Dvorana slavnih

"Služben-domač ljubljenček"...

2.7.

Koper -krk ...in ena lepa bela ninja

Dan 2 ....in je prišlo novo jutro in nov dan... Vreme je bilo zelo obetavno, pa tudi sicer so napovedi za v naprej prikazovale le sonček...torej pozitiva. Stvari spakirane in na motorju....le še zajtrk pojem (ker je že bil glih v ceni) in veselo na pot. No seveda ni vedno tako...ipak smo še v Bosni. Sedem za mizo in tetika s katero sva se prejšnji dan bockala okrog cene mi postreže zajtrk....dve viršle...dve mlačne viršle...gledem to malo in nemudoma pizdunsko napadem. »Izvinite...znate ja sam vegetarijanac....pa ako ima ja bih radije nešto bezmesno«...vse skupaj pospremim s pogledom žalostnega psa. Prisiljeno prijazno (verjetno zato, ker še nisem plačal hotela) odvrne....«svakako nema problema«....odnese ti dve anemični viršli in prinese maslo, marmelado in nekaj rezin sira. Če bi bila babnica kolikor toliko pri brihti, bi verjetno (ali pa celo je) vedela, da sem se zlagal, ker sem prejšnji dan hodil kot mali otrok vsaki 2-3 ure na ziz....v restavracijo na »pet u pola s lukom«. Verjetno pa je za vsem skupaj stalo dejstvo, da sva si šla že tako fejst na kurac, da sva oba zbrala zadnje atome in odpeljala igro do konca in se čim prej rešila drug drugega. Na potovanjih imam sistem, da si že prej iz razpoložljivih virov nagledam ruto za naslednji dan....celotno vsaj okvirno...prvi del pa običajno kar detaljno....ker ko že en krat jahaš....potem ni več problema. Kljub vsemu pa ako je možnost, pri lokalcih povprašam po potrditvi smeri in se pozanimam o razmerah na poti. In tako sem spraševal babnico in dva lokalca, ki sta pri sosednji mizi pila jutranjo kahvo (Travnik je del t.i. federalnega dela Bosne, kjer prevladujejo muslimani...torej kahva ne več kafa)...kako priti do Prokoškega jezera....moje tisti dan prve destinacije. Vsi v eno so potrdili, da je zelo lepo in da to moram videt in da pelje cesta (makedamska) preko Fojnice....no jaz sem si nagledal to cesto...za spust...za vzpon pa eno bližjo. In povprašam po tejle...bližnji...preko Novega Travnika po asfaltu in potem levo v hribe. Nekaj so momljali in potem sicer vsi potrdili mojo tezo, z opombo, da pa po tej cesti še niso šli....da pa sicer je možnost. Iz predhodnih izkušenj vem, da kadar lokalci uporabljajo druge smeri za isti cilj, to običajno ne pomeni nič dobrega. Kljub temu sem nadaljeval z vrtanjem in verjetno zaradi ljubega miru, so na koncu potrdili, da res pelje cesta, preko Malega Travnika...še nekaj kilometrov naprej po asfaltu in nato levo v hrib do Prokoškega jezera. Čeprav vseeno malce sumnjičav sem se zadovoljil z potrditvijo, ki sem si jo naštudiral prejšnji dan s pomočjo Google Earth-a....tam je zadeva kazala precej perspektivno...še celo zame, ki sem bil praktično brez izkušenj z makadamom...ne daj bože še čem drugim. Pojem, spijem kahvo, plačam in se v skupno veselje poslovim. Čeprav me je na koncu ženšče vseeno malo presenetilo z »hvala lepo i dođite nam opet«....tak, da spet ne vem kdo koga... Končno se odpravim....cesta v glavnem že suha....vedro nebo in prijetna svežina jutra, ki prodira skozi zračnike na jakni....vonj pokošene trave in debela vijolična črta na Garminu....kaj češ lepšega. Vse kar moraš je to, da elegantno nagibaš motor skozi ovinke in uživaš. Cesta je bila sicer ena tistih iz že opisanih, čeprav je bila tudi ena tistih, kjer ni veliko prometa in je bila kljub starosti v dokaj dobrem stanju....celo asfalt je bil na trenutke hrapav in je vsaj navidezno dajal občutek dobrega oprijema. Sicer to niti ni bilo pomembno, ker sem ubral res lahkoten uživaški tempo...