Dvorana slavnih

prelep pogled na ALEKSANDER VELIKI in prijetnih 30 stopinj

zjutri sm se zbudu pa je biv en velik mačkon u spalnc in zdej ga probavam vun nagnat.

Tm zraven maljonastih maljonov puglej Ej, tole tvoje cestninjenje mi na mopedu sploh ne dela ... zakaj le Ogrevam ročne mišice s kafetom .. se pravi, kvihtam

a ne de ni treba de so na ketnah, de so ljubljenčki? krotilda in nekej žužkov

. ... jah ... je šlo skoz ...

Corfu is liberated !!! Najvisja pozicija je moja, kar se tice strateske prednosti

malo potepanja po prečudoviti novi cesti TAMARË - ALBANIA še vedno prijetnih 27 stopinj

Slika je slaba-slikano skozi okno. Ampak boj za drevo je bil kar oster.

tut to bo zajebu zajebu si .. spet iščem zlato medaljo, ki "smo" jo osvojili, pa ne najdem

... z jezikom

Mal za vajo po specialnem mestu, ce se je ze vreme naredu

Novega asfalta se bojim ko hudič križa. Pri nas uporabljajo veliko "recikliran asfalt". To pomeni, da gre stari asfalt (rezkanec) ali pa kosi asfalta na ponovno drobljenje in termično obdelavo, in dodajo nekaj novih sestavin, da se dobi ustrezno mešanico asfalta primerno za vgradnjo. Nov, drseč asfalt pomeni to, da je pesek morda prefin (in neustrezen material) ter na sami površini preveč bitumenskega veziva... bitumen pa drsi ("kače" na popravljenem asfaltu so iz bitumna, ki drsijo). In če je po površini novega asfalta bitumen, ki nudi zelo slab oprijem, pač asfalt drsi ... sploh če je bitumna preveč, se površina preveč zagladi, pesek pa se med valjanjem poravna s površino asfalta (ravne površine gledajo navzgor). Ta "odvečni "bitumen po zgornjih površinah "kamenčkov" se odstrani z uporabo, vremenskimi vplivi vroče - hladno ... sonce-dež... itd (staranje)....in postane "tapravi" asfalt šele, ko postane sive barve. Edini "pravi" pesek, iz katerega je narejen "tapravi asfalt" je se mi zdi iz Kamne Gorice (pri Kropi na Gorenjskem), ki z leti postane zelene barve in se kar lesketa na soncu. Ta pesek je zelo trd in abraziven, ker se "špičke" kamenčkov ne zagladijo ob uporabi, ampak mnogo let ostanejo ostre. ... čisto kontra je asfalt iz pranega peska (savski šoder) ali pa navadnega apnenca, ko se "zaglanca" in se kar sveti kot ogledalo. Ne nudi skoraj nič oprijema. Primer "novega" asfalta iz Rakitne proti Cerknici, ki je par let fino drsel..... no, zdaj je oprijem že mnogo boljši, pa vendar še vedno ne upam kaj preveč "odpirat" gas iz ovinkov...

bom pa dva cilindra pokvaru, pol bo pa sunu

zase se brigite ne pa za zlato medaljo

pundelkouuuuuuuuuu

In ? ....

... čakam da me bo kap zadela ...

sonce je posijalo in 320 km je mimo

marele prvic letos dobre

A niso zmagali Srbi? ...sem bral, da so Srbi premagali Srbe

Gajser za konec sezone z zmago v prvi vožnji in tretjim mestom v drugi, skupno drugi z enakim izkupičkom točk kot Herlings. Cairolija je v prvi vožnji prehitel za krog. Jernej Irt tudi odlično, 18. in 20. mesto ter tri nove točke. Jan Pancar v prvi vožnji EMX250 z odstopom, v drugi pa mislim da 8. ali 9. mesto! To nedeljo jih lahko pridete pogledat v Šentvid pri Stični

KOKOŠARKA

... bolj ko je pregret... bolj je sunil...

