Dvorana slavnih

FOČK, FOČK, en sam FOOOOOOOČK

Windy prav v soboto sunki do 108 km/h. Ce pičiš v pravo smer se lohk pr 100 km/h voziš praktično v brezveterju.

Evo še moja,lp

se nikol ne vprašaš, če kdo tebe sreča in nisi po njegovmu okusu kako te ocenjuje ... kot važnega, prepotentnega, kot narciska, kot diujaka, kot šminkerja, kot nakladača, kot motosvetouca je pač to njegova ocena tebe ... mene ... njega ... in kdo pravi, razen njega, da ima prav kaj vse sm js sreču v mojih 38 letih motoriranja in 54 letih žiulenja ... svašta pa sm se nauču, da se je najbolj brigat zase ....

Za tiste, ki želijo predelavo sedeža odličnega mojstra: Radoš S. Simsič - TCOVER - Laze 18, 5290 Šempeter pri Gorici GSM: 041 713 331, email: terenski@hotmail.com Nekateri ste ga že pohvalili tukaj na forumu. Prav je, da ga toplo priporočim tudi sam in delim svojo odlično izkljušnjo: Do sedaj sem z motorji prevozil čez 80.000 km (pegaso strada, CBF1000, BMW R1200R in polovico od tega na BMW RT 1150 z original večjim in udobnejšim sedežem), tudi ture daljše od 1000 km. Prišel sem do zaključka, da mora biti za moj slog vožnje sedež širši, položnejši, dovolj čvrst, da lahko na serpentinah motor lažje vodim skozi ovinke, ne pa pretrd, da na dolgih turah ne trpi zadnjica. Ker sem dolgin 190 cm, ki rad sedi pokončno in ne nagnjeno naprej na krmilo, so bili vsi originalni sedeži za moj okus preveč nagnjeni naprej, morda še najmanj tisti udobni na BMW RT. Na mojem novem Triumph Tiger 800 letnik 2015 je zlasti sedež sopotnice veliko preveč nagnjen naprej (sopotnica vseskozi drsi v voznika in je bilo treba dvigniti sprednji del sedeža za okoli 7 do 8 cm, kot na sliki spodaj), za voznika pa je tudi zadnji del preveč nagnjen , da sili voznika naprej in preveč pritiska na njegovo mednožje (v sredini je dvignjen?!). Ker je motor odličen, sem se odločil za predelavo obeh sedežev in iskal dobrega tapetnika v Sloveniji, ki bo kos moji zamisli po udobnem sedežu. Moram opozoriti, da sem bil pri več tapetnikih in dobil občutek, da niso najbolj vešči predelave moto sedežev, saj to ni bila njihova glavna dejavnost, niti niso motoristi, da bi razumeli, kaj motorist potrebuje, niti nimajo ustrezne "profesionalne" (dovolj trde) pene. Eden je bil pri prvem poskusu predelave čisto izgubljen in moj sedež celo še bolj pokvaril, kot je bil original. Ugotovil sem, da je dobra predelava moto sedeža (zlasti povišanje, zapolnitev z dodatno peno zaradi druge željene oblike) prava umetnost in je potrebna izjemna strokovnost tapetnika! Tudi pri zadnjem mojstru, ki je nato izdelal sedeža, in je odlično opravil svoje delo, je bilo potrebno večkratno preizkušanje predelave v realni vožnji, da je v tretje sedaj sedež TOP za mojo rit, stegna in slog vožnje (sopotnica je bila izredno zadovoljna že s prvo različico :). Ne me narobe razumet, tudi prva različica je bila dobra, udobna in odlično izdelana, a po daljši vožnji sem ugotovil, da je sicer naklon (ki sem ga predhodno sam narisal na sedež s kredo in si pomagal z vodno tehtnico) sedaj odličen, a sedež za bolj športno vožnjo v ovinkih premehek (premalo odziven). Mojster je ustrežljivo zamenjal peno za tršo. Sedaj je bila športnejša vožnja pravi užitek, a se je izkazalo, da pri stegnih sedež zame preveč ostro pritisne. Na daljši vožnji sem si tudi zaželel nekaj več mehkobe. Mojster je spet ustrežljivo dodal centimeter mehkejše pene in ob strani spremenil obliko sedeža (pohoblal prehoda, kjer sem označil s kredo, da me najbolj pritiska). Skratka, zahtevnejšo predelavo lahko opravi le top tapetnik, ki je motorist in izjemen mojster svojega poklica ter ima posluh tudi za morebitno postopno prilagajanje željam naročnika. Radoš Simsič je držal objubo, da bo prilagajal sedež tako dolgo, da bom zadovoljen. Vsak moj predlog za spremembo je vzel ustrežljivo, razumevajoče, pojasnil, kaj bom pridobil in kaj ne, da bo morda zato občutek na sedežu nekoliko bolj vroč zaradi dodanega centimetra mehkejše pene,... No, nisem se odločil za gel vložek, ker je preveč ljudi poročalo, da so se jim poleti cvrla jajčka - gel akumulira toploto za razliko od pene. Res je, da sem iz Maribora, kjer prebivam, moral v okolico Nove Gorice, natančneje v Šempeter pri Gorici, a zame je najboljši tapetnik, ki sem si ga lahko zaželel. Aja, pa še cena: nekoliko dražje od tistih, ki sem jih obiskal najprej, a predelava vredna plačanega zneska, še vedno pa ceneje kot predelave po naročilu v tujini. Skratka glede na kakovost storitve in uporabljene materiale odlična cena. Janč Pa še original:

