Dvorana slavnih

Dobrih 300km.mi je ostalo do Kitajske meje,to sem prevozil v dveh dneh.Cesta,pokrajinater domačini.Motoristov ni kaj dosti,nekaj domačinov,ter enega Avstralca sem srečal. GH015416.MP4 Rakaposhi 7788 n.v GH015419.MP4 Pred leti,ni bilo ceste,teh tunelov takrat je ta del poti,potekal po tem umetnem jezeru GH015428.MP4 GH015432.MP4 Sost,zadnje mesto pred Kitajsko mejo.Tukaj sem prespal,ter zjutraj nadaljeval do meje in nazaj.Zjutraj sem srečal skupino pakistanskih motoristov,tako,da smo pot prevozili skupaj. To se je zgodilo,enemu od domačinov,na srečo nič hujšega,par prask VID-20190823-WA0010 (1).mp4 GH015442.MP4 Ne,nisem šel čez,ti motoristični škornji,so bili neudobni,in nisem upal razkirat Za to pivo,sem dal celo premoženje.Nekaj alkohola je v teh državah,ima pa svojo ceno. GH015445.MP4

Tisti, ki resno verjamete v to, da je vlada sestavljena iz levih, desnih, srednjih, opozicije ... itd, živite v totalni zmoti! Te strani so samo za rajo in kamere. Ko kamere ugasnejo so vsi na isti strani!

In to je zdaj kriva sedanja vlada, ki ima mandat par mesecev Napovedani protesti? Ja, kje pa so bili doslej?! Zaradi propadlega zdravstva sociale..., milijonov, ki so izpuhteli v imenu nekih študij, namesto v domove za upokojence, da ne naštevam še več... Levim se je res začelo mešat, ni več pritoka davkoplačevalskega denarja v privat žepe, pa je hudo. Levi zdaj delajo šunder, Bratovškova šivilja se boji za dostojanstvo penzionistov, ker se bojo morali izkazat pred trgovino z osebnim dokumentom, ne skrbi pa jo, da v 10 letih niso naredili enega doma za ostarele in dostojno oskrbo penzionistov, hvalijo pa se z smešnim simboličnim povišanjem penzij...par evrov .....kdo je tu nor? Evo še statistika, kam so nas levi pripeljali... v sam vrh, bravo!!! Pa še moje skromno mnenje o levi vladi, ki je za vse samo za domače ljudi ne.....gamad!!! Veš kaj imajo skupnega rdeči in črni socialisti? Strašno radi poročajo krepost in humanitarnost. žal samo z denarjem drugih! Velja tudi za muslimanske nezakonite priseljence! Odpeljite si jih domov in bodite krepostni in humanitarni na svoj račun! Ko mi kdo hvali desne jim prav tako napišem in dokler boste obstajal ljudje "verniki" leve ali desne opcije se stanje v Slovenijastanu ne bo popravilo. Za desne pa bi ob tej priložnosti napisal............desne opcije v resnici sploh ni! Ne vem kaj ima delat cerkev v politiki in pa finančna podpora najbogatejši instituciji na svetu. Ne vem koga qrca ima dobit krizni dodatek človek na sociali(ponavadi z avtom katerega jaz lahko gledam samo v revijah) jaz in ostali pa, ki delamo, kot da tega virusa ni pa prst v rit in še in še bi lahko pisal ampak prepričanega v levo ali desno je iluzija prepričat v sodelovanje. lp

Vladajoča koalicija je včeraj na pristojnem odboru z 10:7 zaustavila predlog opozicije, da se v času krize povišajo plače vsem zaposlenim v domovih za ostarele. Sedaj, ko je že bolj ali manj jasno, da so bili krizni ukrepi namenjeni predvsem globokemu posegu v javne blagajne iz katere gredo milijoni dvornim dobaviteljem od tam pa v obliki provizij nazaj v žepe vladajoči hobotnici, je ta odločitev alarmantna vsaj iz dveh razlogov. Prvič, dodatki, ki jih je vlada z veliko medijskega pompa namenila delavcem v zdravstvu in drugje v javnem sektorju, so se izkazali za nateg. Ker je njihovo izplačevanje odvisno od interpretacije ter dobrovoljnosti predstojnika, se uporabljajo kot svojevrstna oblika ločevanja zaposlenih na bolj in manj "njihove", se pravi ns poslušne in podložne ter na tiste, ki svoje delo ne glede na pritiske opravljajo profesionalno. Hkrati je vlada storila vse, da zaustavi izplačilo kriznega dodatka, ki delavcem pripada po kolektivni pogodbi. Drugič pa jasno kaže na odnos do domov za ostarele, ki so že od vsega začetka bolj ali manj prepuščeni lastni iznajdljivosti in požrtvovalnosti tam zaposlenih. Od tragikomičnih in žaljivih pozivov Urške, naj sorodniki ostarele vzamejo kar domov k sebi, pa do nezagotavljanja nujno potrebne zaščitne opreme za tam zaposlene, je vse bolj jasno, da JJ in kompanija potrebuje to najbolj izpostavljeno žarišče bolezni, da bi lahko ohranjali vsesplošno histerijo in preko kriznega upravljanja z javnimi financami nekaznovano delila javni denar med svoje privržence. Domovi za ostarele, kjer prebiva najbolj občutljiva populacija, so bili s strani pristojnih institucij praktično od nastopa te vlade dalje, v celoti prepuščeni širjenju bolezni. Namesto, da bi jim zagotovili dostop do potrebne zaščitne opreme in z organizacijskimi ukrepi poskrbeli za začasno izolacijo varovancev, so ukrepali šele, ko se je okužba tako razširila, da so podatki o nevzdržnih razmerah prišli v javnost. Pa še tedaj so ukrepali nezadostno in vso odgovornost prevalili na vodstva domov in tam zaposlene. Da so za vladajočo koalicijo varovanci domov za ostarele bolj kot ne le kolateralna škoda pri obračunu z neubogljivimi v javnih institucijah in opozicijo v državnem zboru ter zunaj njega, kaže tudi včerajšnje glasovanje. Nobenega problema ni, ko se določenemu delu zasebnega sektorja, večinoma v tuji lasti, delijo milijonske donacije, problem pa nastane, ko je delavcem na najbolj izpostavljenih delovnih mestih potrebno izplačati par evrov kriznega dodatka.

