilo v Nemčiji. Z vidika neoliberalne politike strogega varčevanja bi njegova zmaga lahko bila krepitev opozicije fiskalnemu paktu. Zdaj navidez enovita politika Merklove in Sarkozyja bi dobila močnejšega tekmeca. Nervozo kanclerke zaradi kampanje kažejo že neobičajni načini, da Hollanda ne bi sprejeli. V Evropski uniji se dogajajo velikanski premiki, po mojem prepričanju ne preveč dobri. Vedeti moramo, da so veliki evropski voditelji ob velikih evropskih projektih v preteklosti ves čas stali skupaj. Zanimivo pa je, da se je oglasil Kohl in kritiziral svojo »učenko« Merklovo. Način upravljanja Evropske unije se je odmaknil od modela, ki je prevladoval v preteklosti. Imamo že nekaj demokracij, kjer demokracije ne smejo več prakticirati, to so države pod mednarodnim protektoratom. Koliko je danes sploh še razlik med strankami, ko se vsi gnetejo na sredini in je celo govorica skrajne desnice v marsičem prešla v mainstream? Evropska socialdemokracija je v zelo hudi krizi. Ni naključje, da je politična geografija takšna, kot je. Socialdemokracija je že kmalu po drugi svetovni vojni opustila svoje zgodnejše ambicije po korenitejših reformah. Ko je Bernstein zmagal kot nov ideolog socialdemokracije v Nemčiji, to ni pomenilo samo boljše tehnokratske metode upravljanja kapitalističnega sistema, ideja socialdemokracije je bila tudi sprememba kapitalizma, sprememba sistema. Danes ideje o spremembi sistema od socialdemokratov ne boste slišali, je prepovedana tema, tabu. Najbolj radikalna stvar, ki jo lahko slišite, pa še te ne uporabljajo politiki, je ideja različnih kapitalizmov. Poleg tega ni ideologije, na kateri bi takšna nova usmeritev temeljila. S padcem berlinskega zidu je ta vrsta levice dobila izjemno močan udarec. Vsaka politika, ki hoče biti učinkovita, mora imeti tudi ideologijo, v politiki ne gre samo za pragmatično upravljanje, ampak za ponujanje pogleda o boljši družbi. S padcem zidu je bil ta del spodmaknjen. Zagovorniki levice so danes vsi zelo skeptični: če berete vplivno intelektualno glasilo levice New Left Review ali zgodovinarja Hobsbawma, nobeden ne vidi načina, kako naj bi se levica spet pobrala. Toda ni samo brez ideološke zgodbe, je tudi brez volilne baze. Delavskega razreda ni več. Potrebuje novo volilno telo. Povojna emancipacija levice, socialdemokracije, ki je bila volilno najbolj uspešna, je izrazito gradila na delavskem razredu, sindikatih in industrializaciji, ki je pripeljala do kritičnega števila volivcev, ki so tvorili zelo zvesto volilno bazo. S spremembo ekonomske mednarodne ureditve, z globalizacijo, deindustrializacijo in drugimi trendi se je ta del izjemno skrčil. Nima več naravne baze v takem obsegu, hkrati pa se ni znala približati novim vrstam volivcev, zato v stari socialdemokratski levici zelo pogosto najdete tudi močno rasistično, patriarhalno komponento, veliko nenaklonjenost do feminizma, tujcev … Vse te stvari je socialdemokracija bolj ali manj prespala in velike spremembe pričakala popolnoma nepripravljena. Medtem ko je desnica ponudila neoliberalizem, levica ni imela odgovora. Evropa dveh hitrosti je postala neizogibna. Kaj bo to pomenilo za Evropo, za evropsko idejo? Do tega sem zadržan, čeprav razni faktorji kažejo, da naj bi bili dve hitrosti nujni in se dejansko že dogajata. Na Evropo gledam predvsem kot na dejavnik zagotavljanja miru. Pomembneje je, da Evropa ohrani to funkcijo, pa čeprav za ceno tega, da se njena želja po vedno bolj poenotenem skupnem trgu nekoliko omeji. Evropa je šla pri ideji skupnega trga nekoliko predaleč. Samo en primer: zelo močna je bila vloga Sodišča evropskih