Dvorana slavnih

Od doma - Crnomelj - Vinica - Bosiljevo - AC do Josipdola - Zuta Lokva - Senj - Karlobag - Senj - Josipdol - AC do Bosiljevega - Crnomelj - Metlika - NM - domu... Kaj naj recem, super tura. Cesta od Josipdola do Senja je poezija, naprej do Karlobaga pa je se boljs.. Na Jadranki ze nekaj casa nism bil, pa mi je zdele zal, da ne grem veckrat.. Nabralo se je 540 km, Angel GT so obrnile 8k km, pa se zmeraj drzijo, Honda je obrnila 47k km, pa je se vedno zivahna, po vseh teh km dans sem jaz se najbl hin.. Prva je iz zgodnje Jadranke, drugi dve sta pa grad Sokolac v kraju Brinje.

.........pssssst.........bil danes tam........seveda inkognito, al kako se že temu reče.........skratka uradno nisem bil tam sploh Srečal dol celo nekega norca.....takega živega ........mi je še kolačke zrihtal pri slavni Mileni......pa gume se sploh niso nič svaljkale.....zgleda neka češka jajca, sam črte vlečejo Skratka, fajn je blo Edini dve današnji slikici sta nastali pa še preden sem sploh prišel do Jovanke.....mislim Jadranke ....mmmmm.....res so bili dobri kolački, še pridem

Kakšen je tipičen SLO motorist? Je to bogaboječi, žegne obiskujoči, Nuša Derenda poslušajoči, omejitev držujoči in tri pive med vožnjo popijoči človek. Je to roker, ki se ne drži predpisov, obiskuje zbore, potuje in se ga nažge, ko parkira - rad pa nažge tudi kakšno pripadnico lepšega spola (ali pa kontra in pa seveda tudi homofobi nismo). Je to čoperist, ki se pri omejitvi 90km/h pelje 80, ker uživa - na rit pa ima prilepljeno kolono avtomobilov. Je to tiščač, ki ima na kombenzonu izvezeno svoje ime, na motociklu Akrapoviča, v gostilni najglasnejši in ne jebe nikogar na cesti, ker je ipak najjači. Je to vase zaprti popotnik, ki ne rabi nikogar le motocikel. Je to tapkač po računalniku, najjači na forumu. S svojim skuterjem pa še ni bil dlje od svoje službe. Ali je to mogoče nekaj čisto drugega.

V nulo si ga opisal, le še kofe bi nekam stisnil, a ne @maus

....k si pa diujak... ...pa k maš TerajForce gume gor....pol loh teraš... ...tkole

Seveda, odsek preko Jezeran je super, šel tudi danes nazaj po tej poti. Samo en malo nasvet. Med Bosiljevim in Generalskim Stolom je smotana cesta bogu iza nogu, asfalt gladek in vsak drugi ovinek pesek. Ampak ajde, če je res cajt, grem tudi ta odsek, sicer ti pa svetujem, da greš v Bosiljevem na AC do prvega izvoza za Ogulin. Vožnja traja slabih 10 minut, stane 8kn in si že na lepi trasi za Josipdol, Jezerane, Žuta lokva. Še eno opozorilo vsem, ki se boste morda jutri vzpenjali od Senja proti Žuti lokvi. Ena pederčina je za sabo fino puščala mastno sled in to v presledkih vse do vrha....že spodaj skoraj padel na enem mastnem ovinku Še dobro da češka guma ne ve, kaj je olje na cesti

To bo cela jeba. Obljublal so jim svega in svašta. Zdej jih pa noben ne pogleda. Normalno, da morjo tud oni preživet...kriminal je pa najlažja opcija. Delovniha navad pa tud nimajo. Podporniki bi moral za njih skrbet, pa jim dat iz svojga žepa. Sej če jest naštimam psa k požre za 100 evrov briket na dan tud ne grem k sosedu pa mu težim nej mi da pol za brikete.

Včeraj. pozabil kopalke tale pa še kar stoji

Mislim, da sta vse zajela... Vprašanje je le katerih je največ.

