Dvorana slavnih

Ahhh, ti razgledi... Due giusti...

Potepanje po hrvaškem TETu: Pogled na morje nad Senjem Na enem izmed počivališč sem ugotovil, da nisem sam Parts hill & začetnik Oaza za počitek Prelaz Mali Alan

Danes po sihtu na Stari vrh pogledat, če se da smučat in če se dobi kakšen štrudl. Uglavnem nič od tega ni zato sem šel dol in proti Jezerskem tam sem pa dobil čokoladne štruklje namesto štrudla. ? Mislim, da je bilo vsega skupaj 130km.

Ni ga slabšega občutka, ko pritisneš sred ovinka bremzo, ker si prepričan da te z vsemi 200 pomagali nima kaj biti strah, pa tehnika zataji vem iz izkušenj, ker sem imel srečo so bile samo maline, pol metra sreče manj pa bi me lahko dali za puzzle sestavljati tam 3-5 let od takrat dalje se ne zanašam več na nič drugega kot sebe in vozim vsak motor kot da nima nobenega pomagala, pa tudi če jih ima 200... in res priporočam to tudi vsem ostalim...

očitno, ti je tećaj koristil tako je .. pri zaviranju tudi z zadnjo zavoro, se zavorna pot, občutno skrajša, saj se sile teže razporedijo na sprednje in zadnje kolo. joj kako učeno sem tole napisal

Po treh letih je kuza zamenju golfa za.. passata Seveda takoj druzinsko potovanje skoraj do Črne Gore..

Eljouuu

...black and white...

Za odgovor Prekmurja pa: Lovski dom V Lendavi. Na stenah ni lobanij mrtvih živali, hrana pa za prste polizat. Nič velehudega Michelinovega marketinga, musov, zosov, posteljic neke zelenjave, ampak domača NORO DOBRA hrana.

Evo, midva sva na cilju! Kje je kdo, da časti??

vročina naredi debele zalivke kot čigumi, plesanje pri temp pri 20C pa je bolj značilno za nekatere "trše " gume

je dosti takih cest, prvih par ovinkov iz golice jih je toliko, da lahko iščeš asfalt med zalivkami bo treba inštruktorje malo angažirat, da organizirajo kak tečaj dinamične vožnje čez zalivke

Smo že plesali čez te zalivke, v skupini, sredi največje poletne vročine, vsak z drugimi gumami.

da boste vedli kdaj šefu reč NE!!!

v primeru brez ABS mogoče, z abs je zaviranje v sili obe zavori na polno dokler ne obstojiš, brez taktiziranja katero prej ali katero močneje.

Danes dopoldne: Idrija / Zala / Bela / Zala / Bela / Zala / Bela / Idrija / prha / kosilo / / ...

Servis #Kawasaki #MarincSpeedShop

Tudi elektronika ni vsemogočna, niti trzne ne, če obe gumi hkrati v zavoju začneta drseti, če pa ena od njiju zdrsne, pa zna popravit.

Jaz imam par minut do tam, tako da če ne bo izliva vode pridem v soboto.

Mi štartamo v petek zjutraj. Cca okrog 9 iz Slovenj Gradca in gremo po čim bolj odročnih cestah do LJ, tam pa priključimo na GEM in TET traso. Glede na garmin base camp 280km in 10h (vrjetno manj). Motorji so 525Rally, 950ADV in 1290SuperADV če se hoče kdo kje priključit lahko pošljem naš track.

zdrav strah, ok nezdrav strah, terapevt, pa tudi vprašanje ali je ta šport sploh zate. Najbolj navoženi so sposobni gledat in odpeljat mimo, to prinesejo kilometri, začetnik pa, jah..spet dril, jaz ne vidim, da bi terapevt lahko reševal tehnično neznanje, ki ga prinese rutina. Ampak to je moje mnenje, druga je pa strah se usest v avto, po kaki hudi nesreči, tam ni ravnotežja, avto je tudi nuja, verjamem, da lahko s terapevtom marsikaj rešiš.

