Dvorana slavnih

vse sm vtisnu, vse

Andora je neodvisna država v Evropi, v Pirenejih med Španijo in Francijo. Ustanovljena je bila 8. septembra 1278 in je največja med šestimi najmanjšimi državami v Evropi in svetu. Država leži v visokogorski dolini v Pirenejih. Več kot tretjina Andore leži nad zgornjo mejo gozdov. Najvišja gora je Coma Pedrose, visoka 2.946 metrov. Andora je ena izmed katalonskih dežel in edina, ki ni del kakšne druge države. Andora nima stoječih voda in obsega le 468 km². Zaradi lege ima Andora relativno hladno gorsko podnebje. V januarju so povprečne temperature –7 °C, poleti se temperatura povzpne na 26 °C. (vir internet – ne bo čisto držalo, ko sva bila tam je bilo več dni krepko preko 30 °C.) (Število prebivalcev: stanje 1. januar 2004 - 69.150) Andora ni članica Evropske unije. Nima praktično nobenih naravnih virov. V preteklosti je bila kljub gorski legi poljedelska dežela, sedaj se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Dežela ima zelo razvit turizem, predvsem zimski. Na razpolago je približno 400 hotelov ter centrov za šport in razvedrilo. Ker ne pripada EU, je Andora znana kot davčna oaza. Mnoga podjetja, ki imajo tu samo poštni predal, uživajo prednost nizkih davkov, turiste pa privlačijo nizke cene za alkohol, tobak in kozmetiko. Potepanja po Andori in bližnji okolici. Obisk parka Naturlandia v Andori. Po španskih Pirenejih. Še potepanja po hribih Andore. Tipična hiša bogatih v preteklosti. Nadaljujeva severno - zahodno po Pirenejih. Prestavila se bova za okoli 300 kilometrov v špansko vas Tramacastilla. Se nadaljuje.

A si bil ti Objestnež

Kr,neki sam je pasal

Kdor ni bil,si je sam kriv.Jutri ponovim vajo.

ftisi so super nism sliku .. sm si pa vse zapomnu

Slavnik?

Fočk....nobenga vidu Rdeča svečka ,šopek rožic........pa dva siva možaka

najaulam

pejte se srt, spet bom vse zamudu

Eno so naše želje, ko se kaj pokvari, drugo pa je resničnost. Ko se nama je motor pokvaril v bližini Stutgarta, so ga odpeljali na manjši uradni Suzuki servis. Zaradi bolniške je bil zaprt. Kaj češ, pa gremo v drugega - najbližjega, tam so popravljali vse tipe motorjev. Mehanik ugotovi kaj je narobe in pove koliko časa bi bilo potrebno čakati na del 3 - 5 dni. Alo, sredi Nemčije. Motor spravimo domov in doma ugotovimo, da sploh ni defekten tisti del, ki so ga diagnosticirali v Nemčiji. Torej napačna diagnoza, kar bi v praksi pomenilo do 10 dni čakanja na popravilo. Verjetno bi ga tudi v Maroku zrihtali v 10 dneh. Vse dele dobim pri svojem serviserju od 1-3 dni. Scarabeo

Počk

Africa Twin - An Interactive Adventure Made By Honda še nekaj za dražit taprave avanturiste.

"Če se začneš v življenju zavedati, da imaš vsega ravno dovolj, postaneš resnično bogat." (zenovski rek)

Evo zakluck sezone prilagam slike da nebom izven teme pogovora lp usem

Na današnjem sprehodu sva ujela redke sončne žarke....