in koliko sune

NEPANENEPANENEPANENEPANE

Ni vsak zlat, ki igra košarko

Ti bi mogla igrat hitro potezni šah

Menma se kdo ma večjega

Onlajn

Uffff ... zdej treba pa Sam se dol v enem kosu pridet

Sem mislu rečt... Če so krempli u eno stran - ti bejž u drugo stran... ampak ni treba, k bo on vidu odtis,bo takoj obrnu na drugo stran

Ene par vtisov prejšnjega tedna Torek, 5. september 2017 Štart ob 13h. Preko barja, Borovnice, Vrhnike, mimo Idrije... Prvi kapučino pade blizu Kobarida. Kolegi na parkplacu so na svojih HD-jih priropotali iz osrednje Nemčije... Ob Soči do Bovca, pa mimo Mangrta na Predel. Prekrasni razgledi na hribovje in gorovje. Preko Trbiža smo v zgodnjih večernih urah v hotelu blizu Arnoldsteina. Soba za 3 je 110€/noč. Sreda, 6. september 2017 Po izdatnem zajtrku zakrožimo v smeri Tarvisio - Pontebba - Nassfeld. Na vrhu sledijo pavza, kofi in malica. Pa nobene taprave vročine ni bilo zunaj. Sledi spust in naprej do Hermagor-a. Popoldne nadaljujemo do Faaker See-ja, kjer ostanemo do večera. Stojnice zgledno založene, Harleyev ko listja in trave, ponosni lastniki (in lastnice) pa so tudi uštimani na nivoju.. Četrtek, 7. september 2017 Samopostrežni zajtrk v stilu nice and easy. Spakiramo in odpeljemo. Na krajši sprehod in kavo pa se ustavimo v Velden-u (Vrba na Koroškem), kjer je postavljen tudi en manjši Harley village. Po severni strani jezera nadaljujemo do Celovca, kjer nas začne kar konkretno prati. Navlečemo dežjake in nadaljujemo v smeri Borovlje. Tam zavijemo proti Železni kaplji. Čez nekaj kilometrov, na tistem odcepu, kjer bi šli lahko naprej čez Pavličevo sedlo v Logarsko dolino, pa ob ograji stojita dva modela. Precej zagorele polti, ampak ni izgledalo, kot da sta bila pred kratkim v solariju. Oblečena v trenirke in tanke jakne, na nogah natikači. Očitno tudi gobarila in planinarila nista v tistih koncih. Gledamo mi njih, gledajo oni nas. Sem imel pa fon v jakni pod dežjakom in brezrokavnikom, tako da se mi ni dalo brskat in slikat... Jezersko V Kranju se priključimo na staro cesto do Medvod. Vsi trije naši mopedi imajo ne ravno briljantno vzmetenje, zato se tiste betonske plate mimo Labor kar opazno čutijo. No ja, smo se vsaj malo razmigali. V Ljubljani sledi še zadnja kava. Smo se jo namenili srknit v Harley baru v Stegnah, ampak je bil zaprt. Iz Lj pa na ac rink in proti domu. Odlična družba, super fura in obilo dogajanja. Pa nekih 630 kilometrov je pokazal števec.

