Dvorana slavnih

niti ne vem kam naj tole objavim - če ni ok, pa na admin prestavi na bolj primerno mesto: torej, tale me je danes prepričala da sem obrnil avto in šel za njo: njo in njeno kolegico sem dohitel šele na parkingu: torej na kratko: dve mladi luštni dečvi sta se 7.8.2011 iz južne koreje odpravili na pot s skuterjem (125ccm - honda pcx) in se sedaj vračata proti domu. Iz SLO gresta proti jugu, čez grčijo, turčijo, irak, iran.... (prilagam zemljevid kolikor sta mi opisali pot - pot je narisana zelo na grobo): do sedaj sta naredili 29000km. Motorja sta še kar ok, eden pa že mal štrajka in se neki upira. Kot sem ju zastopil bosta 1 teden v Domžalah da porihtata motor, pol pa naprej. no, to pa je en pošten moto izlet oz. potovanje. :grim

Včerajšne dogajanje:

stari ti tolk govoriš d nauš mu cajta jest ... :lol1:

Bom šu na občino Postojno vprašat,če lohk dobim gradbeno dovoljenje,da na ridah postavm postojanko,za vse nas partizane pa še plavi se bodo mel kam dat,da nas ne morijo po ovinkih :lol:

V tem prelepem Mariboru je malo prej deževalo.... Dež me nikoli ni motil, niti me ni spravil v slabo voljo... K večjemu me je umiril... Je pa res, da sem včasih doma velikokrat navijala za dež, ker potem vsaj en teden nismo okopavali na njivi, ni se več kosilo trave... In smo otroci imeli malo miru........ jaz pa sem lahko brez skrbi pobegnila na kufe... :grrr Žal tudi ta vikend ne morem domov, jutri delam skoraj cel dan... Težje mi je zato, ker je jutri pogreb dobrega soseda, pa daljnjega sorodnika... Zdaj se lahko poslovim le v mislih.... Ta sosed je bil skromni delavec,zadnja leta zelo bolan.... vedno me je lepo pozdravil, ko sem se peljala mimo njegove hiše s kolesom, sem in tja sva spregovorila...ni kaj, bil je tako preprost človek... Naj mu bo vsaj tam gor lepo.... Vesela pa sem, da sem z mami in očetom v dobrih odnosih, razdalja je res odlična za razumevanje in mobitel je en zelo dober izum... Upam, da bo res končno malo manj vroče, da se oba starša pripeljeta k meni na kufe, saj je mami hud astmatik in žal ji z zdravjem ni prizanešeno že več kot 2 leti, ko je nesrečno padla... Pa vendar me mami sem in tja še vedno potiho po ovinkih naštima, naj pokličem atija, če je slučajno slabe volje.....Tako ali tako pa sama začutim kdaj mu je spet malo zavrelo... :glare: Mami je res zlata vredna, koliko potrpljenja je imala v zakonu...ve sam Bog... Vedno mu je stala ob strani, vedno ga je tiho prenašala.... In mu stregla kot gospodu... Enako je učila vse otroke in še sm in tja se mi mami zasmeje, ker ve, da sem le kruh vedno zamesila tako kot njena mama, moja stara mama iz Brezij nad Kamnikom... Samo z vodo.... moja mami pa je vedno v testo zraven kvasa seveda vlila še mleko...jaz sem pa vedno prisegala na metodo stare mame... :grrr Ah kam pelje ta svet... Zamudila sem 16. tekmovanje harmonikarjev na Veliki planini, kjer je dve leti nazaj tretjo mesto dosegel tudi moj mlajši bratec... Dobro se spomnim , da se moj brat najprej ni hotel prijaviti, češ da je malo predrago in da tako ne bo nič...Jaz pa sem vzstrajala in mu stisnila v roke denar, da se prijavi... Zaradi mene vsaj.... In zanimivo je bilo to, da sem se na tekmovanje na Veliko planino povsem nezakonito pripeljala z motorjem, z dobrim kolegom... Takrat za motosvet še vedela nisem :grrr ...če ne bi kaj napisala pod Vtise dnevnih voženj.... :unsure: In tretje mesto mojega brata je bila moja velika sreča, za vse sestre in še enega brata, za vso družino... Sem in tja preberem kamniške novice in novice iz svojega kraja.... Sam Bog ve, da je tam moje srce doma....In da pogrešam ta kraj, domače, prijatelje in domačine.... A zaenkrat me v Mariboru drži služba in zraven še polno drugih biznisov... Poleg tega pa sem se končno postavila na svoje noge, skoraj 10 mesecev mi že ratuje misija nemogoče... Nocoj pa so mi poleg tistih bližnjih prijateljev, ki so mi stali ob strani...prišle na misel tudi ta nove prijateljice, kolegice z motosveta, ki so me spodbujale in mi stale ob strani.... Telefon bi skoraj pregoril takrat v mesecu novembru in decembru 2012.... Pa vendar naj se vam javno zahvalim za klice, za vso moralno podporo in razumevanje, za dobre misli in želje.... Hvala ti Keiko, anja37, mimaza, She, monika600, minca, angi...pa nxyz... Bodite srečne, naj se vam stokratno povrne.... :closedeyes: Ena lepa domača..... GAMSI - Raj je bil na Krtini.... Franc Deljčnjak - Čreda v galopu.... Ta komad pa je moj brat uril na frajtonarco za na tekmovanja.... Lojze SLAK - Bilo poletje je.... ta muska pa je za moje srce, frajtonarca- diatonična harmonika je zakon...

