Dvorana slavnih

Dinko ma novi parkplac in do NP je frisna in sirsa cesta. Morje je za bolj pogumne. Ostalo pa bolj ali manj po starem.

Sva šla čez Starod in nič gužve...imela tudi malo sreče, ker na meji za popis zgubiš min. 5-10min, tako, da se je za nama nabralo kar nekaj avtomobilov...so pa na meji zelo korektni, da ne rečem prijazni...zdajle v Pakli, kjer je bil pred pol ure manjši naliv.

Zadnji del poti čez Indijo,od mesta Agra,Siliguri ter do države Manipur,katera leži na severovzhodu Indije.Pot do tja,je bila bolj kot ne dolgočasna,velike razdalje,cestne povezave so bile kar v redu,bolj kot sem šel na vzhod,slabše je postajalo. Če se prav spomnim,je imel ta Francoz na njegovem BMW 52 litrski rezervoar. Plantaže čaja GH015658.MP4 Ta vzhodni del Indije,je bil kar pogosto v dežju,problem je nastal,ker so ceste bile ponekod makadam,ilovica in ko vse to namoči dež,je potem prava veselica. GH015660.MP4 So me vzeli pod streho,preden se je vlilo.Na koncu,sem se prav lepo imel,dobil večerjo,prenočišče in nekaj hrane za na pot.Z hrano v teh koncih,ni težav,ni pa neke izbire,vsak dan riž,riž,riž...dosti zelenjave,včasih tudi kaj mesa. GH015679.MP4 GH015681.MP4

Karlobag online...

več cilindrov ? itak da jih izkoristiš šele, ko jih poženeš čez 7jurjev, na GS pa lahko uživaš še v štartu, no, če odgovorim, GS sem imel nekaj mesecev pred XR-om, moji subjektivni občutki; Itak se ve, da sta to različna motorja po karakterju čeprav ima tudi XR pokončno držo sedenja, vendar ima XR bolj športni sedež, GS ima bolj klopco za posedat, občutek stika z vožnjo ima XR boljšo (spredaj vilica - čeprav še vedno to ni filing kakega nakeda , GS pa zelo udobno zaradi teleleverja (če ti je udobje prioriteta), GS spredaj z 19col bolj primeren za šoder, čeprav ti ne pomaga dosti ko si ful obtežen (čez 300 kg) in riješ po kakšni plazoviti cesti navzdol, XR bolj lahkotna v ovinkih, GS tudi fajn za premetavat iz ovinka v ovinka zaradi nizkega težišča, XR se da peljati zelo športno v vseh pogledih, GS je bolj dolgočasen, XR te sili k huliganski vožnji, GS super tudi za umirjeno vožnjo in daljše avanture, če te seveda ne motijo bokserski tresljaji, GS super navor spodaj in poteg iz ovinka (alpske vožnje) in s tem povezano hitro obvladovanje vožnje v ovinkih tudi brez dosti predhodnih moto izkušenj, XR super elastičnost motorja, po mestu se lahko voziš v peti in šest brez problema, XR super menjalnik še posebej v kombinaciji s qvikijem, GS značilen bavarski menjalnik - slabši od XR-a, z aktivnim vzmetenjem oba izredno udobna, še posebej če namečeš gor kovčke in še eno osebo, zavore na XR seveda veliko boljše, vetrna zaščita na GS boljša oziroma je je več, in zato tudi malo bolj pasivna vožnja, skratka, še bi se dalo naštevati, gre pa bolj za karakter osebe, ki vozi, torej, če ti je prioriteta bolj aktivno dinamična vožnja, pa se ne boš sekiral, da bo zaradi tega amortizacija motorja dražja (menjava gum, zavore, ketne...) je bolj razburljiva vožnja na XR-u, GS pa je itak že legenda in ima svoj status in na poti najdeš več novih GS prijateljev kot z XR-om. Osebno so mi pa novi GS-i HP verzija celo zelo všeč.

Sej vem... ti bi rad servisiral.... jest se pa vozil

VID-20200515-WA0000.mp4

1000km update. Vse dela. Poraba 3.4l/100km. Lp

https://www.rtvslo.si/slovenija/slovenski-drzavljani-gredo-na-hrvasko-lahko-tudi-iz-turisticnih-razlogov/524021 Ja nc, pici miki.

bom joske namontiral

https://www.dnevnik.si/1042929502/Slovenija/portret-sandi-sheikha-policist-s-protesta

Enkrat me je presenetlo da je že konec elektrode ps: @DAMI34 kaj imaš to samo kuhalne plošče al je komplet štedilnik? Ker če je cel štedilnik ti zna zmanjkat Amperov.

Zaradi velike moči je šporhat razdeljen na dva dela. Recimo dve plati skup velika + mala, ter velika + mala + krmiljenje. Recimo nekak takole. Če imaš možnost priklopa dveh faz (hiša ima trifazni priklop) sta fazi polovično obremenjeni in lahko kuhaš na polno. Razbremeniš celo hišo na dve fazi. Če imaš hišo priklopljeno enofazno nimaš izbire. Da deluje kompleten šporhat mostičke not in je napajano kot celota. Brez mostičkov deluje lahko krmilje + polovica šporhata, ali pa nič, ker krmilje ni napajano. Ne verjem mi vsega. Še sam sebi ne verjamem več, odkar sem sam sebe na laži dobil.

Jaz imam tudi to na F700, res je top, ni premajhna in ni prevelika.Spravim vse not, enkrat sem dal notri pol pohanga piščanca+vse ostalo kar sem imel (denarnica, gsm,...). Kdor pozna Gostilno Pirc, ve da piščanec ni majhen ?

Bolj sodobne indukcije imajo samodejno omejevanje moči. Nedelja kuha se na vseh štirih platah-indukcija. Priključen na 1x 16A moč indukcije 7,5KW. Indukcija ne dovoli vseh plat na max moč ampak omeji. Recimo 1x max ostale tri pa samodejno zmanjša-na koliko ne vem. Boost opcija je na samo eni plati, ostalim krepko zmanjša moč čeprav so na max.

To bo napitnine ???

Indukcija 60 cm 4x ima skupaj 7400 W. To je kako že gre 7400W/230=32,17A ena faza

Epidemije ni več, ukrepi so ostali

Brez komunistov, partizanov, ki so preganjali lasten narod, namesto okupatorjev, zagotovo ne bi bilo, saj so si od vseh odporniških skupin med vojno samo komunisti postavili kot cilj izvedbo revolucije, partizane pa so zlorabili za njeno izvedbo. Partizane je organizirala in vodila partija, nihče drug! Zakaj je moral pasti Pohorski bataljon? Revolucija je pomenila krvav boj za vzpostavitev partijske diktature, ne pa demokratične oblasti. Torej antidemokracije, ne demokracije. Vse druge odporniške skupine so zagovarjale demokracijo, zato je partija z njimi obračunavala, jih prepovedala pod smrtno kaznijo že septembra 1941 in začela pobijati Slovence, ki ji niso bili povšeči in s tem namerno sprožila bratomoren boj. Hotela je imeti izključno absolutno oblast, nobene demokracije in vsega, kar je bilo s tem povezano takrat in je še danes. Tako je bilo zaradi nje pobitih sto tisoč Slovencev, ki so izgubili življenje na tej ali oni strani - vsi pa po nepotrebnem.

Sicer sem hotu napisat da sm glihkar prvič na elektrode varil, in se počutim nesposobnega ? MIG je zakon, je tut za tiste ki imajo 2 leve roke... Drugače pa bi zdej upadu v prejšnjo temo, jaz sem imel še bolj zajeban šporget z 3 faznim priklopom ?, sicer nisem odpiral ampak sumim da je bilo 2 plošče po fazi in ena za pečico. Samo sem imel samo eno fazo v stanivanju ampak na srečo 35A varovalko pa nisem imel nikoli težav. Če pa imate prešvoh štrom pa kuhat na plin ?

