Dvorana slavnih

Po en stran gor po drug stran dol okrog Gorjancev. Nekajkrat izgubljen in najden v gozdu. Naredil 171 km. Min temp -0,5°c max 7°c. Efektiva premikanja 4:20 ure, povprečna brzina pa cesti, makedamu primerna 38,9 km/h. Po Slo strani 60 km makedama malo asfalta. Cro stran ozka zavita cesta od Slovenske vasi pa do Metlike. Zanimivi razgledi. Na Cro strani en kup odmaknjenih vasic, kjer se je čas kar malo ustavil. Nad Javorovico Kostanjevica na Krki Še več takih Stari grad Žumberački na Hrvaškem. Za letos še ni konec.

Ne, ni še konec Ni lepšega kot sončna novemberska sobota...za en giro z motorjem. Ustavila in slikala sem pa samo enkrat, ko me je očaral prizor v Ajbi...jesensko listje v zraku in čudovita Soča...bjutiful

Jadransko magistralo sem do Jadrana zategnu

Ena od vceraj

Sem se odpravil na jug v sredo v smeri Jadranke. Na Knežaku sem občutil prve udare burje. Upanje, da bo burja ponehala, je bilo zaman. Jadranka je bila zaprta za prvo skupino vozil. V NoviV sem krenil na sever, da obvozim znak prepovedi vožnje in morebitno policijsko kontrolo ter se vključil nazaj na Jadranko v Klenovici. V začetku je kazalo, da bo OK, le tisti obvoz me je pošteno spotil, vozil sem po šodru, ki ga je razjedla deževnica zadnjega naliva. Velebit s kapo, zanesljiv znak za burjo Vzel sem si čas za fotkanje, vidljivost je bila idealna Novi Vinodolski... ja, vinogradi... Kam pa zdaj ? Proti jugo-zahodu.. po šodru, kar naporno V Senju sem sušil premočena oblačila in ob čakanju, da se roba posuši, naročil (ne priporočam) kalamare nadaljeval sem po D8, kljub zapori za I.skupino. Enkratno! Ta kažipot me je spomnil na tisto hudourniško pot... Burja se je, navidezno, umirila a je klobuk nad Velebitom oznanjal, kaj sledi Večer na Murterju je bil lep Jutri, v nedeljo, moram v Ljubljano. Še ne vem, kje bom vozil...

Naš tamali je muvi star ratu!!

Start v Paklenici ob lepem sončnem vremenu, potem pa opozorilo za burjo in prepoved vožnje za vozila I. kategorije. Bolj kot burja, ki je praktično do Karlobaga ni bilo, so me skrbeli "kunolovci". Zaradi prepovedi tudi v smeri Senja sem jo "mahnil" v hribe. Baške Oštarije "vlejče ko strejla". Med Gospičem in Otočcem nekaj dela na cesti. Na Kapeli sonce vendar le 7 stopinj. Včeraj in danes skupaj 788km.

Cca. 114400km

One candy...

še zadnji topli utrinki pred zimo

Če so pa lahi tako gor na polproizvod nataknil, skoz samo 200 drgnem, najprej nekaj kompletov prepereli SC SP, ma je po 2500 km spred in zad zginla, pol sem na metzeler M 7 RR perešaltu, zdržijo tam do nekje 5000 - 6000, z njimi sem tudi oddrajsal in poletel, fajni občutki ...., pa jih še kar drajsam ..... Nekoč, davno nazaj, v rani mladosti sem se preganjal z motokros motorji, ti so spred in zad vedno opletal, mal, al pa mal več, levo in desno, zato sem takih situacij navajen, posledično je men čist vseen kakšne gume trajbam, ker je zame vse dobro, oz. vse predobro za vožnjo kakršno jest zmorem ..... Mi je pa fino brat experte, kateri opisujejo o občutenju nekih povratnih informacija, vodlivosti gume, trdotah bočnic, prehodih iz trde na mehko zmes, trdotah karkase, pritiskih v gumah, koliko oni vse še tako minmalne razlike občutjo in kakšen grozno velik vpliv ima to na njihovo vožnjo, da se morajo zaradi tega prilagajati gumi, spreminjati stil in način vožnje, da se pol komaj dobro - varno počutjo v vožnji ..... Jest priznam, nimam pojma o gumah in me to tudi ( teorije, zgradba, tehnične lastnosti, pritiski ) grozno ne zanima, jez se usedem na motor in gasss ......, uživancija ..... Vidiš, zato ne morem kej dost pisat o gumah, zato to zadovoljstvo prepuščam drugim bolj poučenim, z boljšimi abčutki .....

....priprave na zimo Lp, notranc

njemu tudi moped ne nudi kar hoče, bilokateri razn BMW Zdej, če pa resno: poznam par zglednih rejserjev, ki znajo olupiti gumo in imajo izredno solidno vožnjo, brez napak a hitro in vozijo, ne boš verjel SF+ (Rumeni, Živnorc) itd... Če bi vsaj mal prebral, kaj nekateri napišejo, ko so jo gonili po Grobniku, racelandu, če bi pogledal slikice, ki jih prilima @kronikpotem ne bi takih budalaštin pisal. Poznam pa celo nekaj spet zglednih rejserjev, ki so na GSu šolali marsikoga in to na conti trail attack. Ja tut @krucimuci je med njimi, pa Solorider, pa Nearrein itd. Ljudje, ki so sposobni peljati vsako kurčevo gumo dobro. Zato, tale fama okrog sovraštva ali pa slepe zaljubljenosti do neke zadeve je vsaj po mojem prepričanju malce pretirana. Si opazil da @kmet2 nisem omenil? On tudi z leseno gumo pelje bolje kot 90% drugih motoristov

Pol četice čuva ribice pred čapljo...