Sem prvič pripravil spare ribse po sistemu dimljenja in peke na indirektni coni. Res, da se pripravlja tri ure, je pa je končni izdelek za prste obliznit. Boljših rebrc še nisem jedu, meso se topi v ustih.

Tale pizderija je bla pr nas ze januarja. Mi je ravno danes teta rekla, da je njen sin prisel iz IT, iz smucanja, in je po 14 dneh imel grozen kaselj in vrocino. V OŠ kamor hodita moja otroka je bilo v januarju od 3 razdredov samo 20 otrok v soli. Po 3 tednih ko sva bila bolna jaz in hcer je sin dobil kaselj, on nikoli ne zboli za gripo. Tudi jaz ne. Sam sem imel vrocino visoko kot se nikoli. Tudi kaselj ni izginil kar nekaj casa. Dober kolega pravi da se mu kaselj se ni cisto umiril po 2 mesecih. V Skofji Loki je kar rasajalo takrat. Ni bila to navadna gripa. Ko malo pomislim za nazaj smo to ze dali cez.

vsaka podobnost z realno situacijo, je zgolj slučaj

JJ je nazadnje vladal 2013....njegovi nasledniki so pridelali tale graf...ne mi prosim gofljat o poštenih enih in pokvarjenih drugih....vsi so isti ne glede na barvo...in tako bo tudi ostalo, ker so slovenci klasični vrtičkarji in opravljivci brez jajc in dejanske volje po spremembah...oz. je ta volja omejena na gostilniške (forumske) "revolucije"...

če zračunaš koliko stanejo pogrebni stroški in vse jebe od vencev in ikeban potem je to cenejše..pa drugače se verjetno nikoli nebi odločili za tak strošek samo zato , da bi se peljali s helikopterjem ..pa razna sožalja v obliki pojočih voščilnic naj se nakažejo v dobrodelne namene.. pa kar ostane od prodaje motorjev naj se naredi en ornk piknik s filanim odojkom , neomejeno količino alkohola in prenočiščem .. bolj razmišljam bolj se mi zdi žalovanje namenjeno za jamranje tistih , ki so pokojnika preživeli.. njemu ni več hudega , njih pa čaka še veliko slabega.. zmeraj bolj mi je všeč mehiška varianta spomina na pokojne .. ko gredo na grob pa nekaj dobrega pojejo , nekaj dobrega popijejo in se s spomini nanj poveselijo ..pri meni bi odhod na grob odpadel .. spomnijo se me lahko tudi doma na pikniku ..sam en leden pir naj dajo na en konc mize..

Virusi so vedno bili in vedno bodo, če bomo sedaj nadaljevali s tako paniko ob vsaki virozi, novem valu...nas bo pobralo zaradi stresa in ne zaradi viroz...

vpliv, vrednost, skorumpiranost politika se ne meri samo s tem, kaj ima, žal tudi s tem kaj kontrolira. Petrol, Mobitel itd...vsi politiki, ama baš svi (jao sori za jezik, sam šolo imajo isto) si prizadevajo imeti čimvečjo kontrolo nad vsem. Zato ne rabiš imetja, rabiš samo ukazat. Vse prasice so pokvarjene, neglede kaj izkazujejo. Edin Damjan J. se mi pa smili, on je spomin zgubil. ps. še vedno se strinjam z napisanim, očitno pri nas prilika dela tatu in v isti gostilni žal ga ne dobijo vsi, nekateri delodajalci si izmišljujejo da smo doma, medtem ko delamo

Jp, pr korit k svinje!

video-e914fbe248116c8b87dfc9d406e99c40-V.mp4

že vidim, da bo huda zima Pravkar zmazal 1/2 krače, pečen krompirček s parmezanom in ocvrto čebulco. Ne, nisem bil v MSDonaldsu

Dolgcajt mi glih ni, presežka pri zadovoljstvu pa tudi ne vidim.....

Danes ob 10 uri bi morala z ženo odleteti v San Francisco do hčere za dva tedna. Hčera mi je pri svojem znancu zrihtala posodo motorja in zaščitne opreme za enodnevno turo po hribih, sedaj pa je vse odpadlo. Ko gledam zapise na spletu ugotavljam, da verjetno tudi čez leto dni ne bo normalno stanje, vsaj gnar za karte naj bi dobila nazaj. Mi je pa danes zjutraj povedala, da so ta teden uvedli obvezno uporabo mask zunaj stanovanja, sedaj se že dober teden vozi na delo iz San Jose-ja v San Francisco z družinskim avtom (ne dovolijo vožnje svojih zaposlanih s taksijem), pa pravi, da se je v enem tednu promet na AC vidno povečal. Očitno se pripravljajo na počasno zaganjanje aktivnosti, vsaj testno. Stanuje v bivalnem naselju, nikogar ni zunaj če res ni potrebno (trgovina). Občinske meje niso zaprte, je pa ena občina v bližini sama zaprla mejo za vstop. Ko se eni jezite čez SLO naj vam povem, da je dva tedna nazaj celi vikend šivala zaščitne maske za znance, eni delajo tudi v zdravstvu (so rekli bolje nekaj kot nič). Gnili kapitalizem.

