Dvorana slavnih

Ker je do konca dopusta ostalo še nekaj dni, sva z ženo deca pustila pri babici in dedku, ter se z mopedom odpravila na malo daljšo pot. Ker sva imela po desetih dneh morja dovolj, sva si rekla greva nekam drugam. Za Bosno bi potrebovala še kak dan poleg, zato sem po razmisleku predlagal, da greva do Slovaške, v Bratislavi prespiva, nato pa do Blatnega jezera, kjer ponovno prespiva in okoli jezera nazaj proti domu. Vreme nama je dobro služilo, nabralo se je prijetnih 930km. Štart je bil v petek ob 6h iz Maribora. Slikano malo pred avstrijsko slovaško mejo... Okrog 12h sva že prispela do Bratislave. Ker sva imela prijavo v hotel šele ob 14h, sva preostali čas izkoristila in se odpravila pogledat grad Devlin. Vstopnina po osebi 5 eur. Razgled fenomenalen. Za prvo noč sem preko bookinga rezerviral sobo v hotelu Matyšák. Prijeten hotel, blizu mestnega jedra (caa. 10min peš). Nočitev z zajtrkom za dva 82eur. Privatno parkirišče, varovano z rampo in kamerami. https://www.booking.com/hotel/sk/matysak.en-gb.html?aid=927311;sid=6f2e73af0c74ec5b784cc54aac731179 Popoldan sva izkoristila za ogled Bratislave. Pogled iz razglednega stolpa UFO, kjer je tudi restavracija (draga ko žafran). Vstopnina na razgledno ploščad je 7,40eur po osebi, v primeru da v restavraciji nekaj poješ, ti vstopnine ne računajo. Najcenejša stvar v restavraciji je bila sladica za 13eur. Ko se usedeš za mizo ti nalijejo kozarec vode za 3,5eur. Ko sediš za mizo imaš tak razgled... Imajo pa vsaj WC kot se šika. Ko se rokuješ s prijateljem istočasno uživaš v razgledu. Za kosilo sem namenoma poiskal restavracijo Meštiansky pivovar, v kateri je tudi pivovarna. Kot se spodobi sva naročila golaž, za katerega lahko zatrdim, da boljšega še nisem jedel. O pivu pa tak ne rabim pisati... Sledil je ogled mestnega jedra... Naslednji dan sva zjutraj pozajtrkovala v hotelu, dopoldan sva še izkoristila za sprehod do centra mesta. Okrog 11h pa sva že krenila proti Blatnemu jezeru. Po ogledu dveh kampov sva se odločila za Balatontourist Napfény Kemping. Tretji, zadnji dan sva okrog 8h že krenila naprej. Cilj nama je bil prevoziti okoli Blatnega jezera in se počasi odpraviti proti domu. Ob 9.30h sem že pihal in veselo napihal 0.0. Vmes sva se ustavila v Tihany od koder vozi trajekt na drugo stran. Kolikor sem gledal ceno bi bilo za motor in dve osebi caa. 2000 forintov. Malo po slovenski meji naju je dobil še dež, tako da sva vedrila pod pumpo za kamione. K sreči ni bilo nič hujšega zato sva krenila naprej. Okrog 15.30h sva varno prispela domov, zadovoljna in polna novih izkušenj. Še celotna pot...

Najlepše je pa imeti zajtrk na Jezerskem Zdej pa gasa dalje do Celovca in natocez Ljubelj nazaj