Včeraj proti "kurjem kljunu" danes pa Jadrankaaaaa... Ob startu v Celju oblačno vendar cca 18 stopinj, potem pa se je nekje v Mokronogu zjasnilo in občasno je do Josipdola bilo celo 20 stopinj. Nekje pred Generalskim Stolom... Na Kapeli in Vratniku megleno in 11 stopinj, za vodo pa 17-18 stpinj in prazna cesta. Odsek Karlobag, Lukovo Šugarje sem seveda ponovil. ŠAJBA! TEMA... ????

Am utisnu oblacne Kilometer Po pesku

Načrt je bil ribolov... ampak burja ga je odnesla. Prav, se gremo pa navtično kulinariko

. tud Ronaldo ni več to kar je bil včasih

moj versys gre po gpsu 238kmh, ac obvoznica reka, oktober 2018, rahlo popimpana elektronika ne wobla

tut preko Bosne al pa Hrvaška ima dooolge ravne odseke, če je, ga lahko uporabiš če ga ni ti je pa dolgač kot na AC,. V primeru dežja in potrebe po hitrem transferu je AC kot suho zlato, sploh ko se cel dan voziš po 35C, vmes kako kazen plačas in na koncu ko se ti mudi je vhod na AC kot vhod v nebesa,

Sej se ne vozis na tempomatu po golici. Tempomat imas cez vasi. V 6. 55km/h, ker itak stevec laze.

Nic ne suva. En tak motorcek je za fijakat se lepo pocasi naokoli. Tisti ki hoce dirkat, bo moral po cem drugem poseci.

Sej to se vedno sam vozim. Startamo skupaj, pol me pa v gostilni pocakajo.

Včeraj je bilo precej vetrovno ...

Sprej kot sprej. Ene tri piksne Motula sem spraznil na svojem. Ma niti ni važna znamka, kot to da se redno maže. Frčijo pa več ali manj vsi... eni bolj drugi manj. Tisti, ki manj frčijo so potem bolj nadležni, ko je treba pucat feltno, ketno ali pa zobnike. Uglavnem se ni za sekirat. Feltno kamot spucaš z WD40, ki ga špricneš na krpo. Če te moti, da leti na vse konce pa probaj taktiko večkrat po malem. Isto je z pucanjem… lahko drgneš enkrat na sezono kot majmun ali pa pucaš za sproti. Jaz jo recimo večkrat samo obrišem z starim kuhinjskim prtom... ko je ketna topla, gre stara mast lepo dol.

najprej se naučiš poiskati iskalnik na strani (Ctrl+f - če ga ne najdeš)- btw govorim o vseh straneh , na katerih iščeš karkoli , tudi tu - vtipkaš željeni niz - začneš z najkrajšim v tem primeru "cafe" - in če na forumu novinci ravno ne odpirajo za eno vprašanje cele nove teme - in imaš iskani rezultat na 3.mestu takoj za zadnji čas najbolj obiskano temo "z900 cafe..." za vse predelave potrebuješ strojniške risbe/načrte , nek "elaborat" s podrobnim opisom predelave določenega dela v katerem so navedeni uporabljeni postopki in materiali naprimer : "matica M6 DIN985 , razred 8 , svetlo cinkana" ... seveda mora natezna , vzvojna in strižna trdnost materialov ustrezati izračunani ali predvidevani obremenitvi iz samih izračunov , ki so del elaborata, ki si ga naredil. rezanje, krivljenje in varjenje : tehnične risbe , izračuni in točen opis priprave samih obdelovanih delov s točnim opisom postopka : kje boš/si odrezal, pod kakšnim kotom boš pripravil nov stik za varjenje (te stvari so načeloma standardizirane s postopki priprave pred varjenjem - določeni so koti , razmaki za korenske vare) ,kakšno notranjo ojačitev spoja boš dal na stik dveh cevi , način varjenja (plamensko,obločno,MIG/MAG/TIG) , uporabljen dodajni material(tip in model elektrode pri obločnem varjenju , tip in odel žice pri MIG/MAG, tip in model žice pri TIG) , ki mora seveda ustrezati željeni/potrebni kvaliteti zvara , ki si ga navedel v izračunih v elaboratu.. ta del elaborat mora biti podpisan s strani varilca , ki je imel v času varjenja veljaven atest , ter priložen račun od varilca če to nisi ti osebno. za rezkane ali stružene dele - sploh nosilne /obremenjene dele (osi koles , puše) moraš priložiti poleg delavniških risb in izračunov tudi dokazilo o nakupu točno tega materiala , ki s svojimi lastnostmi ustreza izračunu ter certifikat/tehnični list od proizvajalca na katerem pišejo vse lastnosti materiala. pa tako naprej po papirnati vojni in ne pozabi na "Ctrl+f".. veliko sreče. DAMI34 pa lepo poprosiva , če bo to prestavil v ustrezno temo kajne..

ne znam zasto si toliko skeptican prema proizvodima Made in Slo ?! Da se malo maknemo od motora: gorenje, cimos, iskra elektronika ........ vratimo se na motore: akrapovic i savatech / mitas. a na slici se vidi jedna moja prednja koja je izdrzala dvije zadnje..... malo me iznenadilo kako se brzo trosi pri kraju

Sej ni trditev, ampak pac dejstvo da je mitas nepoznan v motosvetu. Nankang so bile se bolje ocenjene pred leti. Bi jih kupil ce ti jih nekdo predlaga? Jaz jih ne bi evo. Mitas bi vzel samo zato ker so slovenske, ker vem da je v sloveniji ogromno know-howa, pa da ne bi znali ene gume narest. Ampak nekdo drugi, anglez, nemec, francoz ... bodo pac skepticni kot sem jaz do nankanga.