zagotov ne... ker ko je stoner rekel v le mansu 2010, da hayden itak da nima takih problemov, ker itak vozi sekundo počasneje od njega in tega ne more občutit tko kot on, ki vozi ducati na limitu, so ga imeli vsi za kretena...

Za mene je dober in udoben motor, ko po 700-800 prevoženih km/dan, stopim z motorja skoraj v takšnem stanju kot sem se spravil na njega. Ker pa je po tvojih besedah GS slab in neudoben motor, pa bi bilo mogoče v redu, če napišeš kateri motor pa je dobr in udoben, da ne bom še naprej živel v zmoti ...

lp Ja, luštno je blo, bo treba ponovit. Klub temu,da je bilo 2-1 se vedelo kateri motor je v tanar.............boljši",se ni dal prepričat. "Prevagala" je ugotovitev,da razvejanost servisne mreže veliko šteje,vse je z nekim namenom. Važno je druženje in razglabljanje o .............. (ima dva rezervoarja bi imel v enemu vino, v drugmu radensko in je idealno za delat špricar.) Denis to ni dobra rešitev se ti bo takoj vino skisalo,Ktm je žleht. Cene

Ena zadnjih pred dopustom.....sonč(nič)na

Včer po službi sm mela frej popoldne pa se je blo treba it mal zapeljat, ker pol bo ene 14 dni dopustniške abstinence, bo sm pešhonda po hribih.....čeprav je blo svinjsko vroče in sem švicnla že preden sem navlekla vso opremo ni blo tok švoh na konc....MP-Trebnje (Groma je že žejalo ), Žužemberk-Dvor-Kočevje (šleparji pa traktorji za ovinki, just lovin it :glare: )-Ribnica-Bloška polica kjer je blo treba mal gas obrnit, ker je ratal čist črno pa začel tud kapljat(sred ovinkov skor nabasala na eno kamp prikolco s florescentnim napisom 20km/h k jo je vleku traktor ), danska registracija al neki-Rakek-Planina (z enim učem vidla osamljenga hp2 na klopcah)-Postojna (Grom se ga je mogu spet nacukat )-Ride(se jih je neki že kr nabral), kratek postanek z zastrupljanjem folka s cukrom :evilgrin: hehehehe- ker je bla ura že cajt je blo treba direktivo domov užgat še pred temo, mal pred križiščem pri Kalcah spet naletela na tist traktor , sm misla slikat, sm sm mim počivališča mal prehit prletela, d bi mi ratal normalno ustavt, na naslednjem bi .ga mogla pa 100 let čakat, d bi mim prlezu -Brezovica-Ac do Ivančne-Trebnje-Grom v garažo jz pa za šporhet :grim . Vidla kr neki osebkovna dveh kolesih kljub vročini, luštno, čeprav nism bla glih in the mood za motor in sva bla z Gromom celo pot rahlo razštelana.

Sm tud na OMWju stala, pa se tud tam nis predstavu, čeprav te mam na sumu, da je bil en Zjček tm tvoj....drgač pa kava pokvar okus piškotom.......aja pa tist niso bli bodyguardi, njih sm jz pazila, d jih neb ktera druga napadla, ne pa oni mene hahaha

Zdej si me pa najdu Uf težka odločitev, če bi gledu čez denar, Bemfl zmaga po celi črti. Je le 5 jurjov cenejši, da niti ne govorim da je skor 10 jurjov cenejši od modela na katerega se palim jest, Panigale S. Ampak če pa odklopiš možgane in denar, greš pa definitivno iskat Dučeta :grim vem sem imel 2 kolega v dilemi al Bemfl al Panigale, je Duče zmagu v obeh primerih Definitivno sta pa oba motorja top

Fani je čist vredu,ko se napije je mal nasilna,pa teži rada,kdo je fukjen v tej državi je pa tko relativn pojem...

Sam ne povedat kje je to blo!!! Bo postala priljubljena turistična točka!!! :krneki:

Danes popoldne sm bila na obisku pri 84 letni domačinki, ki še vedno skrbi zase,za svojega psa in kokoši.... Poznam jo že od malega, saj smo ji z očetom pomagali saditi krompir, žagati drva, pa spravilo lesa v gmajni.... Danes mi je prvič zaskrbljeno rekla, da tako hudo kot je danes na svetu ni bilo nikdar... Še med vojno so si v najtežjih trenutkih ljudje pomagali med seboj, zdaj pa samo še grabijo bogastvo zase, ne pomagajo več drugim.... Rekla je še: " Ljudje nimajo več vesti ne poštenja..... Vse gre h koncu...."