Se bomo pa po burji vozili

1. oktobra bom od skupnih prevoženih kilomtrih na mojem kolesarskem števcu moral odšteti število, ki sem ga v tej temi "prilepil" 25. decembra 2015 in zdi se mi, da je moje željeno število prevoženih km 7.777 že preseženo. Roberto je cheeff ...

Dokler ni bilo familije sva oba uživala življenje z polno žlico. Ko so prišli otroci (2) sva vse podredila družinskemu življenju. Sedaj, ko so otroci praktično pri kruhu, pa je čas, da zaživima po svoje. Ni nama žal, da sva podmladek lepo vzgojila, preživela lepe čase z njima in sedaj, ko se osamosvajata še vedno z ponosom zreva v najino mladino. Za najine užitke je pa sedaj pravi čas. Malo kolesarjenja, moto potovanja...

aha ti si lep? dovolim. ker naziva lepši pa najlepši sta zasedena. Dokaz:

karpačo z jurčkov

No, jaz nimam tako izdelanega mnenja, prazaprav si ga niti nisem v vsej karieri ustvaril, oziroma bi težko rekel kdo je tipičen slovenski motorist, al pa sem preveč solist in v zaključeni družbi, da bi lahko to natančno ugotovil. sicer pa je ta tema, čist enmau podobna tejle temi: Ampak če se morem opredeliti o tipičnem motoristu-ki, bo moj odgovor podoben kot v zgornji temi: LEP in pika

ata, ki se z GSom pripelje do vikija, spije 3-4 pire, pol se pa pokriža preden zakurbla motor. givi top kufr je poliman z nalepkami od žegnanj, po možnosti ma pa oblečen leder lajbč lokalnega MKja, k sta ga ustanovila s sosedoumu Tonetam

V soboto bom šel tankat, najraje kar u Paklo S kerim mopedom, pa še ne vem

Lima lima...

Pase pase pa se pase!

Variabilno krmiljenje ventilov je že zelo stara pogruntavščina tako, da bi tole lahko vključili že ob resnični prenovi agregata leta `13. Prebrisani ko so tile "švabi". Prodajne številke bodo šle zoped v nebo. Ko Sergei Bubka, ki je 35krat popravljal svetovni rekord, vsakič pa zgrabil kopico denarja.

spadam v isto grupo, lepi na kavi, lepi na baščaršiji, još lijepši na čewapima dok je občutek je lepota, majkemi ti nis nkol bil GS fahrer, pa če si se še tok silil v elitno skupino. Izdal te je že leder kombinezon, grba in drajsanje po kolenu

Ker on ima video dokaze... Saj pa vidis,da beseda vec vredna...trije policisti proti eni smrkli z video...

Ne verjemte,to je montaža ,to se ne dogaja. ....

ni nujno, ampak velik pa pomaga k aerodinamiki.

Če se pravilno spomnim, sem imel pred približno 25 leti največjo težo v svojem življenju 84 kg. Ko mi je to težo uspelo "sanirati" na 75 kg sem to težo s pravilno izbiro hrane, z manšimi odstopanji", pridno vzdrževal do moje prometne nesreče leta 2009. V marcu leta 2010 sem se iz URI Soča vrnil s 64 kg, kateri so do operacije kolena znova "skočili" na 72 kg, vendar so po operaciji zopet "padli" na 68 kg, in s pomočjo kula mi jih je uspelo znižati še za 4 kg, tako da sedanjih 64 kg vzdržujem že kar nekaj časa. JEM VSE, RAZEN KRUHA KOT PRILOGO DRUGIM JEDEM !!!