Tak se to dela

Burja!! VID_20181114_101028.3gp

to pa sem spregledal, veliko da na gostilniško razpoznavnost, zlata fedra in mitas gume ne gredo skupaj... spet se bo sam vozil

ostao bi u cudu koliko je ekipe u AUstriji koji su na mitasu .....

In taku se gre Tiger stiskat k Maliki na "njen" fotelj...

"V pripravi" ...

Tut burja je ne odpihne

Vse od zadnje resne fure sm se prepricval, da se bom se mal peljal... Zato nikakor nism hotu dat honde na stojala, zeljo po zadnji letosnji furi sem si uresnicu dans. Nabralo se je sicer previdnih 80 km, ampk sem vseen zadovoljen... End of story, see you in next season..

...naj te ne preslepi..... z glavo na tipkovnici je težko tipkat...... aha...glej gornjo sliko......

Boli me kurac za njih pa se za kakega zraven,vazno da je men usec,offroud me ne zanima,ti zgleda si neki offrouder al kaj?Motor bo odkesiran,tko ko use kar imam,Razumem pa da gre enim na kurac da se morjo s startmi jajci okol vozit pa sami sebe tolazit kok so hudi.Ponavadi nisem nesramen ,ce me pa ze za jezik vleces pa naj bo.

Menda piloti helikopterjev, ki prej niso leteli, brez večjih težav "presedlajo" na letala z fiksimi krili, obratno pa je težje. To naj bi veljalo tudi za motocikle. V primeru, da si navajen na "telelever" je prehod na klasiko težji kot obratno. Pa da ne bo sedaj kdo spraševal zakaj še v moto GP nimajo Teleleverja .

In še zgodnje obvestilo-vabilo . . . Vabljeni na potopisno predavanje: "Z motociklom do Indije in nazaj" v četrtek 25. 10. 2018 ob 20. uri v gasilskem domu PGD Groblja - Latkova vas 214 (v knjižnici Prebold pa v torek 6. 11. 2018 ob 18:30h, če se ne motim). Lokacija PGD Groblja: Karta Vabljeni ! p.s. Brezplačni parkirni prostor pred trgovino Jager v bližini.