9. Dan, 27. sept. Spala sva trdno in čeprav je bil najin apartma v samem centru nisva z ulice slišala nobenega vrveža. Zbudila sva se zaradi lakote in odhitela v restavracijo Tinel, joj kaj je bil dober zajtrk. Ker je bila odjava zaželena do 10 ure, sva se z lastnico zmenila, da lahko vso prtljago in opremo pustiva v restavraciji in še malo raziskujeva Zadar. Foto: Kje čaka Suzuki? Foto: prodaja slikarski del Vreme je bilo prijetno zato sva prvo zavila na tržnico, ki naj bi bila najboljši pokazatelj utripa mesta – lagano sportski. Foto: Paški sir Foto: … in ostala zelenjava Bila je dokaj velika in dobro založena, a kakšnega posebnega vrveža ni bilo, zato sva odšla še enkrat do morskih orgel in se tam poknila dol na stopnice za kakšni dve uri. Foto: morske orgle Foto: Pozdrav soncu, solarni sistem podnevi Ko sva se naveličala sva naredila krog okoli sv. Donata in opazovala skupino ljubiteljskih slikarjev pri delu. Foto: slikar pri delu Foto: vreme kot naročeno V Zadru sva preživel prijeten del dneva, a čas je bil za odhod domov. Wix je potarnal, da se ne počuti dobro, zato sem domov sporočila, če se lahko skuha kakšna juha. Odločila sva se iti po magistrali, Karlobag, Senj postanek za kosilo, Crikvenica, Rijeka, Domžale. Dan je bil zelo vetroven in baje, da je bila cesta po magistrali zaprta, česar nisva opazila, se nama je pa zdelo čudno, da je zelo malo prometa. Vožnja ob sunkih močnega vetra je bila zelo adrenalinska in utrujajoča, tako da sva komaj čakala kosilo v Senju. Ko sva prispela mi je od samega veselja skoraj rit zaploskala. Končno. Pa sva bila komaj na pol poti domov, kaj šele bo. Za kosilo sva si izbrala restavracijo Kod Veska. Majhen prostor, kjer je bilo prijetno toplo. Ker se nama ni dalo ukvarjati s predjedjo in vsem tem, sva naročila direktno glavno jed, njoke s hobotnico. Ko sva čakala na najine krožnike in se pogovarjala, da je tale veter kar naporen, sem predlagala, da če je tako težko, lahko tudi prespiva v Senju in jutri nadaljujeva. Wix se je strinjal, kar se mi je zdelo zelo čudno. Foto: njoki s hobotnico Končno hrana! Jaz zakopljem v svoj krožnik kot svinja v buče, Wix pa pripomni, da ni dobro in da je vse skupaj čudnega okusa. Namenila sem mu enega tistih neumnih pogledov, ker mi ni bilo jasno čemu taka pripomba, hrana je super in se ponudila, da pojem še njegov krožnik. Zamenjava, Wix gre na stranišče in ravno ko na polno zakopljem v njegov krožnik, slišim en glasen pok in takoj za tem histerijo. Nekdo (kasneje sem izvedela, da je to lastnik restavracije), mi zavpije »Človek je skupaj padel!« Jaz pa pomislim: »In kaj imam jaz s tem?«, ko ugotovim, da misli Wixa, ki je ležal ta na tleh in skočim do njega. Gospod Vesko mu izvleče jezik, jaz vzamem glavo v naročje, natakarica pa pokliče 911. 911 ?!!? Na Hrvašken?! Gospa gleda malo preveč ameriških filmov. Po tem ji nekdo le dopove, da to ni prava številka in da naj poizkusi z njihovo. Wixovo glavo vzamem v naročje, telo je bilo čisto brez življenja, v glavo pa bled oz. zelen in čisto prepoten. Dobro, da bolnišnica ni bila daleč stran, le slab kilometer, tako da so reševalci prispeli zelo hitro in ga odpeljali na EKG, itd. Jaz ostanem v restavraciji, plačam račun, ko me lastnik vpraša, če ni bilo dobro za jest ter pokima proti mizi in polnemu krožniku. Jaz mu razložim, da je bilo odlično in da je to Wixov krožnik, ki sem ga še imela namen pojesti, a je ta načrt padel v vodo. Gospod Vesko mi ponudi prenočišče in pove, da sva danes njegova gosta, njegova hči me zapelje v bolnišnico in mi pusti svojo telefonsko, da naju pridejo iskat, ko bova zaključila. Na hitro opravim par klicev in sporočim, kaj se je zgodilo in da bova prespala v Senju. Jasno so vsi po telefonu vprašali kaj je in če pridejo po naju, kako naj vem kaj je, če še sami ne vedno in ne ni potrebno takoj zagnati panike in priti po naju. Živ je, miga še, to je bilo vse kar sem vedela in za enkrat je bilo vse pod kontrolo. Foto: bolnišnica Senj V Bolnišnici so naredili preiskave, dali ene 2 injekciji, 2 steklenici infuzije in ga pokrili s 3 odejami. No ob moji nerodnosti, bi kmalu ostal brez infuzije, ko sem po nesreči brcnila v stojalo s flašo. Opala! Zdravnica je predlagala, da ga zapeljejo v Reko na slikanje glave, saj se je pri padcu udaril v vrat, a Wix se ni dal (le kaj bi bilo po tem z motorjem!). Ko so videli, da je bila to izčrpanost in da počasi prihaja k sebi, smo se že začeli malo hecati. Od prihodu nove izmene pa je druga zdravnica celo vprašala, če je padel skupaj po tistem, ko je dobil račun za kosilo. Konec dobro, vse dobro. Dobil je izvide za domov in poklicala sva gospoda Veska, da je prišel po naju. Namestil naju je v prijeten apartma, vprašal, če karkoli potrebujeva in nama zaželel lahko noč. Padla sva v posteljo in trdno spala do jutra.

Snecer, ne bodi no tako popadljiv in beri z razumevanjem ( še enkrat samo zate, verjetno so tudi navodila kje v kolosu, tudi orodje je verjetno nekje, prav tako sem napisal, da so ne najdena navodila v jeziku, katerega ne obvladam ), nisem kupil, tudi kakšne take namere nimam ( nikjer nisem trdil, da sem kupil, ali si lastil ), moja naloga je samo naklepat km, za kar, pa tiste lučke nimajo prav nobenega vpliva, nikjer tudi ne trdim ali izjavljam, da je kaj n a r o b e. Še nekaj Ti prišepnem, ampak samo Tebi na uho, tudi prometno dovoljenje in tablica je ....... Vse tako kaže, da je v tem motorju vgrejene malo več tehnologije kot v Tvojem in mojem polproizvodu, Luči osvetljujejo za prste obliznt, ne bo potrebe kakšne druge žarnice not tlačt.

PFOČK!

sj ga lahko ,, sam da je 46 drugi ... in to vse dirke do konca .. takoj podpišem

... ... 46, 46 in 46 ... tko bo

čak,k te dobimo na jadranki, pa ti bomo posvetili

fak, ta moj dirkač je res zajokanc, al nema veze vamos 99

Jokici pa spet solze tečejo "Mami, tist fant na rdečem motorju mi skoz sledi!!!"

finalni izgled

no še moj Sky,ki si hladi jaja.... in mačka zadeta od nerkoze...

js sm se rodiu str in glup majhen in živahen

preden postaneš star in moder, moraš biti mlad in glup

Že od začetka spremljam teme z Tracerko in opise težav z "woblanjem". Kot nekdanji voznik Vmaxa '92 in sedaj XJR poznam problem tega nihanja. Žal ne gre za napako na posameznem motociklu temveč za posledico konstrukcijskih šibkosti/neustreznosti okvirja in vzmetenja, dovoljenih produkcijskih toleranc in verjetno še česa. Odpravljanje napake je tako kompleksno kot vzroki za njo. Sam sem npr. menjal ležaj krmila (namesto krogličnega smo dali igličnega, dodali blažilec krmila, ki pa ne odpravi napake temveč zgolj omili nihanje), kot del odpravljanja težav so npr. pri Vmaxu od leta 93 naprej dajali vzvojno čvrstejši spodnji del vilic. Kot rešitev se ponuja tudi čvrstejše vzmetenje ali dodatne ojačitve okvirja, kot jih ponuja tuner Klein v Nemčiji za dirkaške XJR. Verjetno pomaga tudi to, da je ves motor poravnan kar se da natančno (pozicija koles in verižnikov). Smešno je pa to, da se je na Vmaxu to nihanje izničilo samo od sebe pri polno naloženem motorju (voznik, sopotnica, tank torba, dva polna kovčka E46 ter napolnjena 50 litrska rola na prtljažniku). Preprosta reklamacija motocikla po mojem ne bo prinesla rešitve, pa tudi ne verjamem, da bi Yamaha kar tako priznala, da je slabo ali potencialno nevarno skonstruirala motocikel. Tudi pri Hondi so se pri zadnji generaciji Pan European ukvarjali s podobnimi težavami (o njih je poročala tudi Britanska policija, ki te motorje vozi), pa ena izmed Firebladerc je imela podobno težavo o čemer je poročal Motorrad, pa KTMov Super Adventure je pred kratkim skipal nesrečneža na nemški AC ker je s kovčki vozil hitreje kot je proizvajalec priporočal... Po moje bo treba pač postopno in sistematično nevtralizirat vsak možen vzrok in tako priti do želenega rezultata ali pa preprosto kupiti motor, ki tega ne počne. Začneš pri cenejših in se postopno pomikaš proti dražjim tehnično bolj zahtevnim, dokler se ne naveličaš motorja ali težav. LP Bajsi

jp .. Rossi je za u kanto ... ta vikend bo pa res čist propao Očitno je , da je prestar, in da so vsi boljši ... .... mi je že malo smešno, da se nismo naučili, da prosti treningi ne povedo veliko o končnem rezultatu dirke.

Briancon, nama je bil že poznan od prej. Lepo zanimivo mesto. V centru mesta sva spala zelo poceni. Mi bi rekli, hotel še iz socialističnih časov, a postelja je bila udobna. Naslednji dan: Embrun, kanjon Verdon, Provansa – polja sivke, spanje v Arlesu. Proti Embrunu je bila zelo lepa cesta, kmalu se voziš ob jezeru in nato sva zavila na cesto D900. Na cesti sva bila praktično sama. Vozila sva nekje na višini do 1400 metrov, bilo je prav prijetno, do sedaj še nisva doživela prave vročine. Greva v kanjon Verdon. Cesta je ponekod vklesana v steno. Stene se dvigujejo visoko nad nama. Nad kanjonom pa krožijo jastrebi – sine, lepo vozi, da ne boš hrana. Prevoziva kanjon, najlepši del je bil ravno konec, kjer most prečka reko. Malica in nadaljujeva v Provanso. Že doma sem pogledal na zemljevid. Področje, kjer raste sivka je bilo praktično modre barve. Zavijeva desno, sivka, sivka, sivka. Zategneva ročno in fotografirava. Lili se razleže velik nasmešek preko ust. Tekava sem ter tja, kot Japonca in fotkava. Naslednja ura je bila vožnja ob poljih sivke in občasno sončnice. Z zadnjega sedeža začutim močan stisk, lepo je, hvala. Modra barva se razteza preko ravnine in že sva v Arlesu, kjer bova prespala. Naslednji dan bova v Andori, tja morava priti do 19.00. Ker se stalno nekje zadrživa in imava potem problem, ali bova tam pravi čas spremeniva plan. Dve tretjini bo avtoceste. Nekako smo že pozabili, kako zgleda plačilo avtoceste. Mrak mi pade na oči, ko vidim kolono pred plačilnimi hiškami, spomnem se gužve v Milanu. Na avtocesti piha močan veter, na trenutke že prava burja. Motor je nagnjen, kot bi bil v ovinku. Ko popusti, sva že na drugi strani pasu. Sunek vetra je tank torbo dobesedno snel z rezervoarja in mi jo nabil na roko. Preveč piha, malo se ustaviva, morda pa bova lahko malicala kje v zavetju. Vsedeva se na počivališču in poskušava jesti – ni šans. Drživa vsak svojo čelado, da nama je ne odnese. za nekaj časa pozabiva na hrano. Greva proti Andori. Zvečer prideva pravočasno in se namestiva v apartma. Skok po hrano in pivo. Prvi del je za nama. Sledi večerja in srkanje piva na balkonu. Jutri počivava. Se nadaljuje.

Organizacija je bila narejena prek firme v Indiji - http://treksntrails.in/ Trajalo je 15 dni od praga do praga . Vse skupaj z avioni in pirom cca 3.5K eurov na osebo. Po izkusnjah, ki jih imamo sedaj in kontaktih bi se to se to nekje dalo izvest tudi z cca jura manj. Se pravi realno gledano bi slo z cca 150-200 E na dan ALL inclusive.

Na kratko : Ekipa (David in Miha iz Ljubljane, Fadi in Farid iz Dubaja, Boris iz S. Mitrovice in moja malenkost iz Rima) se je zbrala v N. Delhiju - leteli do Chandigarha in od tam v bistvu cca 2200 z motorji km do Leh-a. Imeli smo organizirano spremstvo (4x4 ki je vozil naso opremo in mehanika), ter prenocisca. Nekje pac sobe, nekje organiziran kamping v obstojecih trek kampih ali pa samo sotor in middle of nowhere :-). Ogromno prahu ter makadama v raznih oblikah, motorji enkratni 10 dni odjahali z Classic 350cc in zadnji del z Bullet 500cc... Zadnje dni precej tezavno zaradi visine (beri dihali na skrge) ... vendar vse skupaj odlicno - best ever !!! Okvirna mapa poti : https://www.google.com/maps/d/edit?mid=zq8k6khU6R5M.k196UTsoZlyY&usp=sharing P.s - Pozornonost na sliko st 3033... :-)

. .... vidu sm vas velik ... dons ... ... čeprav zelo slabo vidm ...

V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom V ponedeljek okrog petih popoldan,na jezeru dve yamahi.Obe plavi,jst z kolegom

Še pred enim letom so to bile le sanje: V tem času sicer nisem zrasla, tudi škatle nisem niti videla, me je pa tale lepotec danes pred nalivom pričakal pred garažo:

Pa je to preverjena informacija da je ima KTM slabše servisno omrežje ker na rezultate v svetu te znamke na njihovem področju bi rekel ravno nasprotno ......samo špekuliram,mogoče imaš prav . Sam servisiram pri Jamniku na Škofljici...............že 3 leta in sem res zadovoljen .

brez slik, ga ne priznamo lepo sm ti reku, da ne pozab tablet se mi zdi, da ni nobenga problema, možgani že preberejo, tak kt je prav

nepane

A ce bi eno sliko za 3k evrov kupu bi blo pa okej?

Ti med RT vtakni I

Da ne bova off topic če si morda pozabil ...

Velike luknje moraš imeti med zobmi, da ti pol klobase ostane vmes

8 Dan, 26. sept. Spakirala sva kovčke, oprtala kobilico in rekla Mostarju adijo. Cilj dneva je bil Zadar, na poti sva si nameravala pogledati še Počitelj in njegovo trdnjavo, a ko sem jo videla, me je minilo plezanje po njej oz. do nje v moto opremi, preoblečt se mi pa tudi ni dalo. Foto: Počitelj in zaradi lenobe neosvojena trdnjava Tako, da sva se peljala naprej do meje. Hvala bogu, da je Hrvaška v Evropski uniji in nama ni bilo potrebno kupiti zelene karte! Foto: pisano založene stojnice ob cesti Foto: fotografija za učke spočit Cariniki so nama samo pomahali in odpeljala sva se po dolini Neretve do Baćinskih jezer, nato po Jadranski magistrali mimo Splita, Šibenika in Omiša. Tam je bil motozbor in kar nekaj slovencev. Ustavila sva se za čaj, da sva se malo pogrela, nato pa šibala do Vodic, ko je bila lakota že prehuda in sva se morala ustaviti. Foto: skozi Omiš Za kosilo sva si izbrala restavracijo Burin, a sva prišla dve uri prekmalu in je bilo vse še zaprto. Zato nama ni preostalo drugega kot, da se malo prehodiva po mestu in se usedeva ob obali ter počakava. Po kakšni uri in pol sva se tega naveličala in zavila nazaj proti restavraciji. Ker je bilo kar hladno in je neprijetno pihalo, sva se zavila proti restavraciji in se usedla zunaj na vrt, čisto v kot, da ne bi koga motila. Restavracija je bila že odprta, no do uradnega odpiralnega časa pa je bilo še ene 20 minut. Ko prihrumi nek nadut možakar mimo naju in nama osorno navrže, »Pa ne može se to tako, nismo još otvoreni!« Rekla sva mu, da veva, da še malo manjka in da bi počakala če smeva, ker zunaj tako grdo piha in naju zebe. Pa se ni dal, ko sva videla da sva nezaželena, sva odšla. Počutila sem se kot pes, ki so ga vrgli na cesto. Pa dobro, vse je za nekaj dobro, tako sva v slepi uličici odkrila restavracijo Gulož. Mala restavracija, ki jo imata čez mož (strežba) in žena (kuhinja), je bila lično opremljena. Meni natisnjen na 1 A4 strani – ko že veš da bo hrana dobra in sveža - nisva se zmotila. Smela sva se usesti in naročiti hrano že eno uro pred obratovalnim časom. Foto: obisk restavracije Gulož zelo priporočava Za predjed bruskete, glavna jed pa tunin burger in mečarica. Odlično! Sladico sva si privoščila drugje in o palačinki, ki je bila po okusu kot star podplat od čevlja, res ne bi izgubljala besed. Želodčka polna, pot se lahko nadaljuje. V Zadar sva prispela proti popoldnevu. Parkirala sva na parkirišču pred vhodom v staro mestno jedro. Ko sva rezervirala apartma nisva bila pozorna na parkirišče. Opala! Ključe sva prevzela v restavraciji Tinel, kamor sva naslednje jutro prišla na zajtrk in nato odšla ene 300 metrov peš do apartmaja, ki je bil skoraj nasproti cerkve sv. Donata v samem središču dogajanja. Z nama je odšla tudi lastnica, ki se je prijazno ponudila, če kaj pomaga nesti, jasno, da sem izkoristila in revo dobro oprtala. V apartmaju je sledilo klasično brskanja po kovčkih in tuš. Foto: rooms Tinel Večer je bil prijetno topel, ravno prav za sprehod, ogled pozdrava soncu in morskih orgel. Njihov zvok je odvisen od valov, nekako monoton, a zelo prijeten. Ko sediš tam in zreš v morje, pozabiš na čas, všeč so mi bile. Foto: pozdrav soncu Foto: kratek večerni sprehod Pohajkovanje naokoli sva zaključila s čajem in spanjem.

4. Dan, 22. spet. Po jutru se dan pozna. V bližnjem lokalu sva pojedla burek in se zapeljala do Kotorja, stari del mesta. Foto: vožnja do Kotorja Foto: gojišče školjk Prišla sva ravno v času, ko se je zasidrala velika križarka in se je z nje vsulo malo morje turistov, ki so si navalili na ogled. Zanimivo mi je bilo, kako je lahko v tako majhnem mestu toliko cerkva in cerkvenih objektov. Všeč so mi te čarobne male ulice in arhitektura in zelo žal mi je, ko vidim, da jim to nič ne pomeni. Imeli bi, zelo radi pokasirajo (cene so take kot pri nas), a nič ne bi naredili oz. vložili v to. Kar imajo ne pazijo, škoda. Ko sva tako hodila po malih uličicah sem iskala skodelico, obožujem skodelice, z motivom Kotorja, a mi ni bilo nič všeč. Recimo, da na kvaliteti še delajo. Ker je bilo povsod morje ljudi, sva se raje odpravila proti Baru. Cesta recimo, da je še kar v redu, se mi celo zdi, da imamo še slabšo na nekaterih delih v Sloveniji, le radarske kontrole so na vsakem vogalu. Toliko kot sem jih videla tam v 3 dneh, jih nisem tukaj že nekaj let skupaj. Foto: sv. Štefan Bar stari del, je bolj ali manj v ruševinah, a vreden ogleda. Vstopnina je 2 EUR na osebo. Všeč mi je bila turška kopel in soba, kjer so zbrani ostanki, rezbarije in razni drugi dekorativno elementi. Tudi pogled z razglednega stolpa ni bil slab, a je hoja v moto opremi naredila svoje, zato sva zavila v bližnji lokal na vodo in šveps. Foto: Bar Po prijetnem pogovoru z lastnico lokala, ki je nekaj časa delala v blizu Ljubljane, sva se odpeljala še na ogled stare oljke. Vstopnina za ogled je mislim, da 1,5 EUR/os. Zdej tako, jaz verjamem, da so lepo uredili okoli in da 1,5 EUR ni nek denar, a po drugi strani mi pa tudi ni bilo vredno za to plačati. Ali pa sem bila že malo slabe volje, ker sem bila lačna. Foto: 400 let stara oljka Kosilo v restavraciji Savoia ni bil nek presežek. Smešno se mi je zdelo to, da sva dobila račun za vsako stvar posebej, čeprav sva že na začetku takoj povedala, da sva prišla na kosilo. Na koncu sva imela 4 račune, za pijačo, predjed, glavno jed in sladici. Ok, tudi prav. Jedla sva juho, bruskete obložene s paradižnikom in olivami, za glavno jed pa biftek in popečeno zelenjavo. Sicer na fotki ne izgleda, a je bila kar ogromna porcija mesa. Za konec pa lešnikova in pistacija torta. Zdaj a sem jaz že tako razvajena, ali pa samo vem kaj je dobro, a to tortico bi lahko komot izpustila, ker je bila preveč maslena. Imam občutek, da to pri nas delajo samo še šipci, da nabašejo v sladice maslo pa neke grozne umetne kreme. Foto: bruskete, biftek in sladici Po kosilu je sledil obisk Budve, ker sem bila nad samim starim delom razočarana, sva pozabila na ogled mostu, ki naj bi bil nekje blizu. V ozkih uličicah je en kup trgovin z oblekami ali pa lokalov. Ponudba je bolj ali manj enaka. So pa domačini zelo prijetni, ko so videli, da sva Slovenca, so se vedno zapletli z nama v pogovor, kaj zanimivega povedali ali svetovali, tako da sva se počutila zelo prijetno. Foto: Budva in mala kepica sladoleda, res je bila mala! Privoščila sva si tudi sladoled, ki ga zelo priporočam in sicer pri Gelato Il Salvatore. Samo mogoče raje že takoj naročite 4 kepice, saj bo to za 1 našo :D. Ker nama je bilo vroče, sploh v motoristični opremi, sva se odpeljala na plažo in skočila v vodo. Foto: ohladitev v morju Na poti nazaj v Kotor je med naju prišel manjši šum v komunikaciji in sva v Tivatu skočila na trajekt. To je približno tako, kot da bi želela iti iz Domžal v Ljubljano, preko Celja! Foto: trajekt, Tivat No ampak sva si nato na hitro ogledala še Herceg-Novi. Risan in spanje.

FOČK