Ima pa terapevt odgovor na nenadni freeze sredi ovinka, ko se moraš zanest nase, na svoj motor, gume itd. Pa pridemo spet do večnega vprašanja: Zakaj lahko nekdo skozi isti ovinek na identičnem motorju z isto hitrostjo nagne na polno z levo roko, medtem ko nekdo drug skorajda leti s ceste. Znanje Občutek Suverenost Pri tehničnem znanju lahko terapevt naredi bore malo, pri ostalih dveh pa presenetljivo veliko. (v praksi to zgleda nekako tako: Če lahko on, lahko tudi jaz) Kakor komu. Če meni vzameš moped IN VSE KAR SPADA ZRAVEN, .. bi mi manjkalo recimo 1/3 celotnega življenja, družbe, pogovorov, ...

ni problema, tof ustvarja problem, tut 2x večji kot sf+

Z motorji je kot z ženskami, vsake tolko moraš zajahat tako, ki te je je vsaj malo strah Ampak samo vsake tolko, drugače se pa podpišem pod objavo

Ugotavljat o uspešnosti soočanja s duševno platjo nesreče sredi ovinka je precej slaba ideja.

zjebejo ne, je pa ToFarca res plešoča na njih. Ampak to ni nič novega SF+ zalivke mnogo manj občuti. Pravilo itak in vedno, če se le da mim zalivk, enako kot belih črt, enako kot peska, druge barve asfalta, utorov itd..neglede kako pnevamtiko voziš.

Pa tudi če je bil uvožen iz Italije. Ta Boni je letnik 2019, in ne verjamem, da se mu je v enem letu nabrala neka hudo sumljiva zgodovina...

srečno

Ma sej ni poanta da se kregam. Samo moje misljenje je da teli bomboncki povprecnemu uporabniku koristijo..

Ok tud z avtom gre, ce ni moznosti za motor. ? Vcasih sem full uzival v voznji z avtom, zdaj odkar imam pa motor 4 leta mi sploh ni ve vazno, kaksen avto vozim? Mocan vpliv ima motor?

ti si se preselil v naš pekel ?

pomagala so povzročila, da so lahko danes vsi motoristi... tudi takšni, ki niso ne za promet, kaj šele za kolo kot da bi imel šoferja bo. počasi...

Japajade.... Na Marofu (zaprta proga, skoraj kart steza) se pelje odlicen voznik na R1 1.09.xxx (bil prisoten). No, rad bi videl GS-a s vsaj podobnim casom. Drug primer: Jezersko in KTM Duke. Po stopalkah sem se vozil... Prijateljica, na RSV, se je iz zavojev ven (kjer je tudi zelo hitra) v prvi izstrelila naprej, sploh ce je bilo malo ravnine... Precej prej bi lahko bila gor, kot jaz. Sportak gre hitreje z prvo, kot Duke do konca gas. In zavira boljse... Kadar pa mi na cesti nekoga prehitimo z XX motorjem, pa ne vemo, ali se mozak pelje na izlet, pociva, ali pac ni dirkac... To ne velja veliko. Na pisti (zaprti kot je Marof, da se iznici prednost sportakov), se pa pokaze kaj kdo zmore in GSi niso niti blizu casov sportakov... Je tudi razlog, zakaj GS ni izbira obiskovalcev Marofa ipd. In pista kot je Marof, je priblizek neki gorski cesti, ala Jezersko ipd. Tam se pokaze edina resna prednost, ali slabost: voznik.

KRK, mostnina od danes ukinjena in če sem prav prebral, ponovno odprti maloobmejin prehodi s Hrvaško https://siol.net/novice/svet/hrvati-danes-ukinili-mostnino-na-krk-527817?fbclid=IwAR0j0ZZ1zotH9DyzmKlc6La8mR1yTHUcZxB6anEm0-1Wo6lT8FaAP0Ey6WI v bistvu, v tej temi ni nič potrebno. Edino kar je potrebno je: čimvečkat se drajsat po NALEPŠI NAJČUDOVITEJŠI NAJZANIMIVEJŠI NAJOČARAJOČI NAJLEPŠE ZAVITI NAJBOLJBARVITI IN ŠE 1000 IN 1 PRIDEVNIK, ki se ga trenutno ne spomnim Cesti, od Severa EU pa do faking Turčije in še naprej v Azijo

Re-post ....tenks @DAMI34 za opozorilo? ...in prvega lahko brišeš če ga lahko. Mah....eden boljših vtisov (beri dirk)?? do tega peska ???. Roke pa še kar bolijo??