Dan se počasi poslavlja in mene že nese po strmini proti trdnjavi Mehrangarh Fort, ki se bohoti neposredno nad mojim hostlom. Pogled na večerno mesto, v katerem se vse bolj množično prižigajo luči postane prekrasen. Napotim se pred mogočna vhodna vrata trdnjave Mahrangarh, kjer so več stoletij živeli maharadže. Komaj dobro postavim stojalo in naredim fotko se iz trdnjave proti meni napoti čuvaj-varnostnik. Podobno kot varnostnika pri Zlatem templju v Amritsanu me tudi tukaj le-ta vljudno opozori, da je fotografiranje s foto stojalom prepovedano. Na vprašanje zakaj ?, mi obrazloži, da gre zgolj za varnostni ukrep, ki ga moram upoštevati. Rečeno – storjeno in že pospravim stojalo ter nadaljujem s povišano ISO nastavitvijo na fotoaparatu. Kljub že trdi temi se nas kar nekaj radovednih turistov in domačinov s terase ob trdnjavi razgleduje po modrem mestu pod nami. Zjutraj "vajo" s fotografiranjem ob trdnjavi ponovim in ob gledanju na modro mesto pod sabo me le-to spominja na Ghardaia (Alžirsko mesto, moto tura pred ulalaaaa leti). Naslednji dan posvetim "izgubljanju" med modrimi ulicami in obveznem obisku starega dela mesta, kjer je znan Sardar market, kjer dobiš vse kar želiš. Market obdaja dvoje vhodnih vrat – Girdikot, na sredini trga pa je stolp z uro. Vrvež nepopisen, kot se za pravo tržnico pač spodobi. Tudi po mestnih ulicah vrvež proti večeru, ko se temperatura malo spusti, nekoliko oživi. Le vonjave, tiste prijetne predvsem pa one manj prijetne, le-te so žal v večini, so neglede na dnevni čas enako močne - neprijetne. Zaradi časovne stiske (potek iranske vize) se iz Džodpurja namesto proti jugu (Goa) napotim proti vzhodu, saj "moram" videti Varanasi. Sledita dva dneva tranzita iz enega dela Indije v drugi, vzhodnejši del. Spoznavam "obcestno" Indijo in njeno življenje. Na cestne "kamikaze" sem se pa tudi že navadil in sem se jim uspešno umikal. Tako srečno prispem v Varanasi. Tokrat še dodatno srečno, saj se je dva dni pred mojim prihodom zrušila betonska konstrukcija nove avtoceste, ki jo gradijo nad cesto, po kateri sem se pripeljal v mesto. Ob nesrečnem dogodku (18 mrtvih) so betonski nosilci pod sabo pokopali nekaj avtomobilov oz. delavcev na gradbišču. Nekako se prebijem skozi prizorišče nezgode in se v bližini reke Ganges namestim v Brown Bread Bakery hostel. Ker je ulica ob hostlu precej ozka mi v hostlu odstopijo svoj skladiščni prostor, ravno dovolj širok, da vanj porinemo mojega G-ja. Še sreča, da lahko premaknejo plastične "balone" z vodo in naredijo prostor za motor, saj bi na ulici resno oviral "promet". Ko jim omenim, da imam namen narediti na ulici redni servis na motorju pa jih zagrabi "panika". V naslednjih urah, dnevih ugotovim, da bi bila to res misija nemogoče – pač pomanjkanje prostora in gneča. Na srečo me lastnik 2. dan odpelje do "normalne" ulice, kjer ima njegov prijatelj mehanično delavnico. Tu se lotim dela (menjava olja, filtrov) a se že po 5 minutah začno zbirati firbci in "normalna" ulica je kmalu zabasana z njimi. Kolikor sem uspel z enim očesom opaziti med delom, je množico firbcev nekdo z "vzgojnim ukrepom" – palico razganjal. A so se znova in znova "nagužvali" okrog motorja. Po dobri uri in pol je motor že spravljen v "garažici" hostla in pripravljen za naslednjih 10.000 km. Kaj napisati o Varanasiju ? Sigurno mesto, ki si podobno kot Tadž Mahal, zasluži ogled. Seveda je najbolj "znan" po sežiganju trupel. Varanasi je najbolj sveto izmed vseh Indijskih svetih mest. Leži na levem bregu najbolj pomembne in najbolj čaščene indijske reke Ganges. Hindujci verjamejo, da je tisti, ki umre v tem kraju, osvobojen večnega cikla reinkarnacije (ponovnega rojevanja) in takoj doseže blaženost, nebesa oziroma nirvano. V osrčju mesta je ogromno "ghatov" – ceremonialnih stopnišč, ki peljejo do reke. Kot običajno na potovanju se že pred sončnih vzhodom sprehajam ob reki od ghata do ghata. S fotoaparatom beležim jutranji utrip hindujcev. Že pred sončnim vzhodom se ob reki zberejo množice romarjev, ki izvajajo obredni pozdrav soncu in se okopajo v Gangi. Domačini si v njej umivajo zobe in zajemajo vodo za jutranji čaj. Potujoči sveti možje, ki so se odrekli zemeljskim dobrinam, pa prosjačijo za kakšno rupijo. Čolnarji te želijo popeljati na turo po reki. S čolnom bi (verjetno) bila zanimiva izkušnja, a ko sem si ob sprehajanju ob reki ogledoval te čolne, predvsem pa kako jih obnavljajo in iz preluknjane lupine naredijo "nov" čoln, me je minilo (Strah je Gospod"). Ob nekaterih ghatih, predvsem na Manikarnika ghatu potekajo sežigi cel dan in vso noč. Odvisno od statusa in premoženja umrlega družina odkupi določeno količino lesa, ki je naložen v velikanske grmade vsepovsod okoli ghata. "Nedotakljivi" (najnižja in najbolj prezirana kasta) nato truplo zavijejo v svetlo platno, obredno operejo v Gangi in položijo na grmado. Najbližji sorodnik umrlega, ki si v izraz žalovanja pobrije glavo, se trikrat sprehodi okoli grmade in jo nato prižge. Vsi žalujoči potem čakajo okoli 3 do 6 ur, in opazujejo kako se njihov ljubljeni spreminja v prah. Ne izgorele dele in pepel pogrebniki z lopatami namečejo na velik kup in čez čas vržejo v Ganges, zadnje počivališče umrlega. In takšnih sežigov je na dan do 300 (tristo). Vonjave okrog tega ghata je razumljivo nekoliko drugačna kot po mestnih ulicah. Ampak tako pač je ! Za nas Evropejce nekoliko čudno vse skupaj, za njih pa čisto normalna življenjska stvar. Zato ne preseneča, da na nekaj 10 metrov ob reki vidiš kako se kanalizacija steka v reko, malo nižje se v njej kopa "svetinja", nekdo pere perilo, drugi si pere zobe, tretji si . . .. Zanimivo ! Sprehod skozi ozke ulice starega mesta, katere so polne templjev, trgovinic ter poslikanih hiš je zanimivo a tudi rahlo stresno. Največ energije porabiš za izogibanje mopedistom, ki v ulici široki komaj "meter in pol" s polno hitrostjo in večno pritisnjeno hupo drvijo proti tebi. Tudi krave nimajo veliko uvidevanja zate in te nesramno stisnejo ob zid, ko gredo mimo. Kar nekaj akrobatskih veščin rabiš za hojo po tleh, prekritih z različnimi živalskimi ali človeškimi iztrebki, ter zadevami sumljivega videza. Ampak pri vsej gneči sem opazil, da so tudi druge živali očitno "svetinje". V že tako ozki uličici nihče ne prežene (brcne) ležečega-spečega psa stran. V nekaterih bratskih republikah bivše Juge bi bil to normalno dejanje. Ne, tu v Indiji oz. v Varanasiju pa se vsi izogibajo(mo) spečim živalim na ulicah. Zanimivo doživetje ! Trije dnevi, "duhovnega" Varanasija so hitro minili. Predvsem "duhovnega" in ne duhovnega. Z duhovnostjo si žal nisem ravno na "TI" ! Po Varanasiju se moja pot obrne severno proti Zirakpurju pri Chandigarhu, kamor sem povabljen na dom indijske družine. Na poti do tja prespim v kraju Mathura, kjer doživim "ne preveč zanimivo" nočno izkušnjo. Zvečer grem spat v hostel, zjutraj pa se zbudim v bolnišnici !?!?! *VOPP Se nadaljuje . . ..