Tako kot vožnja po avtocesti namesto po regionalkah, pa jo kar redno prakticiraš.

Končno sem se spravil zmontirati hupo in ni mi žal. Dela odlično, zelo glasna, le višina tona bi lahko bila nižja kot je / pričakoval sem bolj globok zvok. Za primerjavo sem zraven hupal še z originalno hupo, ki je na tem motorju dokaj glasna (kot sem že dejal) Upam, da bo nova hupa uspešno kljubovala pranju z WAPom in vremenskim pogojem. Tu je še video :

hehe Fricko, ne ti men bučke prodajat.... res ne vem kuga ti je treba bicikl gont, če pa na štromu samo ročko obrneš.... po mojih podatkih ste sedaj že 3je štromarji z isto kombinacijio : motor V-strom in bicikl KTM obilo užitka ob gonjenju ti želim :grim ..... pa veter u laseh ( če se še nis ostrigu) drgač ti bova z Nino res kitke pletle :naughty:

... ti sam napeč kukr moreš velik.. pa pred vrata postavi... pridemo tudi na dom.... drobtine bodo pa kure pokavsale..

ja sam pol boš mogu krofe z luknam pečt...če češ d se bojo polcaji ustavljal

Mogoče Rossi mal več potegne iz motorja in ga vozi zelo blizu in čez limit? in tam se to šele obcuti?

Ma ne sekiraj se no...sej veš kaj smo se pogovarjali...ženske na motorjih pa to

Hecno, v Angliji se pogovarjajo o tem, da bi homeopatska zdravila, ker ni dokazanih učinkov, prekategorizirali v "sladkorčke". http://www.guardian.co.uk/science/the-lay-scientist/2012/aug/02/1

Drugačnost moti samo povprečneže. In kljuva samo tisti-a, ka ma preveč časa in se s tem obremenjuje. Igor

Rosse, tudi meni se je zgodila podobna štorija s tem, da mi kdo ni hotel prodat motorja. Nekoč sem klicala za enga R1150R enga ata na Bled. Ko sem rekla "Dober dan, tukaj Pavlina, na avtnetu sem videla da prodajate motor..." ... nazaj je blo samo še "tu tu tu tu tu". Pa kliče moja hitrejša pol, se predstavi, padeta v debato, se zmenimo, da greva motor pogledat (seveda ni niti črhnil, da pridem tudi jaz). Ko smo bli tam, se je dotični še pohvalil, da ga je danes "ena baba klicava, ja kva pa misle, sm ji kr telefon zapru". :glare:

včeraj (torek) sem imel pa eno t.i. café racersko popoldne (glede na število postankov in prevoženih km); popoldanski štart od doma in prvi postanek čez 15km na petrolu v LJ (v LJ videna zajčica600 na motorju v mini kiklci) naslednji postanek na vrhu vrhniškega klanca - pavza, nato sem zdržal do logatca; pavza tam kjer diši po čokoladi (in poblendal mimohiteči keiko) od tam sem se zapeljal do omw v postojni; spet pavza in čvek z basbas-om, izza sosednje mize je pomahala Bina Bana, mimo je pridrvel Tboxer,.... pa ena dečva v vročih hlačkah na oranžnem ktm-u (kot voznica) Na postajališču polno bavarcev in nekaj eksotike ( 6 valjna CBX-a in kwakica z1 900 ) Od omw-ja pa nazaj proti ridam, kjer spet počitek na ridah. Tam z BasBas-om in Oso pričakali Bino Bano, da smo se nato premaknili do Logatca (v navigatorja na kavo). Od tam pa proti domu. Ja je bila zanimiva današnja fura. Trajala do pozno v noč pa samo par prevoženih km.

Ufff še dobro, da se je vse OK končalo za vaju - Tedybear in stuhec!? ........................ Da moj-moj ni samo za metat po tleh, ampak tudi za lepo vozit imam v mislih vse od zadnjih dveh neljubih dogodkov :surrender: Zdaj, ko ima bojne rane na obeh straneh, po cca 40.000 prevoženih kilometrov različnih cest z njegovo pomočjo, si zasluži da ga le še pridno objemam in se ga držim kot klop, pa niti slučajno več ne pustim da spet pade, na koncu sezone pa ga »pocrkljam« z novo barvo - da bo spet tak, kot se spodobi... Ker je bilo danes takooo vroče se mi je po službi zluštalo vožnje kje višje. A še prej sem šla malo pogledat tiste awiwnke tja do Idrije. In potem nazaj do Godoviča, tam v smeri proti Črnem vrhu, kjer me je tabla opomnila, da je po kilometrih moj kwak že dočakal Abrahama s tremi dodanimi nulami in da se zdaj že hitro bližava naslednji okrogli… Prav prijetno popoldne za zbistrit glavo – prazna cesta, sončk, prijetno toplo (ne vroče)… aah Jah – še vseeno je lepa tale naša Slovenija – tudi če je marsikaj že neštetokrat videno in prevoženo. Od Črnega Vrha vijuganje proti Colu - razgled na Zgornjo Vipavsko dolino… In lepša stran mojega kwaka Od tam proti Podkraju… In nato čez Kalce kar nazaj domov. Ohladitev je več kot pasala, mir pa tudi :yes: Kratko in sladko ^_^