seveda k sm tipičen motorist in sem hotel tvojo ženo vidt

Ocitno vam vecini jeznih komentatorjem ni jasna ena kardinalna stvar..... Ni problem v policiji, problem je v zakonodaji. BTW: a je ze kdo kdaj slisal za izraz “izvrsilna veja oblasti? PS: ce bi imeli mi vozniki kolickaj malo zdrave pameti in emapatije do ostalih udelezencev v prometu bi ZADRGA na obvoznici ( in tudi drugje) delovala brez prometne signalizacije in posredovanja organov. Ne deluje samo zaradi Nas voznikov!

....skregana sm z vami do 2345 leta.....

14. DAN IN VSEGA LUŠTNEGA JE KONEC: Zjutraj po zajtrku (dobr da je bil zadnji v Italiji, ker ti njihovi cukrasti zajtrki so grozljivka, definitivno je naslednji nakup mini gorilniček in lonček, ker brez jajc (za zajtrk :P) človek težko hodi okoli hahahah) še skok na plažo v Riccioneju (ne bi šla sem na morje pa da je tazadn kraj, to mora bit polet norišnica…tisoč in ena marela v vrsto) in via domov. Ob vmesnem postanku za malico sva ugotovila, da je kamela v bistvu transformer hahahah….en dva tri in je mizica in stolčki pogrni se hahahha. V glavnem misija v iskanju svizca in bernardinca z rahlim vonjem po sivki je uspela po planu(no edino Mt. Blanc se nama je tokrat izmuznil). Prelazi so must do za vsakega motorista, razgledi (ob lepem vremenu seveda) nezemeljski,…meni osebno je bil najbolj všečen prvi del ture po Švici (pokrajina res kot iz reklam za Milka čokolado, ful v piko urejeno, medtem ko francoski in italijanski del švice je pa tako-tako, malo po domače) . Vreme bi sicer bilo lahko malo bolj motoriranju prijazno, ampak ni zime za eskime hahahah. Kar se tiče tehničnih podatkov sva prevozila točno 4.526 km in niti metra več :P, stroškovno pa je naneslo 975 eur na osebo (vse komplet od nočitev, bencina, cestnin, hrane, spominkov, plačanih kazni do vstopnin), če damo točno na pol, čeprav je moj stroj spil malo več bencina (povprečna poraba 5.5 l na 100 km) kot kamela (4 l na 100 km).