čemu riskirati karkoli na tako lep dan....nagib levo....nagib desno....nagib levo....nagib desno....vedno manj hiš....vedno več gozdov....bregovi pa nakazujejo, da pot vije skozi dolino....levo, desno....levo, deeeeee.....u pičku milu materinu. V tistem deeee zagledam pred seboj levo luč nekega rdečega kombija, ki je mrtvo hladno sekal ovinek v vsej svoji dolžini in širini....v celoti praktično na moji strani. To je res situacija da se poserješ...pa pohčiješ. Zanimivo je kako hitro v neki situaciji možgani procesirajo neskončne količine podatkov in bruhajo rešitve. Mnogi ste se že znašli v podobni situaciji in verjetno razumete moje pisanje....ne bom zdaj našteval vsega...vem le, da sem v tistem trenutku od vseh ponujenih rešitev brain-procesorja izbral tistega, ki sem ga očitno nekoč uspešno memoriral iz nekega članka, kjer je avtor opisoval podobno situacijo in zapisal (nekako takole)....«večina motoristov v takšni situaciji »zmrzne«...pogled usmerijo v smer potencialnega dogodka namesto v smeri rešitve....torej izhoda. Če bi v takšni situaciji gledali v smeri izhoda in motor z nagibom le še malo usmerili v to smer...rahlo dodali plin, se veliko podobnih situacij ne bi končalo z nesrečo«...prosim ne me decidirano držat za besedo....a nekako tako je avtor zapisal. No izmed vseh brain-proces opcij sem izbral prav tole. Prisežem, da sem (seveda v mislih) slišal, kako se levi aluminijasti kovček mojega motocikla drgne ob tisto rdečo mobilno gmoto in ne spomnim se prav dobro mojega nagiba, toda očitno uspešno se je zadeva razpletla brez trčenja. Kot v transu sem potem odpeljal slab kilometer ,ustavil ob cesti in sestopil. Med tem, ko sem nervozno rovaril po desnem hlačnem žepu in iskal cigarete, sem si nejeverno ogledoval levi kufer in iskal sledi dotika. Seveda nikjer ničesar, ker bi v primeru dotika verjetno telebnil po cesti. Še danes (in verjetno ne bom nikoli) ne vem....ali je bilo res vse skupaj tako na knap...ali pa je imel strah tokrat velike oči...ne vem...odkrito povem, da ne vem. Vem pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se za silo umiril in vsi moji kilometri do doma so bili po tem veliko, veliko bolj previdni....v še kar nekaj srečanjih....na srečo. Precej manj zasanjano in veliko bolj zbrano sem priromal tako, do željenega odcepa za Prokoško jezero. Kaj kmalu makadam...kar soliden....sicer z veliko lužami, polnimi vode iz prejšnjednevnega dežja...ampak dober oprijem Mitask (E07) mi je dajal dober občutek vodljivosti in vijuganja med lužami. Ob cesti nekaj starih razpadajočih hiš....po moje praznih že veliko pred zadnjo vojno. Po kakšnih 2km....spet asfalt...a le za kratek čas....pred menoj razcepišče....levo asfalt proti skupini hiš ,naravnost zelo neperspektivna pot za neizkušenega voznika....in za nameček zanikrna tabla pribita na drevo z napisam »Prokoško«. V upanju, da je tabla postavljena narobe zavijem k prvim hišam in ustavim pred lovskim domom (vsaj tako je pisalo). Ker je pojava kogarkoli v teh koncih očitno redkost, me pride oskrbnik pozdravit....za njim pa....mi v Sloveniji temu rečemo medved...oskrbnik je sicer trdil, da je pes...ampak jebemu mater, če mu ni bil vsaj foter medved. No na srečo oba prijazna. Malce povprašam o smeri in oskrbnik potrdi smer....kaj pa prevoznost....