Kupi si toolbox za na levo stran pod nosilec kufra, tam maš plac za prvo pomoč in nekaj orodja.

Pa še mal črnega humorja (saj ne veš kter biser je tole sproduciral...policaji in novinarji so enako sumljivi)

video-c3183ae77533688052ddc18be07c60b9-V.mp4

...stric...spomin te daje ...midva sva že imela dialog v katerem je bil moj spol jasno definiran ?... ...glede slikce avatarja - meni je to ena najlepših mačk, kar jih obstaja ...kar si kdo drug ob tem misli...mi res "dol visi tist kar nimam" ?... ... imena so lahko moško-ženska ; npr. Saša je že eno tako in bi se zagotovo našlo še katero ?... ...pa, da ne bom off-topic...današnja južna ?...

S tem virusom bo postala že smešna človeška neumnost...če bi obstajala možnost vrnitve par desetletij nazaj, v še dokaj normalne čase, bi bilo super, ...sedanji voditelji in znanost nas peljejo le v suženjstvo. Čim večji nadzor ter izkoriščanje vsega možnega do maksimuma, ko se pa nekaj zatakne, kot ta nevidni virus, pa polom na celi črti....

V zasebnem sporočilu sem te imel namen vprašati, koliko let si mlad , sedaj te pa to ne rabim več vprašati. Danes sem se od doma odpeljal še pol ure prej kakor včeraj, zopet pri 5 oC zunanji temperaturi , vendar mi ta nizka temoeratura ni preprečila , da se ne bi odpeljal do vseh štirih (? - treh) meja občine Idrije, seveda z upoštevanjem korona virus pravil o prestopu občinskih mej ... sem si moral skuhati sam.

Mam sluh Delal sem v hrupu, se merkal, pa imam vseeno luknjo pri nizkih in pri visokih frekvencah. Govorna frekvenca je še kar vredu, ma slišm žena na več kot dva metra, ko mi hoče kaj dopovedat, pa ni operna pevka, niti igralka. Pravš de boš kmal 60, sam sem sredi sedemdesetih, to je 5+ let več kot pri tebi. A ni to že starost? Zjutraj grem lahko prvi v trgovino. Sm že moral pokazat osebno, mi niso verjel.