Na vem kako je na plaži, ampak na jadrnici ni problem - ni v bližini mestnih redarjev ?

Zrihtano. Dela, hvala. mostičke montiral kot piše, 16A zaenkrat zmore plate na ful Mi pa ni jasno (še vedno) zakaj so potrebni mostički? A zato ker je tak pripravljena plata da lahko dvo fazni tok priključiš? Brez mostičkov (povezave L1 in L2 ter N1 in N2) ne bi delalo? Al bi enako delalo če bi priključil samo zemljo, pa L1 in N1?

Varovalka se dimenzionira glede na presek kabla. Varovalka varuje kabel in ne priključeno napravo. Glavne varovalke skuriš le v primeru preobremenitve ob preveliki vsoti posameznih porabnikov. Elektrikar bo razumel da sta moja in damijeva vezava eno te isto. Imaš 2 porabnika, ki ju lahko vežeš vzporedno na eno fazo ali pa vsakega na svojo fazo.

Po izobrazbi sem (bil) štromar. Teoretik, hehe. Delal sem pa to samo v prejšnji državi, pa pol mogoče se instalacija v kakšni garaži pri kolegu. Lej...varovalke so dimenzionirane zaradi zagonskega toka, ne delovnega. Zagonski tok je cca 4x večji kot delovni. Npr....ko zalaufaš sekular z 6 kW, 16A varovalke komaj (al pa ne) zdržijo. Zato imaš na bajti 20A, čeprav dejansko bi vse šlo na 10A. O tem drugače govori prvi Ohmov zakon. Na tvoje vprašanje pa ne znam odgovoriti. Motom.....je ena razlika med tvojo in Damijevo skico. Tvoja dejansko razlaga dvo fazni priklop na trifaznem priključku (380V) medtem ko na Damijevi skici navaja, kako eno fazo izkoristiti, da moč razdeliš na dve fazi v sami napravi. To, kar je na Damijevi skici, velja za priklop znotraj same naprave. Če bi tako izvedel priklop na vtičnici, bi glavne varovalke iskal po sosedovem dvorišču.

Prodam Rade Garage EVO6 karbonsko sprednjo masko. Sem opravil testno vožnjo z njo in mi zaradi moje višine/čelade ne ustreza najbolj... https://www.bolha.com/okvirji-deli-karoserije-estetski-dodat-deli-za-motorna-kolesa/ktm-950-990-adventure-rade-garage-evo6-oglas-3987340

Njega sprašujem....jaz imam 25A glavne varovalke. Zaradi 6 KW sekularja.

Zaradi varnosti je označevanje (črkovno in barvno) predpisano. Označevanje vodnikov v izmeničnih sistemih: prvi fazni vodnik - L1 - črne barve (ali) drugi fazni vodnik - L2 - rjave barve (ali) tretji fazni vodnik - L3 - sive barve nevtralni vodnik - modre barve (N) zaščitni vodnik - rumeno zelene barve V primeru, da ni potrebe po nevtralnem vodniku, se moder vodnik lahko uporabi kot ozemljitev. Ne kapiram pa, zakaj zahteva 4mm napeljavo, pa 32 ampersko varovalko. V bajti je ponavadi glavni priklop 25A, vodniki za vtičnice 2,5 kvadrat, za razsvetljavo pa 1,5 kvadrat. No, tako je vsaj bilo..

pri tebi bo zaključek vidim, da imate kar bogato ponudbo

kar se tiče olja, vsaka bencinska ima zbirno mesto za odpadno olje.

no lej .. boš pa lahko šel v BTC ... vsaj nekaj ... in tam so turistične agencije ... pa lahko tam plakate gledaš p.s. po 31.5.2020 se obeta konec razglasitve epidemije Hrvati bodo kmalu odprli .. vsak evro bodo potrebovali ... oni še niso rekli, da naj pridemo septembra, ko je manjša gužva, kot so to na Bledu pa še kje po Sloveniji

Napredujem iz dneva v dan. Sonce: kolo ali kavč ? Veter: KAVČ !!!

Franc, hvala za nasvet, toda težave s križem imam že približno 30 let in poizkusil nisem samo še operacije ... Danes ponoči je iz Moskve s posebnim mednarodnim dronom priletala tovarišica Babuška z vsem svojim nasledstvom ...

Google Maps + 3D način = pravkar sem se "virtualno" peljal proti jezeru Vogršček, in če bom še na asfaltu kmalo zavil levo na "makadam", bom po odcepu s ceste Ajdovščia Nova Gorica tudi zelo kmalu pri njemu za tako željeno "fotosižn", in če mi bo križ to dovolil , bom seveda raziskoval še naprej po asfaltu. Prejšnjikrat, ko sem se odpeljal do zajezitve tega jezera, me je že do prihodu do nje Nalgesin forte popustil , tako da vožnja nazaj domol ni bila ničkaj prijetna ..

Zadnjih nekaj dni,ki sem res užival vsako minuto,se je počasi izteklo..sledili so dnevi civilizacije in postajalo je monotono,čeprav ni bilo slabo,ampak,ponovil jih ne bi več☹️ GH015568.MP4 GH015569.MP4 GH015569.MP4 To je bila večerja☹️imel vedno seboj kakšno rezervno malico?za takšne primere,kot je bil ta GH015574.MP4 Tukaj sem imel težave,pa ne zaradi par cm.vodo,temveč zaradi višine,in motor ni imel prave moči,tako da sva komaj premagala ta prelaz GH015578.MP4 Dober občutek?ko imaš ledeno vodo v škornjih? GH015579.MP4 GH015587.MP4 Konec svobode,začetek civilizacije,ter hitre hrane,malo sem jo pogrešal?hrano mislim New Delhi,samo prespal sem,in zgodaj zjutraj pobegnil iz mesta-NORIŠNICA GH015606.MP4 VID_20190908_193947.mp4 GH015610.MP4 GH015613.MP4 GH015614.MP4 GH015620.MP4 Ta del avtoceste,je bil v bistvo pristajalna steza-potrebno je bilo samo umakniti te betonske pregrade GH015630.MP4 GH015625.MP4 VID_20190910_062329.mp4 GH015629.MP4 VID_20190910_064608.mp4 Vse,kar mi je ostalo v spominu od tukaj,je vročina,prazne ceste ter datum,za vstop v Myanmar,da ga ne zamudim,prvotno sem imel načrt,da grem še v Nepal,ampak se časovno ni več izšlo VID_20190910_114842.mp4 GH015628.MP4

Jaz bom šel raje onesnaževat jadranko .. razne Blede, Bohinje, Vršiće, Kranske Gore, Portorože, Izole in podobne, kjer so se zadnje leta dušili od zoprnih turistov, predvsem napihnjenih ljubljančanov, tako da privoščim omenjenim veliko miru in praznih središč mest in vasi, da bodo lahko domačini skaljali po cesti brez bojazni, da jih bodo zbijali pijani turisti, in mirne noči, brez glasno pijanih turističnih turistov ... mir in vse dobro slovenskim turističnim krajem ... lahko dajo TTR, da jim bomo nakazovali tja in jim pomagali, saj slovenci moramo skupa da držimo