skupnosti, politične volje ni bilo dovolj, to je zapolnilo sodišče s številnimi sodbami, ki so pogoste šle prek mandata v ustavnih tekstih EU. Predstavljajte si, da skuša BMV izpodbijati omejitev 70 milj na uro na britanskih avtocestah kot prepoved svobode gibanja. V sedanji praksi sodišča ni ničesar, iz česar bi lahko sklepali, da sodišče tega ne bo naredilo. Ukrep pa bi bil absurden. Sodišče in tudi zakonodaja sta v svoji želji po kreiranju skupnega trga šla pogosto tako daleč, da sta tudi povsem normalne nacionalne izjeme v obliki različnih zakonov, ki ščitijo socialne in druge pravice, razglasila kot takšne, ki ovirajo prost pretok blaga, kapitala, storitev znotraj Evropske unije. Zelo veliko prostora je za nekoliko manj integriran, pa še vedno dovolj skupen in delujoč skupni evropski trg. Ne smemo si delati iluzij, da lahko Evropa funkcionira kot federalna ekonomija, tako kot Združene države z eno federalno vlado. V Evropi je preveč različnih držav in zdravo je zgolj določeno poenotenje ekonomskih politik, hkrati bi Evropa morala državam članicam pustiti dovolj prostora, da same razvijajo svoje ekonomske politike. Z idejo, ki je zdaj v mainstreamu, z Evropo članic in nečlanic evra, bo simbolna vrednost Evrope izgubljena. To bo Evropa članic A-skupine, jedra in B-skupine, brez kohezivnosti. O Evropi miru, ki jo omenjate, že dolgo ne slišimo nič. Kdaj pa je Merklova kaj rekla o tem? Venomer govori o BDP, odstotkih, številkah. Sedanja generacija presenetljivo pozablja na ta vidik Evrope, ampak hkrati je treba poudariti, kar pravi Garton Ash, da je za Evropo premalo, če bo gradila samo na integraciji, ki preprečuje vojno. To je osnova, manjka še nekaj, potrebna je vizija. V taboru socialdemokratskih strank pripravljajo skupno platformo drugačne Evrope, ki ne bo temeljila na politiki varčevanja, vračajo se k ideji socialne Evrope. Evropi je uspelo v povojnem obdobju doseči nekaj, kar je večina ekonomistov razglašala za nemogoče: združila je hitro gospodarsko rast z zelo ambiciozno socialno državo. Danes ekonomisti pravijo, to je logično nemogoče. Ne verjamem, da bi lahko prišlo do hitrih sprememb, a če govoriva o obdobju dveh, treh let, sem prepričan, da bodo te stranke pripravile novo, drugačno platformo. Kje je sredica tega, o čemer govorite? Za zdaj v defenzivni reakciji socialdemokratov na hegemonijo desne sredine v Evropi. Je zelo šibka, zelo prekarna, zelo fragmentirana. Levica se bo morala drugače organizirati: socialdemokracija, bolj radikalna levica in zeleni bodo morali poiskati skupni jezik. Premislek levice o drugačnih smereh odpira možnost za ponovno združitev. Oprijemljivi agenti, in to je bilo vaše vprašanje, pa so zdaj zgolj v sferah razmišljanja o drugačnih strategijah strank, intelektualcev, v člankih, think-tankih. V času krize gre krčenje na račun socialne države. Je država blaginje res tako nevzdržna, da si je Evropa ne more privoščiti? To je klasičen repertoar neoliberalizma, s tem sta začela Thatcherjeva in Reagan in v tem iskala glavnega krivca. Zgodovina tega ne potrjuje. Hirschman, politolog s Princetona, ima zanimivo teorijo, da se nihaji med državo in trgi vračajo v trideset- do štiridesetletnih ciklusih. Imamo obdobja absolutnega zaupanja v trge, potem obrat v države in spet obrat. Zgodovina kaže, prvič, da sta bila oba pola vedno prisotna, govor zaslepljenih teoretikov, ki govorijo, kako je država po definiciji neučinkovita in koruptivna, tega ne potrjuje. Drugič, primeri ponekod po svetu kažejo, da večanje izdatkov za socialo nujno ne vpliva negativno na gospodarsko rast in da je to bolj problem ideologije neoliberalizma