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

23. dan San Salvador (Argentina) - Calama (Čile) (22. februar 2020) Ob sedmih sva se začela pripravljati in pred osmo sva bila že v garaži. Gospa je prišla za nama, bila je prijazna in hotela je celo skuhati kavo, a žal nisva imela časa. Poslovila se je z lepimi željami in kljub dežju sva bila tudi midva prijetno razpoložena. (M. teorija, da ni dobro štartati, če te kdo grdo gleda, ko odhajaš, seveda ni zanemarljiva. Vzdušje je na vseh poteh še kako pomemben faktor.) Danes bova zadnjič prečkala Ande. Andi (Cordillera de los Andes) so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike. Dolgi so skoraj 7.000 km. Vlečejo se od Venezuele na severu, preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila, vse do rta Horn na jugu. Njihova povprečna višina je 4.000 m. San Salvador de Jujuy je v bližini Andov na nadmorski višini 1.238 metrov. Približno 30 km iz mesta je tudi najbolj severno argentinsko letališče. Poleti je tukaj zelo vlažno; v okolici gojijo tobak, sladkorni trs, sadje in zelenjavo. Tu so tudi črpališča nafte. Danes je vlaga stoodstotna. Dež lepo pada, rastlinje je bohotno, fotoaparat je na suhem. Ob izvozu iz mesta sva tankala; kartic in tujih valut ne sprejemajo in so naju na to vnaprej opozorili. Sledila je počasna kolona. Mislila sva, da je zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče. Po zmernem prehitevanju sva čez 10 km ugotovila, da gre za navadno in v Argentini običajno policijsko zaporo in kontrolo. Sobota, ljudje gredo iz mesta in čakajo, čakajo … Midva pa mimo. Ob desetih je še vedno deževalo, a megle so se začele dvigovati (in upanje umre zadnje). Purmamarca je majhno naselje, kjer turistom lokalni prebivalci ponujajo svoje izdelke (pa tudi kitajski so vmes!). Mimo kraja in ob vznožju hribov, ki ga obkrožajo, je speljana tudi razgledna turistična pot s pogledi na rjavkaste, rdečkaste, pa tudi vijolične in zelene odtenke kamnin. V Purmamarci je tudi znamenito rožičevo drevo, ki naj bi bilo staro 650 let. Izprosila sem si minuto za ekspresni nakup lame in lamic. Po M. se temu reče same neumnosti. (Kasneje je priznal, da so lepe.) Kaktusi! Kaktusi! Kaktusi! M. ustavi in godrnja … Na tak način ne bova nikamor prišla; neumnosti, pa kaktusi … že drugič danes … A med lovljenjem kaktusov se še vreme izboljša in pozabi na godrnjanje. Slečeva dežne kombinezone, kar je sploh nekaj najlepšega. Sledi čudovit vzpon po čudovitih ovinkih s čudovitimi razgledi. Na višini 3.000 m je bilo 10 stopinj. Megle so se pravljično dvigovale. Dvigovala se je tudi nadmorska višina, ki je mimogrede presegla 4.000 m. Potem je cesta zavila levo. Alto el Morado je na višini 4.170 m. Na tej višini so še posamezne hiše in zaplate njiv in stojnice domačinov. Turisti, ki so prišli s kombijem, so v lovu za fotografijami zasedli pobočje. Nisva se ustavila; od tu do prelaza Paso de Jama je še 240 km. Pogled nazaj je bil impresiven, pogled naprej je obetal spust in drugačne kamnine, v daljavi pa se je prvič zableščala bela pokrajina. Kot bi se na tej strani prelaza odprl popolnoma drug svet. Cesta se zravna in pokažejo se soline. Salinas Grandes, eden najimpresivnejših krajev na severu Argentine. Solna površina meri 212 kvadratnih kilometrov v dveh provincah - Jujuy in Salta. Pred milijoni let naj bi tu izparevala slana voda. Danes se za kristalizacijo soli uporabljajo bazeni, ob njih so postavljene zanimive solne hiše. Področje je tudi industrijskega pomena - tu so rudniki natrija in kalija. Zaradi izkoriščanja litija pa je v regiji spor z lokalnimi skupnostmi. Gladina