Dvorana slavnih

Zakaj cakat do petka, tle je šajba Sam jebejo z brezvezno zaporo pa se bom preko Paga švercu.

da ne bo tema čisto zamrla, malo obujam spomine

Ker se mi ne da pritikat polnilca, sem raje šel olje premešat.

sj je tut Kristus reku nekako takole: "Kdor je brez greha nj da za kavo" ... in pol so se množice razkropile k da bi vrgu souziuc

9. dan četrtek, 20. 7. 2017 KOSH-AGACH (Rusija) – OLGY (Mongolija) Noč v altajski pokrajini je bila polna živih sanj. Očitno so tu res na delu magične šamanske sile. Šamanizem opisujejo kot najstarejšo filozofijo, psihologijo, religijo in medicino obenem. Šamani perpoznavajo višje duhovne razsežnosti, prestopajo v višja stanja zavesti in doživljajo videnja. Zjutraj je bilo samo deset stopinj. Za hiško sva opazila še domači matacikl. Šla sva na kavo v (edino) gostilno. Naročila sva tudi za vsakega dve jajci, pa je gospa rekla, da ni možno. Porcije so samo po tri! Nasmejali smo se. In sva pojedla dve porciji – vsak po tri (ruska) jajca. Holesterol?! Po poti se bo odluščil. Pred gostilno stojita dva (siva) jelena. Oblečeva še vetrovke (malo izolacije) in greva. Po dolini je hladno. Cesta je lepo vijugasta. Megle se dvigajo. To je dober znak za vreme. Ponekod so nove hišice za turiste, večina hišic po vaseh pa je starih. Nekatere obnavljajo. Ograjeni vrtički so polni krompirja. Krave in konji se prosto pasejo. Na koncu doline se pokažejo zasnežene gore. Rogate živali naju sprejmejo v nov rajon. Pokrajina se spreminja. Ob cesti zagledava prvo kamelo. In to nenavadno. Ima zeleno žametno ogrinjalo. Verjetno revica služi v turistične namene. Ali pa je to skrivni znak, da sva že blizu Mongolije?! Na najini desni se kaže zasnežena gorska veriga. Nebo je drugačno, nenadoma je vse tako blizu, a hkrati tako daleč. Zadnje naselje pred rusko – mongolsko mejo. V trgovini kupim kruh, vodo, še dve konzervi in pol kile makaronov (strah pred mongolsko hrano?!). Na črpalki tankava in spijeva kavo. Kdo ve, kdaj bova prišla do naslednje?! Pred koncem naselja je še vojaški kompleks. Krave se ne zmenijo zanj. Tu je tudi gradbišče - zadnja novogradnja pred mejo - leseni hotel. Meja! Ko se že vidiva v Mongoliji, pa se zakomplicira pri izhodu iz Rusije. Gospa uradnica ugotovi, da nimava posebnega obrazca za motor. Ampak v Semipalatinsku nama ga niso dali! Njet vazmožno! pravi uradnica. Ampak gospa, midva sva mislila, da je vse posodobljeno – kompjuter! Migracijsko karto so nama natisnili, lani sva jo morala sama pisati na roko. A sta že bila v Rusiji z motorjem? Da, lani in predlanskim. Gospa preverja. Gleda vize, vidi, da je res. Potem moram opisati potovanje (Kirgizija, Kazahstan, Rusija, zdaj bi pa v Mongolijo … in potem nazaj v Rusijo …) Cariniki pridejo trikrat mimo in vprašajo, če sva uredila dokumente, da naju pregledajo. Čakava. Gospa se posvetuje s kolegi, mimo hodijo različne uniforme. Zebe. Čakava. Privlečem mapo z vsemi mogočimi fotokopijami in ponujam potrdilo o prevzemu motorja v Kirgiziji. Vzame vse, potem gre v drugo stavbo in spet čakava. Miro pravi, da so naju ti Rusi sposobni poslati nazaj v Semipalatinsk (okrog 1300 km). Pravim, naj nikar ne godrnja, saj ve, da je vse pod kamerami. Za paniko sva pa res prestara! Potem pride gospa s papirji. Hvala, hvala. Ampak, ko bova naslednjič v Rusiji, morava pa sama vprašati za dokument na matacikl!!! Hvala, hvala. Sledi še posebna kontrola potnih listov, zatem pregled prtljage. Vzamejo vse tablete, vprašajo, za kaj so in gredo preverit. Vrnejo. Dvignejo zapornico. Pozdraviva. Pomahava. Greva. Tu pa ne sledi mongolska meja, pač pa nikogaršnja zemlja – prazna cona – par kilometrov do mongolske kontrole. Tu je (še neuradno) mongolsko modro nebo!!! Sledi mongolska mejna kontrola. Najprej deratizacija! Miro mi pravi, naj naredim karkoli, samo da se zmenim, da mu ne bodo pacali motorja. Plačam 50 rubljev za deratizacijo in prosim, naj mu nikar ne špricajo motorja. Gospa pravi, da bi se dalo zmenit, če bi npr. zamenjala dolarje. Bi, ma samo 20 dolarjev. Dobro. Dobim šop mongolskih bankovcev (in imam takoj dvajset odstotkov zgube ona pa hiter dobiček). Greva brez špricanja. Prva kontrola pred zapornico. SLO? Nikoli slišal. Išče po računalniku. Ni v naboru držav. Čakava. Potem nekaj napiše na listek in naju spusti do kontrole potnih listov. Izpolnjujem obrazce, dobiva žig. In še obrazec za motor … Pregled prtljage je hiter. To pa še ni vse. Zapeljeva naprej – naslednja zapornica – zavarovanje za motor. Vljudna uslužbenka preseneti – vzame dokumente in nato s potrdilom vred vse prinese nazaj. To pa še ni vse! V zadnji stavbici se plača EKOLOŠKO TAKSO! Grem in plačam 400 rubljev za dve osebi. Končano. Zdaj sva (upam, da z vsemi papirji) v Mongoliji! MONGOLIJA!!! Pod mongolskim nebom, sredi mongolske praznine. Nekje daleč so mongolske črede. Te drobne pikice so živali. Štejem, ne preštejem. Tu so opisi odveč. Fotografije nekaj pokažejo, občutka prostora pa žal ne morejo pričarati. LEPO JE! KONEC 1. DELA