kot dejanskih učinkov na ekonomske rezultate. Dandanes pa je problem ta, da zaradi hude ekonomske krize navidezno res ni druge poti kot zgolj zmanjševanje socialne države. Ključno vprašanje je, kje je fiskalni pakt za finančni sektor, ki bi lahko zajel precejšnje vsote denarja, s katerimi bi recimo blažili krizo, a se ga nihče ne upa načenjati. Ena takih idej je zgolj Tobinov davek na ravni Evropske unije, ampak manevrskega prostora je veliko več. Vračava se k temu, da manjka agent, ki bi agresivneje zagovarjal to politiko. Socialna država, nasprotno, ne samo da ni nezdružljiva z gospodarsko rastjo, ampak je celo njen pogoj. To je danes skoraj šlo ven iz učbenikov in zgodb, ki jih poslušamo vsak dan. Koliko se je skrčila evropska socialna država v času krize? Te stvari se ne zgodijo čez noč, analize, ki spremljajo začetek, odkar desnica že več kot desetletje obvladuje Evropo, kažejo, da gre padanje izjemno počasi. Skandinavske države so vedno protizgodba mainstreamu in še vedno počno oboje; imajo zelo obsežno socialno državo, med 40 do 50 odstotkov BDP namenjajo za javno porabo, po drugi strani pa imajo še vedno zelo uspešno gospodarsko rast. S tem kažejo, da je logična nujnost te teze izmišljena. Sedanja kriza ima bistveno močnejše potencialne negativne učinke: v imenu fiskalnega pakta in podobnih stvari se lahko predlaga nekaj, kar sicer politično ne bi bilo možno. Ena od skrbi je, da bo fiskalni pakt praktično postal veto točka. Ob vsakršnem poskusu sindikatov in zagovornikov delavskih pravic, da bi problematizirali drastične ukrepe, bo odgovor vlad na oblasti isti: saj nam ni všeč, kar počnemo, a tu so fiskalni pakt in pravila, ki drugega ne dopuščajo. Drug problem, ki nastaja, je, da so vsi tisti, ki nasprotujejo fiskalnemu paktu, takoj zagovorniki avtomatičnega trošenja, skratka, keynesianizma v najslabšem pomenu besede. Kar seveda ni res. Prava debata ni samo med strogim varčevanjem ali trošenjem. To je preveč zožen okvir razprave. Razprava mora iti v smer premisleka o okvirih kapitalizma, ki si ga stranke še ne upajo načenjati. Živimo v času hegemonije finančnega kapitala, ki dela te agente zelo ranljive. Evropo poganja samo še ena politika, politika ponovne izvolitve, zmage za vsako ceno. Kako komentirate to popolno izpraznjenost politike? Ne bi rekel, da je politika popolnoma izpraznjena, a absolutna prevlada desnice, neoliberalizma oziroma nemškega ordoliberalizma je naredila prostor navidezno nezanimiv. Ni politične konkurence. Zaradi tega je videti, da je vse skupaj stvar tehnokratskega odločanja, neodvisnih institucij, kot so centralne banke, ne politikov, strank, vlad. To vpliva na percepcijo, da se v Evropi s tega vidika ne dogaja nič in da nima odgovorov. Moja diagnoza je, da se bo s ponovno vzpostavitvijo politične konkurence stvar spremenila. To je antipod politiki strogega varčevanja in frontalnega napada na socialno državo. Državljanski upor je postal stalnica zahodnih demokracij. Kako močna sila je globalno nezadovoljstvo, jeza, bes demosa? V Evropi se ne bodo zgodili prevrati kot v arabskih državah, dokler ne bo vzpostavljene politične alternative, ki bo pokazala možnost drugačnih politik. To je glavna šibkost, veliko je nezadovoljstva, a manjka ideologija v pozitivnem pomenu besede. Danes ima ideologija zgolj pejorativen pomen, a ideologija pomeni tudi ponujanje vizij o drugačnem, boljšem, pravičnejšem svetu. Ko je neoliberalizem začel prevladovati v Evropi in svetu, se je začela gonja zoper politike, ki so trdili, da imajo vizije. Zdaj potrebujemo politike z vizijo in teh je v Evropi malo. Razmere kličejo k temu.