«paaaa....može se....ima put. Prošle godine su prošli neki Poljaci sa đipovima«....o jebem ti sunce ti jebem (si mislim potiho)....ko ti nekdo reče, da so šli Poljaki z đipi je to na Balkanu drug pomen, da si ga nafukal. Poljaki so res fanatiki....in ko se oni spravijo z đipi na avanturo je to praviloma res konkreten off-road. Te izkušnje imam že iz časov štiricikla....kjer koli so šli Poljaki z đipi je bila pizdarija. Torej nič perspektivnega ni kazalo zame. Tip je očitno opazil moj mračen obraz in me skušal potolažiti, da »sa tim motorom, apsolutne ne bi trebalo bit problema«....«možda ima koji lošiji dio, ali može se«... Jah kaj boš zdaj....preživel sem babnico zjutraj, rdeči kombi v ovinku....našel do sem...nič grem dalje...pa dokler pridem pač pridem....obrnem še vedno lahko, če bo pretežko...če pa zvrnem motor pa grem absolutno nazaj....ko jebe Prokoško...saj sem samo en dan čupil v tistem hotelu zato, da ga vidim. In sem krenil dalje...kar bo pač bo. Za začetek sem moral prečiti nek širši potok, ki pa je vsled deževja prejšnjega dne kazal zobe bolj, kot bi sicer. Uspešno prečim in to me je za trenutek navdalo s pogumom. Kmalu sem bil sredi zastrašujočih dimenzij gozda....sam...in moj motor. Cesta je nenehno spreminjala svoj značaj...deloma utrjena podlaga, deloma žlaki od vlečenih hlodov, polni vode in blata, spolzko, pa spet nekaj oprijema, pa potem vse skupaj vedno manj podobno cesti...kolovoz...na trenutke že vlaka, pa spet nekaj bolj perspektivnega, kamnita pot, pa ponovno gozdna cesta....očitno res zelo redko uporabljana. Takrat razmišljaš o vsem živem....vozniki tipa Ni3ous bi verjetno vriskali od užitka....meni pa....neizkušenemu zelencu z na vsaki strani po 15kg. kufri in roll-bagom kakšnih dodatnih 15kg....z motorjem težkim dobrih 200kg....je bila zadeva vse kaj drugega kot zabavna. Takrat sem resno pomislil, da ideja o solo poti morda res ni bila najbolj zrela....in, da je v tistem besedičenju o izkušnjah in kilometrini ter pripravah na takšno pot nekaj resnice. In da moja trmoglavost in zagnanost morda tokrat res nista najbolj uporabna. Za nameček je seveda vsa stvar lezla še v hrib. Nenehno lovljenje ravnotežja in nekajkrat konkretnim udarcem po šus-plati ob spremljavi drajsanja s podplati (za ziher) me je pripeljalo do ovinka, ki je strmo zavijal v 180 stopinjski obrat. Le za trenutek so mi skozi možgane zdrsele besed Chris Birtch-a...j«ust power...only power can save you«....in sem le obrnil ročico plina in skoraj miže odpeljal tisti ovinek....uspešno. Vem, da takole za računalnikom ni glih nekega filinga o dramatičnosti tistega trenutka....in tudi moje retorično in pisateljsko znanje je preskromno, da bi opisal ta moment....a zame je bil to trenutek popolne zmage....uspelo mi je....in nič drugega me ne more spraviti po tleh. In me tisti dan res ni....me pa je nekaj dni kasneje v veliko bolj nedolžni situaciji. Takole sem se kakšno uro (z veliko pavzami) vzpenjal polagoma po tisti spreminjajoči se podlagi, dokler nisem dosegel prvih čistin na že spoštljivi višini. Čistine so odpirale prekrasne poglede in čeprav so se vlačile megle, povzročene z dežjem prejšnjega dne, je bil užitek nepopisen. Z višino je prišla tudi veliko bolj kompaktna podlaga....blato je izginilo in zadnji kilometri do jezera so bili čisti užitek....sam, sredi planin...obkrožen z gozdovi, prijetnim hladom skozi prešvicano telo, vonjem smrek....to je