Jeba je z žiroskopom na visokih obratih spremenit smer vožnje. Več mase - počasnejše vrtenje in dosti bolj izrazit žiroskopski učinek mašine. Manj mase, manj vpliva mašine na vedenje motorja... se pa hitreje obrne in jo je posledično težje kontrolirati. In obratno pri zaviranju z motorjem - več mase bo zaviralo manj agresivno, manj mase bo zaviralo bolj agresivno. Si lahko kr predstavljem kako se to občuti pri 15k+ RPM. Se fino čuti razlika med offroad enocilidraši - 2T motor se v zelo podobni (ali identični) šasiji zvrne v ovinek (oz spremeni smer vožnje) za hec (precej manj premikajočih se delov v samem motorju in precej lahko je vse skupaj), 4T zahteva nekaj dela (zelo opazno ko se presedeš iz enega na drugega). Tudi med 4T so občutne razlike (pa sem totalen laik brez kakega posebnega talenta za motošporte), sploh med razvojnimi generacijami motorjev. Resda so sami motorji in zasnova mašin zelo drugačni kot pri MGP specialkah. Fizika zadaj je pa identična. V članku omenjen trik z različnim obteževanjem vztrajnikov se uporablja tudi pri offroad strojih. Hvala za članek @axaQ4, zanimivo branje. Jaz bi rekel da osnovnega 'karakterja' motorja ne moreš popolnoma oziroma zadosti spremeniti zgolj z menjavo vztrajnika. Manjše probleme lahko popraviš na tak način, če je pa motor v osnovi že preveč 'zgrešen' pa hja. Težji vztrajnik bo pomagal, ne bo pa rešil osnovnega problema z zasnovo. Vse je kompromis in vsak kompromis ima svoje meje. V kolikor boš gor obesil deset kilsko utež (namerno pretiravam) se bo to zelo zelo poznalo pri vplivu na vedenje komplet motorja. Mogoče bo celo pospeševal boljš, ga pa v ovinek ne boš več spravil. Pri tako malih razlikah kot jih lahko gledamo sedaj lahko izboljšanje za 1% pomeni razliko med 'odpeljal v vodstvo' in 'razočaran krožil okoli desetega mesta'. Čisto laično mnenje seveda, poleg tega da sem ekstremno netalentiram offroad motorist, tud mehanik ali kaj podobnega nisem.

Ta verjetno spada v prvo skupino le da vozi kljunaša . Po možnosti tudi pove koliko stane dodatna oprema za le-tega.

Najprej pove, kako je Honda zgresila tezo gredi, in mela pokvarjeno sezono 15, (spomnimo se, de so takrat pisali, da bodo obtežili menjalnik, z volframovmi utežmi, pa niso rešli problema) čez dva odstavka pa pravi, da se z v4 sploh ne mors falit, ker enostavno menjajo vztrajnik. To dvoje mi ne gre skupi, in bi lahko mal bol razlozil...

Par let nazaj je o tem pisal soforumaš @Protector. Starim cestama do mora. Lujzijana, Karolina, Rudolfina Jozefina. Odlično napisano, priporočam branje. Malo poišči z iskalnikom tule na forumu.

#Benelli #treK1130 #servis #MarincSpeedShop

Bliža se 1. oktober, ko bom zopet naredil "obračun" letošnje kolesarske kilometrine, in videl, ali bo treba dodati še kakšen km ali tega ne bo treba, ker "moj telešček" je že kar utrujen.

212 slo občin.

Očitno sem pozabil še eno skupino, ki je očitno dobro zastopana: lepotani z vlažilnimi robčki z okusom vanilije, dobri jedci, magneti za pleh pičke, motocikli ščiščeni, tanki polni.

Jaz osebno sem vedel za ta motor "od vedno", je pa zanimivo da ko sem povedal veliki večini moto kolegov kaj sem kupil so bili vsi začudeni, ker niso poznali tega modela. Je pa zanimivo kako je pri pri Hondi (pri ostalih kot vidim je podobno) prav izginil ta segment ST in potovalnih motorjev. Včasih je bilo lepo pokrito: ST del CBFke (VFR ne štejem poleg ker se mi zdi veliko bolj sport kot tourer), potovalniki: Deauville, Pan European, GoldWing. Od vsega tega je ostal samo Goldwing. Ostalo filajo s temi "potovalno/cestnimi" enduro motorji, ki so trenutno kot vidim njpopularnejši segment (NC750x, Crossrunner, Crosstourer). Meni osebno ta koncept ne nadomesti prej omenjenih "odpisanih" modelov. Ne rečem da nebi z veseljem imel Crossrunnerja ali kakega Tracerja ampak vetrna zaščita je bolj tako tako, pa kovčki so spet napičeni če sploh so) v glavnem za vse je pa kriv GS ki je (bil) v zadnjem času preveč popularen! fuj!