ARGENTINA Argentina na zahodu meji na Čile (od koder sva prišla), na vzhodu na Urugvaj in Brazilijo, na severu pa na Paragvaj in Bolivijo. Je druga največja država v Južni Ameriki (takoj za Brazilijo) in osma na svetu. Ima 44 milijonov prebivalcev; od tega jih več kot ena tretjina živi v glavnem mestu Buenos Airesu. Večina je evropskega porekla - 85 %, Indijancev naj bi bilo le še okoli 50.000 (različni viri navajajo številke od 10.000 do 150.000). Uradni jezik je španščina, valuta pa argentinski peso. Po statistiki je 90 % prebivalcev katolikov. Vozila sva se po provinci Santa Cruz. Prvo mesto, približno 2 km od meje, je Los Antiguos. Leži na južni obali jezera Buenos Aires – to je seveda še vedno isto jezero, okoli katerega sva se vozila tudi v Čilu, le da ima tam drugačno ime (General Carera). Mesto ima približno 3.400 prebivalcev. Ustanovljeno je bilo pred sto leti kot kmetijska kolonija. Majhne kmetije živijo od prodaje sadja, predvsem češenj. Kakšnega mestnega vrveža ni zaznati, tudi obledeli napis za Perito Moreno je podobno žalosten. Na ravnini je policijska kontrola, kjer morajo ustaviti vsa vozila. Tak način kontrole se je tudi kasneje po Argentini pokazal kot stalnica, ponekod so celo improvizirane zapore ceste s poostrenimi kontrolami. Za policijo pa nisva bila zanimiva; očitno imajo tuja vozila v registru že takoj na meji, pa tudi tako malo jih je, da se z njimi ne ukvarjajo, če se ne zgodi ravno kaj posebnega. Na črpalki sva se oskrbela z bencinom, vodo in z dodatno rezervo bencina. Plačala sva s kartico, bankomata ali menjalnice ni bilo nikjer. Skozi mesto sva le prišla do oznake, kjer je pisalo, da je do Bayo Caracolesa še 127 km. Prva srečanja v prazni pokrajini niso bila najbolj vzpodbudna, zato niso dokumentirana. Na hrbtu je sredi ceste ležal pasavec, ki ni kazal znakov življenja, nekje v daljavi sta se slutila dva zgubljena konja. Šele po nekaj ravninskih kilometrih se je med šopi trave in nizkega grmičevja pojavila čreda gvanak. Nekatere so prevzele motoristični tempo, nekaterim ni bilo mar … Vzdolž ceste je bila ograja, verjetno zaradi varnosti prometa oz. živali, odvisno, s katere strani gledaš; živalim je bilo očitno všeč na obeh straneh. Da živali na motorjih ne bi zadremale, so poskrbele luknje na cesti, ki so bile tu pa tam sredi asfalta, razporejene po neznanem algoritmu. In živali, ki jim je bilo očitno malo mar za ograjo. Enoličnost pokrajine so razbile nove barve in oblike, pa tudi malo vzponov in spustov in kakšna žival na cesti. Avtomobilov je bilo pa manj kot po čilskem makadamu. In končno so tu prve argentinske krave! Spet klasične scene in prihajajoči mrak … do Bajo Caracolesa. M. je razglabljal, da se morava tu ustaviti in dobiti prenočišče, ker od tu dalje par sto kilometrov ni ničesar. To seveda ve tudi gospa za pultom trgovine, restavracije in hotela obenem. Ni banke, ni menjalnice, ni bankomata, tuje valute pa ne jemljejo (ne dolarjev, ne evrov, ne čilskih pesov). Sobe pa imajo proste. Pa sem jaz v svoji španščini rekla, da popolnoma razumem, da je pač tak sistem, da ni noben problem. In sem obvisela na tej strani pulta, na katerega sem položila 50 dolarjev. Midva bi tudi pivo. Gospa ni mogla drugega, kot da se je nasmehnila in vzela dolarje, se bova že potem zmenili, ker bi še kaj drugega … pokazala mi je sobo, dala ključ in šla nazaj za pult, gledat televizijo in svoj telefon izmenično in istočasno v miru naprej. Bliskovito sva razpakirala in šla na ogled. Bajo Caracoles je zanimiv kraj v provinci Santa Cruz. Ima policijsko postajo, šolo, trgovino, vulkanizerstvo, hotel, hostel in bencinsko črpalko, po kateri je verjetno najbolj znan in zaradi katere se popotniki tu najpogosteje ustavijo, saj proti jugu do kraja Gobernador Gregores ni druge črpalke. Po dostopnih podatkih o prebivalstvu za leto 2010 je tu 33 prebivalcev; v nekaterih zapisih pa kraj omenjajo kot mesto! Ob slovenskem kulturnem prazniku (danes je 8. februar!) namesto klasičnih deklamacij tokrat foto prispevek. Tu je kultna črpalka, predstavljena z različnih zornih kotov, za vsak slučaj, če bo kdo iskal svojo nalepko in ob tem še obujal spomine … Ob 21. uri sva bila spet v trgovini, gospa nama je spet postregla pivo in tudi večerjo. Bila sva edina gosta in sva jedla kar v trgovini. M. je rekel, da je vse to naredila samo zato, da ji ne bi bilo treba še enkrat poslušati moje španščine. Toliko pa že znam špansko, da sem ti naročila še risanko za lahko noč! (Na zaslonu – Maša in medved) V njegovem pogledu sem prebrala, da bi na mojem hrbtu v tem trenutku naredil ikebano z vsem, kar je bilo desno od zaslona. V praznem hotelu, odmaknjenem od prazne ceste, sva potem mirno spala. 10. dan Bajo Caracoles - El Calafate Nedeljsko jutro je bilo vetrovno. Zapustila sva hotel iz leta 1943 (edino plastična okna in vrata so novejše izdelave). Zajec! M. je rekel, da imam privide, a ubogi otrpli zajček je dremal sredi ceste. Niti premaknil se ni, ko sva šla mimo. Na cesti je bilo več živali kot vozil. Ravnina in asfalt bi dovoljevala večje hitrosti, če ne bi nepredvideni udeleženci prometa nenapovedano zavzemali cestišča. Tam, kjer so bili opozorilni znaki, jih je bilo – ironično – še najmanj. Lama, gvanako, alpaka, vikunja ... saj sem gledala atlas živali, preden sva šla od doma … mislim, da je to gvanako. Nenapovedano so se pojavljale tudi luknje v asfaltu. In potem se je pojavila tudi napoved obojega - živali in lukenj. Ostali znaki pa so bili izjemno redki. Razdalje so tukaj relativna zadeva. Prvič sem zagledala opozorilni znak za veter in po dolgem času tudi znak za civilizacijo (črpalka!). Naselja so v tem delu Argentine redka, majhna in skromna. Tega turistični prospekti ne pokažejo. Bencin in tudi vse ostalo je ceneje kot v Čilu. Kava je instant varianta, rogljički kot povsod po svetu, za posedanje pa seveda ni časa ... In še dva tipična argentinska spomenika; misijonarski motiv in gavčo (argentinski kavboj). O umetniški vrednosti tovrstnih kipov ne bi razpravljali, pomembnejši so kot dokument nekega prostora in časa, ki pa očitno izginja. Gavči iz neskončnih pamp so v 19. stoletju pomagali premagati špansko vojsko in izbojevati neodvisnost Argentine. Danes zaradi intenzivne živinoreje in industrijske pridelave soje izginjajo. Zaradi avtomatskih sistemov za pitanje živine jih ne potrebujejo več. Več kot polovica govedine je od živali iz velikih sistemov, kjer se živina ne giblje prosto, pač pa je v ograjenih prostorih, krmljena s posebno hrano, da je čim prej primerna za zakol. (Zaradi navedenih podatkov se opravičujem vsem ljubiteljem argentinskega žara, še posebej Mateju in M.; upam, da so vaši priljubljeni kosi iz bio predelave.) Soja je v Argentini na 18 milijonih hektarjev (sem večkrat prebrala, ker se mi zdi skoraj nemogoče). Ob naslednjem podatku je mogoče …Argentina je največja proizvajalka sojinega olja na svetu in 70% sojinega olja na Kitajskem je argentinskega izvora! Novodobni gavči imajo strojno opremo, vozijo se v terencih in uporabljajo navigacijske sisteme. Njihovo tradicionalno obleko in obutev sta očitno zamenjala kitajski tekstil in kitajska plastika. In misijoni v Argentini? Različni viri navajajo zelo različne, celo nasprotujoče si podatke in razlage. Cerkveni viri pravijo, da je bil to poskus, kako v povezavi z misijonskim delom (širjenjem vere) ustvariti tudi nov družbeni in gospodarski red, s čimer bi Indijance zaščitili pred španskim zasužnjevanjem in izkoriščanjem. Predvsem jezuiti so za indijanske prebivalce organizirali tako imenovane redukcije - urejena naselja … po reformah na