Danes 500 km. Od doma do Beljaka - Spittal - Katschberg - Obertaueren - Bischofshofen, pogledat, kako izgleda skakalnica Novoletne turneje v tem času. P. Ulaga, R. Lotrič, Debeljak in M. Tepeš niso trenirali. Nazaj pa čez Turracher Hohe. Vtis: Vsi Avstrijski motoristi so al na šihtu, ali pa v Dolomitih, saj jih na vsej poti nisem srečal več kot 10-15.

Evo, danes sem zrihtal sedež! Kot sem že predhodno napisal, cena kože 24€ + 6€ ( elastike, kaveljčki, delo.. .). Zaenkrat sem zelo zadovoljen, saj se sedi zelo udobno. V primeru dežja, se lahko koža sname takoj in brez problema. Kaj več pa bom lahko napisal čez čas.

sweet escape

Vprašaj tele stare maherje,ki se vozijo malo dlje, kot pa da delajo kroge okoli Celja, pa razna zimska rajanja itd...

Sveža izkušnja na 30 podlage (pred 25 leti me je lovil kmet z vilami, pred 20 leti name streljal "vesel lovec", parkrat bil napaden s strani vegetariancev in veganov, sedaj pa me je razsvetlil gozdar... Včeraj se peljem po gozdni cesti (dober makadam) med Ilirsko bistrico in mejo z CRO. Na eni razgledni jasi se ustavim. Ko speljem, se za mano pojavi Landrover 109. Na razcepu, cca 2km naprej se ustavim, LR se ustavi ob meni in ven se s sopotnikovega sedeža samozavestno skobaca zelani možak, ter se legitimira kot "Marinčič (mogoče Marinč/Marinc) iz Zavoda za gozdove Slovenije. Pa začne z izjavo: "vidim teren", ter gleda v motor.... Malo ga zmede moj: "tereni so res lepi, v tem soncu vse lepo raste...." Pa začne "Veste, vožnja v naravnem okolju je z zakonom prepovedana, na vašem motorju pa vidim blato" AAAA? Ja, res je malo umazan :wacko:, veste, preveč pranja mopedu škoduje v tej vročini... Pa g. iz Zavoda ne pozna šale:"Blato sigurno niste dobili na cesti!" Malo ga zmede moj odgovor :"AAAAA, kje pa imate tukaj v hosti drek? Ves čas ob cesti vidim samo skalovje, pa še zanima me, kdo je sposoben tole 220kg kravo z polnimi kufri terat po taki vukojebini kot je tu pri vas? Tale teren sploh ni prevozen (Ni3usa raje nisem omenil)" Končno gospod iz Zavoda za gozdove spozna, da je brcnil v temo...."veste, Zakon pravi....se pravi...., v bistvu...Hmmmmm....Ja, dajte, držite se ceste...... " Za konec mu razširim obzorja, da je svinjarija na mopedu nedavno uvožena iz osrednje Istre, ter da v okolici Ilirske bistrice takega zdrizastega blata pri 32 stopinjah sploh nimajo. Za konec pogovora pohvalim njegovega Landroverja z super gumami za vožnjo po terenu (kockast profil, tudi daleč na bok pnevmatike, idealen za VOŽNJO PO TERENU, popolnoma neuporaben pa za na cesto... G. Marinčič (mogoče Marinč/Marinc) iz Zavoda za gozdove Slovenije ne reče niti na svidenje, ampak se živčno povzpe v LR z TERENSKIMI KOCKASTIMI GUMAMI in izgine v oblaku prahu Iz povedanega sem ugotovil, da se po Zakonu ne smem voziti z neopranim mopedom. :? mi ni dalo miru, pa sem naredil eno fotko:

V avtu bi jo imel zato, da ne bi rabil po žepih nositi originala, kajti v primeru kraje je bolje, da ti ne ukradejo tudi originala (in ga je zato bolje imeti pri sebi, kot pa v avtu). Original pa bi imel lahko doma lepo shranjen.