podzemne vode upada in to ogroža lokalno kmetovanje. Pritožili so se, da je kršena njihova pravica do uporabe in nadzora zemljišč. (LSC Lithiumu pa so dodelili 300.000 hektarjev za razvoj!) Če odmislimo težko življenje domačinov in delo v ekstremnih pogojih, pa je pokrajina sanjsko lepa. Še M. se je ustavil za par minut in celo meni je privoščil solni kaktus; seveda z opombo, da ne boš več kričala kaktus - ustavi. Bilo je neresnično lepo - svetloba, odsevi, belina … kot bi stal na zrcalu, v katerem odseva nebo. A pot je še dolga in časa je vedno premalo … Nadmorska višina je še vedno nad 3.000 m. Poseljenost je redka, bivališča za ljudi in živali so skromna, celo cerkve niso razkošne. Lame z barvnimi čopki pa razbijajo monotonost. Zadnje naselje pred mejo - Susques je na nadmorski višini 3.896 m in je v Argentini najvišje mesto, do katerega je dostop po asfaltu (Ruta Nacional 52). V Susquesu Ruta nacional 52 prečka Ruto 40, ki se z makedamom izgublja naprej proti Boliviji. (Pravijo, da je slaba cesta.) V teh krajih je prvotno živela domorodna etnična skupina iz Južne Amerike - Lican Antay, imenovana tudi Apatami (Atacamas v Argentini in Atacamenos v Čilu). Naseljevali so puščavo Atacama in vznožje gorovja Andov. V 16. stoletju so sem prišli španski konkvistadorji, ki sta jih zanimala predvsem njihov baker in zlato. Zapeljala sva v naselje, da bi našla črpalko, a je ni bilo. Bile so le posledice neurja in žalostne blatne ulice. Tudi reka Rio Pastos Chicos je bila eno samo blato. Črpalko sva našla kak kilometer naprej od naselja, ob glavni cesti. Kot nasprotje blatnemu razdejanju so bile zelene blazine trave z lamami. Žal so bile redke, več je bilo peska in blata - tudi po cesti. Počasi se bo treba posloviti od Argentine. Še trenutek za pogled nazaj in pogled naprej. Praznota. Pred mejno kontrolo ujamem zadnje argentinske živali, pesek in blato. Na meji, kjer so uradi pod prelazom, ni bilo vrste in sva relativno hitro opravila. Prtljago pa so nama temeljito pregledali - gospa na carini je bila vljudna in odločena, da bo pregledala vse. Zdelo se mi je, da jo pravzaprav bolj zanima, kako in kaj je možno voziti s sabo in kakšna sistematika je to. Ko je končala, je v torbi zagledala še Gepija. Kaj je pa to? Gepard. Nasmehnila se je in rekla, da je pa zelo zelo majhen. Tako smo končali pregled. Vzpon na prelaz je bil hiter, spominsko fotografiranje tudi, saj so se zbirali nevihtni oblaki in so začele udarjati strele. Bilo je divje, a neverjetno lepo. Cesto čez prelaz so odprli leta 1991, asfaltirana pa je bila leta 2005. Najvišjo točko doseže 57 km od meje, kjer je na čilski strani 4.831 m nad morjem. Pot je pomembna tudi zaradi tovornega prometa med severno Argentino in pristanišči severnega Čila. V zadnjem hipu sva navlekla dežne kombinezone in začela tekmo z oblaki. Med dežjem je padlo tudi nekaj snega - za vzorec, kaj vse lahko doživiš sredi poletja na tej višini. Če odmislimo dež, je bilo čudovito. In če odmislimo M. godrnjanje, da na teh višinah motor ne gre nikamor ... Taka lepa cesta, pa ga ne spraviš čez 140. Sem že 3x resno probal, pa ne gre in ne gre! Prišla sva iz nevihte v puščavo med slane planjave in jezera. Roka me je bolela od mraza in aparata, a zdelo se mi je, da verjetno nikoli več ne bom doživela česa tako lepega … kot bi človek hotel zadržati vse, kar beži mimo. Prizori se bliskovito menjajo. Če ne bi tega doživela, bi bila prepričana, da je nekdo pomešal fotografije, ki nikakor niso mogle nastati v takem zaporedju. Navigacija pokaže še 2 metra več, kot piše na zemljevidu. Sledi spust, na desni pa se pokaže