No pa nadaljujmo.... Dan 0 ...ja dan 0 kar pomeni, da ta dan ni bilo odvoženih nič kilometrov. Na svoja potepanja namreč vedno vlačim tudi majhen laptop...iz praktičnih razlogov...napišem kak mail, z domačimi malo počvekam preko mesengerja...predvsem pa shranim slike in prečekiram vremenske napovedi in fronte za naslednji dan....ali pa na google earth-u malo pregledam eventuelne možne smeri....stanje poti in zanimivosti. Kakorkoli....če se malce vrnem na moj opis prvega dne, ki se je končal z ...jes moj kurac....Baksuz kot sem, sem fasal eno fajn bosansko fešto...z nekim fuck off bandom, ki je mučil nekega Šaban, pa Jehvić-a, pa kaj vem koje vse pjevače narodne muzike. Vse skupaj seveda z izdatno podporo v obliki zavijanja iz strani zbrane družbe....do jutranjih ur....čeprav mislim, da sem jih nekje okrog dveh zjutraj, vse skupaj zajebal, ker sem zaspal....pa sad pjevajte gluhome...mamicu vam. No čas do mojega zajeba pa sem izkoristil za brskanje po net-u med drugim tudi vse žive vremenske napovedi in gibanja front. Pri nas je to fajn...odpreš aladin-a in pogledaš satelitske slike, simulacije in si tu nekje. No ko v Bosni napišeš aladin bosna....od masažnih salonov, nekih birtij, klubov, vulkanizerjev....pičke materine....samo vremenske napovedi ne. Ampak sem nekako vseeno izbrskal neke strani iz katerih sem razbral, da bo naslednji dan v delu moje trase dež. Verjamem, da se bo sedaj kdo namrdnil...češ...pravi motorist vozi tudi v dežju. Najprej kot sem uvodoma povedal...jaz sem voznik motornega kolesa...pojem motorist pa ima pri nas toliko dimenzij, kot je lastnikov motornih koles. Edini in najpomembnejši razlogi za to, da pa naslednji dan nisem krenil dalje pa je ta, da sem imel v planu Prokoško jezero, do katerega pelje zanimiva pot, leži na precejšnji višini je bil must see na trasi, potem pa je tu še Bjelašnica....in ne vidim nobenega razloga, da bi te destinacije obiskoval v dežju le zato, da bi naredil kljukico. Poleg tega sem imel čas...dovolj časa....in zato sem tisti dan z nategunsko upravnicco hotela, ki mi je sicer želela dvignit ceno za 5eur za naslednji dan, vseeno sklenil deal, da bo 15eur čisto dovolj za ta kokošnjak, še posebej zato, ker itak nisem spal, zaradi jebene gozbe. Babnica je bila vun pesja (vohala je denar)...ampak je vseeno obveljala moja, ko sem rekel, da bom na bookingu dal zanič oceno in negativno mnenje. Ne gre za 5eur...ne maram pa ko nekdo v meni vidi bankomat. In tako je dan 0 šel za okvirno ogledovanje nadaljne smeri, iskanje kakšne zanimivosti in ....pizda jih materina....če nisem tisti dan šel 5x jest v tisto njihovo čevapđinico...jeba je samo to, da so me potem zvečer bolele noge, kot, da sem celi dan fuzbal špilal....ne vem kakšne izkušnje imate ostali....ampak v čem jim je finta, da me na vseh mojih avanturah vedno dajo spat v najvišji štuk...kao...«to su vam gospodine najmirnije sobe«...«i pogled iz balkona vam je najlepši«...ali pa zato, da se lahko iz tega balkona dol fukneš pa te ne rabijo oživljat...al kaj. Ne vem no....vsepovsod sem spal v zgornjih nadstropjih....to mora bit neka hotelirska finta. In tako je minil moj dan 0. Bi pa ob tej priložnosti še napisal nekaj o cestah, ki so me spremljale na poti. Velja bolj ali manj za vse obiskane države. Govorim bolj generalno ob dejstvu, da sem veliko vozil po cestah pite boga katere kategorije...v glavnem po tistih, ki povezujejo manjša naselja in so bolj lokalnega značaja....in glede na ekonomsko uspešnost prevoženih držav so nekako v planu za obnovo leta nikolovega, trenutno pa so podvržene neki obliki vzdrževanja, ki zajema vse...od krampa, lopate ponekod tudi košnje, ker med razpokami na vozišču pač raste trava. Seveda vse te države premorejo tudi dobre ceste...nekatere celo odlične...a ker sem se držal bolj stranskih, se bo moj opis nanašal bolj na te. Po dobri cesti se namreč ni težko vozit...več pozornosti si zaslužijo stranske, še posebej zato, ker običajno prav te velikokrat peljejo čez lepše ali zanimivejše predele...vsaj zame. Torej, če bi pisal knjigo o cestah Balkana bi bil naslov knjige brez dvoma 50.000 ODTENKOV SIVE. Mislim, te ceste so res takšne kot da se nekdo izživlja na njih ali pa spadajo pod kakšen testni inštitut tipa Fresenius, kjer poleg testiranja pralnih praškov, pač testirajo in experimentirajo z asfaltom na Balkanu. Te krpe na cestah so vse kar premore cestno-vzdrževalna domišljija. Od strukture, do oblike, velikosti, včasih se odlepijo še preden sploh primejo....ono, ko se še kadi iz nje, pa jo je šleper že odpeljal s seboj in jo fuknil dol v naslednjem ovinku in zdaj pač leži tam....delno zvožena in ko se ohladi je pač kup sredi ceste, čez katerega pol pač vsi furajo in jebejo končnike, ti pa se z celim čelom do tal zahvaljuješ, da si montiral progresivne fedre pred potjo...do tega, da so strukture tako neskladne, da se po eni pridriftaš skozi ovinek in te v naslednjem trenutku prime flika, ki se je ne bi sramovali niti v Imoli....skratka....o barvnih odtenkih pa sploh ne bi. No večina teh cest, kjer pa najdemo še njihovo osnovo, pa sega v obdobje rajnke države. In kot takšne so prav fino in zavidljivo zglajzane...gladke kot špegl. Brez pretiravanja se mi je zgodilo, da sem si nekega jutra moral preprosto zaslonko potegnit pred oči, ker je bil odsev sonca od ceste tako svetleč, da se sploh ni dalo vozit. Na teh lepo zglajzanih cestah pa je seveda tista fantastična plast maščobe, ki jo spustijo iz svojih dimnikov vsa vozila, ker Balkan je med drugim tudi odpad v Evropi odsluženih Mercedesov, Audijev, Oplov, Wv-jev, ki so itak že nacionalna znamka južne Evrope. In to v 99% avtomobili, ki s težavo izpolnjujejo normo EURO minus20....do nekje minus 30, kar se tiče izpustov. Poleg tega imajo razmerje poraba olja/gorivo 1L olja na kesl goriva. Vsa ta nekatalizirana mešanica olja in dima, ki potuje skozi brezprekatne cevi nekoč izpušnih sistemov se lepo potem poseda na te ceste. Potem pa so tu seveda še tisti (in teh je veliko), ki so nekoč imeli delujoča tesnila....zdaj pa pač olje kaplja po celi špuri....zato pa v vsaki štacuni poleg običajne špecerije in damskih vložkov, dobiš še velike količine olja. No...to vse je potem sestavni del vozne površine....ti imaš pa montirane gume 50:50....pa tudi če bi imel še ne vem kakšne....z malce preveč poguma ali suverenosti te na teh cestah gladko poradira. Potem pa se najdejo seveda še številne luknje....nekatere označene, kar s kakšnim kamnejm zloženim okoli njih, v tiste globje kdo tu in tam vtakne kar cel kol, ki potem štrli iz ceste, v bolje »vzdrževanih odsekih« pa nemara najdete tudi kakšno tablo, ki pravi da v«ozite oprezno, jer je oštečen kolnik«...v Grčiji ali Bolgariji pa to piše v njihovih klinopisih ali grabljah...tako da...veselica. Potem je tu še bogat nabor peskov različnih granulacij...običajno seveda na ovinkih, in pa glede na geološko sestavo Balkana, nedefinirane velikosti skal in kamenja zvaljenega na cesto, ki čakajo na milostno brco nekoga, ki si je tam na njih razfukal avto....ali pa na »redno« obhodnjo ustrezne službe, ki pa je za letos ta obhod že končala....torej nekje do drugega leta. Do takrat pa veliko sreče. Potoki čez cestišče in podobno so sicer redkejši...niso pa nobeno presenečenje. Gotovo sem kaj še izpustil, vendar je stanje dejansko takšno in vsi, ki boste pač zavijali na te kategorije cest, peljite previdno...ker res ne veste kaj vas čaka na ovinku ali ravnini. Potem so tukaj še useki cestišč....to izgleda tako, kot, da bi nekdo polagal asfalt, nato pa se cestišče enostavno potopi za 10cm....v vsej svoji širini...odsekano...in se čez nedefinirano razdaljo spet dvigne za 10cm....odsekano...pa seveda krave in ovce....v glavnem, kaj vse ne doživiš in vidiš. Ampak tudi to spada k avanturi in tudi to je treba znat odvozit. No in na vse skupaj dodajte še voznike, njihove sposobnosti, znanja in kulturo...o tem pa sproti v nadaljevanju... Bodi to dovolj to dnevu 0...ni bil glih nek potovalni presežek...je pa bil čas, brskanja po net-u, čas razmišljanja o prihodnjih dneh, smereh, čas bogat z holesterolom....in končno mirno nočjo. Jebenti...ne moreš verjet, kako utrujen lahko zvečer zaspiš, brez, da si sploh zakurblal motor....ampak tudi to sodi v dnevnik popotnika.... Slikic za ta dan ni....koji kurac bi še slikal dež in oblake....sicer pa je to potopis...ne slikanica...

Pozdravljeni, Najprej se oproščam vsem ki ste žal imeli slabo izkušnjo z nami. Žal za nazaj težko kaj popravimo lahko pa za naprej. V nadaljevanju bi mogoče samo rad opisal našo zgodbo katero ne želim, da bi zvenela kot kakšno opravičevanje nas , vsekakor prevzemam vso krivdo in jo bomo skušali v bodoče odpraviti. Z KTM om smo pričeli leta 2012 in s tem se je začela tudi rast v samem podjetju. Na začetku sva bila 2 zaposlena sedaj v tem času je število naraslo na 6 zaposlenih. S tem hočem povedati, da smo bili nemalokrat preobremenjeni in s tem smo tudi sami bili zelo izčrpani kar pa je zelo neugodno prehajalo na stranke. V tem času smo postali največji prodajni in servisni KTM center v Sloveniji in želimo, da ustrežemo čim večjemu številu strank. Mislim, da v večini primerov z strankami najdemo odlično komunikacijo kar se tudi kaže v servisu in sami po prodaji. Seveda pa se sam osebno zelo zavedam, da ste nekatere stranke drugačne in želite več pozornosti in več časa namenjenega vam ob prodaji in samem servisu. Na tem delu bomo morali še precej delati kajti zavedam se, da smo na tej točki šibki. Zato se še enkrat opravičujem vsem, ki so pričakovali bolj zavzeto pozornost z naše strani in ni bila deležna. V vsem tem času smo in sem vedno strmel kvaliteti servisa in ostalih storitev ter poštenega odprtega odnosa. Mislim, da so servisne storitve kvalitetne kajti reklamacij dejansko ni. V bodoče bomo za vas priskrbeli tudi poseben kotiček z pijačo, še več testnih motorjev in nadomestno vozilo tako, da bo storitev za vas lažja in prijaznejša. Sama reorganizacija v podjetju se je začela že lansko leto in tako bomo imeli precej več časa za vsako stranko posebej kar pa včasih žal ni bilo mogoče. Vglavnem bodite fajn in želim vsem, da boste uživali v poletnih dneh na vaših KTM ih Lp jaka seles

2.7.