ARh+ si pozabil.

Meni osebno je ta pot najlepša, sploh pa zato, ker ni prometa, super asfalt in lepi ovinki https://goo.gl/maps/SG1w5hNTzYn Najlepša je iz smeri Delnic proti SLO, ker se po ovinkih vzpenjaš in ne rabiš veliko bremzati

Se strinjam ampak mi smo sklepali politicen posel sami z sabo. Je nekaj casa generiralo rast in delovna mesta ampak za ceno neizbeznega pogroma firme po koncanju projekta in predrage gradne AC. Je zelo enostavno, so firme ki prezivijo in take ki ne. O slednjih nima smisla razpravljat, se manj pa ima smisla drzati po koncu mrlica.

Speedway naj gre vozit.. Tam ni bremz, pa še z Nickijem bi se super ujela

ko je sin bil star 1,5 pa že hčera na poti, sem se odločil, da motor prodam za par let....in teh par let se je razvleklo v predolgih 20. In potem me je sin v bistvu "zrajcal", da sem ponovno "osedlal", ker si je sam prej nabavil motor.... In ko sem kasneje, odkar sem spet na motorju, razmišljal o svoji takratni odločitvi, sem prišel do zaključka, da sem storil prav.

Danes se nisem imel namen voziti s kulom, vendar sem se zbudil kar zgodaj.

· Ni najlepšega ali najslabšega kampa. Vsi, ki sem jih obiskal in prenočeval v njih, so približno enaki. Lepa narava, skoraj golf travica, toaletni prostori čisti a po izvedbi spominjajo na čase JLA. V dveh sem zasledil celo delitev na »angleško in turško (čućavac)« izvedbo WC. Cene med 15 – 25€. Po dobrem počutju bi izpostavil kamp Beara Camping na polotoku Beara. Imel sem ogromno »svojo« jaso, zvečer so me obiskale srne in se pasle ob šotoru, zakuril sem ogenj in užival v tišini in samoti. Ob self made večerji in steklenici Bordojca, sem lahko na jasnem nebu opazoval perzeide. · Najbolj »odpuljena« lokacija je bila opuščena farma, ki jo je nekaj Američanov (predvsem za ameriške moto turiste) »predelalo« v garažo za shranjevanje motociklov, izposojanje in popravilo. Nahaja se v jugo-vzhodnem delu Irske, imenuje se Moto Feirme. Imajo tudi kamp, v katerem sem, na podlagi ogleda internetne strani, nameraval prenočiti, a me je nered odvrnil od tega. Za te sanjače sem izvedel na forumu ADV Rider, na netu izgleda vse lepo, v naturi je drugače. Ob pogledu na vso kramo vsevprek, me je scena spomnila na odlično tragikomedijo iz gimnazijskih časov »Naivne lastovke«

· Najzanimivejše oglede bi težko razvrstil. Vsak po svoje me je navdušil. V Belfastu sem si ogledal muzej Titanik. Tam so leta 1911 dokončali in splovili slavno ladjo, ki je nesrečno končala kariero že na prvi plovbi proti Ameriki. V Dublinu sta zanimiva muzeja Guiness in Jameson. Prvi od obeh je večji in impozantnejši. V opuščeni pivovarni je prikazan postopek izdelave piva, naučijo te tudi točenja Guinessa in če si uspešen, prejmeš diplomo. Čeprav nisem poseben oboževalec tega piva, mi je po ogledu pint zelo prijal.

· Najslabše vreme je bilo na zahodni obali Irske, na klifih Moher. Škoda. Pihal je močan veter, deževalo je, bili smo v oblaku, ne v megli. Sprva sem odpeljal dalje, ker je bila ob vsem tem scenariju, nepopisna gneča popotnikov iz vseh mogočih držav. Po kakšnem kilometru sem se »vzel v roke« in si rekel: »tukaj si, menda ja ne boš izpustil te znamenitosti…«. Obrnil sem nazaj in se vključil v rajo. Najlepši pogled na klife je bil znotraj »Travelers experience centra«, v kinodvorani.