7.dan: Korint (prekop) - Epidaurus teater 37.596758, 23.075170 - Mikene 37.730566, 22.754359 - Argos 37.631039, 22.720846 - Šparta 37.078960, 22.428487 - Githia Dimitrios razbitina 36.792261, 22.582303 Čez Korintski prekop sva se premaknila na Peloponez. Žal nisva dočakala nobene ladjice, ki bi se peljala po prekopu, ki se danes bolj ali ne uporablja le še za turistične ladje. Potem sva spet malo ponavljala osnovnošolsko zgodovino in si najprej ogledala teater v Epidaurusu, ogromna zadeva. Čez nepregledne dišeče (se je užitek vozit z malo priprtim vizirjem) nasade pomaranč, kjer sva našla še trojanskega konja in katrco hahahhaha sva zgodovinsko popotovanje nadaljevala v Mikenah (slavna levja vrata, ki se jih spomnim iz zgodovinskih učbenikov) in ga končala v Šparti, kjer pa razen Leonidasovega kipa, kjer sem po kar nekaj poskusih in poziranjih uspela zrealizirati »This is Spartaaaaa« moment hahahah. Za konec dneva pa sva končno pridrsala do obale Peloponeza in pravega grškega morja in ob sončnem zahodu izpeljala krajši fotoshooting ob Dimitrosovi razbitini.

Ko sem pred meseci, v iskanju indijskih zanimivosti, ugledal Palačo vetrov in cesto, ki pelje ob njej je bila moja želja, da se tudi sam pripeljem z G-jem do palače. Preprosta "motoristične potreba", da G-ja pofotkam ob palači. Željeno je bilo tudi storjeno in že tipkam po Garminu ter iščem želeni (poceni, kaj pa drugega) Tony hostel. A glej ga zlomka, Zumo "izvrže morje" hostlov, le mojega "Tonča" ne. Po občutku se peljem v smeri, kjer naj bi se nahajal in kakšnih 500 m pred želenim ciljem Zumo le "spregovori" in me pripelje pred vrata iskane lokacije. Če sem imel v Agri le "špuk" do Tadž Mahala imam tukaj dobra 2 km do moje zanimivosti, ki si jo želim ogledati ob jutranji in večerni svetlobi. Palača vetrov ali Hawa Mahal kot se uradno imenuje je zgrajena v petih nadstropjih. Zaradi njenih majhnih okenc, ki jih je skupaj kar 950, pogled nanjo spominja na nekakšen čebelnjak, vendar so ta številčna okna služila prav posebnemu namenu. Hawa Mahal predstavlja del kraljeve palače, kjer so imele svoj poseben prostor dvorne dame. Ta majhna okenca so jim omogočala enega redkih pogledov v svet. Skoznje so namreč na skrivaj opazovale dogajanje na živahnih ulicah Džaipurja. Ker pa je skozi okna vedno pihljal rahel vetrič, je palača dobila po tem tudi ime – Palača vetrov. Pred večerom se napotim proti moji palači, da vidim kako je videti ponoči, ko je osvetljena - pač moja foto "razvada". Ravno se dobro namestim na mestu nasproti nje ko se začno prižigati luči. Na moje veliko razočaranje so luči čudne vijolične barve in moja predstava o čudoviti osvetlitvi palače se spremeni v razočaranje. Oranžno-rdečkasto zgradbo osvetljuje vijolična svetloba. Bljak, sicer stvar debate, kdo je brez okusa (mogoče pa ne razumem pomena vijolične barve pri Indijcih, saj kasneje pri vračanju k "Tonču" naletim še na dve zgradbi osvetljeni z vijoličnimi lučmi) ? Preden prispem v hostel zavijem še v ulično restavracijo na večerjo. Nekaj vrst omak, riž, čapati, ter nizka cena mi odženejo misel o, vsaj zame, neprijetni osvetlitvi palače. Prijetno utrujen se zavalim v, kot je že v Lonely Planet-u opisano, trdoooo in "glasnooo" posteljo. Glasno je predvsem zaradi živ-žava pod sobo, saj ima "Tonč" svoj hostel neposredno ob avtobusni postaji in 24 urni "panj" vre od, tudi nočnega, življenja. Vse omenjeno je kljub utrujenosti krivo, da se ponoči zbudim vsaj "175-krat". A to me ne utrudi in zmoti moje namere ter še pred sončnih vzhodom odhitim proti palači. Prvi trgovci v ulicah po katerih se sprehajam že pometajo in čistijo svoje dele ulice pred trgovinicami ali stojnicami. Nekaj ljudi še spi na ulicah ali na avtomobilskih kesonih. Na nekaj mestih že leži trava oz. nekaj zelenega kamor prihajajo "svetinje" (krave) na svoj jutranji prigrizek. Dobijo vsaj nekaj zelenega, saj čez dan v glavnem brskajo po smeteh, da najdejo še kakšen "smetarski bombonček". Že stojim na včerajšnjem mestu in čakam na foto "streljanje", ko bo sonce začelo osvetljevati moj cilj. Tokratna palača se pokaže v povsem drugačni luči. In to je tisto za kar sem se ustavil v Džaipurju. Po uri "dela" se počasi začnem vračati k mojemu "Tonču". Na poti doživim še vse mogoče. *VOPP Popoldne preživim v hostlu in si pripravljam "plan dela" za vnaprej. Po medsebojni komunikaciji od prijatelje dobim naslov, (tudi email) kje v Indiji se nahaja njegov sin. Glej kakšno naključje, ravno jutri se peljem mimo, ko grem pogledat Om Banna (motoristični) tempelj. Seveda mu pišem (njegovemu sinu) in se najavim. Ponoči dobim njegov (Gyan Puri) odgovor in navodila kako naj ga poiščem. Zgodaj zjutraj se poslovim od Tony-ja in okrog poldneva sem že na lokaciji v bližini mesta Jadan, kjer se nahaja Om Ashram v katerem dela in živi svoje življenje Gyan Puri (Grega). Srečanje je resnično obojestransko prisrčno. Po izjavi Gyana sem imel izredno srečo saj je njihov "učitelj" guru (Paramhans Swami Maheshwarananda) ravno v tem času prisoten v Ashramu. Zato me tudi popelje k njemu, da me predstavi, in pove kakšna čast ga je doletela (Gyana), da je prišel "zemljak" z motorjem k njemu na obisk iz daljne Slovenije. Z gurujem spregovoriva le par besed, saj je moja duhovnost bolj na nivoju "veter v laseh" in nič drugega. Povabljen sem na kosilo, ki si ga udeleženci v Ashramu pripravljajo sami, nakar me Gyan popelje po "ranču" do veličastne zgradbe, ki je še v nastajanju – gradnji. Tu pa tudi moja spodnja čeljust ni zdržala in je padla dol in je trajalo in trajalo in trajalo preden sem jo lahko spet pridružil k zgornji. Veličasten dom joge in duhovnosti v obliki simbola OM je kot del izobraževalnega in raziskovalnega centra Om Vishwa Dip Gurukul Svami Maheshwarananda. Zame res enkratna, dih jemajoča, zgradba ! Žal je mojega obiska pri Gyanu prehitro konec in že odhitim proti načrtovani točki na moji poti po Indiji. In to je (verjetno) edini motoristični templju na svetu. Motoristični tempelj !, kdo bi si mislil, da to tudi obstaja, a Indijci pri katerih je verstev in sekt "mali milijon" tudi to očitno ni nič posebnega. "Blizu indijskega mesta Jodhpur (50 km južno) je postavljeno svetišče "čarobnemu" motociklu. Svetišče Om Banna nosi ime po motociklistu (Om Singh Rathod), ki je leta 1988 izgubil življenje v prometni nezgodi – zaletel se je v drevo ob cesti in za poškodbami umrl. Dan po nezgodi je lokalna policija počistila sledi nezgode in motocikel odpeljala na postajo. Dan kasneje je motocikel izginil s parkirišča policijske postaje. Našli so ga na mestu nezgode in ga nemudoma vrnili na policijsko postajo. Motocikel je v dneh za tem trmasto izgineval s parkirišča in se "vračal" na mesto nezgode, vse dokler okoliški prebivalci niso izvedeli za dogodke in rodilo se je prepričanje, da je motocikel zaklet. Postavil so mu tempelj imenovan Bullet Baba’s Temple, ki je znan tudi kot tempelj Om Banne. Med tamkajšnjimi prebivalci velja prepričanje, da preminuli motociklist še vedno bdi nad vozniki na cesti med mestoma Bangdi in Chotila ter jim v nesreči priskoči na pomoč".(info by Motosvet) Tako, tempelj je "pregledan ter pofotkan", in lahko naredim še eno kljukico v moji indijski zgodbi in že šibam naprej do mesta Džodpur (Jodhpur - modro mesto). Tik pred iskanim Hill View Guest hostlom postanem "pametnejši" od Zuma in že se peljem proti mojem hostlu po tako ozki ulici, da mi nekajkrat celo bočni torbi "preizkušata" modro barvo uličnih sten, po kateri je mesto tudi dobilo ime. Glede na to, da sta tudi moji torbi modre barve večje "škode" ni ne na stenah in ne na torbah. Se nadaljuje . . .