tele selivke nikoli niso bili motoristi, kar mejte jih, kar se moje spreobrnitve tiče ti lahko povem, da trdno ostajam na motorju. V italiji karabinerji zapirajo skuteriste, če slučajno pozdravijo motorista, ker je to eden večjih grehov.

Dragi motoristi dogovorite se za testno vožnjo maxiscoterja , pa boste videli kaj bo prevagalo ,sigurno pa ni to dvig noge

..in kaj je prevagalo, da si motor menjal za skuterja? Resno, ne hecam se. isto, kar čaka tebe, noge več ne more dvigniti čez zic

dam 20€, ker mi ne paše na VTR

"Cestne zapore" "pri Podroteji" ni več ... "Prvi pogled" daje veliko upanja, da je cesta tudi ponovno asfaltirana, toda mogoče samo dober km, kje je še ostalih 6 (???) ? "Bazen" še ni zagrajen in tudi T..... in W..... še ni ... .) Tudi v Klavžah (na Belci) še "ništa novoga" ... .)

Ja Robi res je bila ona.... blond z metuljem :lol: Moje fotke iz kufeta v Komendi in iz Grobnika pa bodo prilepljene takrat, ko bo v Mariboru kaka strela priletela v moj fotoaparat ..... Se bom potrudila da bodo prej ko v enem letu....

Še eno maketo sem končalk danes. Delal sem jo 20 dni, verjetno prav vsak dan ...

Glej vsakemu se lahko kdaj posreči, in tako ima tudi mašina pravico imeti srečo...

mater sami sralci.. za kozlat :blink: kako se vam da??????

Sej na wc-ju je špina,pa ti bo pomagala....

kukr obrneš je jezik prvi.... :grim

Ženske potrebujejo razlog za seks. Moški potrebujejo samo prostor.

Ne ne tud jst spadam vmes,da ni blo nič dinga donga,sam motor-zato me pa rit- bol.. :grim če bi biu ding-dong me nebi :grrr

Thump, dvojnika maš. Učer al predvčerajnjem sm se prepričal. Cca 3 minute pred tabo se je skoz Postojno pelal Bonie z motoristom v odsevni jakni, in nisi bil ti. drgač pa milijara motorjev. Zdi se mi da na vsaki furi srečam Gandija (v petek pred Pivko, včeraj na semaforjih v Postojni) pa nekoga na cb1300 sem si zapomnil na Črnem Vrhu, in zeleno TDM 850 z ugasnjenimi lućmi pred Colom Pa seveda Mausa po zadnjem skoz Postojno, Mr Maus, ZX10 ti paše u nulo.

Lep pozdrav, Fotografije iz dne 1.5.2012. Ponovno naložil sem najboljše slike dneva. Tisti ki pa vas ni na fotografijah in ste se takrat peljali skozi ride pa mi pišite pod privatno sporočilo. Andraž

No včeraj je padla zanimiva tura. S Keiko je bil randevous v Cerknici na Petrolu. Načrtovana tura je bila sledeča: od tu preko Sodražice v Kočevje-Dvor-Črnomelj-Vinica-Ogulin-Josipdol-Senj in po Jadranki domov. Vreme je bilo super, tam po 12 uri je že pričelo malo pripekati. V Novi vasi smo samo naredili en fotko za slikat regrat Nato sva nadaljevala proti Kočevju. Postanek sva imela na OMV pumpi cca. 7 km pred Kočevjem...nato je sledil napad ma cesto Kočevje-Dvor. Ponekod je cesta malo posipana z unim ta finim hinavskim peskom, tako da je treba pazit. Po Dvoru je sledila Soteska....kjer je z mosta nastala tale slikca... Potem spet nadaljevanje po malo razrukani cesti.....čez ful visok prelaz Brezovica v Črnomelj. Tu sta se najina konja napojila in z veseljem spoznal, da je JJ pocenil gorivo...faaakk JJ...a sm lohko tvoj prjatu. Sledila je Vinica in pred mejo še postanek za marendo. Med tem časom.....so rastlinojede kobilce pojedle vse poljščine enim Hrvatom v Afriki in zaradi sočustvovanja nisva nadaljevala po začrtovani turi. Vrnila sva se v Črnomelj in nadaljevala proti Metliki in se ustavila pri Douglasu Po čik pavzi in razgledu sva nadaljevala proti Žužemberku čez Vahto..spet čez en full visok prelaz Ker so se nizale popoldanske urice sva s Žužemberku spila eno kofe, da je malo kofein zalaufal po žilah. Od tu sva si šla ogledat še grad Bogenšperk....na sliki... ... in nadaljevala proti Trbovlju čez Maričko...najvišji prelaz danes. Po spustu z Maričke sva si zaželela trojanske krofe ter sva odpeketala do Trojan....s krofi ni blo nič, ker je bla gužva za krofe do ceste. Proti Ljubljani se je vreme kar močno skisalo.....čutil sem na vodi, da se bova tuširala vsaj do Vrhnike. nase sem navlekel uni goldon od dežnega in sledila je nočna vožnja...v dežju. V Vrhniki pa po pavzi..vsak po svoje.... Nabralo se je srečnih, varnih in mokrih 535 km....