vulkan Licancahur z glavo v oblaku. Licancahur, imenovan tudi Volcan de Atacama, je visok 5.920 m in velja za sveto goro. (V San Pedru so trupla še pred 1.000 leti pokopavali obrnjena v njegovo smer.) Celo M. se ustavi. Oba hkrati rečeva LEPO JE. Res je lepo, a za Tibet bova pa verjetno že prestara?! z neko resignacijo v glasu izreče M.! Ne, ne, samo čas je problem in to, da moraš s skupino oz. vodnikom … to nama ne odgovarja …(Tibet ostaja neuresničena želja mladih dni.) Tudi sama imam čuden glas. To bo verjetno zaradi višine in lepote. Stiska v grlu. Preveč lepote za en sam dan! Ko štartava, M. prizna, da Tibeta še ni povsem odpisal. (Ja, ja, samo še kakšno gumo zamenjaš, pa bova tam - zamrmram, na glas si pa ne upam.) In tudi Bolivija je čisto blizu! Par ovinkov, pa si na tromeji med Argentino, Čilom in Bolivijo … Če bi imela kakšen dan več … Nimava. Tudi oblaki so blizu in bogovi na Licancahurju in San Pedro de Atacama, kjer naj bi se danes ustavila. Strašljiv spust omogoča tudi zasilne izvoze, če komu kaj popusti … Na tej strani hribov dobesedno padeš v mesto. V praznini na desni strani sta dva konkurenta. In nevarni ponori zemlje. Med spustom se temperatura hitro dvigne. Dežni kombinezoni so se posušili in pregreli. Nujen je postanek. Postaja puščavsko vroče. San Pedro de Atacama je turistični center Atacame in dostopna točka do puščave Atacama. Mesto s približno 5.000 prebivalci je na nadmorski višini 2.408 m, po njegovih ulicah je vroče in prašno. Velja za prestolnico arheologije tega področja. (M. je dodal, da velja tudi za eno najbolj prašnih mest Južne Amerike in za kraj, kamor hodijo pretežki turisti jahat uboge lame.) Hiše starega dela so zgrajene iz domače rdeče opeke, ki pa ni preveč obstojna. Ta opeka je iz mešanice gline, peska in slame in jo posušijo na soncu. Nekatere hiše se rušijo same vase, nekatere obnavljajo, večina jih je predelanih v turistične namene. Prodaja se avtentičen (?!) način življenja. Tu sva se imela namen ustaviti in prespati. Ustavila sva se, 30 minut sem čakala v recepciji, za 2 osebi ni problem, so rekli. A ker si je brazilska zlata mladina privoščila popolno zamenjavo rezervacij, (fantje so ugotovili, da za isto ceno namesto sob v hotelski stavbi dobiš hišice … par kombijev dizajnersko urejenih in oblečenih mladeničev si je premišljalo, kdo bo s kom in na kateri številki) sem se naveličala čakanja, pa tudi veselje, da bi ostala tukaj, me je minilo. Ko je vse skupaj dojel še M., ki je sicer čakal zunaj v senci, sva se hitro odločila za odhod. Še sto kilometrov do Calame sva pa še sposobna. Po poti sem mu povedala, da žal ne bo videl Miss Čile, ki jo imajo v San Pedru. A obrnem?! Ko sem mu razložila, da je to mumija iz puščave, ki je na ogled v muzeju, nisva obračala. (V puščavi so našli tudi sporno mumijo poimenovano Ata, veliko le 6 cm, s stožčasto glavo in nezemeljskega videza. O njej se še strokovnjaki prepirajo in ni na ogled v muzeju …) Od vseh znamenitih stavb sva se ustavila le pred črpalko. Proti Calami seveda ni šlo brez obvoza po makadamu, delo na cesti pač … Vozila sva se skozi barvito pokrajino različnih kamnitih in solnih skulptur, po peščenih predelih, mimo slanih lagun in sipin, skozi slano puščavo. Področje je razglašeno za naravni rezervat. Najbolj znani sta Valle de la Luna in Valle de la Muerte; turistični ogledi so možni dopoldan in popoldan, vstopnina ni pretirana. Potrebuješ pa čas. Ena izmed posebnosti puščave Atacama, ki je puščava z največjo nadmorsko višino na svetu, je ta, da je tako sušna, da se jo še insekti izogibajo. To za motoriste ni nepomemben podatek. Vemo, kako izgleda vožnja pod večer skozi roje komarjev … Tudi s ceste se da kaj videti, M. je naprimer najbolj všeč tale prometni znak. Na začetku Calame sva se ustavila v prvem hotelu ob cesti. Neverjetno, bil je enkrat cenejši in neprimerno boljši kot tisti v San Pedru. Včasih imava več sreče kot pameti. Dan je bil dolg in prelep. Zaključek je bil pa po mojem izboru. 