Dan 2 ....in je prišlo novo jutro in nov dan... Vreme je bilo zelo obetavno, pa tudi sicer so napovedi za v naprej prikazovale le sonček...torej pozitiva. Stvari spakirane in na motorju....le še zajtrk pojem (ker je že bil glih v ceni) in veselo na pot. No seveda ni vedno tako...ipak smo še v Bosni. Sedem za mizo in tetika s katero sva se prejšnji dan bockala okrog cene mi postreže zajtrk....dve viršle...dve mlačne viršle...gledem to malo in nemudoma pizdunsko napadem. »Izvinite...znate ja sam vegetarijanac....pa ako ima ja bih radije nešto bezmesno«...vse skupaj pospremim s pogledom žalostnega psa. Prisiljeno prijazno (verjetno zato, ker še nisem plačal hotela) odvrne....«svakako nema problema«....odnese ti dve anemični viršli in prinese maslo, marmelado in nekaj rezin sira. Če bi bila babnica kolikor toliko pri brihti, bi verjetno (ali pa celo je) vedela, da sem se zlagal, ker sem prejšnji dan hodil kot mali otrok vsaki 2-3 ure na ziz....v restavracijo na »pet u pola s lukom«. Verjetno pa je za vsem skupaj stalo dejstvo, da sva si šla že tako fejst na kurac, da sva oba zbrala zadnje atome in odpeljala igro do konca in se čim prej rešila drug drugega. Na potovanjih imam sistem, da si že prej iz razpoložljivih virov nagledam ruto za naslednji dan....celotno vsaj okvirno...prvi del pa običajno kar detaljno....ker ko že en krat jahaš....potem ni več problema. Kljub vsemu pa ako je možnost, pri lokalcih povprašam po potrditvi smeri in se pozanimam o razmerah na poti. In tako sem spraševal babnico in dva lokalca, ki sta pri sosednji mizi pila jutranjo kahvo (Travnik je del t.i. federalnega dela Bosne, kjer prevladujejo muslimani...torej kahva ne več kafa)...kako priti do Prokoškega jezera....moje tisti dan prve destinacije. Vsi v eno so potrdili, da je zelo lepo in da to moram videt in da pelje cesta (makedamska) preko Fojnice....no jaz sem si nagledal to cesto...za spust...za vzpon pa eno bližjo. In povprašam po tejle...bližnji...preko Novega Travnika po asfaltu in potem levo v hribe. Nekaj so momljali in potem sicer vsi potrdili mojo tezo, z opombo, da pa po tej cesti še niso šli....da pa sicer je možnost. Iz predhodnih izkušenj vem, da kadar lokalci uporabljajo druge smeri za isti cilj, to običajno ne pomeni nič dobrega. Kljub temu sem nadaljeval z vrtanjem in verjetno zaradi ljubega miru, so na koncu potrdili, da res pelje cesta, preko Malega Travnika...še nekaj kilometrov naprej po asfaltu in nato levo v hrib do Prokoškega jezera. Čeprav vseeno malce sumnjičav sem se zadovoljil z potrditvijo, ki sem si jo naštudiral prejšnji dan s pomočjo Google Earth-a....tam je zadeva kazala precej perspektivno...še celo zame, ki sem bil praktično brez izkušenj z makadamom...ne daj bože še čem drugim. Pojem, spijem kahvo, plačam in se v skupno veselje poslovim. Čeprav me je na koncu ženšče vseeno malo presenetilo z »hvala lepo i dođite nam opet«....tak, da spet ne vem kdo koga... Končno se odpravim....cesta v glavnem že suha....vedro nebo in prijetna svežina jutra, ki prodira skozi zračnike na jakni....vonj pokošene trave in debela vijolična črta na Garminu....kaj češ lepšega. Vse kar moraš je to, da elegantno nagibaš motor skozi ovinke in uživaš. Cesta je bila sicer ena tistih iz že opisanih, čeprav je bila tudi ena tistih, kjer ni veliko prometa in je bila kljub starosti v dokaj dobrem stanju....celo asfalt je bil na trenutke hrapav in je vsaj navidezno dajal občutek dobrega oprijema. Sicer to niti ni bilo pomembno, ker sem ubral res lahkoten uživaški tempo...čemu riskirati karkoli na tako lep dan....nagib levo....nagib desno....nagib levo....nagib desno....vedno manj hiš....vedno več gozdov....bregovi pa nakazujejo, da pot vije skozi dolino....levo, desno....levo, deeeeee.....u pičku milu materinu. V tistem deeee zagledam pred seboj levo luč nekega rdečega kombija, ki je mrtvo hladno sekal ovinek v vsej svoji dolžini in širini....v celoti praktično na moji strani. To je res situacija da se poserješ...pa pohčiješ. Zanimivo je kako hitro v neki situaciji možgani procesirajo neskončne količine podatkov in bruhajo rešitve. Mnogi ste se že znašli v podobni situaciji in verjetno razumete moje pisanje....ne bom zdaj našteval vsega...vem le, da sem v tistem trenutku od vseh ponujenih rešitev brain-procesorja izbral tistega, ki sem ga očitno nekoč uspešno memoriral iz nekega članka, kjer je avtor opisoval podobno situacijo in zapisal (nekako takole)....«večina motoristov v takšni situaciji »zmrzne«...pogled usmerijo v smer potencialnega dogodka namesto v smeri rešitve....torej izhoda. Če bi v takšni situaciji gledali v smeri izhoda in motor z nagibom le še malo usmerili v to smer...rahlo dodali plin, se veliko podobnih situacij ne bi končalo z nesrečo«...prosim ne me decidirano držat za besedo....a nekako tako je avtor zapisal. No izmed vseh brain-proces opcij sem izbral prav tole. Prisežem, da sem (seveda v mislih) slišal, kako se levi aluminijasti kovček mojega motocikla drgne ob tisto rdečo mobilno gmoto in ne spomnim se prav dobro mojega nagiba, toda očitno uspešno se je zadeva razpletla brez trčenja. Kot v transu sem potem odpeljal slab kilometer ,ustavil ob cesti in sestopil. Med tem, ko sem nervozno rovaril po desnem hlačnem žepu in iskal cigarete, sem si nejeverno ogledoval levi kufer in iskal sledi dotika. Seveda nikjer ničesar, ker bi v primeru dotika verjetno telebnil po cesti. Še danes (in verjetno ne bom nikoli) ne vem....ali je bilo res vse skupaj tako na knap...ali pa je imel strah tokrat velike oči...ne vem...odkrito povem, da ne vem. Vem pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo umiril in vsi moji kilometri do doma so bili po tem veliko, veliko bolj previdni....v še kar nekaj srečanjih....na srečo. Precej manj zasanjano in veliko bolj zbrano sem priromal tako, do željenega odcepa za Prokoško jezero. Kaj kmalu makadam...kar soliden....sicer z veliko lužami, polnimi vode iz prejšnjednevnega dežja...ampak dober oprijem Mitask (E07) mi je dajal dober občutek vodljivosti in vijuganja med lužami. Ob cesti nekaj starih razpadajočih hiš....po moje praznih že veliko pred zadnjo vojno. Po kakšnih 2km....spet asfalt...a le za kratek čas....pred menoj razcepišče....levo asfalt proti skupini hiš ,naravnost zelo neperspektivna pot za neizkušenega voznika....in za nameček zanikrna tabla pribita na drevo z napisam »Prokoško«. V upanju, da je tabla postavljena narobe zavijem k prvim hišam in ustavim pred lovskim domom (vsaj tako je pisalo). Ker je pojava kogarkoli v teh koncih očitno redkost, me pride oskrbnik pozdravit....za njim pa....mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved. No na srečo oba prijazna. Malce povprašam o smeri in oskrbnik potrdi smer....kaj pa prevoznost....