Kako lepo se je zbuditi u moji bivši postelji v domači vasi...Obdani s platni, stene pa nalimane z vsaj 50 koledarskimi planinskimi motivi....Ja ta moja sobica je bila moj navdih in zavetje od kar pomnim... Še hranim vsaj 20 debelih dnevnikov iz mojih vsaj 80 "neuradnih" nočnih pobegov na fešte, veselice, koncerte... Ne mami in ati nista nikdar posumila, da me vse od 15. leta čez veliko noči med vikendi ni bilo v postelji... Nekako sem se mogla znajti, če me uradno nista pustila na fešte... Prvič se nisem udeležila nobenega kresovanja, prvič sem včerajšnji večer preživela med svojimi najbližjimi... Dobri prijatelj me je prišel iskat v Maribor, me vmes peljal še na kufe h kolegici v Kamnik, pa h kolegici u mojo vas.... In ne čudim se da je vmes malo deževalo... Priznam veliko tremo sem imela preden me je kolega pripeljal na domače dvorišče... Dva dni prej sem si kupila čisto novo tuniko in pajkice,da bom ja najlepša med vsemi 4 sestrami... :lol: Okrog 18.ure sem prispela v Komendo...Ati je sedel na stolu pred garažo in kar videlo se mu je, da me je čakal...Mami pa je v predpasniku z malce solznimi očmi na hitro pogledala skozi vrata hiše, se nasmejala in dejala, da ravno mesi testo za flancate... Čakala me je domača goveja juha z domačimi nudlni (ala rezanci)...in domača klobasa...mmmmmm Uro kasneje je domov prišla najmlajša sestrica iz službe, ki vedno skoraj skoči v zrak ko me zagleda... že skoraj eno leto pridno dela v kuhinji, kljub temu da je naredila faks... Vedela je, da bo težko dobila službo v svojem poklicu, zato je pošiljala prošnje na vsa nižja delovna mesta, samo, da bi delala in odplačala svoj mini avto... Potem se iz popldanskega spanca zbudi še ena sestra, ki dela kot vrtnarka in ko me vidi v dnevni sobi klepetati z mami... Se mi samo zasmeji in reče:" Ooooo naša Barbarka je prišla..." Vseh 6 otrok smo od nekdaj imeli navado, da smo en drugega klicali z vsemi mogočimi imeni, mami pa se je jezila, če slučajno ne vemo kako nam je ime... Tako mlajšima sestrama rečem Natalijana in Katarina Zeta Đžons :grim Počasi sta domov prišla še 2 brata iz službe... Vse kar si znamo najlepše med podeliti med seboj je to, da se nasmejimo en drugemu... In maljša sestra je skoraj počila od smeha, ko sem ji povedala, da je ati počasi zakinkal in na pol zaspal na stopnicah, ko me je poslušal o življenju v Mariboru... In da naj mi čestita, da imamo zdaj zihr 1 uro mir pred njim... :lol: Vedno sem jih po tiho branila pred tem svetom in pred fotrom, bolelo me je vedno, ko se je "spravil" na moje sestre in brata... Starejša sestra se je družinskih "tragikomedij" rešila pred skoraj 10 leti rešila, spoznala je dobrega fanta, se zaljubila vanj... in hvala Bogu jo ima ta fant še danes najraje na svetu... Ne pogrevam več starih družinskih zgodb, živim naprej... Očetu sem odpustila,a še vedno pa me pojezi, ko ga slišim, da se "znaša" nad mojo mami in danes je dovolj,da mu samo s pogledom dam vedeti, da naj odneha... Včeraj je bil res poseben večer,ni mi žal, da nisem bila na kresovanju... Ni mi žal, da sem mobitel pustila v svoji sobi in večer posvetila mami in komediji s sestrama... Ko me je mlajša sestra vprašala,če vidim, da si je pobarvala lase...Sem ji u smehu dejala, da žal nisem še izkoristila napotnico za okolista...In da bo zame vedno blond dokler ne kupim očala....čeprav si lase baje zdaj barva na bakreno rjave odtenke... :lol: Obe sestri sta se tudi čudili temu, da si puščam daljše lase...Saj sem bila edina od sester s krajšimi čupami vseh mojih 30 let... Vedno me je moja kolegica frizerka strigla in fenala v neke vrste skuštran paž... Resnica je ta, da takrat ko sem pobegnila od doma nisem imela denarja za frizerja in sem avtomatsko začela prvič u življenju nositi čop... In nič kolikokrat so v preteklosti med mojimi kolegicami padale stave, če bom kdaj dolgolaska ali ne... Eni sem morala plačati pico, ker sem se v pol leta kar 3 krat ustrigla :xx: No zdaj bom vsaj pri stavah z lasmi prišla na svoj račun.... Življenje je kratko, hiti naprej kot blisk... A ni bolje sto krat odpustiti, 100 krat pozabiti in biti z svojimi domačim v dobrih odnosih... Čeprav mi zdaj ne bi nikdar več na pamet prišlo, da bi živela z očetom pod isto streho.... Za enkrat je 140 km še vedno potrjeno najbolj pametna razdalja med menoj in očetom...mal se hecam mal pa tud ne... Komaj čakam da grem zaukurit šporget na drva, skuhat domač kufe... Hvala pa vsem še enkrat za obiske, tako v Mariboru kot tukaj v Komendi. V zadnjih 15 letih se je v mojem življenju nabralo veliko ljudi,tudi dobrih prijateljev iz cele Slovenije, tako med vaščani, umetniki, muskontarji, motoristi... In ni lepšega spoznanja, da nenazadnje dobro vem, da zame v tej ljubi Sloveniji obstajajo ljudje, na katere sem lahko računala v najhujših preizkušnjah svojega življenja... In hvala tistemu gor za vse te prijatelje,za vse padce in vzpone, za vse navdihe...in fešte