Leta 2014 sem pihnil, zadevo tudi vec kot posteno (glede na visino kazni ze dobesedno neposteno) placal, in od takrat sem abstinent. Ne zato, ker se ne bi znal brzdati, ampak zato, ker so kazni naravnost svinjske - za tistih nekaj piv cez cel dan ko sem garal kot zvina na gradbiscu, pomagal svaku da si je cimprej postavil bajto, sem na poti domov naletel se na smrkce, in ker sem bil toliko uvideven da nisem sel prehitet enega sanjaca, sta me dohitela in ustavila. Placal polovicko - 600 eur deljeno dva, kolikor pik sem dobil, ne vem - takrat sem jih imel 0, sedaj jih imam spet 0, slo je pa za rang kazni od 0,24 do 0,38 promila (ja, ze to stane za eno minimalno placo). Ko sem ju vprasal zakaj sta ravno mene ustavila, sta rekla da sem za kroziscem peljal po sredini ceste - jasno, ko pa je bilo vse fraj, desna stran ceste pa je v sirini vec kot enega metra tako razjebana, da moram vsako leto dat kako felgo povarit. Jutri spet peljem eno, med vikendom sem vsekal v luknjo med asfaltom in bankino - med lomljenjem felge torej niti z asfalta nisem zapeljal. Ce potegnem crto, sta me policaja ustavila preprosto zato, ker sem pazil na svoj avto. V glavnem - 4 leta abstinence kasneje - v petek sem dobil hcerko, in sem si privoscil kozarec sampanjca. Bemti 120 kil imam, pa sem bil cel v rozicah. Ce bi sel v takem stanju na moped, bi bil vprasljivo varen. Pa ne pretiravam. Po eni pivi bi se verjetno ulegel.

...tudi te so lepe ...

Seveda poznamo. Parlament je cirkus...Vlada pa direktor cirkusa z faliranimi klovni ritolizniki...

ti maš pa čudno dijeto ... jest ud februarja du zdej, + 24 kg ...

kb mignu bo kle

Sem nov na forumu in še jaz predstavljam moja konjička Sem bolj na italijanih...

Vrjetn zadnic letos v najlepsi kraj na svetu

Cene so res nore. Verjetno so nore zaradi tistih, ki so jih sprejeli. So pač nori. Smo že pred časom tukaj pametovali, kakšne kazni naj bi bile primerne. In samo pametovali. Če ne drugo, vsaj cene bi znižali in uvedli kakšne alternative. Glede kaznovanja je pa tako, da brezdeljni fikusi samo gledajo, kako bi koga na cesti zaj..., ker je nekoga opozoril ali pa spustil. Glavno in edino pomembno je kaznovanje za vsako malenkost. In tega ne bodo ti fikusi nikoli priznali. Lahko pa meni verjamete, da je tako.

...kakšen majhen gs-ek

. ... potujoči cirkus "Trio čelos"

tipična kombinacija vege so zato, da imajo lepšo postavo globlje duhovne občutke... ker pa smo moški le za telovadbo si omislijo štirinožne ljubljenčke, da zapolnijo še tisto duhovno ljubezensko praznino...

Jaz sem se lani v morju kopal 28.11., sam takrat sem bil se mlad pa neumen.

En tag driveam dol po strasse, lookam kero Mujer bi attachal nase, eno bello, k gerne da... a se kvalificiram?

Zadnji up-date, malo spremenjena zadeva....

.... SWAŠTA... ...a mi zna kdo povedat v kero grupo spadam? ... pa še neki: ...a če imam avto automatika.... a pol nisem avtomobilist?..