24. dan Calama - Antofagasta Sončno jutro, čilenski zajtrk po naročilu, nič prahu. (Pa bi skoraj ostala v San Pedru! 2x hvala gužvajočim se Brazilcem in še gospe iz San Salvadorja, ki je mislila, da sem Brazilka! Zjutraj naju je dovolj zgodaj spravila iz hotela, da sva imela dovolj dolg dan in še idealno tempirano vreme - dež, nevihto in sonce.) Hotelska restavracija je zanimiva, ureditev okolice je zanimiva, kaktusi so zanimivi. M. pa pravi, da se mi ni treba z aparatom zapičiti v vsak kaktus. Pripravljanje, pospravljanje, odhod - klasični vsakdanji program, le sonce je že bolj visoko. Calama je mesto sredi puščave Atacama v regiji Antofagasta na nadmorski višini 2.260 m. Je eno najbolj suhih mest na svetu. Povprečna letna količina padavin je 5 mm. Skozi mesto teče najdaljša čilska reka Loa. Le še kip nad krožiščem spominja bolj na Argentino, vse ostalo je drugače; infrastruktura, vozni park, stroji, bivališča. Višji standard. Mesto velja za rudarsko prestolnico Čila, saj je v bližini največji odprt rudnik bakra na svetu in drugi najgloblji rudnik na prostem z globino izkopa 1.000 m. To je rudnik Chuquicamata ali Chuqui. Deluje od leta 1910, s posodobitvami naj bi na dan predelali 140.000 ton rude; na leto pa proizvedli 366.000 ton bakra in 18.000 ton molibdena. Zame so te številke nepredstavljive. Danes bova šla samo do Antofagaste, ker je potem naprej le puščava in so razdalje take, da se zvečer ne bi imela kje ustaviti. Samo 230 km, M. pravi, da se še za kavo ne splača ustavljati. In ti kilometri so vsi en sam rudnik oziroma razrita in na novo nasipana površina. Tu še kaktusi nočejo več rasti! Leta 2007 naj bi se rudarji in njihove družine preselili iz delavskih naselij (taborišč) Chuquicamata v mesto Calama, kjer so pogodbeni delavci dobili hiše v posebej zanje zgrajenem naselju. Tisti, ki so prej živeli na tem področju, so morali že zdavnaj oditi. Več kot 200 km mrtvega prostora, na račun katerega nekateri kujejo dobičke, večina pa trdo dela. Težko je modrovati o ceni razvoja. Sredi praznine je lepo, če se pozdravimo. Prvi motor po dolgem času. Prav ironično pa sledi znak za radar. Najprej misliš, da je privid, potem ugotoviš, da je reklama. Civilizacija z vsemi prednostmi in pastmi. Dobrodošli v Antofagasti! Če boste prehitri, dobite tudi fotografijo! Osvežitev s Pacifika! Hladnejši zrak in morska gladina po 230 km sivine in praznine delujeta blagodejno na telo in duha. Vožnja po nekaterih predelih seveda ni nujno zahtevna, ubija pa bolj, kot v kakšnih ekstremnih razmerah. Zamori. Antofagasta ima približno 400.000 prebivalcev. Predmestje kot predmestje, a že malo barvitosti in poslikav prispeva k boljšemu vzdušju; da o rastlinju ne govorimo. In pogled na morje … Med novejšimi stavbami je ob pristanišču ohranjenih še nekaj zgodovinskih, pa tudi star lesen pomol pred vstopom v novo pristanišče. Mesto je povezano z rudarsko dejavnostjo (baker, nitrati, jod). Ima letališče, pristanišče in železniško povezavo z Bolivijo in Argentino. Največje zasebno rudarsko podjetje v Čilu - Escondida ima tukaj tudi svoje privatno pristanišče. Brez pretiranega razmišljanja sva se ustavila v manjšem hotelu. Imeli so varovano zaprto dvorišče, klimo in sprejemljive