Danes pa čisto po turistično, sem se pustila razvajat Po AC do Ljubljane, potem pa čez Mengeš do Kamnika. Ker je bila končno spet priložnost sem šla na obisk - na kosilo in nekajurni klepet (ja že dolgo se nismo vidli). Okrepčana sem nadaljevala čez Špitalič, Celje, Mestinje in Slovensko Bistrico do Maribora k Umetnici na ta drugo kavo in večerjo - hvala! (in hvala cimru za njegov prispevek dobro kuha!). Danes nekako ni bilo priložnosti za slikat ker sem se bolj malo vozila, sem pa ob odhodu iz Maribora vseeno poslikala tale most - kot dokaz da sem bila res tam .) Nazaj sem šla kar na AC ker sem bila že pozna - v dobri družbi čas hitro mine. Vsega skupaj le cca 330 km.

mislim, da vem, da sem 100% prepričana in ker to vem, mislim, da veš tudi ti, torej bodi tudi ti prepričan, da veš...

ekola

SPEED DATING V slovenijo se, kot vse druge pi...rije izumljene s strani strica Sam-a, seli tudi speed dating. Ja, ne samo, da so že pred tridesetimi leti izumrle podoknice... S svetlobno hitrostjo se je začela razvijati tehnologija in z njo smo začeli živeti. Ne vem, je kriva tehnologija, naravne katastrofe ali kaj tretjega. Dejstvo je, da vsako leto živimo hitreje...Kuča poso, bi reku ekrem. In to z nadzvočno hitrostjo. Greš na šiht, odpikaš 8,9,10 urc prideš domov, pelješ starejšega sina na karate, mlajšega v glasbeno šolo in potem v obratnem vrstnem redu po oba, domov,... No ja, če imaš sina in še enega sina potem speed datinga niti ne rabiš. Jaz jih nimam, niti sina, niti še enega sina... - O tem tempu mi je pred nekaj dnevi razlagal sodelavec. – Imam pa službo, in zato nimam časa za normalen dating... Treba je pohitrit zadevo... Kdo se bo ukvarjal z dvorjenjem, laskanjem in ne vem s čim vse še. Pa ja, gremo na speeed dating. Eno urco pa smo v ljubljani v lokalu prirejenem posebej za to. Vse so tam z namenom. Malokatera gre samo počekirat. Torej, na čelu jim piše, »iščem«. In ok, voditelj, koordinator, naznani začetek seans... Dvajset moških, dvajset žensk. Vsedemo se za mizo, katere številko smo, ob vstopu, potegnili iz neke krogle... Na trenutke imaš občutek, kot da igraš bingo, tombolo,... V glavnem, igro na srečo. Pa ja, saj jo... In imaš dvajset šans da zadaneš. Razlika je le v tem, da pri vseh igrah na srečo veš kaj si zadel, če zadaneš.... Tukaj, če zadaneš, kaj si zadel zveš šele po...?? Kdaj? Kdo bi vedel, lahko da šele čez 4 leta, ko se poslavljaš od, še nedolgo tega, svoje hiše. Ajde cinizem na stran...Mogoče pa trofm sorodno dušo. Pa gremo... Prisedem za mizo 12. Pravzaprav moja srečna številka (dva six packa). Zraven prisede mična gospodična, spedenana v nulo... Ne morem si kaj, da ne bi izustil: »Kua pa ti tle delaš?