Portugalskem, v Španiji in v Franciji pa so bili konec 18. stoletja izgnani tudi iz Argentine… Drugi viri navajajo, da je oblast je ugotavljala, da so se začeli preveč ukvarjati s stvarmi tega sveta, na nebesa pa pozabljati … Ah, ti spomeniki … Del naselja je asfaltiran, del makadamski, da ne bi pozabili, kako to izgleda … potem pa asfalt z dolgo praznino. Kratek postanek za zemljevid in vodo. Pogled na rastlinstvo in pogled na tablo, ki stoji na makadamu .. le kdo si je privoščil strelske vaje?! To, da je bila tabla na makadamu, žal ni bilo naključje. Kmalu sva bila na makadamu tudi midva. Se mi je zdelo sumljivo, da so taki spoji asfalta … Na makadamu sva bila skoraj sama … Otoplilo se je, kar naenkrat je bilo 25 stopinj, žeja je pritiskala in čudna zvočna spremljava je dajala vedeti, da tudi kovinski deli niso najbolj zadovoljni s podlago. Ma briga tebe motor, zaradi tebe bi lahko še kufer odpadel … travo in grme pa non stop slikaš! … Makadam ubija človeka, mislim, da tudi gume; a bolje, da sem tiho. Samo še to se manjka, da bi rekla, da tu ni nobene trave in nobenih grmov ... Po slačenju, vodi in hitrem servisu sva odskakala naprej v nič. Obljubljeni El Calafate bo čez 224 km. Makadam se je poslabšal, oblački pa so tako nizko, da bi se jih lahko dotaknil. Pojavijo se sledovi civilizacije in upanje, da nekje vendar mora biti spet asfalt. Tako to zgleda … Še rastlinice, pogled nazaj in pogled naprej ... V Tres Lagosu imajo policijo in cerkev. In potem spet nič, dokler se v daljavi niso prikazali hribi in jezero. Težko sem si izborila minuto. Nenavadne strukture, barve in voda … in samo še 90 km do mesta; človek ne ve več, kaj od tega ga bolj razveseljuje … Ta opozorilni znak za veter sicer ni za motoristično veselje, a danes ni hudega. Za jezero pa M. pravi, naj ne pretiravam, ker bo treba še okrog in bom vode še sita … Nič kaj poetične izjave, verjetno je rahlo utrujen. Vstop na mestno področje je bil klasičen - skozi policijsko kontrolo. Sicer sem poskušala ujeti leseno konstrukcijo, a … naprej, navzgor, nazaj ... Že na krožišču pred centrom je bilo pestro - okus po alpskem stilu, stari leseni vozovi, modernistične konstrukcije, novoletna jelka in okrašena drevesca, grmički sivke in februarsko poletje … mimogrede izgubiš orientacijo. Kje sploh si?! Nabralo se je 690 km, od tega približno 140 km makadama. Na makadamski cesti sva srečala točno 8 avtomobilov in 2 tovornjaka. Na hitro sva našla nek hotel in M. se je ekspresno uredil; lakota je včasih dober pospešek. Podobe so bile za nekatere preveč mamljive. Nisem ljubitelj, zato ne morem presojati, a opazila sem mikrovalovko v kuhinji (naj mi ne govorijo o avtohtoni kulinariki …), reklamni oddelek pa je bil premočan. In zakaj bi človeku ne privoščili, saj je na dopustu! To je to. Nadaljevanja ne bomo prikazovali. Pomembno je, da je človek zadovoljen. Ko sva odhajala, je bil reklamni oddelek še v polnem pogonu. Potepuški psi pa so se že začeli zbirati. 11. dan El Calafate - Perito Moreno - El Calafate - Rio Galegos Po zajtrku (z argentinskimi zajtrki ni, da bi se človek hvalil) je M. še malo študiral zemljevid, sama pa sem se odpravila do menjalnice, ki sva jo prejšnji večer odkrila. Seveda nisem bila dovolj pametna, da bi pogledala obratovalni čas. Bila sem prezgodnja. Zaprto. Čez pol ure sem šla še enkrat, saj ni bilo daleč. Tokrat je bilo odprto. Oborožena s potnim listom, dolarji in evri sem vstopila v posvečeni prostor, da mi je uslužbenka lahko povedala, da nimajo gotovine. (Zakaj je pa odprto?!) Potem se mi je posvetilo tisto, o čemer sta pisala dr. Speed in Menih in o čemer je pripovedoval Tomaž (ko je M. svetil v njegovi delavnici). Hvala fantje. In sem vprašala gospo, če mi, lepo prosim, pove, kje bi se dalo kaj dobiti. Gospa je videla, da nimam uniforme z davčne uprave, da sem nenevarna vrsta čudnega turista in me je lepo usmerila - naprej po ulici, tretja vrata noter, levo po stopnicah v prvo nadstropje, druga vrata desno. Gracias senora! In sem šla. Še dobro, da navodilo ni bilo daljše, kajti za orientacijo je zadolžen M., jaz sem za konverzacijo. Našla sem tista vrata in za njimi gospo, ki je sedela za pisalno mizo in klepetala z drugo gospo, ki je slonela na pisalni mizi … klasičen pisarniški prizor, le računalnik je manjkal. Vljudnostne fraze in ni problema - dolarje za argentinske pese. Dolarje sem dala na mizo. Odprla je omaro, vzela tri šope bankovcev, preračunala na velikem klasičnem kalkulatorju in pokazala. Pokimala sem, ona je odštela, vzela dolarje, dala pese. Gracias senora! Ampak tista omara! Tista omara je bila polna, popolnoma polna bankovcev. Jasno, da v menjalnici ni gotovine … Odpravila sva se v nacionalni park Los Glaciares, kjer je tudi ledenik Perito Moreno. El Calafate je mesto, najbližje temu ledeniku, in je zato dobro izhodišče za oglede. V centru prevladujejo lokali, trgovine s športno opremo in spominki. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1927, da bi pospešili naseljevanje juga države. Takrat se je zaradi gospodarske krize sem preselilo tudi nekaj prebivalcev Buenos Airesa. Leta 1946 je imelo mesto 100 prebivalcev in dobili so elektriko. Leta 2001 so odprli letališče in od takrat dalje je to eno najhitreje rastočih mest v Argentini. S 7.000 prebivalcev se je v par letih številka podvojila, danes pa naj bi jih bilo že 25.000. Glavna panoga je seveda turizem. Za Antarktiko in Grenlandijo je tu tretje največje ledeniško območje na svetu. Nacionalni park Los Glaciares je UNESCO leta 1981 razglasil za svetovno dediščino. Znotraj nacionalnega parka sta dve jezeri - Lago Argentino in Lago Viedma; na severnem delu parka pa tudi dve najbolj znani gori Fitz Roy (3405 m) in Cerro Torre (3102 m). Podatki o višini se v različni literaturi malce razlikujejo, tudi imena se navajajo različno. A o tem naj pišejo slovenski alpinisti, ki so tam plezali. Baje je predvsem Fitz Roy zelo zahteven zaradi granitne stene … Še 50 km pred ledenikom pokrajina deluje bolj puščavsko kot ledeniško, nekaj kilometrov zatem pa skoraj sredozemsko. In potem nenadoma, med vožnjo, kar z motorja, zagledaš ledenik! Perito Moreno! Njegova površina je 250 kvadratnih kilometrov, dolg je 30 km, je eden izmed 48 ledenikov, ki so del južnopatagonskega polja, ki si ga delita Čile in Argentina. Posebnost ledenikov v tem nacionalnem parku in tudi posebnost tega ledenika je, da so največ do 1500 m nadmorske višine in se spuščajo do 200 m, zato je možnost dostopa in ogleda bistveno drugačna kot drugje po svetu, kjer so ledeniki nad 2500 m nadmorske višine. Na prvem razgledišču še čelade ni snel … šla sva naprej, na glavno vstopno točko. S ceste se je na levi še vedno videl ledenik, pa tudi kosi odlomljenega ledu in turistične ladje. Z glavnega parkirišča ne smeš dalje s svojim vozilom. Od tu do razglednih ploščadi vozijo avtobusi. (Vožnja je všteta v vstopnino za nacionalni park; vstopnica stane približno 15 evrov na osebo.) Ha ha, spet v avtobusu. Tokrat manj godrnja, ker ima čelado v naročju. (Ni smešno, pa predstavljaj si ti, da ti čelado ukradejo, kje bi tu zdaj dobil čelado in kakšno, če bi jo sploh dobil!) Šla bi na ogled z ladjo, pa seveda ni časa. Kot čreda turistov sva capljala po razglednih ploščadih in sprehajalnih poteh. Zdaj je pa nemogoče narediti izbor fotografij, ker jih je enostavno preveč. Tako blizu se ti zazdi, da bi z enim samim korakom stopil na modri led. Na parkirišču sva spoznala simpatičnega in nekompliciranega motorista Maria iz Brazilije. Takoj sem ugotovila nekaj neverjetnih podobnosti med tema dvema modeloma: obožujeta