Petek je... Ker za vikend delam, bo malo manj na auf, ker bom pridno doma... A upam, da bo veliko bolj ustvarjalen kakšen trenutek, kar je dobro zame, saj se le tako malo ustavim... In nekje v tišini spominov se spominjam tudi veliko lepih dogodivščin zadnjih 30 let življenja... Če ne bi imela vse povsod družbe, prijatelje, s katerimi sem na šverc prežurala veliko petkov in sobot, bi najbrž težko preživela v družinskem okolju toliko let.... Ko sta mami in ati v soboto okoli 24. ure že spala, sem se potiho splazila skozi garažna vrata (hvala Bogu sta mi starša dodelila sobo v pritličju, zraven garaže) na SVOBODO, na nikoli pozabljene fešte, koncerte, veselice ....Ki so kot največja knjiga zakladov zapisani v velikih debelih zvezkih...Več kot 80 srečnih pobegov Adrenalinsko se je začel in končal vsak pobeg....z upanjem, da nikdar ne bi posumila,da je ponoči prazna moja postelja... Se je pa sem in tja našel kakšen kmet (ne žalim kmeta osebno :grrr ), ki je mojemu fotru povedal, da me je videl plesati na veselici ali skakati na odru kakega koncerta... A ko me je fotr spraševal,če je to res ali ne... Sem se v trenutku prelevila v najbolj prebrisano in začudeno in popolnoma nedolžno hčerko...Čeprav priznam, da mi je takrat srce bilo 100 na uro... Žal sem mogla lagati, drugega mi ni preostalo...Saj sem od 15. leta imela dovoljenje obiskovati samo mladinski verouk do 22.ure.... A kaj za vraga če so se takrat šele začele povsod največje fešte... V veliko veselje mi je še danes srečat posameznike,družbe iz Komende, Tunjic, Kamnika, Zaloga pri Cerkljah, Brnika.... Pa vse tja do mešanih družb do Ljubljane in naprej... Hvala Bogu za te ljudi, ki so z menoj užili mladost tako kot je treba... Vsi so vedeli da sem usekana na slovensko-narodno zabavno musko, ki je bila pri naši hiši vse od mojega rojstva... A sem in tja sem presenetila, ko sem si na kakšni privat fešti zaželela s svojo polomljeno preplonkano angleščino meni ljube muske... in legendarne tuje pevke z glasom da dol padeš so poslušala tudi moja ušesa.... In obenem so imele takrat pevke najboljše frizure vseh časov.... ....tako čupo ala Bonnie sem si priznam jaz vedno želela.... In zdaj mi mogoče le uspe, da bom na starost še natampirana dolgolaska... :grrr Bonnie Tyler-Against The Wind JENNIFER RUSH- The power of love

Motor... Že v osnovni šoli smo se doma otroci vozili z enim starim avtomatikom, s katerim sem pri 15 letih prvič odletela po tleh, uničila nikoli pozabljene wit boy kavbojke...ki jih hranim še danes... Pri 20 letih me je kolega prvič na motorju brez čelade zapeljal iz Kamnika proti Komendi... Neumnost taka,da mi je med potjo vzelo dih...in vsa prestrašena leta in leta nisem sedla na motor... Že prej sem hodila s kolegi v bližnji moto klub na "kufe", poznala sem motoriste, a nikdar nisem zbrala dovolj poguma...vse do tistega usodnega dneva, ki me je prestaršil.... Pa vendar sem si vedno, ko me je na kolesu prehitel kak motorist želela, da bi še kdaj sedla na zadnji zic...in pozabila na tist strah.... Kolega iz Ljubljane je vedel za mojo "motnjo" in željo....pa je nekega dne prišel z motorjem in še z eno čelado in po pregovarjanju in moji trmi...mu je uspelo in še danes sem mu hvaležna, da je bil tako potrpežljiv in previden... In ko me sem in tja kdo povabi na motor, se še vedno pojavi malo strahu, a se kaj kmalu spremeni v velik užitek, adrenalin je na višku... Srečni tisti, ki sledijo svojim sanjam...ki pred seboj vidijo življenje kot veliko zabavo...ki jih nič ne ustavi.... Zase vem...da me bo vedno malo zanašalo sem in tja...... City Of Angels - The True Power Of Love

Jutra v Mariboru so tako lepa.... Še bolj me pomiri in premami pot ob Dravi...in pogled na laboda in njunih dveh mladičkov... Včeraj sem šla na delo ob 5 zjutraj in uživala v tišini,ki jo je le tu pa tam zmotil kakšen voznik... Srečna sem, srečna ker končno živim v miru in SVOBODI... Srečna,ker obožujem delo z otroci,občasno čiščenje pa me sem in tja malo okrepi in obenem fizično delo vsaj malo oblaži mojo hiperaktivnost in moj prenatrpan urnik še mnogih drugih dejavnosti... Dejstvo pa je, da sem zrasla v kmečkem okolju kjer ni bilo nobenih milosti pri delu...In zato sem danes na nek način hvaležna očetu,ki me je naučil delati in se po domače povedano hitro zasukati... Danes mi to vsekakor prav pride. Sem se pa včeraj malo hecala s šefico,da bo treba naslednjič vsakega študenta nujno vprašati,če je navajen kmečkega dela... Kajti do danes sem uvajala kar nekaj študentov čistiti,pa je na koncu ostala samo ena punca,ki je zelo pridna...in opa,izhaja iz velike kmetije :grim Vsakega človeka lahko samo DELO reši da se osvobodi in okrepi... Seveda sem in tja ni izključena dobra družba,a ostati mora v človeku dejstvo,da mora DELATI in da je vsako delo ČASTNO...Zame še posebno spoštovanja vredno delo fizičnih delavcev...kmetov,čistilcev,mizarjev,... In ostati mora vedno v človeku, da je potrebno delati z veseljem in potrpežljivostjo...

From Austria to Japan....

Danes sem jo stuširal in naredil en majhen " foto sešn "

Lepo je, če ima človek veliko in širno srce. vendar, pazi, da ga ne boš potrošila samo za druge. Nekaj ga boš vendarle potrebovala tudi zase.

Kratek opis vikend paketa v Brnu - 2010. 1. dan – petek popoldan Vožnja iz Prekmurja do Brna, v lastni režiji z avtom. Trajala je sicer malo dlje od predvidene zaradi kar treh prometnih nesreč in dveh brezveznih semaforjev v dveh krajih tik pred češko mejo in tik za češko mejo, mislim da Poysdorf in Mikulov. Zato je bilo v zadnjih 100km večinoma kar po polžje. Na sami poti nič presenetljivega, večinoma avtocesta. Mogoče je fajn videti številne mline na veter, ko se bližate češki meji. Potem je recimo na Češkem grad Mikulov in pred Brnom neko večje jezero, kjer se v bistvu lahko malo ohladite. In še nasad »ganđe« v neki češki vasi … no industrijske konoplje, da se razumemo. Če se peljete z motorjem do Brna se vsekakor da videti še kaj zanimivejšega. Po prihodu v kamp Tranzit , ki je eden od treh okoli dirkališča in v katerem se največ dogaja smo najprej skušali najti prostor za naš plac. Bili smo malce pozni in so bile boljše lokacije že zasedene, zato smo svoje šotore postavili tam, kjer smo videli SLO zastave. Fantje so nam prijazno odstopili del svojega »ozemlja« in pomagali pri utaboritvi. V bistvu so za nas skrbeli cel vikend … beri pijača in jedi z žara. Hvala še enkrat! No, po utaboritvi pa malce ogled kampa ter žur do cca. 5h zjutraj. Spoznaš ogromno novih ljudi, ki te brez problema povabijo k sebi in ponudijo najboljše od »tekoče hrane« kar premorejo. Rock muzike in muzike motorjev ne primanjkuje. 2. dan – sobota Bujenje ob 7-8h! Sliši se prijetna glasba Rammsteinov in Hondinega izpuha ter motorke Husqvarna. Poskrbljeno za minimalno higieno, zajtrk in kavica. Okoli 10h sosedje že ponudijo Becherovko, odpre se nova gajbica Staropramena ali Pilsner Urquella. Po okrepčilu sledi ogled kvalifikacij. Do dirkališča je kakih 20-25 min peš. Ne predaleč, po moji oceni kakih 1,5km. Glih v miru spiješ pivo ali pa Monster Energy drink, ki ti ga ponudijo hostese malce pred dirkališčem. Navijaško opremljeni prispemo do racing tracka in že se sliši brnenje Ducati izpuha … brrrrrrrrrrrrrraaaaaam! Mi smo šli na C tribuno oz. grič, kjer se zbere res masa ljudi. Ob obisku dirkališča obvezno pokrivalo, odeja na kateri sediš ali pa kak ribiški stol. Piva in fast fooda na prizorišču ne manjka! Po povratku v kamp … »same shit again«, vendar v 6. prestavi! Party do blokade! Recimo do 5-6h zjutraj. V soboto popoldan pridejo še tisti, ki jih zanima le dirka in kamp je zabasan in nenormalno živ! Po kampu recimo krožijo hostese z epruvetkami Jagera, katerim smo pokupili vse, kljub temu, da smo ga sami imeli tri flaše. Ognjemet, »turiranje« motorjev, več vrst glasbe, različni šanki, DJ,... napisal bi lahko še marsikaj, ampak je bolje videti v živo. 3. dan – dan dirke Wake up … ob 8h. Jutranja rutina in priprave na dirko na katero se je potrebno odpraviti čim prej, da si zagotoviš dostojen plac za ogled. Super občutek na dirki. Rjovenje motorjev, bakljada Vale-ovih navijačev, preleti reaktivca, padci tekmovalcev in navijanje na vsakem koraku. Po dirki se folk počasi ampak res počasi odpravlja domov, mi smo porabili skoraj dve uri, da smo prišli izven kompleksa dirkališča. Nič hudega! Porabiš čas za nakup kakega spominka v eni izmed Official trgovin ali popiješ kako pivo. Kamp se počasi prazni, tudi mi smo podrli našo trdnjavo in odrinili domov. še dobro, da je bil v ponedeljek v SLO praznik, da smo se lahko v miru rehabilitirali. Zaključek: Vsekakor ogled dirke ponovno. Tokrat gremo že v četrtek, še bolje opremljeni in v večji zasedbi. Za tiste, ki gredo prvič, samo to: Pozabite na SLO in domače, bodite pripravljeni na minimum higiene, dajte zdravje za dobo 3-4 dni na stran in uživajte! Edino kar nam ni bilo všeč v tistih dneh je bila zmaga Stoner-ja. Za več informacij kar na ZS.

semering.... Vsi smo krvavi pod kožo, vsi delamo napake, vsi smo na istem... Ne bojim se več ljudi, niti očeta, kajti sam Bog ve, da se ne oziram več na nikogar..... Ne vem, kaj mi je bilo,da sem javno začela pisati o svojih težkih, na trenutke zelo travmatičnih dogodkih, a najbrž tudi in predvsem zato, ker vem, da nisem edina... Veliko je moških, žensk, ki so se znašli v položaju žrtve in so tako kot jaz prenašale vse, vsa poniževanja... Semering pa veš koliko žensk in moških se nikdar ne reši iz duševnega pekla trpinčenja in neomejeno število psihoaktivnih substanc....? Vseeno mi je vedno bilo, kaj si mislijo ljudje... Kajti ni ga junaka na svetu, ki je na tej zemlji brez kakršne koli osebne tagedije, udarca in padca... še enkrat poudarjam,da je zame človek tisti, ki prizna svoje poraze in padce...Ne samo v nebo vpijajoče zmage, dosežke, zaslužke,.... Vem,da sem ena redkih "pacientk" PKL, ki se že skoraj 4 leta bori, da bi zmogla svoje življenje peljati naprej normalno kakor se le da... Po nepotrebnem sem bila odvisna od pomirjeval, injekcij in težkih zdravil ubijajoče farmacije.... Ki mi je žal ubila veliko dobrih prijateljev.... Preden sem začela svoje življenje postavljati na "normalne" tirnice, sem si zabičala, da nikomur v življenju ne bom zatajila svojih "poljskih" prijateljev, življenja za zidovi zloglasnih "norišnic", ki to danes sploh niso več... Kajti tam sem spoznala najbrž najbolj iskrene in pristne ljudi,ki take sreče nimajo kot jo imam jaz... Oziroma niso se zmogli več boriti... Jaz sem imela v sebi moč, voljo, pogum, željo, da zaživim tako kot se spodobi, da dokažem najprej sebi, da zmorem... Preveč je bilo solza na mojem obrazu, preveč trpinčenja... In zdaj končno diham brez skrbi, življenje mi je še večji izziv, veselje in velika zabava.... Oče me je danes ponovno poklical... Priznam, vesela sem, da znam pozabiti in odpustiti in se učiti biti boljša, bolj razumna... Želi priti k meni na obisk... Najbrž bi mi rad prinesel krvavice in pečenice, pa domače ocvirke...:-)))) Če bi bila doma, bi jutri zagotovo šla na štefanovo, na blagoslovitev konjev... To je bil pomemben dan za našo družino, kajti naše kobile so bile vedno v veselje vsem otrokom.... Tudi meni. Letos sem se celo brez skrbi z žrebičkom sprehajala po travniku in se nisem bala, da bi me kam užgal....-))) Vendar moj oče je nenazadnje potiho v moje srce položil nekaj več, nekaj kar ni vsakemu dano.... Spoštovati zemljo, spoštovati doma pridelano hrano in biti čim bolj preprost... Moj oče ni dovolil nikdar "špricati" krompir, kolerabo, peso, pšenico... Njega je bolelo, ko je videl kako se njegova koleraba zaradi prekomernega dežja utaplja v zemlji... Njegovo edino veselje so bili konji in žrebički... Moj oče je znal delati in ljubiti zemljo... Zato sem mu letos prvič tudi jaz pomagala orati njivo s kobilo Aveno... Bil je kmet, ki ga je zemlja ljubila... A kaj ko je kot otrok preživel preveč trpinčenja in žal sam ni zmogel nadaljevati drugače...

Zdravko takih zgodb je veliko... Je pa res, da je v mojih letih lažje, počasi marsikaj pozabiš... Sama sem kot mentorica med otroki slišala veliko tragičnih zgodb... Nekaj tednov nazaj sem zabavala skupino otrok starih 9 let... Bili so sami fantje.... A en fant je izstopal tako zelo, da mi ni dalo miru... Ni se hotel igrati nobene igre, ni se hotel napraviti v kustume... Vsi drugi fantje so se veselili in smejali... Njemu je šlo pa na jok... So-mentorica mi je rekla, naj ga pustim, češ da je razvajen... A jaz sem čutila,da je daleč od tega... In ko smo vsi skupaj reševali eno uganko... Se je začel na glas jokati in vpiti, da on nič ne zna,da si nič ne zapomni... Vsi otroci so utihnili... Vedela sem, da ga bo treba takoj na lep način pomiriti in razvedriti... Malo sem se pohecala, naj se ne sekira, ker še jaz pri 30 poštevanko ubistvu ne znam več, kaj šele uganiti kakšno besedo... Zasmejal se je... In počasi čez kako uro, se je začel zabavati in bil med vsemi najbolj srečen in razigran otrok... Ko je bilo igre konec... Je postal več kot očitno žalosten... In šokirana sem ugotovila, da je po prihodu njegove elegantne mame postal kot okamenel, ko mu je grdo zabrusila:" Takoj se napravi!!! A misliš da te bom čakala?" Groza me je bilo trenutka, ko sem zagledala meni znani prizor... Le da je bil na mestu te stroge in čudaške mame moj oče... Hvala Justin za nasvete... A že nekaj let se borim sama in priznam, da je moje zdravilo delo, družba, molitev... Alla žal je stroga, nedopustna in poniževalna vzgoja takih očetov... Pustila na svetu dekleta, ki si najbrž svoje lastne družine ne bomo ustvarile nikdar... In ravno moje črno-bele risbe bodo meni vedno v opomin, da sem nenazadnje samo človek in da si takega mučenja zadnjih 30 let ne smem več dopustiti... Zgoraj opisani trenutki so le kaplja v neskončno morje gorja... A pogumno grem naprej. V ponedeljek me čaka meni sanjska služba... Vodila in zabavala bom otroke v največjem zabaviščnem parku Bumbar v Mariboru... Tako kot prej otroke v moji nikdar pozabljeni Komendi, ki bo vedno ostala moj najlepši kraj na svetu...

...........ALI JE KDO VIDEL? Ali je kdo videl hiše, ki se bohotijo pod težo cvetja..... Notri pa prestrašeni otroci, ki se bojijo vpitja in zaničevanja.... Nič hudega še niso storili na tem svetu, komaj so začeli hoditi v šolo, pa so že slišali vpitje, jok, kričanje....In ko je padel udarec težke očetove roke,ko so v gozdu padale veje na te ranjene otroke.... Takrat so s solznimi očmi verjeli, da so si vse zaslužili, da niso nič vredni, da tako pač je.... Da Bog udarja po tistih, ki jih ima najraje... Ali je kdo hotel videti, prisluhniti in pomagati.....? Nihče.... Morda bo dražba te slike prinesla veselje otrokom, žrtve nasilja... Ki bodo lahko kupili zimska oblačila in imeli nove čevlje... Danes se trudim odpuščati in se opravičiti če sem slučajno kdaj koga prizedela , znam živeti dalje,znam verjeti, da je pred menoj veliko lepega....Pa vendar boli dejtvo, da je po celi Sloveniji veliko otrok, ki zaspijo s solznimi očmi.... In nenazadnje KAM PELJE TA SVET, ČE NE BODO VSI OTROCI MIRNO ZASPALI IN IMELI VARNO ZAVETJE SVOJIH STARŠEV???

Cufa vem ja da obstaja za objavo slik, platen tud tista tema.... Samo ta slika z naslovom...ALI JE KDO VIDEL?..... Je tukaj naključno in z razlogom, ker jo bom enkrat opisala in je res namenjena za tole temo, saj je to ena zadnjih črno-belih risb iz obdobja mojih tragikomedij ......... Je pa trenutno namenjena dražbi za pomoč otrokom v stiski... Obljubim pa, da bom Alllo prosila, da mi vse naslednje ( vključno z živo rdečim motoristom ) prilima v temo namenjeno samo ustvarjanju... Alla tebi pa še enkrat hvala za pomoč :notworthy:

Drugač pa nebi se omejeval na otroke in starejše!! Kolkor vem sem tud sam "nadpovprečno" razumevajoč mogoče včasih naiven ampak z vklopljeno maximalno kontrolo se pač ne da dostojno žvet. Tud sam mam 2 frenda na vozičkih katere sem in tja obiskujem in jima kaj pomagam. Moji otroci pa kar nekako ne morjo dojet zakaj tam zabijam cajt ko pa je eden pretirano prijazen in se stalno nekaj opravičuje, drugi je pa včasih presneto težek in pameten. Je pa problem ko ti ljudje ne razumejo v kakšni dirki smo mi ki smo zdravi ker oni se bolj ukvarjajo s tem kako pregnati čas tako da se včasih zgodi da vse skupi izpade kot malce nehvaležno. Mah ja....se pač ne sekiram če je tko ker če pomisliš v kaka psihična stanja padajo ti ljudje ki se ne morejo niti popraskat ko jih kaj srbi jih nekako moraš razumet Dober znak pa je če te imajo otroci na splošno radi, seveda ne zaradi kakršnegakoli podkupovanja ampak preprosto zato ker si "pravilno" naštelan in zabaven. Manjši kot je otrok težje mu skriješ svojo pokvarjenost

Justin tud to je mogoče ja...... Več kot očitno pa je, da mene osebno k tem otrokom in ljudem vleče enostavno samo zaradi osebnih stisk v otroštvu in posledično večje razumevanje do otrok in do vseh, ki jim ni postlano ravno z rožicam.....