Robi, ko berem tvoje zapise o kolesarjenju, motoriziranju pa tudi peš hoji vidim, da si vedno znova zastavljaš zanimive cilje in potem gruntaš, kako ji doseči, včasih, če zdravje da, tudi preseči. Lani sem imel kar nekaj težav in vprašanj glede mojega zdravja, pa sem dobil odgovore delno od dohtarjev, delno pa s testiranjem moje preostale telesne zmogljivosti. Sedaj se pazim pri delu in pri rekreaciji, pa gre (lani marca hernija na srečo brez operacije, omejil sem si pulz do max 130, v povprečju na aktivnost do 120, lani avgusta in septembra sem malce več vozil po hrihih (pri nas je za test vzpon na Blegoš), pa so me bolela še kolena). Sprijaznil sem se, da sem sredi sedemdesetih let, da mi je zdravnica naročila naj pogledam svoj EMŠO in svoj obraz v ogledalu, da sem odkolesaril ta glavne moje etape, pa sem se odločil za pametno rekreiranje v bodoče: en dober let že dajem gnar v prašička in sedaj sem ga že napolnil skoraj do vrha in upam, da je notri zadosti penezov, da kupim električno kolo, vzmetenega spredaj, za katerega pa sem bil še tri leta nazaj na težkih MTB turah v Pirinejih prepričan, da ga ne bom nikoli rabil. Kaka zmota, vsaj pri meni. V nedeljo mi je prjatu posodil svoje e kolo, trdaka, baterija 500 Wh, dobra oprema. Gume ima za asfalt. Vzel sem rukzak, vanj dal cunje in bidon od pollitra za vodo, prepričan, da bom v eni uri nazaj. Zastavil sem turo na Trebiji, pri jezu na Fužinah zavil levo proti Kladju in koj je nastopil najhujši klanec cele ture. Motor ima štiri stopnje pomoči in začel sem s prvo (ECO). Bolečina v levem kolenu me je koj opomnila, da je želja po maksimalnem mojem nožnem deležu pri obračanju zadnjega kolesa pri še ne dobro ogretih mišicah nerealna, dodam še eno stopnjo (TOUR), premalo ugotovim takoj in šele tretja stopnja (SPORT) mi je pregnala bolečino iz kolena. Malce višje se je res hud, sicer asfaltiran klanec malce položil, vrnem pomoč nazaj na drugo stopnjo, še višje pa nazaj na prvo stopnjo. V Kladju mi ugasne prva črtica zaloge elektrike v bateriji od petih. Sprejmem odločitev, da nadaljujem do Javorča, pa mogoče podaljšam do Golega vrha. Če bi hotel malce bolj lagodno kolesarit, bi dal na pomoč TOUR, tako pa sem vztrajal naslednji dve uri na prvi stopnji ECO, samo na par skokih vmes sem dal za kratek čas na TOUR. V Suhem dolu se nisem odločil za vrnitev v smeri Gorenje vasi, pač pa sem glede na lepo in toplo vreme zavil proti Planini, pa tam levo proti Zalogu, po dobrem kilometru še enkrat levo v smeri Sivke, kjer sem se priklučil cesti, ki pripelje iz Lučin. Na prevalu pri Pasji ravani (radar od ARSO-ta) sem se spustil proti Črnem vrhu in ker že od prejšnjega (analognega) kolesarjenja poznam pot proti cerkvi Sv. Ožboltu (cerkev in zaselek) sem podaljšal turo naprej. Cerkev iz 16. stoletja stoji na 860 m n.m., od nje je čudovit razgled. Pot je od Kladja do Sv. Ožbolta potekala pod ali po grebenu med 700 in 900 m višine. Sledil je spust v dolino, pa po Bodoljski grapi do reke Sore in potem nazaj po cesti, kjer si se vozil kaka tri leta nazaj (imel si zapis na svoji strani, Marof - Žiri - Gorenja vas - Škofja Loka - kavica in nazaj). V Poljanski dolini stalno piha veter, ki kar moti kolesarja ko ga ima v prsa, predvsem če se pelje gorvodno. Ker letos še nisem kolesaril, so bile noge že čisto prazne, zajtrkoval sem ob 9. uri, sedaj pa je bilo od takrat že 5 ur, vodo sem spotoma nafehtal pri eni hiši. Ja nič, dal sem drugo pomoč TOUR, pazil, da ni šlo hitreje od 26 km na uro in da je pomagal motor, se malce nagnil proti bilanci ter se boril s kar ostrim vetrom v prsa. Brez motorja bi poklical ženo, da bi me prišla iskat, sem prepričan. Šele na Logu mi je ugasnila 3. črtica, saj sem veliko vozil z ECO stopnjo pomoči (tudi za to, da bi prihranil nekaj baterije za dolinski povratek dam). Na cilju na Trebiji me je pričakal hladen pir, prej pa mi je gospodinja dala še rezino glih pečenega kruha (hidrati). Pošteno povedano sem bil prazen, mi je pa kolesarski test dal kar nekaj odgovorov. Tura je bila predolga glede na mojo trenutno kondicijo, srednji del poti bi moral več voziti z 2. stopnjo pomoči TOUR, bil sem brez zaloge hrane, pulz mi je samo v enem klancu prišel do 130, sicer sem pa vozil lahke prestave in pod 120. Hrbet me je enkrat opomnil 10 km pred ciljem, da sem popravil držo na kolesu, začetna težava s kolenom je hitro minila in tudi naslednji dan me ni bolelo. Kljub aprilu je bilo sonce že močno, bi rabil kremo. Dobro se je izšlo vse skupaj, bom razbil prašička in videl, do kje se bom lahko stegnil pri ceni kolesa (upam da papirnati € prevladujejo nad kovinskimi € po številu). Električni skiro odpade, to že vem, pa tudi električna rolka. Vzel bom kolo L velikosti, se bo lahko tudi žena vozila z njim. Do njive v Robidnici je dobrih 11 km in 500 m višincev, ko sem bil v formi, sem rabil s kolesom uro in pet minut, z e kolesom bom pa še prej na njivi (900 m n.m.). Robi, bodi zdrav, pazi na svoje zdravje, peri svojo zaščitno masko za na usta v vroči vodi in jo potem za ziher še speglaj z vročim likalnikom. Tebe vedno čaka doma kavica, ko se vrneš s ture, mene pa je v nedeljo čakala potica, saj kave ne pijem. Video (1).mp4

@ALEŠ M tako mam jaz ... moja ni WiFi ... notri imam kartico 64 GB kar je dovolj skoraj do paklenice in nazaj. Ima tudi GPS z merilcem hitrosti in lokacija, ki se vidi na posebnem programu, ki se ga dol potegne @Snečer ima nekaj mojih posnetkov, vendar brez lokacije in hitrosti https://www.ebay.com/itm/Motorcycle-Camera-Motorbike-Dual-HD-Dash-Cam-Video-DVR-Camcorder-GPS-EU/282781951732?hash=item41d71e26f4:g:dwkAAOSwFfJcZScw

https://www.kawasaki.eu/en/news/Kawasaki_Motors_Europe_announces_warranty_extension_and_reports_on_current_business_approach?Uid=08BCUV9aWlkKDVpcWQxZXFsNWgoNUVFbWw4MWw4MWAlRDVk

???

.... samo ocala ji še manjkajo...

... 'kera huda intelektualka ?

.... nadvse brihtno delujem , ko sedim na knjigi....

Ker po dolini Idrijce prične pihati šele ko "sonce požene veter", sem se danes odpeljal od doma takoj po zajtrku pri zunanji temperaturi 5 oC. Sedaj vidim skozi okno, da je sonce že "pognalo" dolinski veter.

Nikoli nisem rad planiral izletov precej vnaprej. Letos sem imel rezervirano hiško ob morju od 27.4 - 3.5., tja bi šel z dvema gospodičnama, obe kuharici...prelepo, da bi se uresničilo, po drugi strani pa vem, da ni to ravno po mojih željah. Najlepši spomini so mi ostali od "trpljenja", ko greš v neznano, dokler gre, gre...sam, izmučen po celodnevni vročini, žejen, lačen, ...ko je zlata vredna kje kakšna senčka, kaj šele hladno pivo... Vse naprej splanirano, apartmaji, hrana, pijača...je bolj kr neki.

lačn, ku svina. A majo v Mcdonaldsu kaj dobrega danes? Samprašamlačnpadavemčesesplačačakatuvrsti???

Sorry, nisem vedel. Na sliki v profilu imaš tako grdo žival, da mi na kraj pameti ni prišlo, da bi bila zadaj lahko ženska. Vsaj Akita napiši. ?

Romunijo... mogoče imam še upanje.

