Dvorana slavnih

Lepa fura tale trasa ja. Super. Zgleda sem bil v času faksa bolj nor. Z Opel Corso l.91 sem se do vrha pripeljal tle kot si prlimal zadnjo sliko. Ko je ratal prestrmo, sem obrnil pa rikverc do vrha. Za nazaj dol sem pa sprednji odbijač pobral in naložil v prtljažnik. Že takrat sem rinil v offroad, samo motorja še nisem poznal. Če gledam za nazaj se sam sebi zdim cepec.

. ... tega pa ne delam ... .. ponavadi samo kvačkam ...

. ... eno čokobanano bom ... ... pa kar bo bo

Naslednji dan ostaneva V Sary tashu ke sem zvedel da pride en mehanik iz Tajikistana pa bi mogoce pogledal motor z racunalnikom vendar so zavili v BC Pik Lenina tako da ni bilo nic pa se dez je padal. Naslednji dan zjutraj se vseeno odpeljeva ker po moji teotiji bi moral motor delat na visji visini. Ptideva na Krgi. Mejo in se odvija igra nategovanja ces da niso dobri papirji za motorje.Po uri kdo bo zmagal le greva dalje.Sledi Tajikistsnska meja kjer pa gre bolj gladko ker ti naravnost pove koliko kaj stane . Vreme je tu ze popolnoma soncno. Nadaljujeva preko dveh preckanj rek in seveda lepih razgledov do Murghaba na 3700 metrih seveda prdj greva cez dva 4000 m visoka prelaza.Nsjdeva lepo prenocisce na hribcku z razgledom in dobro hrano.

Z veseljem sporočam, da bo tale ekipa: TRIO ČELOS V kratkem posnela novo oddajo. Da bo zadeva bolj zanimiva, so producenti nekoliko obrnili vloge in sicer: 1. @pik1bo mojster za navigacijo 2. @kmet2 (ruski specialist) bo skrbel za dolžine etap 3. dami34 pa za kaso (kaj, tut men včasih pripada kak %) Ker je moto ekipe: No plan is a good plan, so producenti kar poimenovali novo serijo z začasnim naslovom:

@Blisk1 ...naredi tako, kot je rekla @yoghurt . ...sej veš...ženske imajo vedno prav.... ...ker edino tako se boš prav odločil šele ko se boš usedel na motor...in tisti, ki se ti bo zalepil za prste....tisti bo pravi. ...težko je izbrati tisti prvi motor, ker ne veš kaj ti odgovarja in kaj ne...in vsak motor, ki se boš usedel nanj...bo UAAUUU. Vsak ti bo kot vesoljska ladja z barvnim televizorjem...in zdelo se ti bo da gre vsak z worp 6 brzino... Če imaš izpit za neomejeno ...pa da nočeš nekih presežkov moči, lahko pogledaš za kako litrco s 100 konji in večjim navorom...ki se pelje na nižjih obratih kot 600... ...pa odvisno koliko velik si...da ne boš kot Martin Krpan na er6 zgledal...ker je bolj mali motor. Of teh treh motorjev je največ motorja fz6....ima pa mašino tako, da se mora visoko vrteti. ...in zato sem predlagal litrco, ki ima enako konjenico...več navora in ni treba ganjati v visoke obrate.

Ni3ous hvala za cukrčk ob AC proti Primorski. kakor ciuso in še malo po svoje "mudonja" s haremom

Danes sva zopet v oshu sicer ista cesta vendar v drugi smeri tako ta je tudi drugacen pogled na naravo.

Iz Vranga v Khorog .Vedno vec zelenja med visokimi hribi .Srecanje z Afganistanskim vojakom na meji kjer se priblizas na en most Afganistanu.Sezeva si v roke in poklepetava kot dve bani in pa pa Afganistan.V Khorogu se nastaniva v Pamir lodge kjer je veliko popotnikov in si izmenjamo dogodivscine plane in informacije.

saj ni čudno..greš gledat motor potem pa tam skuter ..

Nisva skregana! Globoko obžalujem svoje nedejanje. Vabljen na rematch! (beri: šokoladni ježek, šokoladni krof, sladoledast sladoled)

tole še sodi zraven k včerajšnji turi: za cesto skozi Poček Rakov Škocjan Slivnica z bližine Rakovega Škocjana v pozno popoldanskem soncu skupaj se je nabralo 215km in 11,5ur

Bemti fuzbal

Sosedov " Tarzan ".

Vracava se po pamirski cesti m41 v Murghab in nato v Sary tash Nimava vize za uzbekistan pa morva na isti prehod nazaj.

Zjutraj po fobrih jsjckih in ...ostali hrani Se odpeljeva po Pamirski cesti do krizišča kjer se odcepis levo na makadam ki pelje v dolino Wakhan ki poteka ob Afganistanski meji.cesty se vije cez stevilne prelaze obtonke kanjone .... v dolino in potem po njej proti Khorogu.Dneva zmanjka prej in isceva za spat v prvi vasi ki jo dosezes po 250 km vendar ni sva nic vidla pametnega in sva sla se 25 km da sva natankala in pa prevozila dva odseka sipin na cesti da bo lazje naslednji dan. Greva v eno domacijo vprasat za spat in ko odprejo vrata vrta rsvno vidiva kako koljejo ovco. Sledi vrcerja z jetri od ovce ,juhco,kefir....in se veliko.Zajtrk odlicen in prijazna gostiteljica.