Slabo vreme....sem tudi z Mileno govoril...mogoče drug vikend. Če bi šel sam Ok, prikolico mi pa lahko dol fukne

mene pa total nč ne briga kaj koga briga o meni...vzamem brihtol, pa 2 smartija in je wijuuuu

Saj si se zame tudi...se v Soču pršu na kavo...Hvala...

če peleš 100 pa veter 100 te radar ujame na 200

...študiram, kje bi zdele kak kres zakuru...

Je že mem........hmau bo jezk upletu...

js ponavad izvršilno vejo ablasti kaznujem tako, da vozm po predpisih in jih s tem ob žiuce spraulam

Ce bi nalepil se blond kitke ne bi bili.

Tud z dopusta ne da miru

Danes sva se z burjo lovila po Krasu . V ponedeljek dobim tudi kreše. Nič drugega ne bom dala gor! Tak kot je, je popoln ! Ajde, mogoče šipco.........

5. DAN: Po top zajtrku (clo jajca so mel, kar je v Italiji cel luksuz) pa malo spremembe plana glede na ne najbolj obetavno vremensko napoved v naslednjih dneh in že ta dan napad na Great St. Bernard Pass pogledat bernardinčke (menihi so jih začeli vzrejati tukaj gor pred okoli 300 leti)…tak pesjanar bi kar bil, glih prav len, da ga ni treba stokrat na sprehod peljat hahahha, še kratek sprehod po muzeju, kako so včasih živeli tukaj gor, nabava spominkov, malo navzdol pa spet navzgor še na Petit St. Bernard Pass zalizat nagačenga svizca (nč ni blo iz princa, pač ni žaba hahahah) in ob razgledu na s soncem Mt. Blanc sva končala v megli, da bi jo lahko rezal z mačeto na Cormet de Roselend (šele čez dva dni , ko sva se z druge strani spet peljala čez sva videla, kje sva se sploh vozila), čez Chamonix nazaj v Švico (Saxon) prespat

4. DAN: Takoj za dobro jutro serpentine na Gotthard pass (tunel sva spustila in raje zagrizla v hrib, sva pa prej v dolini naletela na vrtalko »Heidi«. Na Gotthardu sva si privoščila v izi zajtrk z razgledom. Plan je bil ogledat si še sotesko Teufelsbrucke, a sva videla bolj malo, ker se gredo dela na cesti in se ni dalo kar tako ustavljat…tudi sicer je v Švici ogromno dela na cesti, ampak ceste, sploh po prelazih so v piko. Naslednji prelaz je bil Furka Pass, z izjemno panoramo na naslednji cilj Grimmsel pass, vmes sva se poslikala še pri slavnem neslavno zaprtem hotelu Belvedere potem pa na Grimmsel pogledat, če svizci zavijajo čokolado v folijo (Murmeltierpark)……no te špehbombice so tkooooo lene, ne vem, če se je eden od njih v pol ure celo enkrat premaknil, tako da dvomim, da jim gre zavijanje hudo od rok hahahah....so pa tko kjut, to pa ja. In ker je kljub norim ovinkom po prelazih manjkalo adrenalina, sva se šla malo guncat na viseči most in peljat še z najbolj vertikalno železnico Gelmerbahn (včasih je bila to tovorna železnica za akumulacijo na vrhu, danes pa prav fajn služijo s turisti)….čeprav nekaj hudo adrenalinskega ni, mogoče da bi se na pol poti strgala zajla in bi mal bl letel po bregu navzdol hahahah. No na poti navzdol se je vreme spet skisalo in spet so bili v igri deževniki. Ko človek misli, da ne more bit slabše pa se najdejo še švicarski organi, ki ti za 3 km/h (čisti speeding hahahah) zagrenijo dan….no za tistih 40 chf so se ornk namatral, najprej d so se končno zmenil, kterga od naju bodo oglobil, potem jim pos terminal ni delal, niti drugi ne, ampak na konc so dobil tist dnar, čeprav plačilni je tako izpolnjen kt če ne bi bil, sm kdo se bo pričkal z njimi, glede na višino kazni kot jih majo,sva jo še dobro odnesla z najnižjo. Drugače tako vzorne vožnje kot v Švici še nikol nisem vidla, vsi vozijo striktno po omejitvah, vsi dajejo žmigavce, noben ne prehiteva, ne trobi…..ne vem od kje tisti Švicarji na naših AC k se vozjo 200 do 300 pa blendajo že en kilometer za tabo. No zaključek dneva je bil mal boljši po osvojenem Simplon Pass-u. Prenočišče pa spet nekje v rovtah, po 40 minutni vožnji v rahlem dežju, po temi, cesti široki za en avto v neke hribe, ko se človek vpraša, če »Jožica« sploh prav kaže sva celo prilezla do smučarske vasice in čist fajn hotelčka…..dobila, kot se je ata na recepciji izrazu »the best room«, z dvema tuš kabinama in dvema wc-jema, sm noben ni bil tolk velik, d ne bi blo treba ritensko not in da ti kolena ne bi gledala čez prag, ko si na školjki hahahha.