Po skoraj tridnevnem odmoru zopet vozim z "vetrom v laseh" proti jugu. Izberem kar avtocesto, ki to ime zasluži zgolj zaradi dveh ali ponekod treh voznih pasov in cestninskih postajah. Na srečo motoristom ni treba plačevati vožnje po njih, razen tistih, ki so označene kot "Expressway". Na takšno sem naletel le enkrat (in tudi plačal cestnino), v nadaljevanju voženj po Indiji pa sem se jim izogibal, čeprav so ponujale dokaj sprejemljivo in varno vožnjo po njih. Vse ostale (ne plačljive) avtoceste pa so že ponujale precejšnjo avanturo. Nikoli nisem doumel kateri prometni pas je vozni in kateri je prehitevalni. Enkrat so tovornjaki vozili po levem enkrat po desnem pasu. Enako so počeli tudi vozniki osebnih vozil in motoristi. Glede na to, da imajo vozniki na desni strani volan in se vozi po levem smernem vozišču (Pakistan, Indija) sem sklepal, da je pač skrajno levi prometni pas tisti po katerem se vozi. A v Indiji je bilo to prepuščeno trenutnemu navdihu vozečega. Torej sem moral v vožnji proti Agri počasi odmisliti na prometna pravila, kot jih poznamo Evropejci in začeti misliti po indijsko. Se pravi, da moram čim prej izklopiti tisto malo znanja o CCP od doma ter voziti tako, da PREŽIVIM ! Da je "dogodivščina" na indijskih cestah zagotovljena govori dejstvo, da na indijskih cestah dnevno umre v povprečju po 400 ljudi ! Glede na videno v treh tednih po indijskih cestah me podatek ne preseneča. Kar nekajkrat je čisto malo manjkalo, merjeno v cm in bi lahko postal ena izmed števil do 400. Največji krivci za to so bili tovornjakarji, vozniki kombijev in tu in tam kakšen voznik osebnega vozila. Pač indijsko razmišljanje, večji sem, večje so moje "pravice" na cesti. Ničkolikokrat sem moral "zbežati" na bankine, da sem si rešil kožo pred čelnim trčenjem, saj te vozniki omenjenih skupin ne upoštevajo. Kljub temu, da pelješ proti njim začnejo prehitevati vozilo pred sabo. Zato sem moral vedno strmeti v smeri vožnje ali bo kdo "skočil" predme. S takšnimi "dogodivščinami" sem se srečeval na običajnih podeželskih cestah. Za spoznanje bolje je bilo na avtocestah, kjer ni bilo "prehitevalnih skokov". Sicer pa je bilo tudi na običajni avtocesti obilica "zanimivih" avantur. Od slona, krav in še kakšne živali, do voženj v nasprotno smer. Tega je itak toliko, da bi na našem Valu 202 redkokdaj slišali pesem do konca, saj bi neprestano objavljali, kje je kakšen "kljukec" na cesti, ki vozi nasproti. Tudi hupanje na cesti, predvsem pa v mestih je prav tako "zanimivost" indijskega prometa. Še dandanes ne vem natančno, čemu služi "simfonija cestnega hupanja". Edina razlaga bi lahko bila "moja je glasnejša in dalj časa lahko hupam nanjo, tvoja pa ni !? In tudi res ni bila. Sem se nekajkrat poizkušal vklopiti v "koncert hupanja" pa sem izpadel precej bedno, zato sem v nadaljevanju opustil to indijsko "glasbeno folkloro". Mogoče omenim še eno prometno "razvado" z indijskih cest. Pri vključevanju s stranske ceste na prednostno voznik "ni dolžan" preveriti ali ima prosto ampak brez "kančka sramu" zapelje na prednostno cesto. Prve dni sem mislil, da gre preprosto za "spregledal me je", a sem kasneje uvidel, da tako "mora biti" ! *VOPP OK dovolj cestnih avantur, za katere sem v naprej "sumil", predvsem pa upal, da jih "brez bolečinsko" preživim. Obstajajo tudi lepše stvari. Med njimi je zagotovo mavzolej Tadž Mahal v Agri. Na srečo sem prejšnji večer našel in parkiral motor na dvorišču Shyam Palace hotela, ki se nahaja v bližini mavzoleja. Tako se zjutraj že ob 05:30 odpravim v nekaj 100 m oddaljen Tadž Mahal misleč, da bom bolj ali manj osamljen obiskovalec-fotograf. A seveda ni bilo tako. Kar precej istomiselnih je že pred mano občudovalo lepote parka in Tadž Mahal. O mavzoleju, ki velja za novejšo sedmo čudo je prelito že ogromno črnila, zato o tej "ljubezenski" zgradbi narejeni iz belega marmorja ne bi ponavljal že prežvečenih podatkov. Kot vsaka palica, ki ima dva konca ima tudi ta "love story" manj prijetna dejstva, ki sem jih izvedel v času potovanja po Indiji. *VOPP Ob vračanju proti hotelu sem za kratek čas ustavim pri ulični učilnici, kjer me učitelj povabi v razred. Na hitro postanem "5 minutni učitelj" geografije saj jim moram predstaviti kje se nahaja Slovenija, kako velika, koliko prebivalcev, sosednje države itd… Med mojim "predavanjem" so bili vsaj tiho, kar pa ne morem reči za trenutke pred mojim prihodom in odhodom, ko je iz učilnice prihajal glasen živžav. Ali sem bil tako dober pedagog, ali pa tako slab govorec z mojo angleščino, da so me poslušali kaj pripovedujem oz. kaj sploh poskušam povedati ?! Popoldne si vzamem malo časa za servisiranje-pregled mojega "G-ja", da ga pripravim za jutrišnje nadaljevanje v smeri Džaipur. Kot je že običajno na tem potovanju, tudi tokrat zgodaj zjutraj zapustim mesto, saj so temperature še dokaj sprejemljive za vožnjo. Vozim po ravninskem delu Indije. Vasi in manjša mesta se izmenjujejo kot po tekočem traku. Pri marsikateri vasi vidim, da nimajo tekoče vode, saj se ob vaških vodnjakih kopičijo ljudje, predvsem ženske, ki polnijo posode z vodo in jo na glavi nosijo v svoje domove. Še ena zanimivost mi je ta dan ostala v spominu. Vozil sem se mimo številnih opekarn, kjer so imeli "dnevni kop" ilovice iz katere so izdelovali opeke le-te pa dokončali v "pečeh" za žganje. Seveda so bile potem posledično vse ceste v okolici "napolnjene" s tovornjaki in traktorji s prikolicami na katerih je bilo (pre)naloženo, da se je "kar po tleh vleklo". Ustavim se v kraju Abhaneri, kjer me navduši ogled svetovno znanega vodnjaka Chand Baori v bližini Džaipurja. Vodnjak so zgradili v 9. stoletju in se nahaja v neposredni bližini templja Harshat Mata. Do vode vodi kar 3500 zelo strmih stopnic, ki se spuščajo 20 m globoko. Prav zaradi številnih stopnic velja vodnjak za edini tovrstni vodnjak na svetu. Kljub temperaturi 40 °C je bil vodnjak – stopničasta stena - res vreden ogleda in mi ni žal niti kapljice znoja, ki je tekel v potokih. Po ogledu se vrnem domačinu, ki mi je pazil "G-ja". Ponudil mi je čaj in vodo za osvežitev. Vse seveda z namenom. Računal je na to, da bom pri njemu kupil vsaj kakšen spominek. Žal ni vedel, da sem Savinjčan, kar je po "naturi" precej podobno Gorenjcu ali še huje Škotu. Seveda nisem kupil nič. Zato ob odhodu "zahteva", da mu plačam čaj. Kar tudi storim, a po moji ceni ! Kaj so pomenile njegove besede v indijščini si lahko samo mislim Po približno 80 km me moj nepogrešljivi pomočnik (Garmin) pripelje pred Palačo vetrov (Hawa Mahal) v Džaipurju. Se nadaljuje …

Indija. Nikoli me ni zanimala, dokler mi žena pred mnogimi leti ne omeni, da bi jo rada enkrat doživela. Kaj lažjega kot reči – obljubiti, da bova pač enkrat "skočila" do nje. Takrat sem eno sivo celico v mojih malih možganih poimenoval Indija. In od takrat dalje sem vsako, meni zanimivo dejstvo - informacijo o njej (Indiji) pridno vnašal vanjo. Kljub temu, da nisem bil čisto siguren kaj se bo izcimilo iz tega se je z leti nabralo kar nekaj zanimivih podrobnosti – točk, ki bi jih bilo dobro obiskati. Pot do Indije ni nekaj posebnega za vsakogar, ki se rad vozi z motorjem. Nekoliko "odvečen" je sicer tranzit in Pakistan, ki mi je pomenil nekakšen izziv. Dodatno me je podkurilo dejstvo, da je "nekdanji svetovni popotnik" na družbenem omrežju pred leti "potožil" da mu je pot preko Pakistana do Indije nekoliko odvratna zaradi prečkanja Belučistana (v spremstvu policije oz. paravojaških enot). Ker je žena spoznala, da ji ne bo uspelo prisesti na zadnji del sedeža in je zaenkrat odstopila s projekta Indija sem sam nadaljevati z idejo o moto Indiji. Sprva sem bil primoran sprejeti odločitev s katerim motorjem na pot ? Vzeti starega (preverjenega) R80GS-a ali novinca pri hiši G650XChallenge-a ? Po tehtnem razmisleku sem se odločil za "tamladega", na katerem sem si že prej dodatno ojačal prtljažnik in dodal aluminijast rezervoar, saj je originalni nekoliko majhen s svojimi 9 l kapacitete. S tem sem iz cca. 200 km prišel do cca. 450 km prevožene razdalje preden se je prižgala lučka rezerve. O delovanju in nedelovanju dodatnega rezervoarja pri visokih temperaturah pa " *VOPP". Opomba: *Več Osebno oz. na Potopisnem Predavanju Ker so se mi letošnjo zimo-pomlad zvezde končno postavile v primeren položaj sem začel s postopkom pridobivanja viz (Iran, Pakistan in Indija). Postopek je preprost in hkrati kompliciran. Od prvega telefonskega klica v drugi polovici januarja do sredine aprila ko sem v rokah držal potni list z vizami je bilo ogromno napetih in živčnih trenutkov. Za lažjo pridobitev pakistanske vize sem se obrnil na Char Avanture iz Nove Gorice. Toplo priporočam. *VOPP Končno je nastopil trenutek, ko sem vstavil ključ v ključavnico in pognal G-ja proti Indiji. Ob tem naj omenim, da so naslednji prijatelji in znanci: Branko (Avtooptika Ducman), Miha (Megaprint), Vinko (Moto center Promotor), Matej (Yogi moto center) in Marta (Green Gold Brewing) "krivi", da se je potovanje uspešno začelo, odvijalo in tudi zaključilo. Sledili so štirje dolgočasni tranzitni dnevi, do Dogubayazita pred TR/IR mejo. Prespim v Murat kampu pod Isak Pasha palačo, saj načrtujem "zavzeti" Iran naslednji dan. Vidne so še snežne zaplate, saj je prejšnji dan sneg pobelil okolico in hribe okoli Dogubayazita. Mejne formalnosti naslednji dan so hitro končane in že hitim v tranzitu po Iranu. Vzpostavim stik z "enim Kmetom" s katerim nameravamo narediti slovensko moto srečanje v Iranu. Žal se nam poti niso prekrižale zato nadaljujem do Na'In-a, kjer si privoščim enodnevni odmor. V dnevu počitka si malo ogledam mesto in spoznam, da so ljudje še vedno zelo prijazni in ustrežljivi podobno kot leta 2002, ko sem bil prvič v Iranu. Bistvena razlika od takrat je vozni park, saj na cestah skoraj ne vidim starih Paykan-ov, ki so takrat prevladovali na cestah. Tudi G-ju prija počitek saj so temperature že precej "prijetne" 35-38 st.C (dodatni rezervoar "ne dela") *VOPP. V bližini mesta Bam srečam dva nemška motorista Max-a (30) in Holger-ja (39), s katerima ugotovimo, da imamo skupno pot do Lahorja v Pakistanu. Pot proti IR/PK meji nadaljujemo ločeno, ker računamo, da bomo po Pakistanu skoraj sigurno potovali skupaj v konvoju s spremstvom. Še isti dan, pozno popoldne se pred mejo zopet srečamo, saj je meja na pakistanski strani že zaprta in odpravimo se prespati v hotel v obmejnem Mirjaveh-u. Zvečer imamo dovolj časa, da se razgovorimo o naših načrtih glede skupnega dela poti. Kot rečeno se bomo v Lahore-ju ločili saj bosta Nemca nadaljevala proti Islamabadu in naprej po Karakorum cesti preko prelaza Khunjerab v Kitajsko. Naslednje jutro uspešno "premagamo" obe mejni proceduri, a žal zamudimo konvoj proti Quetti, zato pristanemo na policijski postaji Taftan, kjer moramo počakati na naslednji dan. *VOPP Dan izkoristimo za pregled tehnike, prtljage, pranja perila itd. Med pregledovanjem ugotovim, da mi je "počil" ekran na prenosniku. Sigurno "je kriva žena", ker ni uporabila dovolj kvalitetnega mehčalca, saj sem imel prenosnik zavit med perilom. Se nadaljuje …

Z veliko sreče in z malo moje "nežnosti" na ročici plina nama je uspelo . . . .. ;-) Zdaj samo še čakam, da se mi prsti na desnici malo poravnajo in se lahko "približam" tipkovnici ter napišem kakšen stavek ali dva o avanturi.