Hvala fantje! Dan 4. TET Balkans Enduraši prejšnjega večera so še spali, ta dan so se odpravljali vsak proti svojem domu. Prvo in edino jutro na tem tripu, da sem dejansko moral pripraviti budilko za zjutraj. Z enduraši smo prejšnji večer bili pokonci dolgo in je spanca ostalo samo 5 ur. Vreme je bilo kislo, malo oblačno, preden sva štartala pa je sem in tja padla kaka kaplja dežja, ravno toliko da se ne odločiva nataknit dežjakov. Z Jankotom pa imava plan za ta dan, da se lotiva TET MNE. TET MNE je precej drugačen od TET BiH ali TET CRO, tam je več odprtih in hitrih makadamov, kjer je lažje napredovati in se kilometri kar vrtijo. TET MNE pa je druga zgodba. Teren je precej bolj razsut, debelo, zrahljano kamenje in se vse izmika po neutrjeni podlagi, skrite skale po kolovozih te lahko grdo in nevarno presenetijo, precej je ozkih in strmih serpentin, kjer sprednje kolo otovorjenega motorja kar odriva namesto da bi šel v ovinek. Veliko več je terena z hujšimi vzponi, kjer rabiš inercijo, da spraviš otovorjen 200kg enovaljnik do vrha ipd... V osnovi sem imel na tem tripu odvozit Trans Balkans track v celoti, 100%. Da ga preverim in prečistim, ter šele nato uporabimo za dejanski TET Balkans. Ker sem prejšnji večer zapustil TET trek na drugi strani Durmitorja in prišel k fantom na Žabljak, sva se zjutraj z Jankotom najprej vrnila 25 km nazaj v smeri Trse, na mesto kjer sem včeraj zapustil TET trek in nadaljevala od tam. Okoli 8 ih odrineva iz Žabljaka. 25 km asvalta do prihoda na trek je bilo mokrega in spolzkega, preko Durmitorja, preko Sedla. Vozila sva se kot po jajcih do tja. Rosilo je čedalje bolj, vendar sva še vedno odločna, da ne uporabiva dežjakov, saj bova sicer na offroadu zakuhala . Janko je vozil za mano, nekje vmes ga malo počakam, da me dohiti in se ustavi poleg mene in izjavi: Nikada ne vjeruj ženama koje su opite i nikada ne vjeruj Mitasu u kiši! Vrže v brzino in z enako previdnim tempom odpelje naprej. Kmalu sva ponovno na TET tracku, kjer sem ga zapustil prejšnji dan in v istem momentu posije sonce kot naročeno. Mitaske bolje držijo izven asvalta, mah celo bolje v blatu kot po asvaltu. Takoj spremeniva tempo vožnje v izredno dinamičnega po pol kamniti, vendar utrjeni kolovozni poti mimo katuna z ovcami in par pastirji. Spust proti Nevidiu s krajšim asvaltnim odsekom vmes Postanek v kafani Nevidio. Prijetno vzdušje z lastnikom kafane. Že iz voženj iz preteklih let z Jankotom po MNE, pa mi je povsem znano, da Janko tako ali tako pozna vsakega, pa ni važno kje v MNE se ustaviva. Dan je bil kar hladen in vetroven. Čeprav zunaj ni videti žive duše, je kafana notri čisto polna ljudi in je vse živahno. V Nevidiu natankava polno, kar je pogoj, če hočeš odvozit TET MNE po treku, brez da zgubljaš ure v kolikor ti vmes primanjkuje goriva. Nato nadaljujeva po čusovitih planinah naprej... Lokacija te cerkvice je impresivna, voziš se ure in ure preko planin in potem se kar naenkrat pojavi ta cerkev sedi ničesar. No kamenja