· Najslabše prenočišče je bilo v Dublinu. Bukiral sem B&B v predmestju, da je bila cena kolikor-toliko zmerna. 195€ za dve nočitvi, relativno poceni in absolutno tesno. Iz lepe tradicionalne irske hiše so spacali »guest house«, natrpali noter knauf stene in naredili kurnike, da se komaj obrneš. Na katerokoli steno potrkaš, je votlo. Ne vem, kaj sploh drži to hišo pokonci. Pa tuš kabina s plastično zaveso, groza. Sicer so bili vsi B&B čisti in urejeni. Umivalniki imajo po večini ločeni pipi za vročo in hladno vodo. Če torej hočeš mlačno vodo, narediš mešanico v umivalniku ali kozarcu, če jo rabiš za umivanje zob. Tečno… · Najslabši zajtrk je bil v Dublinu. V stilu sobe, je bil tudi zajtrk zelo skromen, še več, neokusen. Ko sem bukiral prenočišče, sem dodal po 10€ za vsak zajtrk. Stran vržen denar! Najboljša od vsega, so bila trdo kuhana jajca. Ni nobene fotke, škoda kamere...

· Najboljši zajtrk je bil, seveda, v hotelu v Newcastlu. Kot sem že omenil, sem se vozil po Severni irski, občudoval pokrajino… zanašal sem se, da bom »že nekje« našel B&B, taborjenje mi zaradi vlažnega vremena, ni dišalo. Na koncu se je izteklo tako, da sem šel prenočiti v 5* hotel za 140 funtov. Nek se vidi raskoš… Za zajtrk je bilo na voljo nešteto stvari, jaz sem ostal pri »traditional Irish breakfast«, na Severnem Irskem ga imenujejo »traditional Ulster«

Naslednji dan sem nadaljeval do pristanišča Pembroke, kjer sem se vkrcal na trajekt do pristanišča Rosslare na Irskem. Nočitev v B&B na izjemni lokaciji, s pogledom na St. George's Channel. https://imageshack.com/a/img924/2084/kKTopp.jpg