klasične zemljevide, potrebujeta očala (zaradi zemljevidov, seveda), vesta, kje je makadam, kod se vozita in celo vesta, kam gresta. To, kakšne barve las imata, bi bilo seveda neprimerno primerjati. Srečno Mario! Zdaj pa nazaj po isti cesti do mesta (druge ni) in potem proti Rio Gallegosu. In morda še zadnji košček ledu in pogled nazaj na ledenik in na ledeniško dolino. Zazdi se mi, kot da bi barve že hotele naznanjati jesen. Ob vstopu v park se je tako mudilo, da nisem utegnila vsega … naj bo pa pozdrav ob izhodu; samo vozni pas je vprašanje pogleda. Zaradi pričakovanja ogleda ledenika človek marsikaj spregleda. Šele ob vračanju po isti poti vidiš še marsikaj drugega, kar bi bilo ravno tako - ali pa mogoče še bolj - vredno postanka in ogleda. Postanka si seveda nisem upala niti omeniti. (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Vse fotografije so nastale med vožnjo in ta ni bila počasna. Ob vrnitvi v mesto so konji še vedno čakali na turiste. Jahanje, kolesarjenje, vodeni izleti, pohodništvo, alpinizem, odkrivanje patagonske kulinarike … vse čaka. Turistične kapacitete niti približno niso polno zasedene. Še pogled na pestrost stavb pred centrom … Šla sem v trgovino (danes ne bo časa za kosilo …) in šla sva na črpalko - ta je za obstoj motoristov ena najpomembnejših stavb. Odletela sva nazaj iz mesta, ob jezeru, nato v hrib in na razgledni točki še sama nisem mogla verjeti, da se je M. ustavil. Argentinski zajtrki so za motoriste očitno preskromni. Malica. Pogled v dolino in rastlinice … Tu se je ustavil tudi Brazilec (Ducati), ki gre pogledat ledenik. Pravi, da so Ducatiji najboljši motorji - prvi med prvimi - in pozdravlja našega motorista Tonija - Lorenzota, ki ve, kaj je zares dober motor. M. si je moral potem namazati nos, pa ne zaradi omembe Ducatija, pač pa zaradi sonca; še dobro, da ima motor večnamenska ogledala. Potem je izrazil sum, da spet slikam samo travo … in sva šla. Prvič sem zagledala tudi nanduje. Ti so podobni nojem, le da so manjši in lažji. Tehtajo lahko do približno 20 kilogramov, tečejo pa do 60 km na uro. Približno 80 km pred Rio Galegosom je bilo še skromno naselje, potem pa samo še nekaj živali. Ujela sem ujedo, čepečo na količku. Res se jo slabo vidi, a je! V mesto nikoli ne prideš neopažen. Vse je zabeleženo, tudi če ti fizično ne preverjajo dokumentov. In ker so pri predstavitvah vedno na vrsti urejeni centri in naravne znamenitosti, naj bo prostor še za malo realnejši pogled. Dobila sva hotel z obvezno garažo. Sledil je hiter izhod, saj se je že mračilo. Edina restavracija, ki sva jo odkrila v krogu treh kilometrov, je bila brez gostov, zato se tudi midva nisva ustavila. Poiskala sva trgovino, na vhodu je bil sicer oborožen policaj (kontrola), kar ni vzbujalo prijetnega občutka, a lakota je hotela mimo njega. Na hitro sva kupila nekaj osnovnih stvari in še bolj na hitro po opustelih ulicah šla nazaj v hotel. Medtem, ko je M. po domači večerji študiral zemljevid, sem razstavila argentinske bankovce. Zanimivo, na vrednejših bankovcih so živali in rastline. Vrnila se mi je slika omare, polne denarja. Mamon! Lažni bog denarja oziroma hudič, ki v ljudeh zbuja željo po bogastvu … Pospravila sem. Potem sem razkužila. Viski vedno prav pride. M. je pa kokakolo. Malo me skrbi, kokakola ni zdrava. 12. dan Rio Galegos - Ushuaia (Argentina, Čile, Argentina) Iz sobe je bil pogled na vrt z žarom. Vse je delovalo bolj zapuščeno. Štartala sva v siv dan. Iz Rio Gallegosa do Ushuaie je približno 600 km, a vmes moraš prestopiti mejo in se peljati po Čilu, tam greš del s trajektom, potem spet po kopnem, nato pa čez mejo nazaj v Argentino. To seveda pomeni prekladanje papirjev in izgubo časa. Če pa želiš od tu z motorjem na konec sveta, to spada zraven. Smer za Tierra del Fuego oz. Ognjeno zemljo in Fin del Mundo oz. Konec sveta je prava. Samo naravnost … Ognjena zemlja je razdeljena med Čilom in Argentino, velik del pokrajine pa so fjordi. Leta 1520 je Ferdinand Magellan kot prvi Evropejec odkril Ognjeno zemljo in preplul preliv, ki se po njem imenuje Magellanov. Nekaj let kasneje je bil tam z odpravo tudi Charles Darwin. Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila veliko evropejskih priseljencev, med njimi tudi Hrvate iz Dalmacije. To področje velja za eno najjužnejših stalno poseljenih območij na svetu. Ushuaia pa velja za najjužnejše mesto na svetu. (To je seveda predvsem turistična reklama.) Siv dan, sivo nebo, mrzlo … kako bo šele na Koncu sveta?! Oblačenje podloge je prvi preventivni ukrep. Za prehod meje sva potrebovala 40 minut. Imela sva smolo, ker je bil pred nama avtobus poln potnikov in je bila vrsta za kontrolo potnih listov dolga. Potem je bila vrsta za trajekt, a z motorjem ni bilo problema. Edino za dež ni bilo treba čakati, hitro smo vsi prišli na vrsto. Črpalka je bila, a M. je godrnjal, da je tokrat slab bencin. (Na to se pa ne spoznam.) Tako je bil videti argentinski makadam. V obcestni rešilni hiški sva se dodatno večplastno oblekla, nekaj malega pojedla in popila ter šla dalje. Postajalo je vedno bolj mrzlo, mokro in sivo. A čez nekaj časa so se skozi meglo in pršenje začela kazati drevesa in ovce. Približno 100 km pred Ushuaio je bilo že manj kot 10 stopinj. Potem se je prikazal kos jasnine. Sledil je prizor, kjer bi lahko napisali konec sveta … svetloba se je igrala z vodo in zelenjem. Potem so bila tu drevesa kot po apokalipsi … in končno spet sledovi civilizacije. Skupina motoristov je bila na razgledni točki, M. pa je, namesto, da bi se ustavil, pospešil. Njegova taktika je prej ali potem, samo ne v gnečo. On si bo izbral svoj mirador (razgledno točko), saj zato pa ne gre s skupino in spremstvom okrog, da se lahko ustavi, kjer on hoče, ne pa tam, kjer je cela čreda turistov … pa komaj sem dočakal par ovinkov … Približno 30 km pred Ushuaio je tudi smučišče, M. ne vidi, da je sedežnica nad cesto. Tu bi se gotovo ustavil ... In končno - Ushuaia. In obvezna policijska kontrola. Do centra in pristanišča je še 6 km. Tega dela mesta ni v nobenem turističnem prospektu. V prospektih manjka tudi obvestilo o zapori cest. Na cesti pa manjkajo tudi znaki za obvoz. M. si je našel svojega (včasih je dobro, če poznaš vsaj strani neba …). Večina turistov, ki pride sem z letali, verjetno nikoli ne vidi tega predela mesta. In potem nenadoma konec asfalta, pred nacionalnim parkom se je treba adaptirati na eko pogoje. Spušča se mrak. Spet sva pozna; prenočišče bova morala iskati po temi. Komaj sva še ujela vstop v park. Uslužbenka pravi, naj prideva raje jutri, ker vstopnica velja ves dan. Zahvalim se ji za informacije, a midva žal nimava časa, bova pač plačala in samo pogledala ta konec … V Argentini je več kot 30 nacionalnih parkov … Tu se konča cesta št. 3. Tu si motorist, ki je pogosto sitnaril, da se na tak način (premalo kilometrov na dan, ustavljanje, fotografiranje, prehranjevanje, pitje …) nikamor ne pride, oddahne. Pride na konec sveta. Sem sta prišla tudi nemška motorista, ki že tri leta potujeta po svetu. Da bo treba še malo peš, če bosta hotela priti na konec, jima je pa M. povedal. Od tu dalje tudi motorist lahko gre samo peš. Tokrat mu celo hoja ni odveč. Od tu dalje je tudi peš prepovedano. In tudi če bi kršil prepoved, daleč ne bi prišel. Tako je videti motorist na koncu sveta. (Joj, škornje ima umazane!) Tudi moji niso nič boljši. Verjetno je že pozabil, kdaj in zakaj mi je obljubil, da me bo peljal na konec sveta … zdaj sva tu ... N A K O N C U S V E T A A ti veš, kaj narediš, ko prideš na konec sveta?! Obrneš se in greš nazaj. (konec 2. dela)