Povprecni Motosvetovec ne obstaja, tu na Motosvetu so samo Nadpovprecni !

Te sam @pik1nabira, k je mal razigran, js pa @Kmet2nisva nič dobila. Še dobro da ga mal nazaj tišiva.

ja sam jih pa saj ene par metrou neb meu več pred učmi

men jih kaksn meter prpel, jih nucam...pa se jih boč saj mal rešu....

Razmisljam, kako se izognit ravnanju cca 50 kubikov drv.

pousod in vsepousod hitrostomerci kr u kamne brcajo ko se mim pelem po omejitvah

13. dan: Ker sva imela čas sva v MonteCatini Termah zjutraj šla še na Funicular in se z Gigo-tom (Điđotom ) peljala na hrib v stari del mesta…..na hitro naredila en obhod (pač tipično toskansko mesto s tisoč in eno gostilnico in trgovino s spominki), potem pa proti Imoli v spominski park, do kipa Ayrtona Senne (lani je bil ravno takrat, ko sva šla mimo koncert Metallice in nisva rinila v gužvo). No potem je moj ugotovil, da zadnja guma na kameli ne bo zdržala do doma in ima resne znake plešavosti (kaj ne bo boga reva, če tovori vso prtljago , to je uraden razlog, neuraden je pa da ga dečko ožema čez ovinke a ne hahahah) ….se pravi tudi tokrat iščemo vulkanizerja (te znamenitosti tradicionalno ne spustiva na nobenem potovanju hahahah)….našla sva ga v Riminiju, čeprav sta oba vulkanizerja govorila samo italijansko, midva pa vse ostalo, sam tega jezika ne :P, smo zmahali, da so kamelo preobuli, dobila sva še Pirelli kapici za reklamo in piči za Tavullio (Terra di Piloti e Motori)k Rossiju. Pametna kot sva, na poti pač pozabiš kater datum je, kater dan je, edina skrb ti je levi in desni ovinek in kje je naslednja pumpa hahahah, sva malo zgrešila, da je ravno ta vikend v Missanu moto GP in seveda v Tavulliji (sicer je bilo malo sumljivo veliko ljudi v rumenem, ko sva se bližala) in okoli folka kot toče, v vasi vse fluo rumeno in pripravljeno za tridnevno fešto….samo filing pa je (čeprav rezultat naslednji dan sicer ni bil ravno blesteč, ampak The Doctor je pač The Doctor)……jaz sem se postavila v vrsto za v VR46 store, moj pa v vrsto za mizo pri Da Rossi-ju. Dobro, da obstaja moderna tehnologija, po messengerju mi je poslal fotko menija, jz sm zbrala kaj bom jedla, on naročil, jaz vmes nabavila majčke (kolkor še ni bilo zropano) in ko sem prišla iz tgovine je bila hrana ravno na mizi…..če midva nisva carja hahahha.