In spet sem sam. Za vse (bom) moram "poskrbeti" sam. Kdaj bom vstal, kje bom jedel ali spal, kje bom zavil levo ali desno. Edini, ki me spremlja neglede na moje odločitve je lastna senca in nič drugega. To je zame tisti pravi užitek potovanja, ker sem "sam svoj mojster". Zato zjutraj malo kasneje vstanem saj imam cel dan na voljo, da prispem v 60 km oddaljen indijski Amritsar. Mejne formalnosti na Wagha prehodu so sorazmerno hitro končane. Le indijski organi so bili malo bolj natančni pri pregledu. A v približno 2,5 ure sem že zapeljal v Indijo (Koromandijo). Kljub indijskemu prometnemu kaosu v mestu, sem uspešno našel in zapeljal na dvorišče iskanega hostla. Po dobri minutki barantanja za ceno (še predno sem videl sobo) sem že parkiral G-ja pred svojo sobo. Še dobro, da sem "zbarantiral" za ceno (mogoče celo premalo), saj je bila posteljnina že dobro "uporabljena" od predhodnika(ov) in bolj kot ne neoprana. Zato sem preventivno nanjo pogrnil raje svojo spalno vrečo. Sem vsaj spal "na svojem". Ampak to spada v avanturo in sem na takšne in drugačne "pripetljaje" že vnaprej računal. No, bila je vsak kopalnica – WC na solidnem nivoju. Če nisem ravno mlad in bogat sem bil pa vsaj "lep in urejen", ko sem odšel v mesto. Poizkušam najti PC servis, v katerem sem si iz pakistanske Quette naročil zamenjavo počenega ekrana na mojem prenosniku. Ker me ljudje pošiljajo od ulice do ulice – seveda napačne – se na koncu odločim in se usedem v kolesarski tuk-tuk, da me možakar "prigoni" do iskanega servisa. Vendar je tudi ta imel nemalo navicijskih težav in neuspelih poizkusov "pristanka" na pravem naslovu. Končno se mu posreči in v pol ure je prenosnik "kot nov" in že se peš vračam po bolj kot ne umazanih in smrdečih ulicah nazaj v hostel. Med presenečenje prvega dne Indije je predvsem smrad, ki me je pričakal na ulicah. Dosedanje vedenje o Indiji je bilo omejeno bolj na smeti in svete živali, ki sobivajo na ulicah mest. A pozabil sem, da se te "svetinje" morajo tudi "olajšati" tu in tam. In kaj je bolj primerno kot to, da to opravijo kar na ulici. Tako sem že prvi dan Indije spoznal, da je med turističnem ogledovanjem zanimivosti zelo pomembno opazovanje kje hodiš, kam stopiš. Drugače se ti kaj hitro lahko zgodi, da začutiš neprijetnost, ko stopiš na "mino presenečenja". Kasneje na potovanju po Indiji sem videl, da niso samo krave vsega krive. Tudi prašiči in psi pustijo marsikakšen iztrebek na ulicah in cestah. Žal se tudi "homo sapiens" tu in tam spozabi. Nikakršno presenečenje ni bilo videti kako opravi svoje "delo" kar na cesti (dobesedno). Niti toliko sramu – kulture nima, da bi stopili nekam na skrivno mesto, ampak opravi kar na mestu "trenutnega navdiha". O "urinskih dišavah" pa niti nebi izgubljal besed. Vsakih nekaj minut pešačenja po ulicah nosnice zaznajo, verjetno človeško "urinsko prisotnost". K sreči obstajajo tudi lepše stvari. In ena je zagotovo Zlati tempelj v Amritsarju, ki si ga grem ogled na večer. Le-ta je bil na mojem spisku želja – "moraš videti". Zlati tempelj, znan tudi kot Sri Harmandir Sahib je najsvetlejša in najpomembnejša romarska točka Sikov. Kot je navada, se po "svetih" mestih hodi bos, zato obuvalo pustim v zato določenem odlagališču. Prav tako si moram na glavo povezniti oranžno pokrivalo – ruto. Čaka me še sprehod skozi bazenček z vodo, da se "očistim" in že se sprehajam med množico Sikov okoli "bazena-jezera", znotraj katerega se nahaja Zlati tempelj. Pogled nanj je bil prekrasen, zato seveda s pomočjo stojala fotografiram kot nor. A naenkrat me za rokav nekdo pocuka. Ker se med sprehajanje okoli templja gnete ljudi sem ignoriral omenjeno cukanje, misleč, da gre za naključen pripetljaj. A cukanje ne pojenja in oko odmaknem od okularja. Ozrem se in za hrbtom mi stojita dve pojavi v čudnem kostimu in s sulico v rokah. Prva misel, ki mi švigne skozi glavo je, da se želita slikati. Nebi bila prva, ki bi me ob sprehajanju okrog templja zaprosila za takšno uslugo. A v naslednjem trenutku mi odpihneta mojo misel glede fotografiranje njiju. Na lep, preprost in ne ukazovalen način mi povesta, da je fotografiranje dovoljeno, a ne s foto stojalom ! Zato začnem z zlaganjem le-tega. In hecno, celo pomagata mi pri zlaganju. Ob