to fantje...vam povem. Ko to izkusiš, veš, da ti je uspelo nekaj velikega....in je res veliko. V tem zanosu sem v nekem trenutku ugledal Prokoško jezero in le še skromen spust me je ločil, do njegovega nabrežja. Bolj kot prekrasna okolica jezero, planinskih koč in samega jezera me je takrat zadovoljevalo spoznanje o doseženem. Nekaj minut užitka ob pogledih, cigaret in majhna čokoladica, ki je vedno v mojem kufru, požirki sveže hladne vode in že sem bil ponovno v sedlu. Ob neki koči sem v trenutku prihoda videl neke znake življenja, zato sem se napotil v tej smeri in res srečal enega od redkih pastirjev, ki spomladi priženejo živino iz doline na to mesto in se jeseni z njo vrnejo v dolino. Povprašam o smeri proti Fojnici in možakar potrdi, da se moram vrniti kakšne 4km. do razcepišča, ki sem ga videl ob poti, ter se le držeč glavne ceste spustiti v Fojnico.....rečeno storjeno. Razlika je le ta, da je bilo tiste ceste in od hudournikov razfukanega makedama neznosno veliko kilometrov. Poti nikakor ni hotelo biti konec in ko sem že obupoval....dasiravno je debela vijolična črta na Garminu z podlago Topo karte potrjevala pravilno smer....srečam dva hmmm...recimo gozdarja....vsaj sekire na ramenih so dajale tak vtis. Ponovno preverim smer in jo oba potrdita. Olajšano nadaljujem in res, spet po neznosno dolgem času v nekem trenutku naletim na sramežljive zametke asfalta. Res sem se razveselil te podlage, kot otrok in z velikim olajšanjem po nekaj kilometrih prispem v Fojnico. Vasica je stisnjena v doline neke reke....z nekaj trgovinicami, kafiči in dvema raketama (minareti) je delovala prav prijetno spokojno. Ob rečici zagledam krasen lokalček.....klub islamske omladine....hmmm....naj bo. Moram rečt, da sem bil postrežen z najboljšo kavo na mojem celotnem potovanju...tisto pravo....bakreni pladenj, đezva s kahvo, narobe obrnjena šalčka, sladkor v čašici....res lepo....zaprosil sem še za malce mleka in užival kakšne pol ure na terasi nad vodo v šumenju njenega toka. Seveda je bilo v nadaljevanju še veliko krasnih trenutkov....a ta je bil eden tistih ta velikih....zagotovo izdatno podprt z preživeto izkušnjo Prokoškega jezera. Dodobra naspidiran in poln samega sebe, sem jo z dinamičnim tempom ubral proti Sarajevu in nato na Bjelašnico, kot mojo naslednjo željeno destinacijo tisti dan. Tudi skozi Bjelašnico sem si nagledal neke nekonvencionlne smeri, a sem se dodobra notranje izpopolnjen za tisti dan, predal uživaški vožnji skozi njene ovinke, užival v pokrajini, obiskal nekaj objektov iz časa Olimpijade v Sarajevu...žal z nekaj tragičnimi kraji iz pretekle vojne in v dinamičnem tempu ubiral smer proti Foči....nekako približno končni točki , ki sem si jo določil za tisti dan. A dan je bil lep....napredoval sem hitreje kot pričakovano....čeprav sem med potjo celo uspel oprati motor od blata....sem nadaljeval proti kanjonu Tare, kjer sem prečil Bosansko-Črno Gorsko mejo ob kanjonu reke Pive prevozil tistih nekaj krepkih desetin tunelov in se preko Plužin povzpel do Trse na samih obronkih Durmitorja. Že od prejšnjih potepanj znani lastnik Eko sela v Trsi ,me je prestregel z znanim mahanjem....do njega sicer pelje asfaltna cesta....a jaz sem po tradiciji prejšnjih let ubral bližnjico čez travnik ,direktno pred restavracijio. Restavracija Eko selo Durmitor, nudi odlično teraso, hrano, pijačo, in simpatične lesen hiške....s ceno 5eur za nočitev...za motoriste only seveda....:)