Ne. V piranu jo imam parkirano, pa ne vem, če bom do takrat našel pot do dol, da vzamem motor

a ti je hodna crknla

Sem prazniLA hladilnik ja ?

Soryy, sem res zgešil temo. Pa hvala za odgovor sem prišel do zaključka kako in kaj in fora je v tem, da sem imel motor čez zimo na stojalih, torej je stal naravnost danes pa je bil na stranski tački pa je prišlo do tega. Vseeno hvala. lp

No koncno sem registriral to kljuse in se malo zapeljal cca. 75 km kolikor dopušča covid. Motorin je udobn, mislim da bom z lahkoto prevozil daljše razdalje. Me pa moti enkup manjših vibracij in še posebej zvok iz leve strani cilindra, lahko da je to normalno ali pa tudi ne ( nakaj tika, ropota). Zvok je izrazit ko je motor ogret, po vožnji. Je moj prvi BMW, prej pa crosstourer, varedero itd. Fajn ker je mal več placa , tudi žena sedi za mano - me je mal več ukp. Lp!

NIJZ je varnostnikom pred trgovinami razdelil na tisoče testov za nosečnost. V ponedeljek jih dobijo tudi gradbene trgovine in vulkanizerji.

Cilj potovanja je videti Črno morje. Malo za šalo in malo zares, ampak vedno me je zanimalo, koliko je to morje drugačno od tega našega dobro poznanega. Ali je Črno morje res črno? Konec maja je čas, ki praviloma že zagotavlja relativno tople dni. Planirana pot je vsebovala tudi nekaj prelazov, ki pa so lahko zaradi hudih zim v hribovju tudi dolgo zaprti. Bomo videli. Planiranje poti je potekalo vso dolgo zimo in ob prebiranju potopisov in spremljanju spletnih strani je bila pot okvirno začrtana. Izkušnje so pokazale, da približno 500 km na dan gre in krat sedem dni bo naneslo 3500 km. Tako se je izkazalo tudi na koncu tega Balkan Tura. Planiranje se vedno ne izkaže kot popolno, zatorej sem nabavil še avto karto Balkana, oziroma Bolgarije in Romunije in vso pot splaniral in vnesel v tretjega sopotnika z imenom Garmin Zumo. Ta se običajno kljub svojim muham izkaže za dobrega pomagača. Prenočišča sem si v času planiranja pregledal na Bookingu in jih nekaj shranil. Bookiranje prenočišč sva opravljala vsak dan posebej, saj kljub začrtani poti, nisva točno vedela v katerem kraju bova spala. V treh kovčkih na GSu je bilo dovolj prostora za potrebščine, ki jih potrebujeta dva popotnika za en teden. Kar se tiče hrane in pijače, sva se odločila, da koristiva usluge na poti, saj se vendarle ne odpravljava v popolno divjino. Kar se tiče pijače sva se do sedaj naučila, da morava obvezno s seboj v vsakem trenutku imeti vodo in tudi kakšen piškot ni odveč. Glede na to, da bova imela opravka z različnimi valutami, sva se odločila, da bo plastični denar kar prava izbira. V informacijo opravka bova imela z evri, hrvaškimi kunami, srbskimi dinarji, bolgarskimi in romunskimi levi. Faktorji preračunavanja in spremljanje cen so v tem pogledu zanimiva izkušnja. Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Bolgarija, Romunija Plan je obsegal teden dni časa in šest država Balkana od doma do Črnega morja in nazaj. Vsa pot je temeljila na tem, da se v glavnem izogneva avtocest in večjih mest. Glede na to, da je dnevni zalogaj poti relativno velik, sva vedela da bo večino tako znamenitosti kot posebnosti potrebno videt kar z motorja. Na dan ponedeljka je bilo vreme ravno prav primerno in gremo. 1.dan 485 km Griže - preko Bosne do Bijeljine (SLO-HR-BiH; Etno selo Stanišiči) Od doma ob osmih zjutraj, da prezgodnji jutranji mraz že na začetku ne vpliva na razpoloženje. Tudi ostale dni sva v glavnem štartala okoli osme ure, po malo bolj polnem zajtrku. Prvi dan sva se iz Griž peljala po klasični poti na Hrvaško. Po glavni cesti preko Krškega in nato po avtocesti do mejnega prehoda v Slovenski vasi mimo Zagreba do Hrvatske Kostajnice. Tu se že prileže druga jutranja kava, ki jo spijeva na bosanski strani. Bosno in Hercegovino sva prevozila skoraj vso pot ob reki Savi. Cesta je zanimiva, brez nekih posebnosti. Cilj tega dne je bila Bijeljina, oziroma Etno selo Stanišiči. Izjemno lep turističen kotiček, ki sicer nima nobene veze z Bosno, ima pa prijeten ambient in dobro hrano. Pred večerjo ena rakija, da stabiliziramo stanje in imunski sistem, potem pa ob pivu malo roštilja. Za prenočišče sva dobila eno od hišk, ki v dveh nadstropjih nudi vse. Vse skupaj relativno poceni. Motor varno parkiran na parkirišču, ki ga spremljajo preko kamer. 