Na hitro sem preletel zadnjih nekaj strani v tej temi.... Sori za offtopic. Moj dedek po mamini strani je bil pri domobrancih. Ne iz "ideoloških razlogov", ampak so enostavno prišli domov po njega. Je imel v tistih časih že 4 majhne otroke, pa tri brate je imel v partizanih (dva sta padla). In ni imel kaj za "izbirat". Rok si ni s krvjo zamazal, in po vojni ni končal v kočevskih jamah... Pa v mojem odraščanju me je ta tematika zelo zanimala, in sem se z njim veliko pogovarjal o teh stvareh, mi je marsikaj povedal, ni imel na stara leta kaj za skrivat... Lepo te prosim, @truckdriver, da ne nakladaš takih nebuloz, kot si jih natrosil na teh zadnjih straneh. Na tvojih poteh po cesti pa ti želim vse dobro.

Pobijanje zaradi idealov-človeška debilna posebnost. To je mimo, vsaj upam. Dejmo se rajši prepirat o BMW in KTM motocilkih, tle so vsaj realne osnove o katreih kej vemo. In priznajmo si da so Japonci superiorni. PS: No pa tud Triumphi...

Iz mesta Leh,sem nadaljeval pot na sever,do mesta Skuru.V načrtu,sem imel še malo bolj severno,ampak so mi odsvetovali,zaradi varnosti. GH015552.MP4 GH015553.MP4 GH015554.MP4 GH015555.MP4 GH015555.MP4 GH015556.MP4 Spanje je bilo zastonj,pod pogojem,da si večerjal in imel zajtrk.Na koncu,sem imel obilno večerjo,in ostal brez zajtrka,ker začnejo okrog 10 ,in mi je bilo prepozno... Tukaj sem se zavil proti jezeru Pangong.Cesta do jezera je super,edino pot,katera gre ob jezeru je v slabem stanju,brez prometa ampak čudovita pokrajina GH015559.MP4 GH015561.MP4 GH015562.MP4 Jezero Pangong pot ob jezeru GH015564.MP4 GH015567.MP4 VID_20190905_141659.mp4