mal sem te dopolnil, ker nikol ne dokončaš stavka

Jaz bi ti pa dal en drug praktičen nasvet. Po poti se ustavi v "AMZS" (Oamtc) v Hermagorju (Šmohor po naše, mislim vsaj), greš mimo. https://www.oeamtc.at/standorte/kaernten/hermagor-16192370 Tam nabaviš v "predprodaji" special Tour Ticker. Za 31 evričef boš lahko prepeljal GG, Nockalm (vključi si ga za nazaj) in Gerlos (drugi dan potegni na Z na Gerlos, je blizu). Tak da recimo v petek gor, sobota na Gerlos krog, nedelja čez Nockalm nazaj... za mali denar.

Moja gospa pravi, da če ima gospa 120kg, potem znajo bit problemi, vendar nepovezani z menstrualnim ciklusom, če pa ima gospa primernih 50kg (lahko tudi 20 več) bo prav komot sedela neglede v katerem stadiju menstrualnega ciklusa je. Zraven ti pošilja še naslednjo fotko in pozdrave:

Poganjalček s starejšimi brati

jaz ga moram vsaj 500 km, da vem koliko je ura ... vseeno moram probat na kateri stopnji se najlepše pelje ... kok se da peljat po zadnem z vključenim trekšnom, slajdanje skozi ovinke, kok gre v vsaki šaltngi do blokade, dež, sonce, veter, dež, pesek ... vse to se ne da v par metrih ... un k proba po pakrkirplacu motor in reče .. dober ali slab, sploh ne ve kaj lahko pričakuje od motorja ... ok .. edin če ga kupuje za vožnjo po parkirplacu aja .. pljuc na bmflna .. a zakaj ... zato

Mogoče bi še nekaj napisal ker smo odprli temo kar na široko. V našem primeru se je dostikrat zgodilo, da so k nam prišle stranke praktično iskat težave. To se je dogajalo v začetkih 2012, 2013. Bilo je kot ,da bi jih kdaj poslala konkurenca ali pa so želeli priti v novo poslovalnico in nam postavljati pogoje. Imeli smo kar nekaj posebnih strank, ki so na začetku hodili k nam in nam razlagali po kakšni nižji ceni dobijo artikle drugje. V glavnem v začetku so bili res hudi časi kajti bila sva samo 2 zaposlena in veliko je metanja polen po noge. Sreča se je obrnila in takšne stranke so spoznale, da tudi pri nas ne morejo postavljati norih pogojev in so se umirile ali pa odšle iskat nove žrtve. Podjetje je normalno zaživelo in se razvilo. Sam osebno sem za korekten odnos in tudi sam kar nekaj stvari kupim v življenju in nikjer ne pričakujem rdečih tepihov. Mislim in tudi sam bom naprej tako deloval, da pošten in fer odnos je edina prava pot. Osebno imam enak odnos do vsake stranke pa naj kupi samo rokavice ali pa motor. Prav vsak je deležen enake pozornosti in svetovanja. Mislim, da delat razlike med strankami katera bo kupila npr. duke 125 ali pa adventure 1290 ne sme biti. Vsi morajo biti postreženi enako. Mislim, da bi bilo skrajno ne primerno, da bi nekatere nosili po rokah medtem ko drugi tudi težko kupijo motor za 4000 euro.

ja zakaj, zakaj, v 1000km se končno sprijazniš, da si denar stran vrgu

procedure "MAUS" if "trenutno garam" then repeat "trenutno garam" until "trenutno garam" exit; V začaranem krogu si, punavlaš se. Zgleda, da maš bug v sistemu ?