2.dan 560 km Bijeljina, ob Drini preko Kadinjače in Zaječarja do Belogradčika (BiH-SRB-BG: B&B Castel Cottage) Zjutraj pojeva zajtrk, ki je v ceni prenočišča in gas pa naprej. Čez reko Drino in mejni prehod v Srbijo in kot da si odrezal, popolnoma drugo stanje. Spremeni se tip ceste, način odvijanja prometa in arhitektura. Skozi prva naselja se potem ob Drini vzporedno z bosansko srbsko mejo usmeriva proti jugu do Bajne Bašte in nato do spominskega obeležja Kadinjača. Tu je ogromen spomenik bataljonu partizanov iz II. svetovne vojne. Vožnja po Srbiji je nekaj posebnega. Vsaj kar se tiče naselij in mest je tako, da moraš biti še kako previden. Na cesti nekje med Užicami in Paračinom mi je še kako prav prišla vaja izogibanja, ki sem jo treniral na Vranskem. Kar naenkrat se vse ustavi in v ogledalu sem opazil, da oni zadaj nima nikakršnega namena pravočasno ustavit. Hitro stisnem sklopko, manever desno levo in rešeni smo. Malo adrenalina tako in tako ne škodi, poveča pa predvsem še več pozornosti na dogajanje v okolici. Moram priznati, da mi ta predel Balkana ni preveč všeč, vsaj kar se kulture vožnje tiče, ampak cesta Paračin Zaječar, ta je pa top. Ni prometa, dobra široka cestna podlaga in tik tak Bolgarska meja. No pa smo tu na manjšem mejnem prehodu na srbsko bolgarski meji. Nekaj carinikov, midva in mlajši nizozemski par z avtomobilom. Po vsej verjetnosti sta bila že nekaj časa na meji, kajti fant je izgledal obupan, prav tako njegovo dekle. Cariniki so pri tem nekoliko hipijevskem paru nekaj iskali na vse pretege. V glavnem so ju, po moje, malo maltretirali, med tem pa se na mejo pripelje nek možakar, ki je imel na avto priklopljeno tovorno prikolico. Carinik malo pogleda pod cerado prikolice in pomigne temu Bolgaru, da ima prosto pot, onadva reveža pa če vedno na odstavnem pasu. Nama se ni nihče posvetil, vsekakor pa sta mi ostala v spominu ta dva tujca z obupanimi izrazi na obrazu. Prva izkušnja v Bolgariji je za nama, takoj za tem pa naju čaka naslednja. Ker sem si zamislil krajšo pot in sva imela za ta dan že dosti vožnje sva jo usekala po bližnjici. Namesto 60 km jih bo 40, ki pa se niso in niso končali. Po slabši cesti še nisem vozil, levo in desno pa slika, ki je nakazovala na Bolgarijo, na siromašno temačno deželo za železno zaveso. Seveda je bil ta prvi vtis popolnoma napačen. Končno po tej, po svoje zelo zanimivi poti, prispeva v Belogradčik. Nastanitev v B&B, parkirava motor in lačna. Lastnica pove, da pri njih večerje ni, da pa je v mestu dobra gostilna pri Ivanu. Pustiva motor na dvorišču, se preoblečeva in peš skozi mesto proti omenjeni gostilni. Ena sama žalost to mesto in ljudje vsi malo gledajo izpod čela. Mesto je bolj kot ne zapuščeno in kar malce turobno. Sprehodiva se do Ivana, pa da vidimo, kaj nama bodo pripravili za najin današnji glavni obrok. Na terasi nama prijazni natakar postreže z hrano in pijačo. Vse dobro in poceni, za morebitne dodatne želje, pa nama pustijo na mizi tipkalo, s katerim jih lahko prikličeš v vsakem trenutku. Malce dezinficirava, pojeva, spijeva in plačava ter nazaj do nastanitve. Izjemno lepo urejeno prenočišče, kjer sva se spočila. 3.dan 480 km Belogradčik preko prelazov Troyan in Shipke do Arbanasija (BG; Hotel Izvora 2) Zjutraj sva dobila zajtrk za prste obliznit, burek in marmelada. Izkušnje do sedaj so nakazovale na to, da se bomo v Bolgariji malo težje sporazumevali in imel sem občutek, kot da nehote nočejo vsega povedat. Zakaj že smo se podali skozi Belogradčik? Ker so v tem SZ delu Bolgarije izredno lepe skale ob obrobju mesta in je to ena od večjih znamenitosti Bolgarije. Zanimivi balvani in izredno čista narava in ne moreš verjet, da so ceste postale kar naenkrat zelo dobre. Mit o temačni deželi se počasi razblinja. Vse lepše in bolj prijazno je in to se je začelo že prejšnji dan v gostilni in prenočišču. Vreme solidno, temperatura prava, narava pa čudovita. V planu potovanja večja mesta niso bila predvidena, pravzaprav je bilo mišljeno, da se jih na široko izogneva. Tako je možno narediti malo več kilometrov na dan, ob enem uživati v vožnji in panorami in se v solidnem času prestaviti iz zahodnega dela Bolgarije na vzhod. In kot je prvih nekaj kilometrov ob vstopu kazalo na razsuto stanje bolgarskih cest, tako se je to razblinilo z vsakim naslednjim kilometrom. Presenetljivo dobre ceste, dovolj široke, promet soliden, posamezni odseki pa neverjetni. Severni del Bolgarije je absolutno primeren za motoriranje. Od Belogradčika, preko Montane in Bolgarskega Izvora čez prvi prelazu Troyan, ki se nahaja v osrednjem nacionalnem parku Bolgarije. Cesta pa še kar prva liga. Preko prelaza, kjer je malo zahladilo sva se spustila po južni strani proti Karlovu. Kakor je bilo v hribih malo hladno je bilo potem v dolini kar precej vroče. Nekako sva na pol poti tega dne in imava še en prelaz pred seboj. Mogoče bi bilo potrebno malo pohitet, vendar se v tem delu velika polja vrtnic, ki jih je potrebno