Iz Osha sva se odpeljala proti Sary Tashu . Motor je bil pregledan in je delal ponovno 160 km in nagaja sredi zadnjega najvisjega prelaza 3500m .Obrneva nazaj na 2400m prevledam motor ta se tacas ohladi in dolijeva gorivo mine ura in potem brez problena do Sary tasa. Dozdeva se mi da ko je manj goriva da se pumpa greje in dela slabo. Tes guest house ima dve lusne gospodinje tako da poskrbita za vse da so gostje zadovoljni.

Danes sva se po dobrem zajtrku in seveda dobila papirje za motorja odpeljala iz Biskeka do Toktoula 280km cesta odlična z majhnimi defekti pokrajina fantastična .Dvakrat nad 3000m pa en dolg tunel nic drastičnegs zem ze 10x skabse peljal.Tezave zBmw cukal vendar ne sam navisini potem nehal mogoce voda v bencinu.Prespala v prijetnem hotelu in pucal motorje katrana ,ker sva peljala po katranu 200m ker se je prevernila cisterna.DAnes delal motor vredu popoldne pa spet tezave vedno vecje ko se je praznil tank.V hotelu podru ddl motorja spumpal gorivo in naliv sveze. Upam da bo jutri vredu.Pokrajina lepa se spreminja z kilometri ki jih je bilo 410 do Osha.

Ker je poleti vroče sva šla v hribe in sicer v Kyrgizistan in Tajikistan. Kaj se mora zaplesti in se je vreme v Istambulu tako da je zamual avion iz ljubljane in nato zamudis let za Biskek. Dodelijo ti lux hotel odlično hrano vrhunsko in obljubo da letimo naslednji dan ob 19. Seveda ta avion zamuja je prebukiran in sledi ponudba za 600 euro in zopet hotel za en dan vendar z stend by kar pa ni vredu in po konstruktivnem pogovoru z turki pristaneva v prvem razredu buissnis class v angl. Je bolje slisat ampak je res bolje. Pa le pridemo z 3 urno zamudo v Biskek ker so imeli tudi teh. Tezave z tesnilom na vratih aviona. Ko si pa tu so pa vse tezave del avanture. Če še ni vse ok ni konec avanture sej se bo šele začela. Upamo na papirje jutri in gremo IN ŠALAH...

Lepe fotke (brez motorjev in nagih ljudi): za moj okus čudovita fotografija , če ne bi vsebovala reklamnega napisa ...

še seb nauš puvedu, ane ane ... tut pulicaju ne k te bo ustavu .. še posebno k boš z nogami teku po kolesarski stezi in tulu .. nimam še izpita za motor in veku na vse veke garam k delauc... valda

Jap, drgač je točneje temu kraju domačini rečejo Ušće Matuzići!

Nobenega "novega" Monstra ni v okolisu.....

Še eno zanimivo srečanje (vrh Durmitorja, Sedlo), iz preteklega potepanja Iz Singapurja... http://thewanderingwasp.blogspot.si/ https://www.facebook.com/thewanderingwasp