«paaaa....može se....ima put. Prošle godine su prošli neki Poljaci sa đipovima«....o jebem ti sunce ti jebem (si mislim potiho)....ko ti nekdo reče, da so šli Poljaki z đipi je to na Balkanu drug pomen, da si ga nafukal. Poljaki so res fanatiki....in ko se oni spravijo z đipi na avanturo je to praviloma res konkreten off-road. Te izkušnje imam že iz časov štiricikla....kjer koli so šli Poljaki z đipi je bila pizdarija. Torej nič perspektivnega ni kazalo zame. Tip je očitno opazil moj mračen obraz in me skušal potolažiti, da »sa tim motorom, apsolutne ne bi trebalo bit problema«....«možda ima koji lošiji dio, ali može se«... Jah kaj boš zdaj....preživel sem babnico zjutraj, rdeči kombi v ovinku....našel do sem...nič grem dalje...pa dokler pridem pač pridem....obrnem še vedno lahko, če bo pretežko...če pa zvrnem motor pa grem absolutno nazaj....ko jebe Prokoško...saj sem samo en dan čupil v tistem hotelu zato, da ga vidim. In sem krenil dalje...kar bo pač bo. Za začetek sem moral prečiti nek širši potok, ki pa je vsled deževja prejšnjega dne kazal zobe bolj, kot bi sicer. Uspešno prečim in to me je za trenutek navdalo s pogumom. Kmalu sem bil sredi zastrašujočih dimenzij gozda....sam...in moj motor. Cesta je nenehno spreminjala svoj značaj...deloma utrjena podlaga, deloma žlaki od vlečenih hlodov, polni vode in blata, spolzko, pa spet nekaj oprijema, pa potem vse skupaj vedno manj podobno cesti...kolovoz...na trenutke že vlaka, pa spet nekaj bolj perspektivnega, kamnita pot, pa ponovno gozdna cesta....očitno res zelo redko uporabljana. Takrat razmišljaš o vsem živem....vozniki tipa Ni3ous bi verjetno vriskali od užitka....meni pa....neizkušenemu zelencu z na vsaki strani po 15kg. kufri in roll-bagom kakšnih dodatnih 15kg....z motorjem težkim dobrih 200kg....je bila zadeva vse kaj drugega kot zabavna. Takrat sem resno pomislil, da ideja o solo poti morda res ni bila najbolj zrela....in, da je v tistem besedičenju o izkušnjah in kilometrini ter pripravah na takšno pot nekaj resnice. In da moja trmoglavost in zagnanost morda tokrat res nista najbolj uporabna. Za nameček je seveda vsa stvar lezla še v hrib. Nenehno lovljenje ravnotežja in nekajkrat konkretnim udarcem po šus-plati ob spremljavi drajsanja s podplati (za ziher) me je pripeljalo do ovinka, ki je strmo zavijal v 180 stopinjski obrat. Le za trenutek so mi skozi možgane zdrsele besed Chris Birtch-a...j«ust power...only power can save you«....in sem le obrnil ročico plina in skoraj miže odpeljal tisti ovinek....uspešno. Vem, da takole za računalnikom ni glih nekega filinga o dramatičnosti tistega trenutka....in tudi moje retorično in pisateljsko znanje je preskromno, da bi opisal ta moment....a zame je bil to trenutek popolne zmage....uspelo mi je....in nič drugega me ne more spraviti po tleh. In me tisti dan res ni....me pa je nekaj dni kasneje v veliko bolj nedolžni situaciji. Takole sem se kakšno uro (z veliko pavzami) vzpenjal polagoma po tisti spreminjajoči se podlagi, dokler nisem dosegel prvih čistin na že spoštljivi višini. Čistine so odpirale prekrasne poglede in čeprav so se vlačile megle, povzročene z dežjem prejšnjega dne, je bil užitek nepopisen. Z višino je prišla tudi veliko bolj kompaktna podlaga....blato je izginilo in zadnji kilometri do jezera so bili čisti užitek....sam, sredi planin...obkrožen z gozdovi, prijetnim hladom skozi prešvicano telo, vonjem smrek....to je to fantje...vam povem. Ko to izkusiš, veš, da ti je uspelo nekaj velikega....in je res veliko. V tem zanosu sem v nekem trenutku ugledal Prokoško jezero in le še skromen spust me je ločil, do njegovega nabrežja. Bolj kot prekrasna okolica jezero, planinskih koč in samega jezera me je takrat zadovoljevalo spoznanje o doseženem. Nekaj minut užitka ob pogledih, cigaret in majhna čokoladica, ki je vedno v mojem kufru, požirki sveže hladne vode in že sem bil ponovno v sedlu. Ob neki koči sem v trenutku prihoda videl neke znake življenja, zato sem se napotil v tej smeri in res srečal enega od redkih pastirjev, ki spomladi priženejo živino iz doline na to mesto in se jeseni z njo vrnejo v dolino. Povprašam o smeri proti Fojnici in možakar potrdi, da se moram vrniti kakšne 4km. do razcepišča, ki sem ga videl ob poti, ter se le držeč glavne ceste spustiti v Fojnico.....rečeno storjeno. Razlika je le ta, da je bilo tiste ceste in od hudournikov razfukanega makedama neznosno veliko kilometrov. Poti nikakor ni hotelo biti konec in ko sem že obupoval....dasiravno je debela vijolična črta na Garminu z podlago Topo karte potrjevala pravilno smer....srečam dva hmmm...recimo gozdarja....vsaj sekire na ramenih so dajale tak vtis. Ponovno preverim smer in jo oba potrdita. Olajšano nadaljujem in res, spet po neznosno dolgem času v nekem trenutku naletim na sramežljive zametke asfalta. Res sem se razveselil te podlage, kot otrok in z velikim olajšanjem po nekaj kilometrih prispem v Fojnico. Vasica je stisnjena v doline neke reke....z nekaj trgovinicami, kafiči in dvema raketama (minareti) je delovala prav prijetno spokojno. Ob rečici zagledam krasen lokalček.....klub islamske omladine....hmmm....naj bo. Moram rečt, da sem bil postrežen z najboljšo kavo na mojem celotnem potovanju...tisto pravo....bakreni pladenj, đezva s kahvo, narobe obrnjena šalčka, sladkor v čašici....res lepo....zaprosil sem še za malce mleka in užival kakšne pol ure na terasi nad vodo v šumenju njenega toka. Seveda je bilo v nadaljevanju še veliko krasnih trenutkov....a ta je bil eden tistih ta velikih....zagotovo izdatno podprt z preživeto izkušnjo Prokoškega jezera. Dodobra naspidiran in poln samega sebe, sem jo z dinamičnim tempom ubral proti Sarajevu in nato na Bjelašnico, kot mojo naslednjo željeno destinacijo tisti dan. Tudi skozi Bjelašnico sem si nagledal neke nekonvencionlne smeri, a sem se dodobra notranje izpopolnjen za tisti dan, predal uživaški vožnji skozi njene ovinke, užival v pokrajini, obiskal nekaj objektov iz časa Olimpijade v Sarajevu...žal z nekaj tragičnimi kraji iz pretekle vojne in v dinamičnem tempu ubiral smer proti Foči....nekako približno končni točki , ki sem si jo določil za tisti dan. A dan je bil lep....napredoval sem hitreje kot pričakovano....čeprav sem med potjo celo uspel oprati motor od blata....sem nadaljeval proti kanjonu Tare, kjer sem prečil Bosansko-Črno Gorsko mejo ob kanjonu reke Pive prevozil tistih nekaj krepkih desetin tunelov in se preko Plužin povzpel do Trse na samih obronkih Durmitorja. Že od prejšnjih potepanj znani lastnik Eko sela v Trsi ,me je prestregel z znanim mahanjem....do njega sicer pelje asfaltna cesta....a jaz sem po tradiciji prejšnjih let ubral bližnjico čez travnik ,direktno pred restavracijio. Restavracija Eko selo Durmitor, nudi odlično teraso, hrano, pijačo, in simpatične lesen hiške....s ceno 5eur za nočitev...za motoriste only seveda....:)