Naslajaj se

3. dan petek, 14. 7. 2017 BIŠKEK – KARAKOL Dež je ponehal. Motor in motorist čakata. V recepciji pozdravim in pustim še najini potovalki, če ju hoče kdo vzeti. (Ne bova ju vozila s sabo, da bi ju vrgla v smeti pa tudi ne gre). Preden greva, priteče sobarica in se zahvaljuje. Kar nerodno mi je. Tudi receptor pride in poslavljamo se. Na poti iz mesta naju spremljajo tipični prizori – raznovrstni prodajalci sadja in zelenjave. Z okoliških hribov se dvigujejo megle. Spomeniki in reklame ostajajo za nama, pred nama pa se odpira dolina. Da vsaj ne bi deževalo! Ob cesti vabijo prodajalci koruze. Ustaviva se samo za hitro malico. Miro intenzivno počiva na motorju, sama pa lovim zanimivo rastlinje. Na drugi strani ceste je mesto večnega počitka. Potem se pripeljeva do zelenila in modrine. Svetloba se igra z oblaki, z jezersko vodo in z zelenjem. Nenadoma se pojavi še spomenik (Večna slava herojem!), potem pa spet drugačna pokrajina, v ozadju se izza oblakov dvigujejo hribi. In nato spet jezero v nenavadni svetlobi. In spet drugačne kamnine. Cesta je slaba in mokra, mimogrede lahko pristaneš v kakšni luži, v blatu ali v pesku. Možnosti se spreminjajo iz kilometra v kilometer. Spet se pokaže jezero in ob njem kot začarane, nedokončane in zelo zapuščene hišice. In potem t.i. civilizacija, s civilizacijo pa policija in njena sodobna pridobitev – radar! Neverjetno! Rešile so naju ravno hišice, zaradi katerih je bila vožnja upočasnjena (ogledovanje gradbenih objektov!). Človek postane lačen. Juha, ražnjiči (ovčetina!) in čaj. Potem je vse lepše, še nevihtno nebo se ne zdi več tako grozeče. Pred večerom prideva do Karakola. Sanacija cest! Povsod je blato. Drsi in tudi lukenj se ne manjka. Spomeniki, ovce in lokali sobivajo drug ob drugem. Hotel Manadur je v centru. Z okna najine sobe se vidijo blatne ulice in zasneženi hribi. V sobi so tople odeje, v kopalnici je vroča voda. Večeri se.

Samo v krogce sem dal pikico???? Ena izpred let Z ženo prideva na mejo z novim avtom en mesec starim, jasno še v garanciji. Policaj naju pogleda in vpraša; pištolj ali droga. Z ženo se spogledava če on to misli resno. Odgovoriva, da nič nimava. On še enkrat vpraša isto. Odgovoriva da nimava. Pošlje naju v neko garažo na detaljni pregled avtomobila. Najin nov avto so popolnoma razšraufali, zadnjega dela skoraj ni bilo. Ostalo so pregledali z posebnimi kamerami za votle dele. Orodje za vijačenje je bilo staro, zvito, dotrajano. Moj najslabši izvijač je po njihovo nov. Jasno da niso nič najdli. Po sedmih urah na meji so avto sestavili in naju poslali naprej. Na srečo je avto delal ali je garancija od avtomobila še veljala pa nevem Zadnja najbolj divja zgodba je iz Tunizijske meje z naslovom policijski rop.... Za tri ure ob šanku imam štorij s policisti naše južne sosede

Ojla, kot je bila debata glede tovorjenja prtljage na moji Super Tenerejki sem danes prejel Poljsko klobaso 60 litrski saddlebag, popolnoma vodotesen ( prelepljeni šivi ) z 5 vodotesnimi notranjimi torbami, držali za dva bidona, dodatna pritrdilna mesta za nameščanje vreč, v oranžni HiViz barvi in z odbojnimi svetilnimi trakovi. Skupaj z dostavo me je stala 311 EUR. Izdelava je zelo kvalitetna, material pa takšen kot za tovornjakarske planjave. Spodnji del je oblečen v Coduro. Torba pride z vsemi pritrdilnimi sistemi ( trakovi ), ki imajo jeklene kovinske sponke ! Pa ena ne preveč kvalitetna forka, se pa vidi, kako dobro odbija svetlobo ponoči.

treniram za nou let

Thumper je diujak, splošno dejstvo!!! Ko je s svojo 4ko obkrožal Slovenijo, mi je skoraj pobegnil, takrat je divjal neverjetnih 62km/h. Tumač, kar se mene tiče. Aja, pa še pivo sva pila, pijanca...je pa res, da se ne spomnim al je bil Uni al Union ne se sekirat, tudi najbolj zajebane objave na MS, ne bolijo, preverjeno

To je vse blagodejno

Hja. Nakit ni poceni. OK motor ne moreš ravno mešat z nakitom, je pa to mali draguljček, ki marsikomu, ki ne išče samo performanse, brez problema izvabi $€ iz žepa. Sem že v letih, ko sem kot mladenič vozil staro SR500, in mi srce zaigra ob pogledu na novo SR. Mogoče pa bo kdaj dopolnila mojo zbirko...

@NinaBina

Današnji vtisi vožnje, sicer brez slikovnih dokazov, pa vsekakor... ...najbolj se mi je "utisnilo", ko se po tankanju vsedeš na motor, daš kontakt, stisneš gumb in naredi samo TK. Potem malo kletvic in ponovni poskus in spet samo TK, (kletvicve se nadaljujejo). Še dobro da imamo pregovor v tretje gre rado in res v tretje za silo obrne, zalaufa in gasa domov. Nauk. Akumulator kliče

8. dan sreda, 19. 7. 2017 BARNAUL - do eko vasi in ekobio hišice blizu KOSH-AGACHA Treba je naprej. Mesto ostaja za nama. Tudi v predmestju imajo povsod plinsko napeljavo. Luže opominjajo, da je bil ponoči dež. Pada pa lahko tudi čez dan. Novoaltajski okraj – lepa cesta, lepa narava, breze … Ustaviva se na počivališču ob tržnici. Na parkirišču zagledava džip s prikolico, na njej pa razbit motor! BMW klub Šabac (Srbija) – na poti iz Mongolije?! Miro v lokalu poklepeta z modeloma. Gledala sta ga zviška, ker je njegova obleka še dišala po novem. Gotovo pa je, da so slovenske zime daljše od srbskih in je imel Mongolijo bolje naštudirano od njih. Včasih je poleg nesreče sreča v sreči. Voznik motorja je bil malo polomljen, domov so ga poslali z letalom. Motor peljeta za njim. Kasneje sva na njihovi spletni strani prebrala, za kako medijsko pokrito odpravo osvajanja Mongolije je šlo ... Mongolija ni hec! Na tržnici se dobi marsikaj – od krame do lokalnih pridelkov in izdelkov. Stojim ob stojnici z medom. Prodajalka mi ponuja, naj poskusim, pa pravim, da ne, da ne bom ničesar kupila. Pravi, da lahko vseeno poskusim. Da mi med z zelišči proti prehladu in potem še enega za živce. A je videla srbski motor?! Malo poklepetava. Zaželim ji dobro prodajno sezono, ona pa meni srečno pot in počasi, počasi, motor je nevaren! Greva naprej, do Gorno - Altajska je 38 km. Ob cesti so hiše z vrtovi, stranske ceste so blatne. Pripeljeva se v Republiko Altai. Imajo policijo, avtobusno postajo, kulturni center, spomenike; ponujajo izlete s helikopterjem … Rastlinje je bujno, kar ne čudi, saj spet zaliva. Pritisk je nizek. Še prodajalka zelenjave je zadremala. Lep asfalt, lepi ovinki, zeleno, zeleno in voda. Nič zato, če občasno pada dež. Včasih je nevarnejši bik na cesti. Lepo je. Divje lepo. Cesta se vzpenja, dolina ostaja spodaj. Ustaviva se na prelazu Čike – Taman, ki je na nadmorski višini 1460 m. Tu je spominsko obeležje graditeljem ceste. Okolica je obdana s spreminjajočo se svetlobo. Tu imajo gotovo šamani prste vmes! Spust je doživetje zase. V dolini je nasip, za njim je voda. Mrači se. Vožnja postaja nevarna, ustavila se bova v prvem naselju in poskusila kaj poiskati. Naredila sva samo 540 km. Do mesta pa je še (predolgih) 150 km. Pod čarobno osvetljeno pečino najdeva kamp in v njem tudi hiške. Kakšno razkošje! Mislila sva že, da bo treba postaviti šotor. Obesiva dežne kombinezone, Miro razstavi opremo in zakuri ogenj. Kako se razpoloženje v trenutku spremeni! Še volček uživa. Po prostoru se začne širiti prijetna toplota. Potem ni težko odskakljati do gostilne. Riž in govedina, krompir in govedina. Vodka in pivo in še ena vodka. Ne zebe me več. Miro ostane samo pri enem pivu (in tabletah). Gospa za šankom je na začetku malo sumnjičavo gledala. Ko sem pohvalila hrano in njene police, ki so kot oltarček, pa se je morala nasmejati. Povedala sem, da sva od daleč. In da nameravava še dlje. Zmajevala je z glavo.

7. dan torek, 18. 7 2017 SEMIPALATINSK (Kazahstan) – BARNAUL (Rusija) Zjutraj se po zajtrku odpraviva naprej. Blokovskim naseljem, trgovinam in limuzinam v mestu sledijo predmestne hišice, ki so vse redkejše. Na robu mesta je tudi nova bolnica. Nato pa se iz stepe pripeljeva med borovce. Zadiši po smoli in lesu. Ob ravni cesti se vrstijo njive sončnic, kmetije in črede krav, ki so vedno nepredvidljive. Potem pa zmanjka asfalta. Pred mejo med Kazahstanom in Rusijo je le še majhna vasica. Vso pot se nisva ustavila, pa se tudi ni bilo kje. Odpiši kavo, odpiši čaj. Tu ni lokalov. Na meji ni bilo gužve, a sva vseeno porabila tri ure. Presenetilo naju je, da sva na ruski strani opravila veliko hitreje kot na kazahstanski. Rusi popravljajo ceste. Imajo elektriko, bencin, drva … socialistični bloki spreminjajo fasade, staro se umika novemu. V mestu si kupiva malico in srečava zanimive ljudi (pa tudi živali in vozila). Moški s psičko si ogleda zemljevid. Pravi, da je to dolga in nevarna pot. Ponudiva mu, naj malica z nama, a se zahvali. Tudi psička ni lačna, kruh in sir ji ne dišita. Je pa radovedna. Moški pravi, da bodo ceste katastrofalne, a da sva midva dobra človeka in se bova zato srečno vrnila domov. Dobiva pravi (pravoslavni) blagoslov. Kar stisne me pri srcu. Med potjo in tudi še danes se večkrat spomnim nanj. Potem je lepša cesta in lepša pokrajina. Vreme pa ni najlepše in Miro oblači podlogo, a dokler ni dežja, je za vožnjo idealno! In vozila sva se, kot bi jezdila preko neskončnih polj … Pred nama se je prikazalo predmestje in potem mesto – Barnaul. In pristala sva v centru, v modernem lokalu, potem pa poiskala hotel na obrobju. V lokalu v centru sva zapravila toliko, kot je bila cena prenočišča.

Men gre pa iz riti v joške Modrc mi je vsak dan bol tesn

6. dan ponedeljek, 17. 7. 2017 UŠARAL - SEMIPALATINSK Zjutraj se odpraviva. Na drugi strani hotela je vse polno starih (polnih?) cistern. Prometa je zelo malo ali skoraj nič, cesta pa je slaba. Ustaviva se le za zajtrk. Pod pločevinasto streho za pločevinasto ograjo dobiva kavo in ocvrta jajca. Še sreča, kajti nikjer ni ničesar razen osamljenih (propadajočih?) kmetij. Še rastlinje je bolj žalostno. Na nebu so bili razigrani oblački. Sledile so ravnine in grbine. Zapisanih 400 m pa ima v teh pokrajinah žal drugačno dolžino. Ob novem traktorju, ki pripelje nasproti, se spomnim na nečake, ljubitelje traktorjev. Pusta stepa. V daljavi je pastir s svojo čredo. Do Kamenogorska je 355 km, Ajakoz pa je že blizu. Nenadoma je blizu tudi policaj, ki pa na srečo šele izstopa iz vozila. Nekoč je bila tu črpalka. Takih ni več. Vse so dobesedno nove in velike. Prihajava na področje, kjer se ne smeš ustavljati. Povsod so vojaški objekti in kasarne. Od leta 1949 do 1989 je Sovjetska zveza tu imela področje za testiranje jedrskega orožja. Zabeleženih je bilo 456 jedrskih poskusov, o vplivu na zdravje ljudi in okolje pa se niso spraševali. Zaradi obsevanja naj bi bile pogostejše različne vrste raka in nepravilnosti delovanja ščitnice. Šele leta 1991 je kazahstanski predsednik Nazarbajev to testno območje uradno zaprl. Končno en normalnejši prizor – še je življenje! Dva mlada z roko v roki … po poti proti vasi … Potem pa se ozračje nenadoma spremeni. Pojavi se nenavadna slepeča svetloba, v daljavi pa nevihtni oblaki. Sunki vetra so vse močnejši in morava se ustaviti. Na nevihtnem robu sva občepela pol ure. Miro je dobesedno moral držati motor, da ga ne bi prekucnilo. Doživetje je bilo nerealno, čudovito in grozljivo hkrati. Kasneje sva izvedela, da je bil pred nama pravi orkan. Še dobro, da nisva rinila naprej, vprašanje je, kako bi jo odnesla. Tako hitro, kot se je stemnilo, se je tudi razvedrilo, asfalt pa je spet prešel v makadam. Na nevihto so spominjale le še luže in lužice. Razveselila sva se asfalta in bencinske črpalke. Lepi nasmejani fantje! In potem spet klasika – sonce je kar naenkrat zelo nizko … Semipalatinsk! Naključno se ustaviva pred prvim hotelom, ko prideta mimo dva domačina, ki vprašata, če si lahko ogledata motor.On je Kazahstanec, ona Rusinja in prostodušno povesta, da takega še nista videla. Imata staro yamaho fazer 600 in rada se vozita, a nikoli še nista bila kje daleč. Od motoristov poznata samo dva, ki sta šla v Evropo – do Pariza! Simpatična sta in mlada. Takim moraš povedati, da je še vse pred njimi! Standard v Kazahstanu se hitro dviguje in čez par let bosta gotovo lahko potovala … Ko sva bila midva mlada (ojoj, kdaj je bilo to?!) sva živela v Jugoslaviji in … Zdaj pa čakava le tuš, hrano in posteljo (nizko sva padla!). Svetujeta nama, kam naj greva na večerjo. Motor parkirava zadaj na ograjenem dvorišču; soba za dva in zajtrk - 15 dolarjev. Večerja v bližnjem lokalu je tudi poceni in dobra. Spat! Danes sva bila na robu hurikana (tako so rekli fantje na črpalki) in sva jo srečno odnesla.

5. dan nedelja, 16. 7. 2017 ALMATI – USHARAL Zjutraj na vožnji po obvoznici Almati pokaže drugačen (predmestni) obraz. Avtopralnice in tepihpralnice, lokali - karaoke, kramarji z različnim blagom, novi nakupovalni centri … Kupiva bencin in vodo; svaku pa za rojstni dan pošljem fotografijo kazahstanske torte. Ta je samo za Slavkota! Ob avtocesti se pasejo krave, potem pa jih nenadoma zamenja serija igralnic. Dobesedno igralnica ob igralnici! In vmes gradijo še nove. V tej mrzlici je dovoz do marsikatere kar prek blata, a to očitno nikogar ne moti. Ko greva mimo igralniškega Kapshagaja se na desni strani prikaže umetno jezero, ob njem pa raznovrstne stavbe oz. t.i. turistične kapacitete. Ustaviva se na črpalki, kjer si ogledava še pravi ruski avtodom. Lastnik ga ima samo za veselje, sicer je z družino v vikendu ob jezeru, tam imajo čoln in se zabavajo … Koliko stane tak stroj? In koliko pokuri? Da te zaboli glava! (55 litrov bencina na 100 kilometrov.) Ne bi bil za naše razmere. Sledi spet ravnina (zares ravna!). Malo navzgor, potem prelaz in policaji! Še sreča, da je vroče in počivajo. Pogojni refleks deluje. Od tu dalje se voziva (malo) počasneje … Ravnina … Novo in staro z roko v roki prek Kazahstana. Vožnja lahko naredi človeka tudi lačnega. Kosilo ni bilo slabo. Mlada natakarica Alina je bila neverjetno spretna in zgovorna. Povedala je, da je Uzbekistanka. Hrana je bila odlična. Nasičena in napojena (čaj!!!) se peljeva mimo vojaških objektov, potem pa zmanjka avtoceste in asfalt je slabši. Človek bi kar malo zadremal. Še dobro, da ob cesti najdeva domačo gostilno. Kava, prijazni domačini, vse polno muh; potem pa spet dalje v gost promet. Cesta je polna grbin in policajev. Hiti počasi! Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja (kako znano!). Parkirava ob osamljeni črpalki ob osamljenem hotelu in dobiva sobo. In varstvo. Dva policaja sta zvečer parkirala pod najinim oknom.

po mojem te je hotu zavest. Mene hoče vsaka kelnarca, ko vpraša: a boš kaj piu? Men se zdi da to ma polcija vse naštimano

Še dobro, da se ne družim s takimi, kot si ti... Bi umazali mojo brezmadežno dušo. Jaz sem tako staromoden in za cajtom, da še vedno dajem žmigavce, se ne limam na rit pred menoj vozečim,..., res pa je, da včasih izven naselja malo prekoračim hitrost. Pa ne preveč. Sem srečal Thumperja, pa nisva nič pila. Res pa je nekaj nakazoval, da gre na piknik, kjer bo kaj spil. Ampak, da potem ne bo vozil on. A me je napeljeval na kriva pota, kajne?

ob uče bo, če bo preveć bulu

A bo občestvo motosveta kaj imelo od tega??

ni res, potem so mel žurko na gori s pečenimi ribami in lepinjo

poćep

Dej pol še uno slikco k se popacaš s peso

Blejska koča na Lipanci. Mal se ponavljam, ampak drugam se mi pa že skorej ne da. Hebemti Garmont turni pancarji....z mojo nogo niso kompatibilni...žulji pa to.....

MOTOPIS MONGOLIJA 2017 Ne hodi na pot s prevelikimi pričakovanji … (prosto po S. Grumu) Spremembe so edina stalnica v življenju … (prosto po Heraklitu) 1 1. dan sreda, 12. 7. 2017 HRUŠICA – BENETKE – ISTANBUL – BIŠKEK (Kirgizija ali Kirgizistan) Zelo nemotoristični dan. Vožnja (z avtom) do beneškega letališča. Slovo od Nine, ki se sama odpelje nazaj domov (klasično neumno razmišljanje, če bo vse v redu; kot da bi bil otrok prvič v življenju sam v avtu) … Vrvež na letališču, italijanski kapučino in ekspreso, z avtobusom do letala. Končno, še Miro se sprosti. Baje si bo nekdo dal prepeljati lamborghinija! Brez skrbi, ni najin; samo še ta skrb bi se človeku manjkala! Že zaradi tistega prepeljanega dvokolesnega nenovega bemveja slabo spi! Polet proti Istanbulu je miren, vreme je lepo in pogledi iz modrine prav tako. V Istanbulu je dobrih 40 stopinj. Mineralna voda, oranžada; jaz pa pivo. Prvo pivo na dopustu! 2. dan četrtek, 13. 7. 2017 BIŠKEK (Kirgizija) Tudi polet proti Biškeku je minil brez posebnosti. Malo dremanja in malo spanja. Po vseh ogledih Air Crash Investigations bi v nasprotnem primeru o vseh podrobnostih poročal Miro (če bi seveda bil med preživelimi). Preden pristanemo, se nad Biškekom že zdani. Sestop na kirgizijska tla … Malo čakamo, da začnejo s kontrolo potnih listov, a potem gre hitro (pa še 4 ure prednosti imaš!) in s taksijem si za 10 dolarjev že pred hotelom. Hotel Salut – tu naj bi v hotelski garaži čakal motor! Čakal je, čakal, a ne v garaži … pod milim nebom! Vidim, kako Mirota boli srce. In ko imava čast spoznati samega direktorja firme, ki je poskrbela za prevoz motorja … ni nobenega navdušenja, le par vljudnostnih fraz. Potem skače okrog motorja, preverja opremo in godrnja: » Šipca, šipca, umazan, umazan … sam de je, bom pršraufau …« Potem pozabi na vse, kompletira in čisti, čisto je noter padel … Prenašam torbo z orodjem in se trudim biti tiho in neopazna. To je v takih primerih edini recept za normalizacijo stanja. Vse ostalo bi pomenilo prilivanje olja na ogenj. Iz pojenjajočega godrnjanja je bilo razbrati marsikaj o teh Poljakih (firma … Factory ADV) … in o tem, da ni tako poceni … da ni fer … kako se nasankaš … Dobila sem papirje (potrdilo o začasnem uvozu motorja). Uspela sem razpakirati obleke, obutev in čeladi, ni pa mi bilo jasno, kako je Miro pred transportom uspel vse to zapakirati v samo dve torbi. Samo za folijo in najlon, ki ga je porabil, bi bila zdaj ena premalo! Res je sposoben; če ne bi bilo tako, bi imela zdaj v tej t.i. hotelski garaži mokre škornje, rokavice, hlače, jakne in še namočeni čeladi! Tako pa je, kot po čudežu, vse ostalo suho! Popoldan se kljub dežju odpraviva peš proti centru mesta. Ljudi je malo, še glavni trg sameva. Nekam turobno razpoloženje; kako vse drugačno je bilo mesto v soncu pred dvema letoma! (Centralna Azija 2017) Za večerjo izbereva zdrave beljakovine (?!) in poleg nezdravo kokakolo. In zdravo razmigovanje nazaj proti hotelu. Še malo gradbeništva in reklam, zanimiv grafit, ki nazorno opozarja, kam sodijo smeti; in otožni pogled mestnega psička … Pred hotelom sva. V hotelski sobi osamljeni volček čuva opremo in čaka na pot.

Mogoče celo je tako , ne vem , meni so kombi razstavili ,da so še tapete dol jemali , no našli niso nič in to vse zaradi tega ker sem imel okrog vrata obesek v obliki indijske konoplje . Je pa fajn vedet ali je to res ,da ti ga ne smejo oni , če je vozilo v garanciji ........tudi na meji proti Amsterdamu so to razstavljali cariniki in ne servis ,da bi tam kaj zicnu , bi me še zaprli . Imajo pač oblast in moč , pa se pojdi bogu za nogu kregat z njimi kaj lahko in kaj ne . Nima smisla so trdi v pisker ,pa saj vidiš v tej in še kakšni temi .

...je bla tema..... pa ful si bil oblečen...tak da nisem čist zihr.....

sj sme u soboto vidla ... sam .. ker pol nimam konkurence skleca

Kok vs pa tekmuje

https://www.google.si/search?q=policija+letna+poročila&oq=policija+le&aqs=chrome.4.69i57j0l5.5720j0j7&sourceid=chrome&es_sm=93&ie=UTF-8 če bi bil pozoren katere linke limam bi jih videl - no že velikokrat .. pa rajš me imajo kot tebe... pa delujemo na sistemu konverzacije : "prosim" "hvala" .. to smo povzeli po tebi .. ti še uradne linke svoje ustanove demantiraš.. nisem jaz kriv če delajo ceste po klancih navzdol. sicer pa - a lahko certificirano dokažeš 62km/h??? schlossgold ..res pa je , da ni čisto brezalkoholno .. piše , da lahko vsebuje do 0,05% alkohola.. še dobr da je blo full taplavih na bolniški... nisem napeljeval..dražu sem te z alkoholom brez volana..

evo ... pa izlijte svoja ćustwa Pozdravljeni, sem Alin Vetrih, študentka drugega letnika magisterija na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani. V sklopu šole pripravljam raziskovalno nalogo o izkušnjah s policisti v Sloveniji in v ta namen sem pripravila tudi kratko anketo. Zelo bi bila hvaležna, če bi mi pomagali in izpolnili anketo ter jo posredovali še prijateljem. Anketa je anonimna in podatki se zbirajo izključno za raziskovalne namene. Hvala in lep pozdrav. https://www.1ka.si/a/149227 js sm izlil ćustwa ... midva sva eno

Ta črna je SX bajkerca, sedaj pa GT bajkerca. Takrat, mislim da 5 ali 6 let nazaj smo ulovili tipa s trajkom na ridah, res kul mašina, z WW motorjem, pa nažicali za eno fotko Fotka jer sicer obdelana, v corelu sem odstrani mene, Osoriderja, in ostalo šaro, Branko jo je pa še mal porendiral.

aaaaaaaaaaa fouššššššššš Uživaj še namesto mene.

http://motosvet.com/tabla/topic/40055-yamaha-sr-400/?do=findComment&comment=2232172

Vsekakor

Za taka brezpotja si vsi želimo lahke in poskočne konjičke. Bmw to ni, ima pa druge kvalitete. Kljub vsej prtljagi in dvema težkima karakterjema sva dovoljeno skupno maso presegala samo za 6 kg. Več pa v nadaljevanju, ki sledi čez teden dni. Mimogrede, nisi spregledal: Nekoč sem že napisal … če si sam, je problem eden, če jih je več … Spremembe so edina stalnica v življenju.

Smo že trije, sam da mam jest use na glavo ubrnen

Sva ze dve... briga me kdo ma kako porihtan, ampak men tu mač stvari ni všeč. Tisto kar mam, naj bo funkcionalno in končano

No ta post je povsem nepotreben !

Hrušica je zasnežena. Čas za motopis ...

Jaz sem pa srečen, ker sem 3kg pridobil v dobrem letu.