ovohat, saj Bolgarija slovi po izdelkih iz vrtnic. Sledi še ena kava in pred nama je še en od malo večjih prelazov. Ta dan je dan premika preko cele države in tako nama ne preostane drugega, kot čez prelaz Šipka na sever in proti mestu Veliko Trnovo. Malce utrujena v mestu Arbanassi najdeva prenočišče Hotel Izvora 2. Simpatičen majhen kraj si ogledava sproti med iskanjem gostilne. Motor sva pustila pred hotelom in kot se je izkazalo že ne vem kolikokrat, bi moral natočit gorivo ob koncu dneva, ne pa, bom že jutri. Večerjo sva pojedla v družbi lokalnega psa, ki je zvesto stražil najino pojedino. Tako glavna jed kot tudi sladica in seveda obvezna procedura pred tem si zasluži vse pohvale. Kot sva se že navadila je tako hrana kot pijača okusna in vse skupaj relativno poceni. V hotelu, kjer so sicer iskali prazno sobo, so bili prijazni. Kasneje sva ugotovila, da malce blefirajo, saj sva bila ena redkih gostov. Tako, kot je bilo v Belogradčiku vse super, je tudi tukaj v Arbanasiju. Privoščil sem si celo kopanje v bazenu, ki je bil takrat samo moj. Soba je bila opremljena vrhunsko, motor pa parkiran pred recepcijo na očeh kamere in receptorke. 4.dan 380 km Arbanasi preko Varne do Zlatnih peskov preko meje v Romunijo do Eforie Nord (BG-RU; Hotel Evia) Zjutraj greva na zajtrk, ki je vključen v ceni. Zajtrkovalnica je na sosednjem vrtu, kjer nama postrežejo z zelenjavo, kruhom, marmelado, maslom in salamo. Vse super, ampak kako naj to prežvečim, če ni zraven nobene tekočine. Še danes ne razumem, kako to da nisva mogla dobiti kave, čaja, soka ali vsaj vode. Verjetno spet en od nesporazumov. Pred nama še zadnji del poti do Črnega morja. Kot omenjeno je bilo tankanje predvideno ob poti saj je bilo do tu bencinskih črpalk dovolj. Nivo goriva pravi še 30 km, pumpe pa nikjer, tako da nadaljujem vožnjo v špar programu. Klementina še ne ve. Nivo goriva kaže črtico, kar pomeni 0 km in tako še naslednjih 20 km. Z glavne ceste ne grem in vztrajam, bo že za naslednjim ovinkom pumpa. Ni je. Ok pa gremo, do kamor bo šlo in kot naročeno na vrhu hriba črpalka. Najraje bi nalil kopasto, in srečen kot otrok plačam preko 19 litrov. Rešeno, in sedaj po avtocesti do Varne in skozi to res lepo mesto proti obali. Prevozila sva praktično celo severno Bolgarijo in moram izreči same pohvale. Pozitivno presenečen . Tukaj sva. Črno morje je mogoče res malce temnejše ni pa črno. Odgovor sem dobil in ker sva že tukaj se sprehodiva ob obali, namočiva noge v Črnem morju na plažah Zlatnih peskov, spijeva zasluženo pivo in obrneva proti severu. Preko bolgarsko romunske meje na obalni cesti vstopiva v Romunijo. Klementino malce skrbi saj je slika popolnoma spremenjena. Nekaj zapleta na meji, vendar gre. Ne moreš falit, to je Romunija, kar pa se kasneje zopet izkaže, kot še eden od stereotipov. V mesto Eforie Nord najdeva hotel Evia. Super hotel z urejenimi sobami, ki bi mu jaz dal sedem zvezdic. Motor parkiram v garažo, ki to ravno ni, je pa na varnem za ograjo hotela. Podava se na krajši sprehod po mestu in ob obali ter nato večerja na vrtu po ustaljenih navadah. 5.dan 480 km Eforie Nord skozi Bukarešto do Sinae (grad Peleš) in v Bran (grad) do Fagaraša (RU; Hotel Bulvard) Sva na skrajnem vzhodu Romunije ob Črnem morju. Tu je potrebno obrnit proti zahodu in nazaj domov. Če sva rabila štiri dni do sem in morava biti v treh dneh nazaj, bo treba malo pohitet. Morava še videt Transilvanijo in bil bi greh ne prevozit vsaj enega od dveh znamenitih prelazov Romunije. Od Črnega morja do Bukarešte ravno, sva na avtocesti, ki je za motoriste brezplačna in to traja. Nekje vmes voziva preko fascinantnega mostu preko Donave in ob tej dolgi ravni avtocesti ves čas spremljava neizmerno prostrana polja in na stotine vetrnih elektrarn. Dogovoriva se, da je smiselno zapeljati se skozi Bukarešto, ki se mu reče tudi Mali Pariz. Promet v mestu je zelo gost in če nama Zumo ne bi pomagal bi bila še tam. V Bukarešti si ogledava od daleč parlament ali vladno palačo ter avenijo po vzoru francoske arhitekture in kakor hitro se le da naprej proti centralnemu delu Romunije – Transilvaniji. Opaziva že prve telekomunikacijske povezave in neverjetno urejeno zmedo kablov. Tega se ne da drugače opisat. Nekaj avtoceste, ki je popolnoma prazna in prispeva na območje grozovito temačne dežele, ki to seveda ni. Malce drugače je sicer ponoči, vendar čez dan ni panike, saj vampirji in volkovi spijo oziroma čakajo svojo nočno priložnost. Zapeljeva se do gradu Peleš, ki je zame eden lepših gradov. Spominja bolj na cerkev, vendarle to ni. Je relativno nova zgradba s pomožnimi objekti, ki si jih je dal zgraditi