«, takoj ko to izrečem se zavem, da to po navadi izrečemo znancu, ki ga srečamo nekje, kjer naj ne bi bil...In že dobim odgovor: »Sorryy, a se poznava?«... »Ah ne, sprašujem se kaj tle počne neki tolk lepga kot si ti«... Cheesy ku pr norcih a? Ampak deklica se kr stopi. Če ne bi bla zaščitena s pudrom, bi bilo mogoče opaziti celo rdečico...Pa je ni, so pa neke grudice...Verjetno slab puder al kaj. Nimam nekih izkušenj. Ja no, tiste dve minuti govoriva samo o njej... Pade še nekaj zlajnanih komplimentov in kmalu lahko sam sebi odgovorim na prej zastavljeno vprašanje. »Kaj pa ti tle?« Kaj le, sej je huda, ampak kdo bi hotu bit ob njej, ko bo padla iz nivoja svojega ega na nivo svojega IQ-ja? Mogoče edino Murko, sam on je baje poročen... In tako pristanejo lepa dekleta na speed datingu...Se mi je zdel, da mora bit ena logična razlaga OK, dve minuti so mim...CIN CIN... Beksl. Hvala (k)urci. Kaj zdej? Se morm jst presedit, al bo ta gospodična odpeketala? Očitno se presedamo moški, ker smo pač lovci...Nabiralke sedijo in čakajo. Presedem se sedemkrat, nobena od srečanih ni omembe vredna. ...in potem.... ...Sedem za mizo številka 18, spet moja srečna številka (trije six packi). Neki zna bit. Gospodična za to mizo izgleda res super. Lepa, naravna, brez pudra... S črno barvico poudarjene oči in lipgloss na ustnicah. My kind of girl. Spet se mi poraja vprašanje, kaj počne tukaj, ampak nočem spet prletet s »KUA PA TI TLE DELAš???« Zakaj je tu izvem šele deset sekund preden potečejo tiste dve minuti... Z dolgoletnim partnerjem se je razšla, ker ga je zasačila v postelji s poštarjem... Ja fak marija, a ni blo včas to glih kontra? Ok, lepa, naravna, zelo simpatična sogovornica in ciin faking cin..., morm it naprej. Nočem, ampak moram... Ostalo mi je še 11 speed zmenkov. Na nobenem nisem več zanimiv, se niti ne trudim biti. Sogovornicam pustim, da govorijo o sebi, jaz pa vsako sekundo pogledujem po številki 18. Kdo bo prisedel, komu se bo nasmihala bolj, kot se je meni in ali bo tudi ona kdaj s pogledom poiskala mene. Mislim, da me na trenutke res išče, ampak me ne najde. Kdo bi ji zameril... No, ob koncu seans pri koordinatorju pustim podatke in se želim dokopati do kontakta osebe 18... Pravi mi, da ji bo sporočil, da je vzbudila moje zanimanje in če bo želela bo ona stopila v kontakt z mano... Mine teden, dva, trije...Nič... Eh, tko in tko, sem šel samo firbcat...Kao. Izkušnja iz speed datinga, ki se v resnici še ni zgodil. No se je, samo mene ni bilo tam. Ko mi je dolgčas si pač zmišljujem bedarije. Mogoče pa bom kdaj, do takrat bom pa še naprej hodil na veselice in med valčki lansiral svoj šarm, kolikor ga pač premorem... Za speed dating ni časa...oz. še ni prišel ta čas .