7. dan Hornopiren - Villa Amengual Zjutraj naju je presenetilo lepo vreme. Voda je bila mirna, trajekt zasidran, kapitan pripravljen, motorist pa s čistimi čevlji in z umazanim motorjem. Na trajektu sta bila dva motorja. Pri Čilencih je očitno Africa Twin zelo priljubljena. Plovba je mirno minila. Potniki so jedli, pili in pospravili za sabo. Pogovarjala sva se z domačim motoristom. Izvedela sva za vremensko napoved, za odseke makadama in dobila sva nasvete iz prve roke. Do prve črpalke bomo vozili skupaj, on gre potem levo, midva pa samo naprej. Na začetku smo pojedli nekaj prahu, ker so se avtomobilisti v koloni zbirali za trajekt, potem pa se je razkadilo in smo samo občasno naleteli na kak avto. To zna seveda biti nevarno, ker si vsak misli, da je praktično sam na cesti, v tem trenutku pa se gotovo nekdo pojavi. Makadam, bujna vegetacija, dva motorja in občasno kak stroj. Imela sem sicer prepoved fotografirati vsak grm; seveda se prepovedi nisem držala. Kaj pa naj bi počela?! Včasih smo se približali vodi, podlaga je bila na trenutke boljša, na trenutke slabša, prevozili smo celo odsek lepega asfalta. Na gradbišču pred črpalko smo se poslovili. Srečno! Prvo naselje je delovalo kot izumrlo. Nobenega človeka nikjer. Cesta je bila prazna, asfalt nov, vreme bo še malo zdržalo, čeprav je napoved mokra. Skozi prazno dolino regije Los Lagos so bile posejane redke, a zanimive hiše. V daljavi so se videli pobeljeni vrhovi gora. Na tej ravnici sva srečala motorista iz Texasa. Imel je veliko prtljage in veliko časa, verjetno se je tudi že krepko aklimatiziral. Kasneje sva naletela še na dva domača kolesarja. Prišla sva na področje plazu. Moralo je biti grozljivo. Posledice še odstranjujejo. Postavili so že nove električne drogove. Potem si misliš, da je že mimo, pa se razkrije še hujše razdejanje. Cesto in nekaj hiš je dobesedno odneslo. In za naslednjim ovinkom je, kot da se ne bi nič zgodilo. Idilična pokrajina, ki spominja na domačo dolino Trente. Le dež na robu mi ni nič kaj všeč. Preblizu! Na črpalki je M. še malo preveril kovčke. Makadam dela svoje … Jasno nama je postalo, da bo treba obleči dežne kombinezone; in da je bil odsek asfalta prelep, da bi trajal … Kljub dežju sva videla veliko lepega in divjega - hribe, ledenike, reke, plazove, bujno rastlinje, živa in mrtva drevesa, koze, ovce, krave … par kolesarjev, štoparjev in dva motorista. (Tisti v avtomobilih ne štejejo.) Bilo je blatno in mokro, na srečo je bilo tudi zelo malo prometa, da sva lahko vijugala po svoje. In kaj bi lahko sploh srečal sredi te divjine, če ne kamiona kokakole! Ironija! Premražena in namočena sva pričofotala do naselja Vila Anangual - tu je M. pametno ugotovil, da bi bilo več kot sto km do naslednjega naselja preveč, ker se že mrači … pa tudi dež ne namerava nehati padati. Poiskala sva zavetje pri prvi hiši z obledelim napisom cabanas. Gospa, ki nama je odprla, me je skozi kuhinjo in dnevno sobo peljala v trgovino, kjer je trgovcu rekla, da bi sobo … ravno je računal, pa je rekel, da bo takoj, samo malo naj počakam … pa je prišel še nekdo, začeli so me spraševati … verjetno se jim je zdela mokra prikazen redka in zanimiva … od kod, kam, kako, zakaj … Trgovec je končal in rekel, da greva. In sva šla skozi trgovino v dnevno sobo, skozi dnevno sobo v kuhinjo, v kuhinji mimo štedilnika po polžastih lesenih stopnicah v nadstropje, po dolgem hodniku … mimo sob do sobice. Na hodniku je bila skupna kopalnica. Nisem razmišljala, tudi če bi računal enkrat ali dvakrat več, bi rekla, da je dobro. In bilo je odlično. Skozi okno se je videlo leseno cerkvico, otroško igrišče in zasnežene gore. Padal je dež in na dvorišču si je v tem dežju čilski kolesar postavil šotor. Ta je pa na slabšem kot midva! V M. se je prebudil spomin – tudi midva sva bila enkrat mlada, se spomniš, kako nama je hudournik pritekel skozi šotor, ja, to je bilo enih petintrideset let nazaj v Španiji, takrat sem imel BMW - ta drugega … saj šotor bi še postavil, ma kam bi z vso to mokro opremo … dobri so ti kolesarji … pa tudi redki so … Nato ga je minila sentimentalnost, poslal me je v trgovino, če bo seveda sploh še odprta, da bo lahko ta čas v miru sortiral stvari. Soba je bila miniaturna, a zlata vredna. V kopalnici je bila vroča voda. Skuhala sem juho, ki se je s čilskim sirom spremenila v gurmansko jed in črni čaj, ki je bil z viskijem še boljši. Kako malo je človeku treba, da je zadovoljen. Odeje so bile tople, po šipah je škrebljal dež in spala sva bolje kot v vseh hotelih. 8. dan Villa Amengual - Puerto Tranquilo Zbudilo naju je lajanje psov in kikirikanje petelinov. Skozi orošeno okno se je prikradel dan. Kolesar se sploh ni prikazal iz šotora. Verjetno je bil premražen in je upal na kakšen sončni žarek, ki bi ga zdramil iz otrplosti. Tudi midva sva upala, a sonce se ni zmenilo za naše želje. Štartati v dežju ni najbolj prijetno, a ne moreš pričakovati, da bo dež nehal padati zaradi tebe. Včasih je dobro že to, da ti ne pada ravno za vrat, ko pakiraš. Poslovila sva se od domačinov in od kraja, ki je doživel že boljše čase. Asfalt, malo ali nič prometa, samo en pešec, pa še ta na štirih nogah; in dež, to še nekako gre. Sredi ničesar sameva prazen kamp. In ko si misliš, da si doživel že vse možne podlage, se pojavi presenečenje. Tlakovci. Megle se začnejo dvigovati, dež pa kar noče nehati. Pokrajina je na trenutke spet povsem slovenska. Nenaden nenapovedan postanek ne more pomeniti nič dobrega. M. pravi, da ima tako orošeno (dvojno) šipco, da nič ne vidi. Začne s servisom in poenostavljeno reši težavo. Vozil bo samo z eno in zvečer naredil generalno … sama v tem času uspem narediti točno dve fotografiji rastlinja. Na tak način ne bova nikamor prišla … (godrnja). Dež preide v pršenje, pokažejo se delčki modrega neba in zasneženih hribov. Razen osamljenih kmetij in redkih čred goveda ni nikjer ničesar. Sredi ničesar pa je lahko delo na cesti. In zastoj. Sledi spust v dolino, še malo blata, obvoz zaradi gradnje mostu, naselje Coyhaique in črpalka. Presenetijo vrtnice in sivka; v dveh dneh dežja in gozda človek kar pozabi, da je tu poletje. In kar naenkrat je tu več avtomobilov in stavb, kot sva jih videla v dveh dneh. Coyhaique je turističen kraj in izhodišče za pohodnike in smučarje. Od tu do Puente Tranquila je še 230 kilometrov, vmes pa ni kakšnih turističnih kapacitet; samo par kmetij. Sledi spet spust in še ena zelena dolina. Še dobro, da nimava časa, M. bi gotovo zavil do smučišča. Montažne novogradnje na desnem bregu v tej pokrajini delujejo vesoljsko … stvar okusa. Zagledam prvo lamo, odkar sva v Južni Ameriki. Sledi delo na cesti in počasna vožnja čez planoto, dokler se ne pojavi nov asfalt. Novi so tudi nasadi iglavcev; s turkiznim ovojem so zavarovane majhne sadike. Slapovi se končajo v deročih potokih, okoliške gore so sveže pobeljene. Tu je Patagonija res taka, kot jo prikazujejo v turističnih prospektih. In po dežju je užitek v soncu, v pogledih in na cesti. Na tako lepih ovinkih ga težko prepričam za postanek. Zaleže šele argument, da moram fotografirati (čudovit) motor v tem čudovitem okolju. Niti čelade ni snel … na tak način ne bova nikamor prišla … pa je bilo kot v raju! Sredi najlepšega vijuganja pa ročno in strojno … pa od kje so se ravno zdaj ti vzeli, kaj niso mogli počakat en dan … Samo čez klanček mu je bilo že žal, da jih ni več. Zato pa je bil spet bio eko makadam! A za ožino se je pogled odprl v čudovito ledeniško dolino. Ob takem pogledu pozabiš na odskakovanje in prah. In ko prebereš, da je do Puerto Tranquila samo še 81 km, ti še ta podatek polepša dan. Ura je pol štirih, tam bova v najslabšem primeru recimo ob pol šestih in lahko bova šla na ogled Catedrales de Marmol (Marmorne Katedrale) – ene izmed najpomembnejših turističnih znamenitosti Patagonije. Bilo je čudovito, dokler … nisva prišla do zapore zaradi dela na cesti. Tu smo obstali ne glede na prevozna sredstva. Obstali smo za tri ure! Načrtovani dve urici za sto kilometrov makadama sta se spremenili v pet ur. Ljudje so mirno čakali, nihče se ni razburjal, otroci so se lovili, veliko žensk je v miru kadilo … (Na tak način ne bova nikamor prišla!) Sprehodila sva se in v miru pomalicala, celo kavo sva popila. Ni vse tako slabo, kot zgleda … Ko so odprli cesto, je začelo rahlo deževati, kar ni bilo tako slabo. Včasih te huje ubija prah kot dež. Vozili smo se mimo Bosque muerto de Aysen - Mrtvega gozda Aysena. (Leta 1971 je prišlo do izbruha vulkana Hudson. Kopičenje pepela pred izbruhom je povzročilo odmik toka reke Ibanez. Center za raziskave ekosistemov v Patagoniji piše, da so bila drevesa poplavljena, ne da bi lahko korenine oksigenirale. Po desetih letih menda lahko tudi kaj ponovno oživi. Vseh teh teorij nisem preštudirala.) To se mi je zdel po domače povedano zamočvirjen predel z mrtvimi drevesi. Sledila so poplavljena polja z nanosi materiala, ki so ga reke privalile s hribov. Vozili smo se tudi po tudi po blatu, na koncu poti pa skozi prah. Pestro. Dolino so obdajali zasneženi vrhovi, megle so se dvigale in dež je pršil, dokler se ni naveličal. Pred Puerto Tranquilom se je zjasnilo. Z zahajajočim soncem sva prišla do asfalta in naselja, še prej sva pri prvi agenciji preverila, kako je z ogledi. Večernih nimajo (pa bi bili čudoviti), zjutraj pa pred deveto uro ne začnejo. Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sicer ni bil poceni, a motor je bil parkiran med hotelsko kuhinjo in hotelsko hiško. Ekspresno sva se odpravila na sprehod v čudovit večer. Za urejanje frizur bi bilo škoda časa. Odločila sva se, da greva zjutraj na vodeni ogled, kupila sva karte in šla celo na večerjo. (Še M. je pozabil godrnjati, da na tak način ne bova nikamor prišla.) Po večerji je poservisiral šipco. Potem je študiral zemljevid - kako od tu ob jezeru do Argentine in po Argentini … skrtačil je čevlje in obleke, da bova jutri lažja za par kil čilskega prahu; in da bova spet lažje nabirala čilski prah (vse do argentinskega asfalta). A ti sploh veš, kako zgledajo motoristi, ki tega vsaj malo sproti ne naredijo?! Vem. (Ne vem pa, kako je z zavorno tekočino, vprašati si pa tudi ne upam.) 9. dan Puerto Tranquilo (Čile) - Bajo Caracoles (Argentina) Jutro je bilo mrzlo, a lepo. Naravni rezervat je bil pogreznjen še v spanje. M. je prepričeval čilsko muco za en portret. Nikjer ni bilo nikogar. Bila sva točna. Jezero je bilo mirno. Čakala sva pred zaprto agencijo, kjer sva prejšnji večer kupila karte za ogled Marmornih Katedral. Pridružila se nama je še čilska družina, pokazali smo si karte in ure in zmigovali z rameni. Po desetih minutah je nekdo le prišel, povedal nam je, kam moramo iti. (On je šel na čaj.) Čilski družini je naročil, naj pazi še na naju! Pa smo šli malo peš do zgornjega pristanišča in čez dvajset minut smo dočakali tudi naš čoln, našo vodičko in štart. Ledeniško jezero General Carrera je (po Titicaci) drugo največje jezero v Južni Ameriki. Del pripada Čilu, del Argentini. Njegova smaragdno-zelena barva spominja na barvo reke Soče. Na obali tega jezera so ene najbolj znanih naravnih skulptur, ki so nastale zaradi erozije vode. Različne mineralne tvorbe so iz kalcijevega karbonata – marmorja in so pretežno bele barve, vidni pa so tudi modri in roza odtenki. Tvorbe so kot nekakšne kaverne, v poletnem času, ko je gladina jezera nižja, se v notranjost nekaterih lahko zapelje s čolnom. Imenujejo jih pravi čudež narave, najbolj znane imajo še svoja posebna imena. Svetloba in voda s svojo igro ustvarjata nenavadne odseve. Lepo je. In potem smo šli nazaj proti izhodišču. Nabralo se je že kar nekaj čolnov, kanujev in kajakov in podoba naravnih znamenitosti s kopico turistov je bila bistveno drugačna. Takole smo kvarili podobo narave. Voznik čolna je razumel slovensko, zato je dal gas. Vrnili smo se v turistično destinacijo. Na srečo je za dostop do teh znamenitosti iz obeh smeri par sto kilometrov makadama, zato je tu še malo miru. Letošnjo turistično sezono pa so izjemno redki tuji gosti, zato je miru še več. Tu so delčki s poti do hotela. M. je po poti razmišljal, da bi vodičko lahko peljal na ogled Postojnske jame … Takoj sem bila za, jaz bi ostala tu, tistih nekaj izrazov za različne skulpture bi že naštudirala, da bi jo zamenjala. Na tem področju je več kot 5 milijard ton marmorja, bom že kako … samo še njo moraš prepričati … a misliš, da ima rada makadam brez postankov ... Večina je še spala, midva pa sva spakirala (na vodičko je pozabil ali pa je samo omenjal ni več) in šla sva naprej po makadamu proti Argentini. Izvozi za posamezne kmetije so redki, še redkeje srečaš človeka na cesti. Vse je lepo - z izjemo makadama. Glede na prvotni plan imava velik zaostanek, a na zemljevidu se kljub temu vsaj malo vidi, da ne stojiva ravno na mestu. Saj bi šla hitreje, a ob taki podlagi in ob taki količini prometnih znakov ne bi bilo zdravo. A je možno še kaj slabšega, se je spraševal M., ko je po slabem makadamu pred sabo zagledal dobro blato. Cesta se je vila po robu, vila sva se tudi midva. Pa saj sva vsaj približno vedela, kaj naju čaka. Pogledi nazaj, vstran in naprej so bili čudoviti, makadam pa kot makadam. Na drugi strani se je pokrajina spremenila v puščavsko. Tudi rastlinje je bilo kar naenkrat drugačno. Kot bi se na drugi strani ožine odpiral drug svet. Še zadnji pogled nazaj, pred nama je Argentina. Za prehod meje sva potrebovala malo več kot pol ure. Imajo pa urade vsak na svoji strani, vmes pa kak kilometer praznine. A R G E N T I N A ! (konec 1. dela)