Objava je posvečena izključno nekaterim osebam, kateri se močno trudijo za obstoj, urejenost in delovanje MS foruma! Opis izraža najine dogodke in občutke z potovanja. Day 1. Končno je prišel dan, ko se lahko oba spraviva na moped in greva na malo bolj resno furo. Start ob petih zjutraj je bil že prvi šok, ker mi je navigacija zamrznila pri vklopu, tako da sem začel z potovanjem na pol slep in čorav. Kurba kak sem pogrešal,toto glupo napravo! Prvi dan je namenjen bolj transferju po več ali manj nezanimivi pokrajini. Ptuj, Zavrč, Varaždin, Koprivnica, Virovitica in še Novsko sem videl, ker sem spregledal za drevesom eno tablo za Okučane ter napravil dodatnih 30 km. Zaradi mojega preklinjanja se je še navigacija zbudila in pričela delovati tik pred bosansko mejo.Na Bosanski meji sicer ni bilo pretirane gneče zato pa je hitrost obravnavanja potnikov na najnižji ravni obravnave. Teklo mi je za škornje in, ko so bili polni je pač teklo še iz škornjev in ni čudno, da so me vsi gledali, kot da mi je prostata odpovedala. Joj, kak bi enega hladnega a nisem smel. Preko Banja Luke ponovna peka najinih teles na roštilju. Za nedeljo katastrofalna gužva in mesta ni in ni bilo konec. Ko je tudi to prišlo do konca pa pizdarija, ko folk ob Vrbasu išče fraj parkplac, da si guzico namoči v vodi. Proti Jajcu se je potem dalo lepo peljati a frezan asfalt, kamenje, skale, oljni madeži so mi dali poplesovanje, slalomiranje kot na poligonu v avtošoli. Za čuda sem lepo vzdržal koncentracijo do konca, kljub peklenskih 35 stopinj. Tik pred Travnikom sem se že veselil lepe, varne vožnje, ko mi naenkrat iz stranske leve ceste prileti star Pajero. Sopotnik me gleda v oči a ne trene z ustnicami, da bi opozoril voznika, katerega pa sploh nisem videl. Vedel sem le, da če pohodim zavorni sistem mojega motorja je trčenje neizogibno, zato sem se umaknil skrajno desno in vozil le z pol pnevmatike po asvaltu. Krmilo sem, priznam, tak fejst držal, da nisem niti upal zatrobit. Bemti Bosanca glupega! Mati mojih otrok je pozabila dihat in je zajela zrak komaj nekaj km naprej, ko sem parkiral pred hostlom. Nič tuširanje, pranje zašvicanih gat ter kar v šlapah na moped in do Bajre na večerjo. Igor je imel prav! Vrhunsko. Malo sva si podajala telečje zrezke in čevape. Sedaj, ko se relaksiram v hostlu ravno razmišljam, če je še plac za eno porcijo. Vse je potekalo za ta dan lepo gladko, če izvzamem mejne prehode in padalca iz stranske ceste. Day 2. Zjutraj vstaneva z mešanimi občutki in ob prvem čiku pričneva delati današno traso. Cilj je Črna G. In do tja je potrebno preko Sarajeva. Aleluja, ponedeljkova gužva. Preko Busovače do Sarajeva en konstanten tempo 40-50 na uro. Skoraj sem zaspal in padel z motorja. Zaradi visokih temperatur sva se odločila, da izpustiva naskok na Bjelašnico in udariva transfer preko Foče do Ščepanj polja. Sama pot je bila lepo tekoča brez gužve in sem se ponovno lahko posvetil do potankosti frezanemu asfaltu, skalam na cesti, oljnim madežem ter kot novost še govejim objektom z njihovimi iztrebki. Koga kurca krave delajo na cesti? Ajde. Vse je še lepo do Foče a pol se prične rock& roll. Cesta do črnogorske meje se v dveh letih od mojega zadnjega obiska ni prav nič spremenila, le nekaj novih lukenj posedanj in plazov je dobila. Vse je na meji med "on the road in off road". Gospa na zadnjem sedalu je že klicala vse bogove tega sveta, da bi bilo že enkrat konec cestne kalvarije in bosancev v nasproti vozečih avtih z angleškim stilom vožnje po levi strani. Kljub previdnosti sem mislil kar par krat, da bom komu snel ogledalo ali podrsal kovček. Niti za milimeter ne odstopajo iz smeri, čeprav so na tvojem voznem pasu. Končno zagledam mejo in pred mano le kakšnih šest vozil in en motorist. Dečko iz Italije je bil deležen detaljnega pregleda tudi z delnim razstavljanjem motorja in to na moj čakalni čas. Skoraj uro sem potreboval, da pridem čez Bosansko mejo in potem še pol ure, da so sprostili most. Iz nasprotne smeri so ga lepo zapolnili in dokler se ni sprostil promet ne moreš preko. Na drugi strani pa ista zgodba, le, da je tu še strm klanec in polno otovorjen ne mislim stat na zavori eno uro, zato potegnem mimo in direktno pred utico policajev, katerim se pa ni dalo ukvarjat z mano. Končno