zanjo vem da niso iz doline vozil... Kot sem omenil Janko je stroj, vozil pa je z Hondo Xr650, ki se po tem terenu znajde precej bolje kot tenerejka. Bilo je že sredi dneva, ko sem v enem ovinku zaružil.. že drugič na tem tripu in obakrat v MNE ta dan. Tempo je bil malo prehud, teren pa malo preslab, pa se je zgodilo... padec je bil kar neroden, sem precej prbil v tla, tko da sem kar mal počakal na tleh, da sem prišel k sebi od udarca in bolečin v rami in boku. Janko je spregledal da sem na tleh, obrne šele čez par ovinkov in se na poti nazaj dol še on zloži po tleh tja med skale. Sem se prav nasmejal, ker ko se je pobiral je najprej pogledal proti meni ali sem ga videl Medtem si ogledujem motor in vidim da so mi vibracije v 4 dneh vzele vse vijake na šusplati... par vezic in začasno rešiva problem, ko je motor ravno na tleh in je vse pri roki. Nato pobereva motor in se pokaže še več škode...če dobro užgeš ob skalo, tut snake wire ne pomaga... Dobro da je Janko kot en Hulk in je s kombinirkam poravnal bremz tačko v par potezah Sem samo gledal, ker jaz rabim šraufštuk, macolo in metrske vodovodarske papagajke, da lahko tako debel kos železa poravnam nazaj na svoje mesto. Pivot Pegz tačka jo je odnesla brez posledic, če odštejemo praske... kvaliteta ni kaj. Hitro vse sanirava in že letiva naprej čez kakih 10 minut... MNE je čudovita, trek pelje iz ene planine na drugo, asvalta ni skoraj nič. Tereni pa kar zahtevni, odročni in trajajo in trajajo,... možnosti obvozov tudi ni veliko, ali greš preko ali pa v celoti izpustiš neko sekcijo planin in greš na asvalt. Prečkava tako še par planin, nekatere z lepo mehko travniško podlago In končava na Kapetanovem jezeru... videt je lepo, ampak je bilo mrzlo kot pozimi, čeprav smo sredi junija. Pihala je mrzla, da je kar pilo toploto iz rok in obraza... Sledila so vzdrževalna dela vsak na svojem motorju... nataknit nazaj pogubljene šraufe, poravnat vse ipd... Dunlop 606 pa zgleda da bo zdržala dobro celotno tranzverzalo... Kot sem že omenil Janko vse pozna, ne glede na to kam prideva. Tako so naju zopet povabili v hišo na čaj, da se malo pogrejeva... Možakar v telovniku je gostitelj... Po dobri uri postanka in malo prigrizka sredi dneva počasi osedlava kobilce natakneva čelade ter odpeljeva / nameniva se proti dolini, ko se mimo pripelje gruča 100 kilskih KTM-ov... takoj pomislim, da ni to slučajno Ivan iz Nikšiča. Vodi organizirane enduro fure po MNE. Malo postojim ob poti in jih opazujem... vidim da sta 2 prav nerodna, najbrž prvič na motorju... Ha to je zagotovo Ivanova skupina, ki neke začetnike po planini sprehaja. Nikoli ne bi bil enduro vodič... take tolovaje gledat in nonstop čakat... nimam živcev za to. Raje se vozim za gušt. Janko je medtem tudi ugotovil, da gre za Ivana, zato jo mahneva za njimi in jih dohitiva. Ivan (desno) je tudi TET Linesman za MNE. Prijetno presenečenje in vsi veseli da se srečamo, se še slikamo in eno rečemo. Spust iz Kapetanovega proti dolini gre tule... si misliš pa tam je ja prepad ne pa pot dol... Spodnja slika je narejena kako uro kasneje, po spustu v dolino, prečkanju doline in slikano nazaj iz naslednje planine proti smeri od kjer je slikana zgornja slika. (huh zakomplicirano ampak je tako) Vse izven asvalta, terena da se ti zmeša... Ko takole vmes pogledam na zemljevid/gps in ocenjujem koliko sem že prevozil v zadnjih dneh in koliko terena me še čaka, se malo zaveš enormnih kilometrov, ki še sledijo.. Bolano. Pri teh endurance projektih človek ne sme gledat zadeve kot celoto, treba si je vzet vsak dan posebej, kot ločen cilj, ker če začneš razmišljat na veliko, te lahko mal stisne...razdalje so vseeno enormne, teren zahteven, napredek ne pretirano velik in zahteva veliko vztrajnosti in psihične kondicije, da te žene naprej in da ob tem tudi uživaš! In nekje vmes v dolini iz slike zgoraj... Počasi se je vreme spet začelo kisat... natakneva le vetrovke, da ne zebe in da vsaj malo zadrži vlago stran od jakne... Janko pozna kje so placi s studenčnico. Kot običajno narediva ekspresen 5 minutni postanek, kjer se osveživa in napolniva camelbacke in že pičiva dalje. Sledi vzpon v smeri Prokletij... pot v slabem stanju, vreme kislo... precej vztrajnosti je bilo potrebno tukaj... se mi zdi da je trajalo celo večnost da sva od "zadaj" po offroadu prišla do Rikavačkog jezera. Preden sva prispela je cel kup dolgih vzponov in spustov iz planine na planino, da sva prispela, večinoma brez razgledov, delno po gozdu.. Vreme je še vedno malo nagajalo, zato zopet vedriva ob jezeru pod neko streho piknik prostora s klopcami in mizo... in čas izkoristiva, da zakuhava juho in še eno pašto da se segrejeva in okrepčava. Po pavzi, debati nadaljujeva v smeri Podgorice proti krajem Korita in Poprat. Večkrat sva ponovno nagrajena z lepotami narave Črne gore, ki je naravnost izjemna. Pri Popra-u se najine poti ločijo. Janko gre domov v Podgorico, jaz pa se odločim, da jo mahnem kar naprej proti Albaniji proti Teth-u po TET treku. Prejšnji večer z enuraši v Žabljaku klepetamo in povejo, da so pred leti že bili v dolini Teth. Asvalt so potegnili že do vrha prelaza, naprej pravijo da je "kao ko asvalt". Ok si mislim, tole bo lepo prevozno in bom hitro tam, zato naredim pressing in poskusim potegnit do Tetha in tam nekje prespat... Vendar od Poprat-a do meje z AL je skoraj v celoti offroad, teren ne ravno enostaven, zato kar traja vse skupaj še nekaj časa da se sploh spustim v dolino Skadarskega jezera. Po cca 10 km asvalta pridem na Albansko mejo, takoj drug svet... Sledi še nekaj magistralke, prazna cesta široka... in policaj me uhvati, ravno ko čez polno črto prehitim eno počasnelo z avtom...ahhh šit in komaj zbremzam do policaja. Scena je bila kot v filmu, Bad Cop/Good Cop. En me je verbalno masiral, se drl name v albaniščini, js nisem razumel ama ništa.. vsake toliko je mahal z enim listom odtrganim iz zvezka, kjer je imel na roke napisano 10€, 30€ in 50€. Itak da je kazal skos tistih 50€, vsake toliko ga je spet prijel v roke, pokazal in žugal z njim, ter ga spet jezno zabrisal v prtljažnik... Naredil sem se še bolj neumnega, ko da ne vem, da hoče 50€ od mene oz. to je pa meni nepredstavljiva in nedosegljiva vsota s katero zagotovo ne prideva skupaj. Bolj brezizraznega se nisem delal še nikoli v življenju. Skrbelo me je samo to da zgubljam čas in da pred mrakom ne bom prišel v dolino Teth, nekje ob poti na asvaltu pa res ne bi rad spal... Potem pristopi kao Good Cop, z mirnim glasom, začne pisat listek na polički prtljažnika in na tistem odtrganem listu pokaže 10€. Jaz pokimam, on spiše dokonca in plačam. Takoj zatem ko zrihtava, pristopi zopet Bad Cop nazaj in popolnoma obrne kaseto, sedaj je tudi on prijazen, vljuden, miren glas... vse ok, malo ogleduje motor in opremo, občuduje vse ščitnike na body armorju in odobravajoče kima... Si mislim lej glumce albanske... Jebiga sam sem kriv da sta mi vzela 20 minut in 10 evrov, ampak zdej pa gasa naprej... Sledi še nekaj makadamski odsekov, kot bližnjica da se izognem asvaltu. Posrečen terenček in lep vložek, ampak dan gre proti koncu. Na prelaz za Teth pridem ravno ko zaide sonce... malo še dobim pogledov na drugo stran po visokogorju... nato pa sledi makadam v dolino. Nekje vmes ustavim in pogledam GPS... cilj je oddaljen 1.8 km po zračni liniji, vse skupaj pa kakih 20 km poti cik cak... kakšen kilometer globje na dnu doline Teth. Do dol sem rabil skoraj eno uro. Strmine tukaj so srhljive... vrh 20 metrske smreke, ki raste par metrov stran od poti je na isti višini kot pot sama... Na tem odseku me je prvič na vsej vsej turi postalo malo strah. Sam v odročnih krajih, tule se res ne bi rad zvalil čez rob poti... za povrhu je kmalu začel padat dež, vidljivost je bila še slabša, pot pa je postajala vse bolj razsuta in sprana od nalivov, kar se mi je zdelo daleč od tega kar si jaz predstavljam "kao ko asvalt", kot so to opisali enuraški kolegi prejšnji dan. Danes se mi zdi smešno, vendar ko si sam, ponoči, bogu za hrbtom se možgani poigrajo s tabo...pogledujem na armaturo... vozim se kakih 25-30 km/h, po serpentinah še manj... prvič me je bilo zares strah medvedov, ker medved menda lahko teče 50 km/h..torej zaradi tega, ker se mi je zdela serpentinasta pot v temi in dežju prezahtevna za hitro vožnjo in sem vedel, da če bi me lovil medved, bi me zlahka "potrepljal" po hrbtu, da malo počakam, ker po taki poti preprosto nisem mogel peljati tako hitro, kot lahko teče medved. Ufff. Do spusta v Teth me je pošteno opralo...Kampiranje v dežju z mokrimi oblačili, ni bila pametna izbira, zato se nastanim pri Francescotu, v enem izmed gueshousov, ki rastejo kot gobe po dežju v tej dolini. Privoščim si obilno toplo večerjo, da pridem malo k sebi, nato pa direkt spat. Dan je bil kar dolg in naporen, predvsem zaradi zahtevnih poti, ki jih ni bilo konca, ter slabih vremenskih razmer, ki tudi vplivajo na počutje. Ta dan sem skupno odvozil cca 340 večinoma težkih kilometrov.

Edini, ki imajo realne koristi od menjav čelad na 3-5 let so proizvajalci čelad. OK, pa tisti, ki na leto cepajo po 30+kkm v eni in isti čeladi imajo najbrž tudi otipljive razloge....

Verjetno nimaš C3? Tudi moje starejše čelade so veliko bolje ohranjene. Podkape pa ne nosim, ker je zame to prevelika ovira, prekomplicirano in nerodno, niti ne vem, kako bi to zgleda pri temperaturah nad 35 stopinj. Tudi želve ne nosim, čeprav jih nekateri priporočajo...in ostalih bolj kompliciranih delov nepredpisane opreme....zame velja, da je čimbolj praktično in enostavno

Jaz sem videl dvoje sorte dresov. Verjamem pa, da nekateri, po taki tekmi vidijo dvojno .

ne boš verjel..... da sem ga igrala.......

Med popravljanjem ti je že uspelo citirat

Skup nosm ,da nov treba med tekmo

No comment

3. dan TET Balkans... Celo noč je lepo deževalo in proti jutru vse močneje. En tistih dni ko bi se najraje zakopal nazaj pod topel kovter, le da kovtra ni bilo ampak neka bolj konjska dekna in povšter trd kot kamen, soba pa bolj hladna...… realnost je bila manj idilična. Motor je bil celo noč na dežju.... Vsa oprema in prtljaga je bila povsem prepojena z vodo. K sreči sem zvečer iz motorja umaknil esencialne kose kot so spalka, nekaj oblačil in elektroniko… Dež ob zori poneha, po pobočjih se iz gozda dvigujejo beli oblaki, ki nakazujejo na izboljšanje vremena. Hladno jutro se je zvedrilo in ponovno sem pred sedmo uro že pozajtrkoval, oblečen v polni zaščitni opremi, motor pa kmalu zatem na delovni temperaturi… Hitro padem v ritem… TET trek vodi od Ramskega jezera preko višavja na cca 1500 nmv v smeri Blidinjskega jezera. Hitro ulovim tempo na široki pisti in po zadnjem kolesu preletavam neštete razmetane luže, ker s tem slogom voda ne šprica po škornjih, katere je dobro ohranit suhe, sploh kadar je hladno in imaš pred sabo maratonske etape do noči. Spust v dolino Blidinjskega jezera Nadaljevanje proti Čvrsnici Par ur kasneje sem bil že v Mostarju. Ker gre za večje mesto, sem izkoristil priliko in poiskal eno lokalno delavnico, avtoličarja. Vedel sem da tak mojster potrebuje pri svojem delu avtogeni varilni aparat in prav to sem potreboval, da saniram par stvari na motorju, kot je popravilo zajle sklopke in napokane stopalke za noge. Zatič sklopke sem moral dati zaliti, da preprečim ponovno okvaro zajle nekje na terenu. Pri mojem enduriranju in lastnostih tenerejke, ter tempa vožnje, vozim stoje cca 95%. Očitno je da nosilci stopalke tenerejke niso narejeni za to, saj jih vsako leto varim in tudi tokrat je blo treba popravit razpoke na nosilcih, ko sem bil že ravno pri stvari in imel pri sebi ustrezno opremo. V teh krajih znajo vse popravit in jih je mojster še malo "predelal" in ojačal, (dodal material) tako da bodo v bodoče zdržale precej več. Po dveh urah v Mostarju jo mahnem preko Pločnega (Mostar v dolini) na drugo stran do Zijemlje in nato proti planinam Morine. GPS mi pokaže neko vzporedno sled zato malo raziskujem po planini in najdem nek "back trail" mimo domorodnih ograjenih domačij in čobanov. Občutek sem imel kot da sem našel nek skriti zaklad. Griči na planini Morine so kot v risanki telebajski, vendar se med griči v zatišju skriva bogato lokalno življenje polno pastirskih hlevov in domačij, vendar je za to potrebno zapeljati na stran poti izven glavnega makadama, ki pelje preko planine. Vmes srečam še pastirja, se ustavim pri njem in rečeva eno o planinskem življenju tam gori. Kadarkoli sem naletel na domačine sem se vedno rad ustavil pozdravil in kako rekel z njimi in jim tako izrazil hvaležnost in spoštovanje do njihove zemlje. Po stranpoteh preko Morine, zaidem še do Crnega jezera. Odlični traili do tam, zanimivo za 1x pogledat in če bi bil tam ravno zvečer, bi verjetno tam tudi prespal. Iz Morin se brez zapletov spustim do Uloga po vijugastih makadamih... včasih so brzine kar malo prevelike glede na to da se vozim sam, saj ni nikogar blizu da bi pomagal v sili. Pomirjujoča je le misel da imam s sabo Spot Tracker in bi v sili lahko javil kje sem ali pa bi me vsaj lahko našli po gps koordinatah. Preden se začne asvalt do Kalinovika pot vodi še mimo kake 500 m globoke soteske, če bi šel tu čez rob bi zgrmel do dna... vendar slika nekako tega ne pokaže dovolj dobro.. Kalinovik je majhnoodročno mestece na cca 1100 m nmv, ki je včasih pozimi odrezano od sveta za več mesecev. Vzdušje tukaj je precej nenavadno, domačini pa zelo prijazni. Ustavim se v lokalni trgovinici ob cesti, da nabavim nekaj za pojest in se nato med malico zunaj zadebatiram z domačinoma, ki posedata na klopci. Sonce se je prijetno upiralo, čas je kar letel in skupaj spijemo še 2 Apatinska in se na polno zaklepetamo in smejimo. Nič se jima ni mudilo, meni pa tudi ne...frise so pokal kot to bosanci znajo, vmes pa še eno rečemo o lokalnem življenju. Komot bi spil še kak pir z njima, čez cesto je bil hotelček z bazenom, katerega sta na polno promovirala in na vsak način dopovedovala, da se moram sem še vrnit z družino in tu ostat par dni, ker imajo bazen in to... nekako sem si bolj mislil svoje, ker se mi ni zdelo smiselno razlagat, da Kalinovik sigurno ni ena izmed top destinacij če hočeš imet karkoli podobnega kopališču ali pa kak aquapark. Iz vzhoda so se začeli kazati temni oblaki, kar me je pregnalo naprej, da pobegnem nevihti. Par km iz Kalinovika se zopet nadaljuje deloma gozdni, vendar širok makadam, ki je nekoliko pomešan z zemljo. Pot je ponekje polna luž, vendar se je dalo voziti zelo hitro. Oprijem je bil boljši kot če bi bil teren suh... podlaga je bila super in se nisem ustavljal kaki 2 uri. Tako da sem zelo hitro prišel do Foče in preko meje v MNE. Takoj čez bosansko mejo gre trek levo v hrib za mostom, tako da se nekako ponesreči izognem MNE mejnemu prehodu. Se naredim neumnega in kar pičim dalje po asvaltnem vzponu od zadaj proti Durmitorskem višavju in čez kakih 5-10 km se spet začnejo makadami in kolovozi.. Vmes je en daljši travniški odsek cca 5 km z povsem nevidno potko. Tisti del je brez treka praktično nemogoče odvozit, ker je območje razgibano, ponekje strmo in precej skritih skal je povsod. Trek je tu narejen zelo natančno in prav vidi se da je to odsek TET MNE, ki sem ga sestavil s pomočjo domačih endurašev(oz so ga oni pripravili zame), ki to območje poznajo kot lastni žep. Sam tega treka ne bi našel ali sestavil nikdar. Pozneje se spet pot malo izboljša in spremeni v kolovoze in mimogrede ponuja čudovite poglede na kanjon Pive. Nevihte me že cel dan spremljajo, vendar kot naročeno TET vodi na način, da se uspešno izogibam ploham.. Tokrat me je nevihta lovila od zadaj, vse se je že zapiralo in povsem stemnilo.. ko se v nekem trenutku iz strani odpre in pokaže sonce ter celotno pokrajino obsveti z čudovitimi odtenki oranžne, rumene... hitro ustavim, skočim iz motorja in ravno uspem narediti 2 slike, ko oblaki spet prekrijejo sonce, svetloba izgine in vsega je bilo v manj kot minuti konec. Vseeno se izmažem s tole fotografijo. Sredi Durmitorja skrenem iz TET treka, ker sem dogovorjen da se srečam z skupino endurašev na Žabljaku, tako da po asvaltu krenem naprej do njih. Malo me je že lovil mrak, zebe me že 3 dni, ker je vreme nestanovitno trek pa večinoma vodi preko planin po visokih nadmorskih višinah... Preko Sedla je bilo samo 6 stopinj jaz pa v poletni kros opremi....meglica v daljavi je pravzaprav dež, ki je ravno padal. Vmes me je dobilo še par kapelj dežja in v mraku je temperatura padla na 4 stopinje. Zrak je bil po vonju čisto zimski, ne bi se čudil če bi začel padat sneg... So bili pa razgledi toliko bolj nagrajujoči. Po mraku prispem na Žabljak in se pridružim ekipi iz Bosne, Hrvaške, MNE in Srbije, s katerimi smo se družili še dolgo v noč ob enduraških debatah. Imeli smo pravi mali balkanski enduro miting. Ugotovimo, da smo se že srečevali sem in tja in da se pravzaprav več ali manj že poznamo od prej. Čudovit večer je bil to. Ko potuješ sam, je pot precej bolj organizirana, vse poteka bolj enostavno, hitreje, brez zapletov in čakanja. Dobra plat solo tripa je tudi v tem da se še toliko bolj razveseliš družbe ko na to nanese, pa čeprav ti sicer ni dolgčas na poti. Fantje so se dva dni vozili v družbi mojega starega prijatelja Janka (levo) iz Podgorice, ki je eden najjačih endurašev v MNE. Terene pozna na pamet po celi MNE, možak ima 2 metra, postava kot omara in XR-o prelaga po terenu kot na steroidih. Sploh se ne utrudi in ne rabi pavze. Lahko vozi cel dan, človek je enduro stroj Človek na mestu in v ponos mi je da sva prijatelja! Ta dan sem odvozil tko na pamet rečeno kakih 90 km asvalta, skupno pa 425 km.