Ko sem enkrat to prevozil,mi do Avstralije ni bilo skoraj nič več zanimivo?moral bi začeti v obratni smeri? Hrana se v Indiji ni kaj dosti razlikovala,klasika,RIŽ,piščanec in te njihove priloge.Tukaj brez piščanca,ni ga bilo☹️ Na poti do Leha,je kar nekaj prelazov od 4-5 tisoč metrov,večino časa sem bil nekje na 3 tisoč GH015531.MP4 GH015530.MP4 Eden najlepših delov poti,proti Lehu GH015532.MP4 LEH

Še jaz mojo 990-ko predstavim ? Od nakupa v decembru opravil: olje, oljni filter, zračni filter menjava pnevmatik high fender kit novi ščitniki rok relokator stranskega stojala nov indikator prestav in tesnilo (puščal) karbonski pokrov prednjega zobnika in šus plata zamenjal prvotne grelnike ročk s heat deamons (velika razlika) in namestil rally gripe quadlock nosilec za phone namestil 2x USB priključek odstranil nosilce kovčkov, nove nalepke, nekaj novih vijakov, nekaj masti in malo glancanja... potem sem šel pa probat vse skup ? Na cesti super, na makadamu in slabših gozdnih poteh (ni bilo časa slikat) pa takoj presegel pričakovanja; je kot en velik dirtbike in zaenkrat še močno presega moje sposobnosti ? ... razmišljam še o Rade Garage/Perfect Fairings sprednji maski pa se glede izgleda še ne morem čist odločit ?

Vsake tolko kej poblesavijo. Tole je z viamichelin. Wtf ima u mislih, ne ve nihce.

Dejstvo je da so bezali pred vojno,bli reveži in zbezali v sosednje države...ti omenjeni pod migranti pa pridejo cez polovico zemlje,lažejo ko pes tece,vecina pa v novih stvareh obleceni in iphone novi in prihajajo glede na dogajanja delat probleme...

Sem premetal kar precej spleta, pa nisem našel fotk z avtom na vrhu Pico Veleta. Torej je tale fotka kar ekskluzivna... Pico Veleta (3394 m),Spain in Ami8

Res ni prelaz...je pa verjetno najvišja cesta v EU. Res nisem dosegel te višine z motociklom, ampak z avtom. Pred kratkim... :D Neverjetno, kako hitro beži čas... Ali kdo ve, kje je ta cesta?

Viharniki smo bili na "Bonetu" leta 2002 v hudi vročini, Upam, da je nalepka še nalimana na ograji. :OK: