Dvorana slavnih

... no, Istra dons ni bla "dolga" samo eno uro ... ... tko da ... ... če prištejem zraven še tist popoldanski štau tam okol Razdrtega popoldne ... ... sem vozil cel dan ... 260 km ... ... od tega pr Vikiju tri ure ... pa na Rakitni dve uri ... :) ... jah ... pa sej niti ni blo tolk slabo ...

Dons padl točn 401 km , Dobrač Avstrija.... majka blo Se je splačal dat 9.5 € velik bolj kot 5€ za mangart ker res uživaš ker je lepa cesta , sm šou 4x gor pa dol Najbolš je tist občutek ko prideš dol do rampe pa je vroče ku ps.... in se obrneš in greš nazaj prot vrhu pa začne lepo počas hladit kot da bi si klimo prižgal še par dokazou štart čist na vrhu osu se sonču in prdel ves cajt neki nas je blo zarad dolgcajta mal sprobu mitaske pisal je prazna, pa ni bla, majkemi lepotca še dva bemflna upokojenca ležalniki žwauce

Danes sem proti Idrijski Beli odkolesaril okrog sedemnajste ure, ko je bila večina ceste po strugi Idrijce že v senci, ... ..., nebo pa še vedno obsijano s soncem ... :notworthy: ... in zato se mi danes tudi očala niso več zarosila ...

Letos zadaj že 3tja gumca po vrsti in spredaj druga =) Zdaj pa naprej... =)

Ob prejšnjem "vročinskem valu" sva bila označena za nenormalna, ker sva ob takšnih temperaturah rinila na Jadranko. Zato sva se tokrat odpravila na senčno stran alp . V soboto zjutraj sva krenila proti Avstriji. Prvi pit stop je bil kje drugje kot v trgovini. Da pa je bilo zadoščenje obojestransko, je bilo to pri Louisu v Beljaku. Po poti sta postala konjiča žejna, prav tako pa tudi midva željna kave, zato sva si privoščila novo pavzo. Zgodaj popoldan prispeva do prenočišča v Bad Kleinkirchheim-u, zato se odločiva še za okoliško panoramsko vožnjo in zaključiva dan z večerjo in sprehodom po mestu. Nedeljsko jutro obsijano s soncem obeta lep dan. Za začetek obiščeva Molltaler Gletscher. Do gondole se najprej popeljemo z vlakcem Gletscher express. Smučarji in motoristi Vzpon z gondolo Malo fotkanja snega v avgustu Vrnitev v dolino. Ne morem verjeti, da sva bila skoraj na višini Triglava. Gondola pelje na višino 2800 mnm. Naslednja destinacija, ki sva jo imela na "to view" listi je bila gondola na Ankogel. Vzpon na 2636 mnv. Vmes še enkrat prestopimo. Razgled na vrhu je res veličasten. Temperature prijetne, tako da moto obleke niso preveliko breme. V dolini zopet na motor in na naslednjo točko vredno ogleda, Reisseck Bergbahn. Na višino 2237 mnm sva se popeljala s tremi vlakci (vmes smo presedali). Vožnja je res nora, maksimalen naklon na določenem odseku je kar 82% ! Tudi pomisliti ne upam, kakšen bi bil scenarij ob morebitni nesreči . Večer sva zaključila v vaški gostilni ob kozarčku Stiegl-a in ob obujanju spominov na prečudovit dan. Nadaljevanje sledi ...

Sem skoraj pozabila na nadaljevanje objave potepanja po senčni strani alp. Ob večernem klepetu sva naredila tudi plan za zadnji dan potepanja. Seveda sva najslajše pustila za konec. Takoj po zajtrku se odpraviva na Malto, Hochalmstrasse. Cesta krasna, pokrajina prav tako. Vmes je nekajkrat potrebno počakati pri semaforjih, zato se je našel tudi čas za poziranje. Sva bila na vrhu med prvimi obiskovalci, ko sva se odpravljala v dolino pa se je že začel naval avtomobilistov. Tudi Kremenčkovi so mi posodili svoj bob za en krog. Tale steklena tla, ki ti razkrivajo pogled v globino 200 m, so mi nagnala nekaj strahu v kosti Sploh ko na koncu na tabli prebereš, da je vstop na lastno odgovornost. Če bi šlo kaj po zlu, bi me lahko rešil le Red bull, al pa če si zapojem tisto I believe i can fly ... Ob odhodu je bilo potrebno še nahraniti čredo koz in njihovega šefa Nekomu se je ob tem prizoru porodilo vprašanje, koliko koz je na sliki :angry: Še nekaj utrinkov Spustiva se nazaj v dolino in novi destinaciji naproti. Tokratni cilj je Nockalmstrasse. Nekaj nas je pa le bilo Še en postanek na poti v dolino za fotografiranje Naslednja destinacija za ogled, pa je bila bolj afnaste narave, skoraj dobesedno. Šla sva pogledat dogodivščine na Affenberge. Tu imajo v ograjenem prostoru 145 japonskih makakov. Med njimi se prosto sprehajaš, se smejiš njihovim vragolijam (oni pa verjetno nam ) in fotografiraš utrinke iz njihovega življenja. Vodič jih razvaja s priboljški Popoldansko cartanje: https://youtu.be/dxG4cj5P_WU Po končanem ogledu se je dan že začel prevešati v poznopopoldanske ure. Vendar sva se odločila, da je še vedno čas za eno vožnjo po panoramski cesti. Za piko na i in konec najinega potepanja sva se podala še na Villacher Alpenstraße. Cesta, ki ti nariše nasmešek na obraz! Na žalost samo tile dve sliki. Dan sva zaključila v lokalni piceriji, polna lepih vtisov (in ob odhodu tudi želodčkov ). Na števcu pa se je nabralo novih nepozabnih 840 km.

Nedeljski Mangrt

Fočk! Fino je blo po dolgem času, sam dve gumi sta mi stalno zdrsavali

Da malo opišem,kak je vse skupaj potekalo...zvok pri videjih je direktni:OK: če koga moti,naj si da moped,ko je bil čist in izpravni prvi dan čez Madžarsko do Ukrajine,nato čez Karpate do Kijeva,tukaj sem srečal Timošenkovo in začeli smo "švasat" tretji dan,do Ruske meje-ravnina in vročina brez Kamazov tukaj v Rusiji negre pravtako imajo viška starih helikopterjev nato preko Samare, Ufe in čez Ural do Novosibirska ,kjer sem se srečal s prijatlji s katerimi smo nato šli čez gorovje Altaj malo smo se igrali nikoli sam cesta in pokrajina pa:OK: včasih,je bilo tudi slabo vreme baza proti Mongoliji,zadja vasTashanta v Rusiji pred mejo

Motor je resnično potrebno občutiti. S tem se popolnoma strinjam. Ampak so motorji, kjer so ti občutki nekako enaki v dveh različnih prestavah. Mislim, da nekatere to moti. Torej gre bolj za potrditev nekega občutka in varovalko, da je menjalnik v "pravi" prestavi. Prikazovalnik prestave se mi ne zdi neka navlaka ali nekaj nepotrebnega, ampak prej dobrodošel pripomoček za "lažje" sporazumevanje z motorjem. In, če se nekdo bolje in varneje počuti s prikazovalnikom prestav, potem naj ga vsekakor uporablja. Ga imam na svojem in službenem motorju, s čimer odpade "štetje prestav". Pravzaprav nam štetje ne gre najbolje (poklicni intelekt).

cestarske barve ... bi jih tut mi rabl za pregled ceste

Ljudje v MotoGP niso neki papki in vedo zelo veliko o svojem poslu. Od zunaj se nam niti sanja ne kako določene stvari delujejo. Tudi glede mladih talentov in perspektivnih dirkačev. Komentiramo ,kdo je dober in kdo ne, kdo si zasluži kateri motor in kdo ne .....tipični primer je Smith....lani bi ga vsi odpisali, Harve pa mu je podaljšal pogodbo. Spomnim se kako je bilo po spletu veliko napisanega kaki "kmeti" so pri tech 3 da obdržijo drugorazrednega dirkača, itd.... ampak Harve je že vedel zakaj mu je podaljšal pogodbo. Enako je s Pedroso in ostalimi. Še sreča, da bodo z novimi pravili (vsaj štirje motorji na proizvajalca) dobili več prostih mest v MotoGP ker Zarco, Rins, Rabat, .....čakajo....."ta stari" pa tudi niso še za odpis

5700km je zdrzala mitaska. Smrtni udarec je bil 400km avtoceste polno nalozen. Dopoldan v pitstopu nataknil novo. Zimsko. Cvekarco. Besn ko ris. 27km sm z njo naredu....

Pa se en zanimiv video o wobble and weave:

a sam jest razlagam kam se bom pelu .skratka okol 17.30 nazaj dol na podalšan vikend, seprau od Čateža prot Umagu. pot lahko ustrezno podaljšamo. na cilju nudijo hladne perutničke in vroče pivo !

Malo za pogum da pridete...

Lepotac ti pa prou pretiravas,pr vikiju se tri ure okol mize vozt more bit prou zajeban.

Kontaktiraj forumaša Snecerja on ti bo pomagal najbolj,lahko se pa obrneš na temo http://www.motosvet.com/tabla/topic/36365-zakaj-ne-bi-imeli-bmw-motocikla/page-1

lej ne gre, če je člouk trd je trd še 2 ftisa: šonček dol padu kamn na kamn Pula

zakaj pa pol smrček vihaš? drgač pa tut jest sm meu vtise

Kurc 3 kilometer, es war zibn kilometer !! Nedeljskih 10 ur sem preživela v sedlu mojga novga V-Stroma. Po zelooooo dolgem času sem se šla pelat v družbi Glažija in Ladota, sej sm se sicer zadnji 2 sezoni vozila sama. Želja je bila da gremo nekam na hladno in dejansko smo se ves čas vozil po avstrijskih hribih kjer je bila temperatura med 24-29 stopinjami. Dokler smo bili v hribih, smo na postankih veliko čvekali in se režali, ker je bil krasen svež zrak. Čim smo prišli v dolino smo samo plitko dihali in se z očmi sporazumevali, ni blo za žvet…kaj šele da bi se men gofli razvezal jezik. V dolini je bilo res neznosno vroče…. :glare: Ne me vprašat kje smo se vozil, ker se spomnim samo nekih **dorfou in **bergov in **eggov. Lado zna nemško, pa se je on s kelnarcam menu, Glaži je bil zadolžen za garmina in prave ceste in sevede za prave odcepe na rondojih. Bla je situacija…. kjer smo en za drugim posejane rondojčke prevozili v bistvu naravnost in ker sem predvidevala da bomo šli naravnost tudi pri četrtem nisem bla pozorna na Glažarja in sem šla jest dejansko naravnost, Glaži pa en izvoz naprej… uff , koj sm se zbirhtala, obrnila, pa gas za decoma. Med samim izletom ni blo nekih posebnosti, smo se pa neki stvari naučil. Jest sm med vožno fasala mušico v oko, ki se mi je tako hitro zasolzilo, da nisem več videla in sem se morala u trenutku ustavit. Glažar ni vedu kaj dogaja in se je odpelu naprej. Do mene je zapelou Lado, počaku da spucam oko in vsa šla naprej lovit Glažarja. V tistem se nasprot posamično pripelje nekaj motoristov, ki jih seveda pozdravim, edn pa je bil na moč podoben Glažarju, tud tega sm seveda lepo pozdravla. Šele ko je odpelou mim, mi je kapnlo, da je to res Glažar ki me išče po cest. No ja, smo se ustavli, pojasnla sm zakaj sm se ustavla in v tistem Lado pove Glažarju, da rabi bencin čez nekih max 80 kilometrou. » u redu » reče Glažar in grem stavt, še tist trenutek pozabu kaj mu je Lado povedu, vročina dela svoje. Bli smo u neki oštariji, na višini 1378 nadmorske višine, svež zrak, da bi ga človk kar u kufre nabasou pa domu pelou… in moja spremlevalca začneta veselo debatirat, kje se bi mi lohk še špuro potegnil. Pride kelnarca, Lado se ji smješka in vpraša, kaka je kej cesta u tistih rovtah tam gor. Gospa kelnarca lepo u koRRRRRoščini razlaga in se nism zmenla zanjo. Mi je pa dih zastal, ku sm slišala »ejn bishen makemad, aber kajn panik« ijap, in sm ratala pozorna. Pa sm se spomnila, da sm se tud jest učila nemško in jo prašam » vi fil makedam ?« Ona reče »hmmm , drai kilometre«…. pogledam Glažarja, pogledam Ladota …pa mi je blo jasno… da sploh brez veze, da kej poskušam… ker BOMO šli po makedamu. Moj motor je pa kumi mesec dni star, šajna se pa ku zvezda severnica. Mal sm premlevala, pol mi je pa notranji glas reku » ja kva je zdej Žanet, sej maš advenčrja a ne…. in advenčrji so za na makedam , pika ! šlus ! amen !« No pa sm vseen poskušala… » am, ti am, veš Glažar jest pa nimam gum za na makedam !« Reče Glažar men » ktere maš? » Jest: » ja Bričstonke, une ko so jih japonci gor namontiral« Glažar »o punca draga , u redu, so , te so tud za na makedam« …in sm popušila! Pogledam Ladota…,. ta revež pa ni več mogu zadržvat smeha in se je začel režat …ja kaj je pa mogu druzga. No u glavnem, se nabašemo na motorje in gasa…. Ma bolš bi blo, da nam ženska ne bi povedala, da je makedam…. in se pelemo… in se cesta oža… in še bl zoža in o šit …makedam !!! Hit pogledam na števc …kelnarca je rekla »draj kilometre« … števc kaže ????55, aha, 55 +3 = 58 in sm rešena. Pa se pelemo… pa pride prva serpentina, ..pa si mislim …kura jedna, ni povedala da so tud serpentine makedamske…. Pa pride druga serpentina… pa se števc obrne na 56…..pa na 57…. pa se kadi za popizdit. Predstavlite si pomokano mizo…. potem pa neki vržeš na to mizo in se prah moke dvigne u zrak ….jap…točno tko je blo na tej cesti…. spred nism vidla Glažija…je bil zamokan….zad pa Ladota. No nekje se ni tko hudo kadil…priznam. Števc se obrne na 58 in jest čakam konc makedama . Jok brate odpade …. dočakala sm še neki serpentin gor, pa neki dol :wacko2: in veste kaj ??? kelnarca nima pojma kuk je 3 kilometre !! Ko smo prišli v dolino, sm zavpila prot Glažarju »kurc pa draj kilometer, es war zibn kilometer in Miha bi znoru !!». No mal smo postal , Glaži je pipkou Garmina, jest sm s prstom brisala zaprašeno armaturko in dvakrat plunla prah , pa smo šli naprej…. Spet gor u hribe…na mraz. Ceste so ble prazne, povsod …. res malo drugih udeležencev smo srečal in če ne štejem jutranje srne, ki je galopirala prek jase nam pred nosom čez cesto… nam nihče ni bil v napoto. Zadnji postanek je bil v dolini na neki benzi…na katero je G odvil zadno sekundo… mu je kapnil da je od tistih 80 kilometrou za ktere je Lado prosu…. najbrž že kak kilometr več…in kot sm jest zračunala, smo jih prevozil dobrih 120…ne pa 80. Ampak tud to je blo za nekej dobr, namreč Ladova Varaderka je stara 8 let in ma prek 130.000 km ….. in vse do včeri še ni naredu tolk kilometrou z enim tankom. Ma še dobr, da ma G pa mene ….. da je to ugotovu. V Tržič smo se vrnil ob 18-tih, spil specialno-poslovilno kavico in jo pičl vsak na svoj konc…. prijetno utrujeni. Na tak »cafe-race » izlet bom pa še šla… . kva pa je odpelat teh ušivih 454 km na »vona be advenčrju« ! Fanta hvala

Nateg? Kvečjemu tvoj, jz skor z vsako Hypersport gumo nardim 4-5 jurjev in to na jurjaku, 50% v dvoje, šparanja nič, ti pa na pol manj konjičih, solo in z racionalnim zapestjem tudi isto? Kvečjemu ti koga nateguješ

Zakaj se ne pripelješ na Kozino do mene.

A ni prou tole: js diujam vedno v okviru omejitev

Meni cestnina vsekakor ni bila breme, dalo se je pa tudi kaj dogovoriti ...

Primerjajo ga, ker je med najboljšimi, če ne najboljši allround motor. S slabimi nima smisla primerjati. Lahko ga primerjaš tudi z R1, osebno vsak motor, ki ga peljem primerjam z ostalimi, ki jih imam. Kadarkoli peljem GS, si rečem to je to, če bi imel samo en motor, bi bil to GS. Zmogljiv bo gotovo dovolj, vprašanje je če bo tako uglajen in kako bo z opremo. Če ni dovolj denarja, so rabljeni vedno prava rešitev, ker novi motorji tako ali tako preveč izgubijo na vrednosti, takoj, ko ga pripelješ domov. Ker je Honda počasna z novimi modeli, se ga izplača kupiti takoj, ker bo kar nekaj let nespremenjen. Pač izgubiš tistih 10k v desetih letih. Saj če denarja ne trošiš za tisto, kar te veseli, se je brez veze gnati za zaslužkom. Za preživetje imaš hitro dovolj.

:yawn:

jooooj joooj joooooooj :yawn:

nepanism diujat se ne sme spljoh ne :krneki:

Kolk plačaš da ti odpeljem italjana?

Ce si to mislil.. Jaz nisem probal skupaj s kamero ko sem lepil nastavek, tako da se je zgodilo da nisem mogel cisto do konca odpret vizirja ko je bila gor kamera. Lahko pa tudi ob strani nalepis, nekateri tudi spredaj na ta del ki sciti brado lepijo.

Ziher sta bla našmrkana, pa je dogajalo.

Ne vem no, meni je pa ravno pogled na vrhu všeč, na italijanska jezera. Prej pa, saj je zanimivo ni pa takšnega razgleda kot z vrha na drugo stran.

Je klopca tudi gor na vrhu. Če narediš par korakov se ti odpre pogled na drugo stran, v dolino.

Včas pa tud kej pametnega tuki zveš ane?

par svinskih vtisov...

Obisk Grossglocknerja s povratkom preko Obertaurna. Gužve ni bilo nikjer, niti kakih sitnosti, temperature ugodne cca18. Tale se je tud gor pripeljal

Vsako leto je dopust razdeljen na dva dela,eden in večji del je motorizem in en teden za ženo V soboto sem se spravil na motor šele okrog 17h in odhitel na Šengenfest k prijatelju . Tam se poveselim tok na hitr in ob 19h že krenem proti Puli in to čez mejni prehod pri Vinici in po stari cesti na delnice in naprej do Pule Nekaj časa je bil še dan in prelepa cesta mi je narekovala dinamičen tempo . Pri hrčkih pa naletim v nočnih urah na primek mojega prijatelja Obiščem še domače Še sreča da imam na motorju res dobre luči ki jih dopolnjujejo dodatne . Tako pa zgleda ponoči kokpit konkorda ^_^ V Peroj pridem okrog 22h kjer žena in Damijeva lepša polovica še vedno iščeta Peroj v Fažani :lol: Dami pa že cepa Dunjo ......ko se vsi zberemo še kakšno rečemo in spat. zjutraj pa pred apartmanom en švabo ,še dobr da je moj avto v kadru drugače bi bila slika res za v anale :lol: Zvečer sprehodi in umetnije mojih najdražjih dveh Ker sem obljubil da bom motor sam gledal sva z Damijem ustvarjala Po enemu tednu družinskega druženja je čas za domov,temperature so bile od 32 do 38 stopinj. Cel teden sem eno uro posvetil detaljnemu čiščenju konkorda a glej ga zlomka ,za domov nas z Damijem napere ko delfine......tu me je začelo prat ..... Tako sva najhujše neurje prevedrila na mejnem prehodu Buzet kjer so nam policaji določili park platz,moker sem bil do gat ko sem se privlekel do Vikija in moj celotedenski trud je šel v franže ,motor usran spet kot traktor iz njive 600 novih km in priprave na tradicionalni Durmitor čez 4 dni ,lp

kam si se skril.. nism te vido

Bom poenostavil: Za tvoj stil, defenzivno vožnjo je dober tako Versys, kot zx10r. Z obema se boš lahko lepo peljal. Ko boš pa z Versysom 180km/h čez ovinke pokal, bo velik bolj nevarn kot pa zx10r. Je pa res da boš pri normalni vožnji imel mogoče bolj skrčeno hrbtenico, pokrčene noge in mogoč razbolela zapestja. Enako je pri gumah. Za tvoj stil vožnje je lahko tudi Tigar. Na teb je kaj boš vzel in kaj ti bolj paše. Eni žrtvujejo kilometrino, pa imamo raje malce bolj ekstremno vožnjo brez skrbi, drugi pa pri svoji vožnji ne čutijo razlik med gumami. Se pravi če ni razlik, je pri tebi enostavna kalkulacija: koliko km nardiš za koliko denarja in na podlagi tega se odločiš za gumo. p.s. prevod guma je za naked, st in sport motorje, poenostavim: guma je za cestno uporabo če bi pisalo, enduro, dual sport, offroad, so pa drugačne gume Kapišiš?

...pa še slike Tulove grede

Plan je bil malo po Bosni pa zaradi velike vročine smo ga malo obdelali, tako da greva v višje predele BiH. Štartali smo pri 37 stopinjah namenjeni na planino Vlašić Pot od Bihaća do vlašiča smo speljali v stilu veleslaloma med dežnimi oblaki, dosti vozili po mokrem, zalilo pa nas ni niti enkrat. Na planino prišli ob že hladnih 17 stopinjah. Ponoči je precej deževalo in jutro je bilo hladno in megleno (14 stopinj). Vseeno se odločimo da gremo na Prokoško jezero. Megla ob robu planine pa gosta, da se vidi samo ene 5 metrov - groza. S spuščanjem v dolino se megla redči. Pot na Prokoško jezero ni najbolša, pa še mokra od jutranjega dežja. Ob jezeru spet megla, da ga sprva ne najdemo, čeprav smo bili 10m od njega. Na skoraj 1700 m nmv je bilo okoli 14 stopinj. S časom se megla razredči in najdemo jezero. Zvečer se vračamo na Vlašić kjer prespimo. Nasledni dan pa preko Tomislavgrada, parka Blidinje v Sarajevo na čevape. Ramsko jezero nekje pri Tomislavgradu jezero Blidinje Naslednji dan pa kar dolg in sicer preko Bjelašnice v Konjic in nato "šprint" na Pag Igman Malo polje ...nato preko Visočice proti Konjicu Temperaturne razlike kar velike. Visočica 18 stopinj, Mostar 2 ure kasneje 37 stopinj. nekje pred Mostarjem Pa izkoristimo, že ko smo na Pagu obiščemo Tuleove grede - prelaz Mali Alan od koder nas ponovno dež prežene, pa spet ogromne temperaturne razlike. Na prelazu 17 stopinj, samo ob vznožju v Posedarju pa 34 stopinj.

Meni pa se na mobilni verziji pojavlja ena tezava. Namrec ko odprem temo in mi jo vrže na prvo stran nikakor ne morem do novih objav, razen da klikam stran po stran naprej, ali pa da grem na polno verzijo in izberem zadnjo stran. Gumb s katerim bi prišel direkt do zadnje oz. prve strani bi bil vrhunski.

Da ne odpiram nove teme... ... kako bi se vi odzvali na situacijo , ki je nastala v trgovini med blagajničarko in mano.... in sicer: kupim.... plačam... vzamem v roke robo, ki sem jo kupil...in hočem iti.... nakar mi blagajničarka reče: " še račun, gospod"..... .... jest pa: "joooj... gospa... imam pa polne roke" ona pa: " a vam ga lahko kar za jajca zataknem" ... jest pa: ... no ja... na koncu je to tkole izpadlo: ... sicer ni globoka misel... ampak sem bil pa globoko "šokiran" ob moji "prvotni globoki misli"

prikazovalnik prestav je super zadeva in res je popolna bedarija da tega nimajo vsi motorji serijsko.

Robi res nazorno napisano... bi morali prebrati vsi motoristi, da se mal zamislimo pri svojih početjih... želim ti res uspešno okrevanje

Kosilo je ravnokar za mano in mogoče še par besed o hrani in pijači. Vedno sem bil dober jedec in v dobri družbi sem zelo rad popil tudi par kozarcev dobrega domačega vina, vendar nikoli, če sem bil voznik jaz ! Po nesreči sem alkohol občutil samo enkrat v obliki polnjenih čokolatinov, ki so name izredno slabo delovali. Po štirih takih čokolatinih sem bil namreč pijan in to v smislu zelo slabega počutja. Torej je navedba v knjigi Poškodbe glave, da alkohol po taki poškodbi zelo slabo deluje na uživalca, zelo resnična ... Danes smo imeli za kosilo domačo kislo repo s krompirjem in krvavice, zraven sem spil stoplejno šumečo tableto kalcija, po kosilu pa smo spili še kavico. In kaj sem okusil jaz? Pri repi sem okusil, da je kisla in slana, pri krvavici sem okusil predvsem da je slana, stopljena šumeča tableta je bila sladka in rahlo kisla, kava pa je bila samo sladka. In to so tudi vsi okusi, ki jih že kar nekaj časa okusim: sladko, slano, kislo in nič več! Sicer razliko med kislo kumarico in kislim zeljem občutim, vendar z zavezanimi očmi ne bi mogel razločiti kaj je kaj in kaj sploh je. Ko sem o tej svoji težavi na zadnjem pregledu na Soči, povedal svojemu zdravniku, mi je rekel, da sem okuse pozabil in da se jih moram ponovno naučiti. To sem ga pa pozabil vprašati, kako naj se okusov ponovno naučim, če ne okusim ničesar drugega, kakor že prej naštetega. Za jutrišnje kosilo smo se zmenili, da mi ne bodo povedali kaj bo za kosilo in bom za mizo sedel z zavezanimi očmi (se bo treba pogovoriti še o možnosti vonjav, ker s temi nimam težav). Spomnim pa se še, da mi je bila hrana na Soči zelo okusna in da sem vedno vse pojedel (eden izmed redkih). Torej sem na Soči še imel okus, ki sem ga verjetno izgubil kasneje, ko sem bil že doma. Zakaj ???