Črna gora. Zdaj pa takoj za mejo v penzion na pleskavico, enega hladnega in nato za prelepo reko Tara napolnit baterije za jutri. Sotočje Tare in Pive je zelo, zelo lepo kljub zelo nizkemu vodostaju. Voda? Mrzla ko hudič. Malo sem si namočil noge a so me začele bolet od hladu. Vse trenutke sem mora biti popolnoma osredotočen na cesto, a sem vseeno užival tako na cesti, kot pokrajini. Kljub sezoni zelo malo motoristov na teh poteh. Day3 Ščepan polje je bilo katastrofa za nočno rehabilitacijo. Lepi čisti apartma z pomanjkljivo termo in zvočno izolacijo. Prijetno utrujena se stuširava a ne morem zaspat, ker je vroče v sobi. Obračanje po postelji v vse smeri in poslušanje vozil, kako premikajo fosne na mostu preko Tare je trajalo dolgo v noč. Ne vem kdaj me je sfalilo a vem, da bi zjutraj najraje soseda ubil zaradi smrčanja. Jutranja nevihta je poskrbela za predčasno budnico z grmenjem in sunki vetra, da sem z brisačami podložil okna, ker so se sama odpirala in zapirala. Ok. Pustimo gradbene napake. Ob 7.00 bi naj odprli kaffano a očitno je kenlarca dobro spala saj je do osmih ni bilo iz sobe. Zajtrk je vsaj umiril moje živce in tako sem se spravil neprespan in utrujen na motor ter po lepi panoramski proti Plužinam in Trsi. Kaffe v Eko selo Durmitor, kjer je gazda stacioniran na terasi in vabi goste. Tukaj sem pred dvema letoma že spal in je bila le prehodna točka pred naskokom na Durmitor. Vreme naju je ubogalo do prelaza in sva se lahko naužila naravnih lepot. Na prelazu sva pa morala pobegniti v kočo, ker je nastal sodni dan. Vhcalo se je iz vseh lukenj ampak le za pol ure. Takoj po nevihti odrineva iz Durmitorja in do Žabjaka napolnit kesl za gorivo. Žabjak nama ni bil zanimiv in odrineva naprej proti dolini Tare proti Mojkovcu. Hotel sem na Zipline a se je moja draga premislila, ker... ne vem zakaj. Po mojem jo je bilo strah višine. Odpeljem dalje in nadaljujem s slalomom po mokri cesti med odpadlimi skalami. Zelo uspešno. Lepa pokrajina a moja je skoraj padla iz sedeža. Zaspala mi je skoraj, ker tak nežno vozim. Prispeva v Mojkovac z vmesnimi intervali dežnih kapelj in me vabljiva tabla Lovački restoran pritegne v stranko ulico. Napaka! Iz parkirišča izvaža en terenec zato zapeljem naprej po ozki cesti in obrnem na dvorišču sosednjega vulkanizerja. No, vsaj mislil sem, dokler me ni vsa oprema in teža na motorju obrnila bližje asvaltu v strmem dovozu delavnice. Lepo strokovno sem položil motor in sva se odkotalila po asvaltu. Fajn predstava za vulkanizerje, kateri so na škarpi pljuckali pivo. No vsaj pomagali so mi pobrati motor. Brez poškodb na motorju in prav tako na naju. Pol pa še dodatno paranje živcev s strani sopotnice, domača birtija brez hrane, wifija... Kafe požerem in gas proti Kolašinu, raje v znan lokal na postrvi v Bele vode. Super so bile. Sita nadaljujeva in kakšnih pet km iz Kolašina naju sreča nevihta zato pobegneva v novo konobo na kafe, da nevihta mine. Slabo urco pavze in navlečeva dežjake. Katastrofa. Dež naju ujame. Samo skalovje, blato in voda, na zelooo ozki in strmi cesti, katera se vije na skoraj 2000 m visok prelaz. Dva nenormalna zdrsa po ovinkasti cesti, če temu lahko tako rečem, sta kljub 100% koncentraciji tudi bila. Ne priporočam nikomur take ceste v teh pogojih. Mučnih 44 km sem premagal z otrdelimi rokami, in vklopljenim ogrevanjem ročk. Končno Andrejevica in, ker nisem bil nikjer na netu, nisem nič bukiral za prespat. Na pumpo vprašat lepo gospo in njen sodelavec takoj pokliče znanca preko ceste. Ded pride po naju preden uspem čike kupit. 5€ po glavi za nove apartmaje mi je bilo malo... ampak se nisem pritoževal. Parkiram na terasi, vodika in na enega hladnega, pa še enega častijo, stalni gostje in še enega jaz nazaj... Dobro, jaz ne bom več... jutri moram dalje, pa utrujen, pa mrzlo in pobegneva v apartma. Ajat, ker sem res gotof. Day 4. Jutro! Kakšno jutro? Pogled na planine v okolici ni nič kaj obetaven. Vsi vrhovi zapeti v težke oblake. Kaj zdaj? Da sem sam, navlečem dežjaka in gas. Imam pa zraven soprogo in je bolj nežne sorte, oziroma bolj sladka, pa sem se bal, da se ne stopi. Na pol se oblečem in na koffe v spodnji biffe, internet, vremenska prognoza, analiza poti... Nič! Odločim se, da grem naprej. Začneva se oblačit, ko prilezejo lokalci iz prejšnjega večera in takoj ajmo po rakiji! Norci. Jaz grem na motor in ne po rakiji. Komaj jih prepričam, da ne bom pil z njimi, ker moram naprej. Lepo se poslovimo in začenjajo se prvi kilometri proti Plavu. Levo-črno, desno-črno, zadaj-črno in le pred nama svetla linija na nebu. Tu in tam kakšna kaplja dežja, ko prispeva v Plav in nato se zgodba ponavlja do Gusinja in povsod okrog naju vidno uliva iz neba a midva voziva med nevihtami. Na meji z Albanijo še vedno klasika z zvezkom in pisalom, a korektno opravijo svoj posel. Upsss! Kaj si nor, prvi metri v Albaniji me presenetijo z asvaltom, imenovanim makedam z velikimi lužami. OK, le nekaj deset metrov in nato pravi asvalt. Skočiva v Vermosh na kavico po lepi slikoviti dolini, ker je ravno v smeri SH20 divjala nevihta. Prijazen dečko na koncu doline nama kar sam ponudi geslo za wi-fi. Zanimiv kraj od boga pozabljen. Opremim ženo s kamerami in nazaj na SH20. Lepa, zelo lepa, slikovita cesta je bila posuta z naravnim materjalom od včerajšnjih in današnjih neviht. Takoj sem se začel zahvaljevat Savi za Mitas e07, Yamahi za Tenerejko in Konradu za poligonski del vozniškega izpita in Igorju za nepremočljive in udobne škornje. Slalom med skalovjem, preskakovanje nanosov peska in še vmes kak raztopljen kakec lokalnih domačih živali. Vsaj prvih nekaj kilometrov je bilo kritičnih in potem sem na celotni poti naštel najmanj 10 delovnih skupin ljudi, kateri so čistili cesto, odstranjevali skalovje, podrta drevesa... vsa čast! Tega pri nas ne doživiš, ker se tri tedne kregajo katera zavarovalnica bo odstranjevanje plačala. Vremenska zgodba se ponavlja in čez celotno pot so okrog naju nevihte, a midva voziva proti soncu. Res, da naju vsake tri frtale malo pošprica a ni omembe vredno. Lepa pot je ta SH. Časovno sva malo zamujala zato spremenim plan in v Kopliku zavijem v Hani hotit na mejni prehod in ne okrog Skadarskega jezera, kot je bilo sprva načrtovano. Albanska meja je šla tekoče a na Črnogorski strani kolona katera se ne premakne nikamor. Stojim, gledam uro, stojim in žena se odloči, da gre iz pripeke v senco na sam mejni prehod. Naenkrat se odpre še ena kolona in se lahko že malo premaknem naprej. Ugasnem motor, ga postavim na stransko tačko ter se razkomotim. Čakam, čakam, mimo mene Rolfi (švicarski ovčar) išče opojne substance, ko na enkral lepa gospa iz policije pomaha, da pridem naprej. Punca zlata si, takoj za oženit, sem si mislil. Opravimo formalnosti in gas proti Podgorici, vmes pojest telečjo obaro, nato levo preko Skadarskega jezera in po hitri cesti čez tunel na obalo do našega otroka v Čanj. Tuš, zasluženo pivičko, malo počitka in v slano vodo...Cel dan so naju lovile nevihte, a vedno sva vozila nekje pred, za ali na strani dežja. Ravno dovolj, da se navleče dežjak in da je potem ta preveč. Bolje tako, kot pa popolna mokrota. Day 5. Danes je bil dan za lenarjenje, relaksacijo, Jagermaister, pivo, uštipce, ležalnik, pesek, slano vodo...! V Čanu sva napolnila baterije in uživala morske dobrote. Zvečer sem pa malo pregledal moped, podmazal verigo, napolnil snemalno opremo, komunikacije in sedaj uživava večerne trenutke ob kozarčku hladnega. Paše dan počitka in, ker se napoveduje vročinski val, krenem na motor v zgodnjih jutranjih urah, da se umaknem vročini in pobegnem iz obale prej, ko na plano prilezejo turisti. Day 6. Napovedana vročina je botrovala zgodnjemu odhodu iz Čana zato si naredim uro in od šestih kreneva iz obale. Cesta skoraj prazna in proti Budvi, do Tivata, kjer sem sva se spravila na trajekt, ter preko Kotorskega zaliva za Herceg Novi proti Trebinjem. Na ČG meji zastoji, da te kap. Ustavim in razmišljam. Nič! Prva in gas mimo dva kilometrske kolone, pa bo, kar bo. Prilezem na sam mejni prehod in na hitro opravim "formalnosti". Kar odleglo mi je, da se nisem rabil utrujat v koloni na vročem soncu v koloni. Gas do bosanske meje, kjer pa-prazno! Nobenega vozila pred mano. Milina in v nekaj sekundah sva v Bosni. Zaprem helmo, navlečem rokavice in po hitri cesti lepo poženem motor. Lepa, tekoča, široka in fino prelagam motor po ovinkih, ter resnično uživam. Uživam še bolj, če lahko spijem še dobro kavo in, ker vidim ob cest velik lokal se pač ustavim. Uauuuu. Kam sem prišel? Enostavno se ne, da opisati kako je bil urejen lokal. Etno konoba z izredno prefinjenim, estetskim občutkom za oblikovanje, ahitekturo in toplino. Zelo prijazno osebje ter vrhunsko kulinariko. Pri sosednji mizi je sedela simpatična mladenka z majhno psičko in je celo trikrat poudarila, da je iz Srbske krajine. Takoj smo bili v pogovoru in si celo razdelili ogromno porcijo uštipcev z kajmakom, katere trije nismo mogli pojest, čeprav so bili več kot vrhunski. Lokalu lahko podam oceno 12 od 10. Gremo dalje na vročino in preko Ljubinje do Čapljine, ogled slapov Kravice, kjer sem se pregrel skoraj do vrelišča, izmenjal nekaj izkušenj z motoristom iz Ljubljane, kateri je potoval po Bosni in smo nekaj časa prijetno kramljali. Pot v nadaljevanju naju je vodila preko Grude, Tomislavgrad, Livno, Bosansko Grahovo, Drvar do Martin brod. Naj povem, da me sama pot od Trebinja do Livnega ni nič kaj navdušila, saj je sama pokrajina nezanimiva. Pač krš in kamen. Pot od Livnega do Bosanskega grahova pa malce dolgočasna ampak vrhunska. Zakaj? Dolge ravnice, lep tekoč asvalt, dolgi pregledni ovinki, popolnoma brez prometa in sem si lahko naredil nekaj za svojo dušo. Dolga etapa tega dne je bila potrebna, ker enostavno nisem našel prenočišča v teh porušenih in zapuščenih krajih. Zato sem vlekel do Martin broda, kjer sem bukiral apartma na samem sotočju Une in Unca. (neka podobnega) Zanimiva lastnika katera povprašava po večerji in se z strahom spogledata, ker nista pričakovala, da bosta gosta prispela lačna in sta imela prazno shrambo. Vseeno obljubita večerjo in, ko se midva uspeva stuširati je večerja pripravljena. Ded je takoj vrgel črveka v Uno in spekel ribe tik ob Uni samo za naju. Vrhunsko! Ni lepšega, kot pozna večerja ob šumenju slapov v dobri družbi. Nepozabno. Ne bom opisoval, kako sva spala v naravnem ambijentu ob vodi. Kot angelčka! Day 7. Tempo se zaradi napovedanega vročinskega vala stopnjuje. Ni prijetno biti cel dan v moto zaščitni opremi v tehničnem perilu v vročini nad 30 stopinj iz dneva v dan. Odločitev je padla, da zaključiva potovanje in se vrneva domov. Raje narediva še nekaj kratkih izletov od doma, kot pa vztrajava na potovanju. Preko Bihača, Cazina, Velike Kladuše, Karlovca, Metlike, Gorjancev se izogneva turistični gneči na mejnih prehodih in se vrneva cela in zdrava domov. V tej vročini sem tudi izgubil voljo do kulinarike in v Cazinu sem imel željo po porciji odojka, a kaj, ko so na pedesetih roštiljih vrteli le jagnje in nikjer nobene svinje. Malo sem postal nacijonalist in raje odpeljal naprej. V Metliki pizzerija z velikim napisom " Bikers wellcomme" in lepim vrtom pritegne moj pogled in apetit, zato obrnem in parkiram. Jedilnik na brzino pregledam in ker bi rad nekaj na hitro naprej naročim dva hamburgerja. Natakarica mi takoj pove, da bo to najmanj pol ure čakanja. Ok! Folk v kratkih hlačah in med njimi midva v popolni bojni opremi naj čakava fast food? Njenih pol ure je pol eno uro in, če že ne more stisnit dva kosa mesa na vogal roštilja potem pa hvala lepa za Bikers Wellcomme. Tile napisi mi od sedaj naprej le povejo, kje se ne bom več ustavljal. Na vrhu Gorjancev ponovno pizzerija in z enakim vabilom! Ustaviva in kljub prazni gostilni bi sam prej naredil kompletno kosilo, kot oni meni dva hamburgerja, katera pa tudi nista bila vredna imena hamburger. Bolj senvič z mletim mesom in solato prelito z majonezo. Delno potešena odpeljeva dalje proti domu z dvojnim kaffe postankom. V poznih popoldanskih urah sva prispela v domače gnezdo prijetno utrujena in polna novih vtisov. Rezime! Nekako mi ostaja grenak priokus, da pri nas vsi gostinci prej vidijo v tvojo denarnico, kot pa, da bi se potrudili, da bi zadovoljili gosta z dobro in kvalitetno ponudbo na krožniku. Teh občutkov na balkanu nimam. Sama vožnja je potekala brez teżav, varno, če pozabim idiota pred Travnikom, kateri nama je vzel prednost. Drugih neprijetnosti ni bilo. Čakanje na mejnih prehodih so del takšnega potovanja in sem bil na to tudi pripravljen. Vsa prenočišča so bila čista in urejena. Nad bukingom, kulinariko nimam pripomb in še vedno se bom vračal v te kraje. Vremena se ne da izbirati in tudi z njim sva imela veliko srečo. Lepo preživetih nekaj dni in sedaj gremo naprej...saj smo še na dopustu! S&D

Eno pitanje: a vi za pranje glave sabo vozte sampon al zajfo? Srecno Kekci!

kwa tulš na mojga pratla

Pozdravljeni Pravtako nabavil N104. Moti me "ozkost" pri licnicah, motijo me tresljaji vitzirja med voznjo ko je odprt. Vsega tega pri moji +stari" N103 ni bilo in ki jo se z veseljem uporabljam. Je pa 104-ka manj glasna - pa vozim isti motor z N103 in z N104.

" . . . i T a K . . . " Kaj vas je danes spravilo v slabo voljo ? ------------------------------------------------------------------------------------------------------

. ... "par ovinkov" pa si gor ...

Boljš, da ne ...

Motor sem ze prodal je pa izgledal takole

Nam so rekl da mormo bit do večera nazaj...........................

....nimam pojma....verjetno so vrata kake ustanove odprl.....

Daaaa teeeee moooooguuuu pismoooom zvaaaaatiiii....... Kva hejtate? Me je pa srt prjel k sm dau 5€ za pol litra limonade...k da so device med stegni ožemale tiste limone...

Ne, vse motorje upeljujem na tak način, da je čimveč šaltanja, zavitih cest in čimmanj enakomernega gasa. Sicer pa 4000 obratov nekje 100km/h, sej ne rabiš več, če pa kdaj potegneš mal do 120 pa spet zlagoma nazaj ne bo nič škodilo. Jaz tako vpeljujem in do sedaj se je pokazalo za v redu sistem. Sicer pa 500km, mal pazim od 500-1000, pa redno do 6000 obratov in nazaj. Da ne bom preveč filozofiral, ena jadranka gor dol, pa je 700km Servisni interval je pa butast, prvi servis je res na jurja oz jurja in pol, potem pa vsakih 6000km. Vendar, menjava olja pa vsakih 12kkm....in potem se človek vpraša zakaj tako. Zato sem se odločil in vse kave servisiram na 10000km. Kar je bolje, saj olje prej menjam.

Tole bo za kasneje pujsku plac nardil

Hvala, ker si si vzela čas in komentirala. Tema je ratala namreč precej zasmetena z "out of topic", zato cenim, da se kdo potrudi in napiše mnenje.

Kakšen izpit imaš/boš imel. Neomejeno ali A2? MT-03 bi sama takoj črtala s seznama. Višja cena, manj moči. V vsakem primeru bi bil dober le za sezono, potem bi se pa kmalu naveličal in presedlal na kaj močnejšega. Saj pri drugih treh se lahko zgodi isto, ampak imajo le malo več moči. fz6 - l. '06 ima izredno grd display (osebno mnenje, ki nima absolutno nič veze z nobeno stvarjo o kateri ti sprašuješ, tako da se že vnaprej opravičujem, ampak sem morala napisati, ker je res grd.), na fotki izgleda čisto soliden, nove gume + narejen servis. Zmoti me samo malo št. km, ampak kdo bi vedel. morda je pa res drugi lastnik na leto naredil le 1k. To se vidi v živo, ko se ga pogleda kakšen je motor. Edino cena me zmoti, moj ima abs, ogrevane ročke, l.'08 pa sem tudi dala malo čez 3k. Tako, da ceno bi lahko brez problema še malo zglihal.. hornetka - izgleda vredu, moč je ista kot pri fz6, jaz sem sicer vozila novejšo hornetko, ampak se mi je zdela res takšna mala in izredno lahka in vodljiva. cbf600 - Če je motor lepo ohranjen, ni noben problem, tudi če ima več km od vseh naštetih. Za odstranitev blokade 35kw daš max 50€ in ker je cena toliko nižja od drugih dveh si za ta denar kupiš boljšo/dodatno opremo za na motor. Vidim da ima edini ABS (nisem vedela da je imel l. '06 serijsko abs), kar je po mojem mnenju ogromen plus. Do zdaj sem vozila vse motorje brez, ampak (sploh če si začetnik) ti zna tale ABS prišparati kakšen padec, prasko in morda tudi rešiti življenje. Če boš imel abs in ga nikoli uporabil, super. Če bi ga pa kdaj hudičevo rabil pa ga ne boš imel... pač nek določen procent tveganja je vedno ko se usedeš na motor. Ne želim te zdaj strašiti, ampak če se le da da nekaj storiš za svojo varnost, potem je po mojem neumno če tega ne izkoristiš. Se pa seveda da tudi brez abs popolnoma lepo in varno peljati. Samo si pač bolj ziher če veš da lahko na polno stisneš bremze in se v tistem trenutku ko je že itak pizdarija, ne ukvarjaš še s tem ali ti bo zablokirala guma. Tako, da moj glas gre cbf600, skoraj izključno zaradi abs-a. Vsi trije izgledajo približno isto in imajo tudi podobne vozne lastnosti, je pa res da sem jaz vozila novejše letnike vseh treh motociklov in možno da se je kakšna stvar spremenila, to ti lahko kdo drug pove. Moj predlog je da pojdi jih pogledati, usedi se gor, zapelji se kakšen krog in boš videl kateri ti najbolj ustreza.

Tale zvarek (v kozarcu na levi) je te dni kar pogosto na repertoarju. Domaća rakija + domač limonin sirup + 3 kocke ledu + rezina smokve. Code name: Šnopcita-Limončita.

@nejc74 Poznam ekonomske razmere v Nepalu, pa tudi dejanske revščine se verjetno zavedam bolj od tistih, ki priletijo v Katmandu ter se odpravijo proti Himalaji, ker obstajajo kraji, kjer ni gorskega turizma in tam se pokaže tista ta prava revščina Nepala. Ne meči v isti koš alpinističnih odprav in šerp z Everesta recimo, ki za dvomesečno delo dobijo (če se ne motim) 3.500 - 5.000 evrov in imajo s tem zagotovljeno preživetje za preostanek leta ter revežev (nosačev), ki na trekingu po Anapurni turistom prenašajo stvari za par evrov na dan.Sploh pa včasih je potrebno biti tudi človek in na svet ne gledati le skozi denar. Ob pogledu na tisto, kar sem videla na trekingu po Anapurni me je bilo milo rečeno sram, da sem človek; in četudi bi bili ti nosači plačani še 10x več, mnenja spremenila ne bi.Kolikor je Himalaja lepa, toliko je tam tudi ene žalosti, bede in nehumanosti.Verjetno se ne zavedaš, da nosači na trekingu po Anapurni praviloma nosijo okoli 50 kg, pa vse tja do 100 kg (redki na svojih hrbtih nosijo 'le' 35 kg). Predvidevam, da si ne ti ne jaz ne predstavljava kaj pomeni imeti na hrbtu 50 kg na običajni nadmorski višini, kaj šele to nositi 200 km ali pa na 5.000 m nadmorske višine. In prosim ne opravičuj nekaj takega na račun 'dobrega' zaslužka, ker človeka otovoriti kot osla ter mu plačati 10 evrov na dan je žalostno. In kot da ne bi bilo zadosti naporno že samo delo, jih vsake toliko čase še pohodniki z nasmehom na obrazu sprašujejo, če je težko. Pa da ne omenjam, da si fantje ne morejo privoščiti niti čevljev, pač pa nemalo njih to delo opravlja le v natikačih, katere na snegu obložijo s plastično vrečko, ki ne premoči, in potem še s plastjo nogavic, da jim ne drsi. Sicer pa predvidevam, da razmer na omenjenem treku ne poznaš, ker drugače verjetno ne bi tako ravnodušno napisal, da so za svoje delo plačani (na kaki zahtevnejši odpravi je verjetno tako kot sam pišeš, a na trekih je to ena sama žalost).

Če bom dovolj pridna bo padla kakšna kost

Predjed Glavna jed Pa čuvaja smo mel tud. Blo je njam njam

Zadnjič so mi peljali moped (neki okrog ABS-a) iz idrijskih koncev do Logatca (do mojega zlatega mehanika (rumene barve), ki ni zlatar ). Imam asistenco pri Adriaticu in sem se ob sklenitvi zavarovanja odločil za osnovno asistenco, s katero imam dva prevoza do 100 km (od tam, kjer mi naložijo moped, do tam, kjer mi ga razložijo). Ker je bilo blizu oz. v Sloveniji, vem, da ni enako zgornjemu primeru, a bi samo rad izkoristil priliko in pohvalil gospoda Polanc Bojana iz Idrije (avtovleka), ki je prišel po mene in moped, ker je presušenemu/rahlo dehidriranemu motoristu (30++ stopinj C v senci) sam ponudil ohlajeno vodo iz predala v svojem avtomobilu. Motorist je ponujeno hladno vodo z okusom hvaležno sprejel . Ajd! P.S.: ker se o prevozih z avtovlekami iz asistenc nisem poprej še z nikomer pogovarjal, sem bil ves v strahu, s kakšnim tovornjakom bo avtovleka prišla, koliko izkušenj z nakladanjem motorjev ima voznik, kako in kam ga bo vpel,... No, kar nasmehnil sem se, ko sem zagledal mojstra s terencem in prikolico za prevoz motorjev z dvižno rampo in vsem ostalim luksuzom . P.S.2: z asistencami okrog avtomobilov pa nimam izkušenj, ker imam srečo okrog karambolov in verjetno tudi zato, ker imamo pri hiši večinoma Škodine avtomobile . Ajd2!

Triglav asistenca je odlična. Na avtu mi je v Lj spustila vodna črpalka (neoriginalen del seveda, 10kkm pred velikim servisom ). 15 minut po klicu na zavarovalnico je bil avto naložen na avtovleko in smo se že peljali proti izbranemu mehaniku (60km stran). Strošek 0€.

dan 3. Bihač- kostelski buk - grad Ostrožac in krogec po selima ter spet makedamu, pa nazaj cca 120km Lačni nikoli ne štartamo, zato je skoraj nesmiselno, da spet hrano tule flikam. Prva pavzica je kmalu pri Kostelskem buku: pa še reklama za TWIX in dva oslička eden od njiju se takoj zaljubi v velikonočnega zajčka ne, ni ga pojedu, brez panike Par minut naprej pade par lepih ovinkov in na vrhu hriba grad Ostrožac. mahnemo jo na potep Kamniti kipci vsepovsod, ki kar kličejo po uganjanju norčij očitno jo je nekam zatiščalo Kmet rad zgleda pametn jaz mam pa najraje luknje, o bejbah v ozadju pa ne bi diskutiral Ne me vprašat kako sm gor zlezu, a sem!!! Na koncu pa še puncam demonstrirava kako se stvarem streže!!!! Dost norčij, gremo še mal naprej pogledat gotiko in grotesknost zapuščenih stavb Nadaljujemo po začrtanem planu, vmes Kmet najde potko do vode, kjer upalimo par romantičnih Tukaj je izrekel naslednje sladke besede: draga, če boš pridna, ti bom takega kupil sam drugačne številke bo mel pri strani. Takoj ga je nagradila s poljubom Naslednji par je pa bolj zasanjane narave Dost romantike, gremo dalje in v prvem kafiču sledi posodobitev stanja na vseh živih možnih družbenih omrežjih spet nadaljujemo ob vodi, buki tu in buki tam naprej bolj monotonija kot ne, ceste nikakve, slik ni, no ena sposojena. spet je kar nekaj kilometrov makedama in ko pridemo popoldan v Bihač je veriga na mojmu SXu 2x bolj debela kot original. Ni druge kot na prvo avtopralnico, pa pranje mopeda, predvsem verige. Popoldan preživimo v lenarjenju, mazanju verige in družinskih obveznostih Zvečer pa v mesto na odlično večerjico. se nadaljuje....