tem mi razložita, da gre le za varnostni ukrep in stojalo kot "smrtonosno orožje" ni dovoljeno. V redu, grem naprej, povečam ISO na aparatu in nadaljujem s fotkanjem. A žilica mi ne da mira in že po nekaj 10 m, ko se "suličarja" odpravita v drugo smer spet izvlečem stojalo. Raztegnem ga le na 1/3 dolžine in ob preventivnem gledanju levo, desno spet veselo škljocam. Takšno početje me pripelje do nove avanture . . . *VOPP Res, da je Zlati tempelj zaslužil največ pozornosti, a tudi okoliške zgradbe so bile vredne "fotografske dejavnosti". Še sreča, da Siki ne dovolijo "svetinjam" k templju ter okoliškim lokacijam in sem zato lahko brez skrbi občudoval prekrasno osvetljene zgradbe brez strahu, da me na tleh čaka "presenečenje". A bolj ko se, ob vračanju, bližam svojemu hostlu, postaja "indija" vse bolj prisotna in gledanje pod noge zelo potrebno v izogib "neprijetnostim". Naslednji dan dopoldne se v bližini hostla dogovarjam s skupino šoferjev tuk-tukov, da me zgodaj popoldne nekdo z najboljšo ceno odpelje pred IND/PK mejo na ogled znamenitega ceremoniala ob spuščanju nacionalne zastave in zapiranju železnih vrat na meji. Ob 14.uri že sedim v tuk-tuku in šofer uspešno manevrira v in skozi mestni prometni kaos. Čez eno uro sem že v moški koloni (ženske imajo svojo) in čakam na osebni pregled pred dostopom na "stadion" od koder bom opazoval "čudo od ceremonije". Še sreča, da me je voznik opozoril, na varnostne ukrepe, ki me čakajo. Zato sem s sabo vzel le 2x fotoaparat (brez torbic), rezervne baterije, kartice, mobilnik in denarnico v katero so prav tako skrbno pogledali. Varnost je varnost, pravijo. In potem sledi dobro uro čakanja na tribuni "stadiona", da se je začelo. Ker je Indija večja in močnejša je njihov "stadion" bistveno večji kot pakistanski. A njihova glasba in govorec pred začetkom in med samo ceremonijo ni nič kaj tišji kot indijski. In v tem stilu poteka tudi cela ceremonija. Razkazovanje kdo je boljši, močnejši, glasnejši, naj . . .., naj . . . .. pač "otroški vrtec". Vseeno je to vredno pogledati. Sem neizmerno užival ob gledanju korakanja, dvigovanja nog, kazanju mišic v stilu "ko vas *ebe" , itd.?! Po približno eni uri "atrakcije" se že nahajam pri "mojem" tuk tuku in čakam, da se šofer nekako prebije iz mravljišča premikajočih. Vsi želimo čimprej priti ven iz tega kaosa, ki ga naredi več tisoč glava množica obiskovalcev. Naslednji – zadnji – dan v Amritsarju zopet namenim Zlatemu templju, saj ga želim videti in pofotkati tudi pri dnevni svetlobi. Foto stojalo ni potrebno in nepotrebnega srečanja s "suličarji" ni v načrtu. Gneča zopet nepopisna. Sem mislil, da bo kaj bolje a mi razložijo, seveda kasneje, da je tu le proti jutru malce bolje. Sicer pa 24/7/365 gneča. Je pa še ena stvar, za katero nisem vedel. Gostoljubnost v templju Siki kažejo tudi tako, da vsakodnevno razdelijo ogromno obrokov tradicionalnega indijskega obroka - riža, juhe iz leče in čapatija, ploščatega kruha, narejenega le iz moke in vode. V mestu je tako le redkokdo lačen, saj se lahko vsakdo brezplačno nahrani v templju. Hrano in denar, ki ju prinesejo verniki ali donatorji, porabijo za pripravo obedov. Sikovski templji sicer priskrbijo hrano in prenočišče za vsakogar, ki potrebuje pomoč. Kasneje sem vseeno dobil manjši obrok hrane nekje drugje. . . *VOPP Prvi tridnevni stik z Indijo je uspešno za mano. Se že veselim kaj mi bodo prinesli naslednji dnevi-tedni. Se nadaljuje …

Pogled proti Patrasu in novem mostu preko ožine Sama sva imela bolj "budget" program, in pa obenem tudi bolj pustolovskega. Prvo noč sva prespala na plaži blizu Preveze.. Zjutraj sva pičila v Albanijo in jo do večera prevozila. Zadnja točka dneva je bila prevoziti slavno cesto SH20, kar je tudi uspelo Prespala pa sva v šotoru na vrhu te ceste, na prvem ovinku Naslednji dan je bila etapa SH20 - Zadar. Od Podgorice sva šibala do Cetinja, tam pa po popolnoma obnovljeni cesti do Kotorja. Cesta je imela asfalt star kakšne dva tedna. Divje, verjetno najboljša cesta na celotnem potovanju. Pogled proti Cetinjam In pa nov asfalt Še pogled proti Njegušem... Potem pa samo gas do Zadra, spanje in po zelooo vetrovni jadranski magistrali domov In tako se je nabralo cca 4600km v 14 dneh