Lepo bajko si spisal. Sem izkusil Vas/Tvoj "korekten pristop, ko sem kupoval SD 1290. Na kratko... izkusnja je bila tako zelo "pozitivna", da ga raje uvozim za par evrov vec ,ce drugace ne bi slo, kot da se enkrat stopim v tvojo trgovino. Nadvse srcno pa upam, da ste kaj spremenili na bolje... je bil ze cas.

Na 24000 opravila pri Elisi Domžale. Pisala sem na mail, dobila okvirno ceno, zmenili smo se za datum in uro. Zmenjenega dne sem ob uri pripeljala motor, šla na na eno kavo, čez uro in pol me je motor čakal pred delavnico. Cena je bila, kot dogovorjena. Naredili pa so splošni servis z menjavo olja in filtra ter zamenjali verigo. Vse ostalo pa so prečekirali, če je vse ok. To je to! Kratko in jedrnato, brez filozofiranja in pametovanja! Če bi želela, bi mi za ta čas dali skuter, da bi se vozila okoli. Aja, pa priporočal mi je tudi Maus

Smo pač različni in prav je tako .

ker lastnik SXa pa ni zadovoljen ?

Res je. Samnoben lastnik yamahe ni tok užaljen kot lastnik bmw če se kaj pove po resnici.

Glej. Oba včas mal klobasava. Sam ti prevečkrat vzameš vsako stvar kot osebni napad na tebe. Ne sam iz moje strani. Mislem pa da se u živo čist ok zastopva. De me navš mogu demantirat sploh nam kupu motorja...bom raj kupu kr jadranko...pol vas bom pa jebu... Sploh tiste z BMW motorji...

A si ti mal fouž???

znervoziru me je k sm razvrvan se mi vse 3x napiše

k te bodo čmrli tokrat u glavo zadel kt smo mene ... pa velik muh pojedu, boš vidu vidne posledice aja .. na 125-ki se ti muhe zaletavajo u hrbet garam

bi se lohk rekl dobesedno:Kmetijska Težka Mehanizacija na poti v Rusijo z Kmetom

teb bo maus linijo pokazu k boš meu izpit, ampak napačno zgleda

ja sj .. k pa js napišem, da garaško garam, se pa ti sprdaš iz moje resnične resničnostne resnice trenutno garam

zakaj bi zapiral nekaj kar je dobrega v tem je treba uživat

to je zgodi zjutraj ob taki zgodnji uri se tut bati še ne zbudijo, konji pa še niso na paši najbolj fajn je po Jadranki okol 10.00 ... ko že malo prži, ampak ne prži puno

Noben BMW ne more tolk trest kot Yamaha lahko wolba.

Pred kratkim sem imel možnost testirati GS1200, 2015. Nekaj vtisov...mojih in so verjetno drugačni od večine. To je najbolje prodajan motor in bi moral biti najboljši za svojo ceno: - v ovinkih se pelje zelo lepo, lahkotno...a nekaj več nagiba bi pa lahko privoščili - sedež zelo udoben, - pokončna drža mi ustreza, sopotnici malo manj. Bi bila rada bližje... in na tank se ne more opreti z roko - vetrna zaščita (tudi zaradi povišanega vizirja puig) nekaj neverjetno dobrega. Ni tubolenc, hrupa piša, brezvetrje... 160/180 bi se lahko vozil cel dan. Ob dvigu temperature nad 27°C pa mi je postalo v ledru prevroče. Ni pomagal niti odpet kombinezon do popka, niti dvig vizirja. Malo moteče je tudi nabijanje sunkov vetra v roki med zapestjem in komolcem. - moči v nizkih vrtljajih dovolj, kasneje moči kar premalo, sploh za vožnjo v dvoje. Se bo komu smešno zdelo, ampak ni mi jasno čemu ti programi... pač odviješ plin kolikor ga rabiš. Mi pride na misel stara VFR z odklapljanjem ventilov pod 6000. Ja hudiča, že tako je nepremičnina. - telever odličen ob zaviranju (ne poseda veliko), nobenih sunkov grbin v roke. Zato pa premalo informacij s prvega kolesa, ampak se verjetno navadiš na ta komfort. - Drobni analogni števec hitrosti- katastrofa, jemlje preveč pozornosti. Digitalnega z velikimi ciframi samo ošvrkneš... - Vzmetenje nič posebnega, verjetno zato, ker sem šel na bolje. Se pa grbine prav tako čuti v tazadni. Nerazumljivo pa se grbine prenašajo tudi na tačke nog. - Zavore v redu, nič posebnega. Sicer zadnja zavora neuporabna, predolg hod, mehkoba in ni občutka zaviranja. Ampak prednja zavora zadostuje, sploh ker je povezana z zadnjo, idealno za turizem. - Bokser motor, dvovaljnik. Ja saj... pričakovano ne vleče pod 3000. In je treba skoz šaltat. Sopotnica to tudi sliši. Sliši se tudi motor... preglasen zame. In zdaj smo pri največjem problemu. Vse do sedaj naštete pomanjkljivosti bi pokompenziral s prednostmi, ampak tresljaji so pa zame prehudi. Tudi za sopotnico. No go. Ne morem verjet, da je to najbolje prodajan motor. Spominja me na preteklost, ko sem za eno furo menjal Boldor900 z Laverdo 1000 Jota. V eni urci sem bil ves zvibriran in omrtvičen. Lastnik Jote je pa komentiral...ja ti pa voziš mercedes. Tako hudo pri GSu ni, ampak vse pokvari. Sem poskušal najti kakšne primerne vrtljaje... zaman. Grob dizel. Ni mi jasno kdo iz 4 valjnika presedla na tole?

Več pa ni...iz Italije v postlo...

A ni nč za pijačo odrinu Jest bi biu tut glodauc ... K Maus

Morske klobase

Ti itak veš ,da te imam rad

...ker ni tako "plehek" kot ostali, katerih se hitro naveličaš Je pa dobro, da ni vsem všeč, ker potem bi se vozili sami gs-i po cestah, že tako jih je preveč - večina

A me lohk nehate dražit...

on bi tut, sam mu nobena ne da.......ne mladoletna, ne polnoletna niti ona ki ma že po cipresah duh.....

Ja pa za A sabo uzem ko bošna cest

TO je TO, česar tudi jaz ne odobravam !!!

sploh če ti dajo, kolaček, kavo in preprogo

spet se ti roke treseje....dihaj, miš, dihaj

Ne iz une se sladica dela , ne ornh ajmoht

njega pa Rusi niso mogl jebat ... jim je leta 48 pokazu sredinca

to ja?? Evo temo SX lahko zapremo

sj tut ta stari lastnik je biu zadovoljen...:P

če ti moped v prvih 50 km ne sede, in če nimaš takoj unga blesavga nameška na faci, jezika vn z ust, pa piliš po ovinkih, potem to ni pravi moped zate. K sreči, al pa k sm čuden, do sedaj sem in še kar imam blesav nasmešek...in noben ni od BMW...mogoče pa bo kdaj, a ne od GSa

to pa tudi mene zanima z ozirom, da dokaj dobro poznam lastnike, kajti servis je še vsak opravil (kar sem tule bral) normalno, oziroma, dejva rečt v doglednem času. Zavleklo se je pa pri reklamacijah (reševanju le teh) in seveda pri samih serviserjih je gneča, če jih je mal. Se pa strinjam, tako kot si napisal strah pred "neodzivnostjo ali počasnostjo" servisne mreže zna odvrniti kupca. Tudi jaz sem pred nakupom preveril, kje bom servisiral in če en (beri moj sedanji serviser) odpade, mam že problem, kje bom mel servis naprej.

Modrosti zgoraj, da peče. Moraš se peljati par tisoč km, da neha trest oziroma je verjetno mislil, da se navadiš Če rabiš par tisoč km, da spoznaš motor, potem je nekaj hudo narobe s čutili šoferja. Mimogrede, bmwjev 4valjnik tudi grdo trese, sploh tisti, ki imajo serijsko defektno sklopko.