Vtisi so Rojstni dan moje drage ,sicer veliko prej kot v resnici ,samo jaz imam zdej denar , jutri se ne ve kaj bo , zato skočim v tgovino po eno čelado in en skuter ,saj mi je dama zaplenila mojega pony Expressa ....... Presenečenje je popolno , poslal sem je v garažo da, mi nekaj prinese , pod pretvezo ,da se počutim slabo .....seveda sva takoj naredila testno in spoznavno vožnjo ,direkt na Toško čelo ....kitajc je vlekel v hrib ,da ga z ATX nisem dohajal ........kratko a slatko ,lp

Zapad: malo brdo, veliko brdo, planina. Proći kroz Tarvisio - baš proći kroz njega, ne zaobići ga - i potom se ubaciti na SS13 uvijek mi je bila posebna radost. Jeli ta dječja razdraganost rezultat onoga što vidim ili onoga što očekujem još uvijek nisam dokučio ... uske uličice još su pomalo pospane, konobari rasprostiru stolnjake na stolove ispred kafića, trgovinice svoja vrata tek otvaraju i kite zastavama Italije i Furlanije, punašne domaćice žure doma iz pekare a nekoliko uparađenih prikaza manevriraju svojim GS-ovima na sićušnoj samoposlužnoj benzinjari. Ili je ipak do scenografije zapadno od velikog rotora ... lijevo i desno zelene planine, po sredini siva cesta. Kasnije se u kombinaciju ubaci i bijelo korito rijeke Felle, što u kombinaciji s čistim plavim nebom stvara seriju pomalo nadrealnih kadrova. Nije to sve ... trasa ceste SS13 poklapa se s trasom sjevernotalijanske autostrade A23, tako da iz njihovog međusobnog preplitanja i štrikeraja često nastaju zanimljivi uzorci. U ovo tkanje konstantno se ubacuju neke meni nepoznate ceste i pruge i eto prometnog veselja u nekoliko layera. Na ovoj bajkovitoj cesti postoji i nekoliko ključnih mjesta, nekoliko odvojaka, koji upućenog putnika mogu odvesti do nekih također bajkovitih brdskih cestica i putića, i do nekoliko još bajkovitijih prijevoja ili visoravni. Pontebba, Dogna, Chiusaforte, Resiutta, Moggio di Sotto ... treba samo odabrati i skrenuti. Za prvo današnje skretanje ja sam odabrao Pontebbu. Malo prije centra budem skrenuo u brda i za 13 km eto me na Passo Pramollo ... ili eto me na Nassfeldpass, ako se pitaju sjeverni susjedi. Lijepo sam ja to zamislio, lijepo se dovezao do Pontebbe, i taman pred skretanjem za cestu SP110 koja vodi na Passo Pramollo, lijepo sam i stao. Zatvoreno, ne može dalje ... barem sat vremena. Momci u tajicama imaju Điro di nešto. Čuda postoje, ali se ne događaju svaki dan. Danas je bio jedan od tih dana kada sam svjedočio čudu ... talijanski policajac koji govori neloši engleski. Kaže meni buco da bi se ovo moglo i otegnuti, pa ako baš želim na Pramollo, najbolje da se vratim nazad u Tarvisio, otamo uđem u Austriju i do brda dođem s druge strane ... i neka gledam putokaze za Hermagor. Sve ja to znadem, ali je jako lijepo i profesionalno od njega što mi je objasnio kako da riješim situaciju koja se pojavila na njegovom terenu. Alzo ... ne gori nigdje, polako nazad u Tarvisio sve do kraja SS13. Ulazim u Austriju, prije Arnoldsteina ubacujem se na cestu 111 i sa sjeverne strane dovučem se do Hermagora i Tröpolacha, gdje je skretanje za Nassfeldpass/Pramollo. A u Tröpolachu upravo priredba pod imenom Reitwagen Ranch ... skup ljubitelja i korisnika velikih "putnih enduro" motocikala. Bio sam na tom skupu prije dvije godine, u vrijeme dok je još bio organiziran na originalnoj lokaciji na donjoaustrijskom prijevoju Klammhöhe, na cesti L119. Reitwagen Ranch 2015: Nedjelja je, podne je već prošlo, većina i izlagača i posjetilaca otišla je doma ... ostali su tek oni koji nude organizirane probne vožnje, nešto ekstremno rijetko viđeno u krajevima cca 300 km južnije. Prošetao se među šatorima i štandovima, popio malo mlake vode iz gepeka i otprašio na nedaleki Nassfeldpass. I nije loše ispalo, budući ovom stranom nisam vozio već nekoliko godina. Zapravo uopće nije loše ispalo, ovo sa obilaskom brda ... eto me kako se spuštam u Pontebbu, što mi daje manevarski prostor da gledam kamo ću dalje, na koji sljedeći odvojak sa SS13 da gledam. Reagiram momentalno ... uopće se ne spuštam skroz do mjesta, već na famoznom križanju kojega sam toliko puta prošao aktiviram desni žmigavac i obazrivo skrećem. Ne, ne budem odmah iza toga skrenuo naglo na lijevu stranu ... ne budem prošao uz patuljke, ne idem preko Cason di Lanza. Spust sa Cason di Lanza odnio bi me dosta dalje na zapad, što bi diktiralo neke druge ceste i neke druge prijevoje do kraja dana. Prolazim ravno, na cestu SP112 ... na putokazu se spominje Studena Alta, a sve to dovodi me malo kasnije na slabije poznati prijevoj na kojem sam do sada bio samo jednom ... Sella Cereschiatis. Prijevoj sam po sebi i nije neki šampion atraktivnosti, no cesta kojom se kasnije spuštam kroz usku dolinu - Val Aupa - vrijedna je višestrukog prolaska. Prolazim kroz Moggio di Sotto i za koju minuticu opet sam na SS13. Kamo dalje? Najbliži "odvojak od posebnog interesa" je u mjestu Resiutta. Cesta SP42, rječica Resia i pripadajuća dolina Val Resia ... ludi uspon kroz šumu, Sella Carnizza, ludo uska cesta, izlazak u Sloveniju iznad Žage ... tako to izgleda u cijelosti. Ne bih još nazad u Sloveniju, to ostavljam za