12. DAN: Pri zajtrku nama je družbo delal mali Pablo (žal ni šel v kufer drugače bi šel z nama hahahah). Potem pa nekaj časa jajcanje po gužvi po obalni cesti, a sva ugotovila, da bo to čisto predolgo trajalo, zato sva zavila v notranjost, večino dneva prevozila po ovinkastih cesticah bogu za ledjima, ko naju je začela lovit noč pa na AC in piči do MonteCatini Terme v Toskani, kjer sva imela bukiran hotelček (poln penzičev, ki so feštali še pozno v noč ob živi muziki….ouuujeah). Pred spanjem sva šla na en gelato tasting tour po mestecu, (zmagal je gelato ricotta-kandirana mandarina-pinjole-črni sezam in grški jogurt z mangom)…pač sladoled za večerjo, zakaj pa ne, če lahko.

8. DAN: Po jutranjem naskakovanju kufrov (prtljaga se nama je nekam namnožila hahah) pa končno spet s soncem obsijane ovinke…prvi je padel cOLCol du Galibier (z eno gumo v Franciji, z drugo v Italiji), potem Col D'Izoard, kjer sva se opremila z gumijastim cukrom, potem po malčki z razgledom Col Angel z ogromno svizci po travnatih pobočjih, ki se sekirajo za ljudi tolk k za lanski sneg, boli jih, oni veselo žvečjo korenince in se debelijo hahahah in za zaključek slavni Col de la Bonette, najvišji prelaz francoskih Alp…k na luni, mraz pa en glih tolk. Potem sva za par dni z Route des Grandes Alpes odvila na toplo v Provanso vohat sivko. Preko bookinga sva našla en luškan kmečki turizem v vasici v osrčju Provanse in uletela ravno prav za večerjo (čeprav nisva javila kdaj prideva in če bova na večerji je teta skuhala malo več, da sva se pridružila skupini senior Nemcev), ki je bila toooop. Lastnica nama je dala še kup zemljevidov in napotkov, kaj si splača pogledat v Provansi, tako da sva ugotovila, da bo treba v prihodnosti en dopust rezervirat samo za Provanso in si v izi ogledat vse kar ponuja.

6. DAN: Štart v kislo jutro, zajtrk na poti in vožnja preko zelene hribovite švicarske pokrajine posejane s tipičnimi lesenimi hišami, ki bi bila še bolj fotogenična ob kakšnem sončnem žarku je popravil obisk tovarne čokolade Cailler, kjer sva se na koncu interaktivne predstavitve (še boljše kot pri sosedih pri Zotter-ju) zgodovine izdelave čokolade dobesedno obžrla cukra na degustaciji (all you can eat oziroma pojej tolk, da ti je na koncu slabo hahahah). Dodobra sva izropala še trgovinico (v Franciji isto čokolado prodajajo pod znamko Nestle) in si šla okus malo popravit v Gruyeres….vasico znano po siru grojer in z vonjem po starih prešvicanih štumfih hahahah. Seveda nisva mogla spustit sirovega fondija (ugotovila, da so nama policaji par dni nazaj odžrli glih en fondi hahahaha), ogleda gradu in H.R. Gigerjevega alien bara (res hud ambient), kjer sva vase zbasala še tradicionalne meringues de Gruyeres z double creamom in v dežju začela z Route des Grandes Alpes (s tolažilno mislijo slab začetek dober konec). Prespala sva v apartmajčku v neki manjši smučarski vasi (tam ima vsaka vas ene tri žičnice in par smučišč :P) sredi gozdov, ata nama je zrihtal še večerjo, zjutraj nabrane jurčke, potem pa spat, ker naslednji dan je bila v planu misija napad na Mt. Blanc oz. Aiguille du Midi.

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat". A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče. *VOPP Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega. Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba ! Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !, kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega. "Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet) Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah. Se nadaljuje . . .