eden od kraljev te dežele. Ta predel je tudi obrobje južnih Krpatov, ki ponujajo nekaj lepših prelazov. Spijeva kavo in se sprehodiva, občudujeva naravo in grad, ki je v večini grajen iz lesa. Pred gradom gneča, tako da si notranjosti gradu ne ogledava, pogledava pa si okolico. Ker naju čas nekoliko preganja se izogneva Brašovu po južni strani in se zapeljeva do mesteca Bran. Tu nama tik pred mestom nasproti pride krava, ki gre seveda po svojem pasu popolnoma suvereno. Zanimivo. V Branu je po nekih informacijah grad grofa Drakule, ki je vsekakor vreden ogleda. Opremo pustiva v recepciji in se vzpneva do tega manjšega gradu na vrhu hriba, si ogledava notranjost in panoramo ter si nato v mestecu privoščiva malo boljšo malico in kozarec vina. Paše vino, paše hrana ampak v mestu kjer je Drakula doma ne bova spala. Zanimivi so sprehajalci oziroma obiskovalci te turistične destinacije in sploh je mestece prijetno, ampak do večera je še daleč in cesta naju vabi naprej. Ostane nama še preostanek dneva in če hočeva jutri prečkati Krpate, je bolje da se še malo zapeljeva vsaj do Fagaraša. Tankala bova pa jutri. V centru najdeva prijeten hotel Bulvard, motor parkirava pred hotelo in na vrtni terasi naročiva sladico. Dobim dva krova s pol kile borovnic in smetane, kar izgleda bolj kot glavni obrok. Malce dvomljivo gledam to goro hrane, nakar mi natakarica reče »It jor men«. Malo sem rabil, da sem razumel pomen njenih besed, vseeno pa mi mora pomagati moja draga sopotnica. V mestu nabaviva še potrebščine za naslednji dan, saj naju čaka Transalpina in dolga pot do Srbije. 6.dan 680 km Fagaraš, Sibiu (skozi center) Sebeš in Transalpina do Đerdapa in v Beograd (Ru-SRB; Hotel Sky - ima garažo) Tako. Jutri morava bit doma, pred nama pa en najlepših delov poti. Tankala nisva včeraj, bova pa takoj ko prideva na obrobje mesta. Par km pred črpalko naju policija preusmeri na stransko cesto, saj je bila na glavni cesti huda prometna nesreča. Itak smo spet tam. 40 kilometrski obvoz, nivo goriva na nuli ampak, kaj hočeš, ni druge kot naprej. Zopet v zadnjem trenutku natočiva kopasto in se v nadaljevanju skozi res lepa mesta podava skozi Sebeš in nazaj na jug. Prelaz Transfagarašan je po informacijah, ki sva jih dobila včeraj v mestu Bran, po vsej verjetnosti zaprt. Zopet poleg relativno dobre ceste občudujeva romunsko predvidevanje za nadaljnji razvoj telekomunikacije. Imajo namreč ogromne količine kablov pripravljenih za naslednji priklop, kar sicer zopet ne razumem, je pa zanimivo. Klementina je navdušena nad urejenostjo mest, kar razblini še zadnje stereotipne predstave o Romuniji, kar je malce drugače sicer na južni strani te svetovne ceste. Transilvanski gozdovi, ki jim ni konca in kraja. Romunija ima vsega v presežkih. Polja, vetrne elektrarne, gozdovi in kabli na telegrafarcah. Da ne govorim o cesti. Transalpina, ki sva jo napadla s severne strani, ni v začetki nič kaj posebnega, ko pa se dvigne in poda v gozdove proti vrhu planote, pa je top. Malo se je pooblačilo, malenkost zapihalo in porosilo, ampak asfalt drži in užitek je neizmeren. Srečava nekaj motoristov na vrhu in na poti, ni pa gneče in kot bi mignil sva preko. Pred nama je naslednji cilj, Đerdap. Vroče, gneča na cesti in ko prispeva do hidroelektrarne Đerdap imava dovolj. Prečkava romunsko srbsko mejo in se od Donavi ustaviva na čevape in hladno pivo. Malce traja, sva pa edina v tej mali gostilnici, ki ima tudi wifi. Ko se najeva in odžejava ter tudi malce spočijeva ugotoviva, da še ni tako pozno. Nimava posebnega plana in ker svo v časovni stiski, skleneva da obiščeva še eno prestolnico balkanskih držav. Odpejleva še teh nekaj več kot 200 km in prispeva v Beograd. To je tudi zaključek najinega potovanja. Poiščeva si sobo v hotelu Sky, ki je popolnoma nov in sva verjetno ena izmed prvih obiskovalcev. Motor v garaži poleg pregrešno dobrih avtomobilov. Greva na ogled Kalemegdana in Terazij. Naslednji dan tranzit do doma. 7.dan 520 km iz Beograda domov (SRB-SLO) Zjutraj po zajtrku na motor in skoraj brez pavze do doma. Ta dan tranzit, ki ni omembe vreden. Predstave o krajih, ki jih nisi še nikoli obiskal so večkrat lahko zmotne. Potrebno se je podati na pot in na lastni koži in s svojimi očmi spoznati svet okoli sebe. Balkan ima krasne pokrajine, dobre ceste, izvrstno hrano, zanimivo arhitekturo in verjetno bi se našlo še kaj. Na poti do Črnega morja sva v sedmih dneh prevozila 3500 km in dnevno v povprečju porabila 100 evrov (all inclusive). In še to Črno morje ni črno. Stroški (v evrih): Cestnina 15,00 bencin 205,00 nočitve (6) 270,00 hrana in ostalo 200,00

A jubavi....a lipote ?