kasnije. No ipak budem malčice zašao u dolinu Resie ... do nedalekog mosta ispod kojeg je prostrana bijela plaža. Val Resia i Sella Carnizza 2014: Vraćam se na SS13, opet, i sada točno znadem kamo idem. Chiusaforte i Val Racolana preskačem, to budem sutra na putu doma ... Dogna, jedva uočljivi mali odvojak koji nestaje u rupi ispod ceste, e tamo idem. Val Dogna, 18 kilometara nefiltriranog spektakla od ceste i pejzaža. Cesta van pameti koja je nastala u vremenu van pameti ... kao put za dostavu vojske i opreme do obrambenih planinskih linija u WW1. Mnogobrojni zatrpani rovovi, topovski položaji i skrivene osmatračnice, skrovište su neutvrđenog broja talijanskih vojnika davno pretvorenih u zombije. Dolazak na ovaj teren austrijskim vozilom nije im baš po volji. Sa visoravni nema drugog puta ... onih 18 km neophodno je proći još jednom. Tko preživi, može natrag na SS13. Val Dogna i Sella Somdogna 2015: (nisam postavljao na MS ili ne mogu pronaći) http://www.motori.hr/forum/index.php?topic=248788.msg4512715#msg4512715 Sat i pol kasnije nisam u Italiji, nisam niti u Sloveniji ... u Austriji sam, na prilazu Villachu. Hoće austrijanac na austrijsku cestu na austrijskom brdu. Nije problem ... Wurzenpass ovom prilikom ne računam, idemo na Villacher Alpenstrasse, još jedno brdo samo s jednom cestom. Ova je cesta napravljena za živahniju vožnju. Vidikovce Rote Wand ... ... i Rosskofel ... ... obišao sam obavezno. Ovog prvog tek da vidim ima li opet kakva austrijanka da drži gaće, a ovog drugog da vidim koliko je sati na sunčanim satovima. Villacher Alpenstrasse 2014: U povratku još jednom prelazim Wurzenpass ... ... s namjerom da se odvezem i na veliko brdo preko puta ... Vršič, dabome. Prvih 8 ili 9 serpentina bilo je standardno dobro, no iza toga nalijećem na gradilište ... bit će da su radovi malo opsežniji, ne bih ja na silu dalje. Kad majstori završe, eto mene u vizitu. Nazad u hotel, raspakiravanje, razno. Kad već ne ide slovensko brdo, ide slovensko pivce. Jeli prerano da mislim kojim ću putem sutra doma? U Karlobagu su bili Austrijanci, ovdje Bavarci. Susreli smo se najprije na doručku ... jeli to moj KTM vani, pita me jedan od njih. Koliko to ima konja, bilo je sljedeće pitanje. I tako sve po malo ... fini ljudi, iz okolice Bonna, ne znaju ni za šta osim za bavarska vozila. Gledaju austrijanca i vrte glavom ... a jel budem ja deleko išao s njim? Ma ne budem - kažem ja - dva ili tri brda tu okolo hotela pa idem doma. Aha ... sve im je jasno. Kako sam jučer za dana okvirno natruhnuo, i kako sam prije večere uz pivce detaljnije isplanirao, krećem opet prema Pontebbi. Istom cestom treći puta u dva dana. Prolazim kroz Pontebu - odolio sam iskušenju da je zaobiđem po SS13 - a iz neke pekare kruh miriši, valda se osjeti skroz do Nassfelda. Zastanem, tek da bolje onjušim atmosferu, odustanem od ideje da zasjednem na jednu od terasa uz čajić, i pičim dalje po SS13 ... ispod pruga i nadvožnjaka, oko kamenih gromada i betonskih stupova, kroz tunele i kroz uske kanjone. Ovdje nije nikada dosadno. Čekam tablu na kojoj će pisati Chiusaforte ... kad ju ugledam, skrećem lijevo preko mosta i ulazim u Val Racolana, dolinu potoka Racolana. Mic po mic, malo kroz šumu, malo kroz tunele, konačno se dohvatim i prijevoja Sella Nevea. Val Racolana i Sella Nevea 2014: Serpentinu ili dvije prije samog prijevoja, ne sjećam se sasvim točno, imade prilično neupadljivi odvojak na kojega pokazuje neugledan smeđi putokaz na kojemu piše Alt. del Montasio. Cesta starta opako uzbrdo, kao na zid da se penje ... treba proći nekoliko gotovo spiralnih serpentina začinjenih pijeskom, još malo uzbrdo i još puno pijeska, i evo divnog pogleda ... Altopiano del Montasio (Montaževa visoka planota, a koristi se i naziv Pecol). Asfaltirani parking s kojega se otvara pogled na razno veliko kamenje uokolo zapravo je najmanje zanimljivo mjesto za razgledavanje ... treba otići dalje uzbrdo. Makadamom, ako to nije sitniji problemčić ... little makadam, no problem. Vrijeme je za ponovni ulazak u Sloveniju. Na križanju iza jezera Predil (Rabeljsko jezero) ne idem lijevo, kao nekoliko zadnjih puta, već desno, na Passo Predil (Predel, kako kažu Janezi). Prolazim uz staru tvrđavu Predel ... ... i nakon spuštanja lijepom cestom dobrog asfalta dolazim na križanje. Ovaj puta skrećem lijevo ... idem opet na Mangart. Ovdje također nisam bio neko vrijeme. Na vrhu, koliko se motorom može doći, opet susrećem svoje bavarske docimere. Opet gledaju austrijanca, opet vrte glavom ... da, sigurno je dobar za ovakve ceste? Od spusta s Mangarta, dalje doma put ide ovako nekako: Bovec i tankanje na crvenoj pumpi, Kobarid, Most na Soči ... tu je prva ideja bila da skrenem u Bašku grapu, no ipak nastavljam dalje ... kod mjesta Straža skrećem lijevo, na cestu 210, taj dio Slovenije još nisam prošao ... Cerkno, zanimljiva brdska cesta gdje otkrivam jedan meni do sada nepoznat brdski prijevoj (Kladje, 787 mnm) ... ... Žiri ... beskonačno dugački spust ... ... ne znam kojim putem do autobana i dva i pol sata kasnije sam pred garažicom. Sve zajedno, dva dana čiste vožnje i čiste zabave.

Trenutno pijem in praznujem @Kmet2RD. Hkrati pa se sekiram kako bo on brez mene in @Pik1 zdržal v Rusiji....namreč, h komu se bo zatekel, ko ga bodo oblegale naslednje agresivnice: Ukrainian Women Single Ukrainian Women are looking for True Love ukraina-dating.com/Single

Snecer...a mi posodiš tvoj tyre gauge, da si izračunam, za koliko kkm je še tale guma... ..če kdo rabi .... Poceni prodam ..za ene par levih ovinkov bo še...

Danes malo po Krasu in Vipavski dolini. No vmes se je pa še na števcu pokazala okrogla številka lp Aleš

Mislim no vsaj upam, da vsi servisi skupaj z KTM sportmorcycle maksimalno rešujemo težave oz. reklamacije. Res je da včasih vse ne gre tako hitro kot bi sam želel ampak verjamite v zadnjem letu se precej dela na tej stvari, da bodo zadeve hitrejše. Prav tako nam je KTM konec leta ponudil tudi novi KTM dealernet portal kateri je za reševanje reklamacij za vas stranke še hitrejši. Mislim, da vse skupaj napreduje in trudimo se biti vsak dan boljši. Velika prednost BMW znamke je tudi v tem kajti so motorna kolesa pridružena avto programu. S tem ima v večini BMW večje in lepše salone ter posledično več kadra, ki ga pozimi zapolni lahko z avto segmentom. Žal smo KTM prodajalci odvisni samo od motorjev in je posledično tudi rast počasnejša. lp jaka

js pravim samo to kar sem napisal ... bacilov nisem omenjal .... z desno emigrantsko retoriko zamegljujejo orožarske afere in drug pokraden denar ... poserjem se na te politike in pravosodje ... če bi me še enkrat vpoklicali v vojno, grem takoj v tujino .. za tako Slovenijo se nisem boril in se ne bom več, dokler se pravna država ne izkaže, ker potem tudi politiki ne morjo več krast in morajo dokazati od kje jim premoženje .. to da je samo salamo jedu in šparu in s tem prišparu skoraj milijon, tega jaz preprosto ne morem sprejeti.

Smo rešlj težavo z prižigom abs lučke med vožnjo. Ko so motor sesravljali so sprednji abs senzor nastavili na preveliko razdaljo(cca. 1cm) med njim in abs kolutom. Sedaj vse deluje brez problema

...ne rabiš več.....pa še to je bilo za dva spakirano...pa še to pol preveč vsega. ..par gat, dvoje štunfe, tri majice, kopalke, kratke hlače, trenirka, japanke pa soperge...več kot dovolj za 16 dni. Imaš pol placa v kufrih še za masko, plavutke, šnorkelj in Explorer 140. Roštilj gre na kufer. V trgovini kupiš deterdžent za ručno pranje rublja in sproti pereš tasmrdljive cunje.

Odškodnino so mi plačali po 4 letih

Ne vem kaj je z vami? Pesek gor ali dol. Bankina ali ne. Pametovanje zakaj se je zgodila nesreča je čisto odveč. Nobeden niti ne ve kje se je točno zgodila. Še dobro, da kdo ni zapisal, da je mož ubil ženo. Vozte raje po pameti. Umrla je nedolžna sopotnica. RIP

Tudi pondeljek se lahko fajn začne

Cez vrsic in malo do Aljazevega doma.

Tisti, ki mislijo, da prihod množice beguncev ne bo nič spremenil v evropskih državah je kratkoviden. Da ne bo pomote, ne na boljše ampak na slabše. Scarabeo

Za vso pomoč se najprej zahvaljujem kolegom forumašem. Tako in tako veste kateri ste to. Brez vaše pomoči, bi ne šlo. Prvič. Nalil sem olje Eni iRide Racing 5W 40 in s tem delno odpravil težko pretikanje. Upam da se bo še kaj popravilo saj mi še vedno ni všeč, saj občasno težje gre gor ali dol v prestavo. Ampak dosti boljše kot je bilo. Očitno olje z aditivi različno vpliva na motorje. Olje sem nabavil v Ljubljani pri generalnem zastopniku za Eni (beri Agip) in cena olja je normalna. Štiri litre 40€. Bojda imajo tam strokovnjaka za olja, ki vse ve(www.eni-Q5.com) in eno gospo, ki je zelo prijazna. Drugič. Opravil sem resetiranje motorja. Kontakt-nevtral-trikat počasi gas do konca in nazaj-odvemi kontakt. Zadeva dejansko tudi špila, saj motor lepše teče in se ne zaganja. Tretjič. Montiral Booster Plug, ki sem ga kupil na njihovi uradni spletni strani (www.boosterplug.com). Ob tem sem snel tudi nek njihov članek, ki dokaj nazorno opisuje delovanje motorja, oziroma komponento Booster Plug. Z nekaj manjšimi težavami sem to zmontiral in zadeva DELUJE. Motor teče bistveno lepše in skozi naselje se peljem bolj lepo in z bistveno manj ukvarjanja s sklopko, gasom, brzinami... Cena 146€. Montaža je sledeča. Odmontirati plastije na rezervoarju in ob njem, odstraniti rezervoar in na desni strani pod air boxom je konektror, ki ga prekuplaš na Booster iz le tega pa drug konektor na air box. Senzor sem zmontiral na uvodnico v air box. Vse je dokaj enostavno samo sliši se mogoče malo komplicirano. Četrtič. Zamenjal pipico goriva, ki pride na rezervoar, ki sem jo med montažo Booster Pluga očitno poškodoval. Kupil pri Selmar Celje za 18€. Če koga še kaj zanima, lahko to pojasnim, če bom seveda znal. Povzetek. Motor je sedaj popolnoma drug. Ni še pravi, je pa boljši. Mogoče se bom moral lotit še sklopke. Sedaj naredim ene dva tri tisoč km in potem vidim kaj bo. Še enkrat hvala za vse sugestije in koristne nasvete. S tem je ta forum dosegel svoj namen.

U bistvu bolj kot dvojne ograje jaz pred marsikaterim ovinkom pogrešam tiste puščice na tablah, ki ti že malo prej dajo vedeti, da je nevaren, zaprt ovinek pred nosom... Ko sem se pred kratkim vozakal po Istri sem v zvezi s tem imel boljši občutek kot marsikje pri nas. Nekako bolj pametno (funkcionalno) so bile tiste table tam postavljene...

če nizko letiš je itak ne občutiš

Slovenijo je oropalo par tajkunov. Tako škodo ne more narest nisi miljon emigrantov

Neznanje, zaplankanost, omejenost, egoizem to je človekov največji sovražnik, ne glede na to kje na svetu se nahaja in kam bo šel. Mimogrede po statističnih podatkih več ljudi umre od lastne roke, kot pa zaradi terorističnih napadov. No, kako boste pa sedaj rešili problem.

Misliš, da bo vsaj tam upošteval prometne znake? Al tudi to ne bo pomagalo? Vse najboljše, kmetko

"ŠLAMPERAJ" ! Pri takšnih mojstrih bi se vprašal, kako so ostalo sestavili.

si bom spet kamero montiral ti dve fotki sta samo del kršitev, vse semaforje je prevozil, vozil je po rondoju... dejansko, ko vidiš rekreativnega kolesarja v urbanem okolju, lahko pričakuješ zavestno serijsko kršitev cestnoprometnih predpisov... takšen vidi samo cilj na "Elizejskih poljanah"

....glede na to, da je iz avta med vožnjo in skozi steklo s telefonom, niti ni tako slaba...

Ne vem kaj pametuješ, moj motor je bil ene dva meseca na servisu zaradi feltne. In če ima res ogromen delež motorjev problem z eno stvarjo in ni vpoklica, res ne razumem kako to ni izogibanje vpoklicu. Pošiljanje slike je bilo navodilo serviserja. Zakaj bi motor vozil 50 km na servis, da serviser vidi, da je prižgano opozorilo in on to poslika namesto mene. Ko nimamo nič pametnega napisat je mogoče bolje, da nič ne pišemo.

Rešeno. Zlomil sem konektor, nabavil novega, zmontiral. Danes popoldan pa še test, potem poročam o rezultatih.

Tudi mene je Lipstick preganjal iz Paklenice proti Karlobagu, težko mu je sledit ko gre enkrat mimo, sploh če hočeš ostat živ

No ok, pa smo jo preobuli .. prvi run gor pa dol po Pohorju - TCS lučka se sploh vgasnila ni .. No, vlaufana je, test pa v četrtek, jadranka vabi ..

danes spet en krog moravče-sodražica-stari trg-kozarišče-mošun-knežak-ilirska bistrica-malo po brkinih-kozina-postojna-moravče skupaj 320 km

Sama lepota!

On a lajn..tma..pa mrz je ratalu ampak...faaajn

Vse je res ,kar si napisala , je pa tudi res ,da vseh teh beguncov ne more konzumirat EU. Sam na medije ne dam nič ,saj so pod vplivom kapitala. Preveč sem po svetu in sam vidim na lastne oči. V Italiji na jugu so že redki italijani po mestih , vse črno (pa nimam nič proti črnim) toda kar je preveč je preveč . Avtohtone ljudi dušijo , tej ljudje nimajo več kaj izgubit če me razumeš . Res , počutil sem se v Sieni , kot da sem v Afriki . EU rešuje posledice namesto ,da bi se lotila vzroka , v katerem ima sama prste . Ko pogledam našo malo državico se mi zdi , kot ,da smo zavitio v vatko , teh par beguncov ,ki smo jih sprejeli pa je bil cel kraval , neopravičeno seveda ! Toda Italija,Francija,Švedska,Nemčija itd so konzumirale že miljone ljudi iz črne celine . Med drugim imam prijatelje v Nemčiji imam sorodnike, ki so tam rojeni ...........veš kaj pravijo , samo iskra manjka ! ,Mediji skrivajo realno stanje , , ljudje prihajajo isto , kot so pred TV pompom ,zdaj pa ni več kaj dosti zaslediti po medijih ......se ti ne zdi vse to čudno ,al sem pa čuden jaz !

Ko sem kupoval motor, sem si na spletu ogledoval takšne in drugačne modele, Tracer mi recimo ni bil všeč. Moram povedati, da ni prav fotogeničen motor. Se je pa zadeva spremenila, ko sem ga prvič v živo videl v salonu. Čisto druga pesem, o drugem motorju več sploh nisem razmišljal. Tudi fotke s kljunom so odvratne, celo tiste z e-baya. V živo zadeva izgleda čisto drugače, zato sem se tudi odločil za ta dodatek, ker sem videl na enem Tracerju v živo in mi je bilo všeč. Je pa to stvar okusa kaj je komu všeč in kaj ne. Meni je zdaj moj mopek super, če ne bi bil woblek pri pokončni drži tam nad 180, bi bil top za ta denar. Ampak, kolikokrat pa se vozimo tako hitro.... jaz recimo redko.

naslov teme je ... ustavimo-rekreativne-bicikliste ... torej .. namen te teme je, da se jih ustavi tist k jih pa ljubi, naj si pa svojo temo odpre ... recimo ... S kolesarji se ljubimo, Kolesarji in narava, Kolesarji - ljubitelji narave, Kolesarji v pajkicah, Kolesarske poti - napetosti v pajkicah ... itd ... torej ... zgrožen sem nad diujanjem kolesarjeu po kolesarskih poteh, po cesti in sploh neupoštevanjem CCP-jeu, kot da to njih niti ne zanima p.s. v soboto sem slišal od enega kolesarja, da so jih vrnili na slovenski meji, ker so se s kolesi pripeljali do mejnega prehoda mimo kolone .... nisem mogel verjeti, ampak mi je zatrjeval, da je živa resnica .... pol je šu nazaj in rinu kolo mimo kolone, pa je policaj čist znoru ... ampak je pol le rešu in prišao u Sloveniju

Preko takih se vozi s polnim gasom po zadnjem kolesu

itak je pol Istre slovenske slovenski lastniki zemljišč .. samo še referendum za odcepitev ... tko so s Kosovim naredl .. zemlo pokupl .. se namnožili in referendum .. ekola ...

sm zadnjič res hotu zamenjat, pa sem se prijavil na tečaj štrikanja. In kaj je blo, ena starejša gospa se je zbodla v uč...nak, takih tveganih športov se ne grem.

V kateri državi pa fukajo pse...ups, a sm kaj preveč zinu?

A že??, no pol pa loh da bom že u tačetrtmu

Nima veze, za čike bom zih meu...

Pozdravljam motorista v kratkih hlacah na SS motorju, ki naju je danes prehitel v blizini Prevoj skozi krizisce, kjer je omejitev 60 km/h, s hitrostjo precej preko 100 km/h. Si bil ti, norec? Dve beli buci in ena bela pepelka (motor).

@IKEne vem, če je smiselno, da začnemo prati umazano perilo tule 1. Ampak, ker si samo meni ogovoril, naj ti povem, da zaribanega servota ne moreš popraviti s posodobitvijo softwera. Le tega bi lahko posodobil na "vpoklic" predn bi motor izpisal: TC error 2. košček cevi jih lahko najdražje stane, nevarnost, da zadeva zagori, zato je potrebno reagirat, mar ne. Da pa nekdo pride 1500km stran z mopedom v "safe mode" ni tako zelo pomembno. 3. večino reklamacij in odpravljanja problemov lahko slediš tudi tule: https://www.facebook.com/groups/224793567875981/?ref=bookmarks Hkrati lahko povem, da sledim še dva foruma, avstralsk in italijanski, ter sem seznanjen s problemi lastnikov. 4. ker pa nisem tečen, nisem nikomur težil z naslednjimi problemi: -razbarvanost križev (poogosta napaka, namesto črni so vijola, marsikdo zahteva menjavo) me prav zanima, kar bi v SLO porekli na tak moj zahtevek -ponovno bi lahko zahteval menjavo kovčkov, ker spet ne zapirajo prav, oziroma zijajo -hupa ne dela, ko se olje segreje preko 93C..nobene rešitve... -nabiranje zraka v hidravlični sklopki in posledično slabo odvajanje.. jaz namreč nisem niti ene prijave po meilu naredil, ampak sem motor odpeljal na pooblaščen servis ter prijavil napake še bi lahko našteval, pa se mi ne da, ker naštevanje ne rešuje problemov. Potrebno se je pa zavedati naslednje, da jKTM začel delati zelo zanimive motorje, a kupce bo obdržal samo in zgolj zato, če bo korektno in v doglednem času odpravljal napake in pomankljivosti. Z ozirom, da nisem ravno "frišen" motorist, poznam tudi zelo dobro servise in poprodajno podporo drugih blagovnih znamk in zlahka naredim primerjavo, kje mi je kaj bolj ugodno in kje mi bolj ustreza vzdrževati motor. mi je pa čista škoda, da se samo nekaj zgovarjamo in navajamo neke linke, meni osebno je KTM všeč in če bom imel še kakega je pa predvsem odvisno od vas, ki ste predstavniki KTM. Na samo prodajo pa vpliva še nekaj: Dober glas in priporočilo zadovoljnih strank. Mene in moje kolege pozna veliko ljudi in naše mnjenje sigurno nekaj šteje, že zato je pozitivna reklama zadovoljnega kupca zelo pomembna.

Enako. Lepih 420km danes

Vtisi prvi del Postanek pri Rumenem v Rači, kjer sva montirala nove SuperSport mitas force im your daddy +... Pol pa gas prva pavza je bila v kraju Križac, kjer sva opazila razmejitveno črto arbitraže Tako nadaljujem in srečujem same dobre ljudi, od lastnikov SXov Np kukrkol žgala in palila sva gume...šlo je u smrt poslovim se od klape zdej pa lagano domov...sledijo nočni vtisi...