cene. Kaj bi komplicirala?! Po dolgem času sva verjetno prvič že popoldan v sobi, kjer bova prenočila. In kot dva civilista lahko greva čez dan malo po mestu. Poletje! Vroče je in hitro soglasno zavijeva v navaden lokal. Obsediva ob hladni pijači, postaneva lačna … znana zgodba. Čez dve uri pa loviva senco po mestnih ulicah do kopališča. Prvič v Čilu vidiva tako gnečo na plaži. Mestna plaža - Balneario je v zalivu, zavarovana pred močnimi pacifiškimi valovi. Ljudje uživajo. Zdi se nama kot v črnogorskem mestu Sutomore. Ideja, da sediš nekje v hladu, odmaknjen od te množice in v miru srkaš pijačo - ta ideja je bila tako kot v Sutomoru soglasno sprejeta tudi v Antofagasti. Kot se za elitne lokacije spodobi, sva tu plačala več za pijačo, kot v navadnem lokalu za kosilo. A lokacija (in senca) imata svojo ceno. Kavo s smetano si je naročil M.; verjetno ga je malo zmedlo dvanajst mladih natakaric, ki so se vrtele okrog … samoiniciativno jih je preštel in se ob tem čudil samemu sebi. Telo pa je zahtevalo počitek. Še dobro, da nisva pretiravala s hojo. Hotel je bil blizu. Z okna se je videl košček morja in mesto je bilo ožarjeno z zahajajočim soncem. Ampak midva sva pa bolj za divjino, ane, je rekel M., preden je zaspal. Prikimala sem. 25. dan Antofagasta - Copiapo Po zajtrku je napovedal odhod. Ko je bilo na motorju že vse razen naju, mi je postalo jasno, da bo pestro. Seveda se na gume ne spoznam, zato sem bila tiho. Pa tudi ne bi bilo lepo, da začnem z vprašanji utrujati že pred štartom. Pred hotelom sta počivala dva psa; ko sva šla s črpalke drugič mimo, sta bila še vedno na istem mestu. Utrujena. Očitno je bila noč naporna. Antofagasta je veliko mesto (sploh za nas z dežele), ki se hitro razvija. Zaradi povečanega prometa in občasnih zastojev načrtujejo ureditev železnice z enega konca mesta do drugega. Imajo stadion, dve univerzi - državno in privatno katoliško, veliko srednjih in osnovnih šol; med privatnimi je tudi ena hrvaška osnovna šola. In mesto se kar širi in širi ... Kjer se mesto konča, so že novi izkopi za novogradnje. Sledi znana, prazna puščavska pokrajina s prekopano površino in industrijskimi obrati. M. je komentiral, da toliko mehanizacije, kot jo imajo v Čilu na par kilometrih, ni videl v vsej Argentini, kar jo je prevozil. Tu je odcep za makadamsko cesto, po kateri se pride do umetniške znamenitosti - spektakularnega geoglifa, ki je dolg 3 km in širok 400 m. Napis je na odročnem kraju v puščavi Atacama, približno 60 km od Antofagaste. Čilski pesnik Raul Zurita je s pomočjo buldožerjev v sipine puščave napisal verz Ni pena ni miedo (Niti žalosti niti strahu/Ne bolečina ne strah - prevodi so različni.) Raul Zurita je bil že v sedemdesetih letih usmerjen v politično umetnost proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu … več njegovih pesniških zbirk je prevedenih tudi v slovenščino. Kako dolgo bo njegova umetnina vidna, bo pokazal čas; zaradi vetra in raznašanja peska so jo že obnavljali, pa nima še niti 30 let. Če bi imela čas, bi se verjetno prej odločila za ogled kakšnih tisočletja starejših geoglifov. Sredi ničesar se na desni strani pojavi skulptura Mano del Desierto (Roka puščave). Spomenik oz. skulptura je visoka 11 m. Avtor je čilski kipar Mario Irarrazabal. Roka je izdelana iz armiranega betona, videti pa je, kot bi bila iz peska. Narejena je bila leta 1992. Nekateri jo označujejo kot velikanski simbol človeške žalosti ali simbol kontrastnih idej. Bila naj bi dokaz, kako majhni, nemočni in ranljivi smo ljudje.Glede simbolike so seveda možne različne interpretacije. Avtor sam je izjavil, da mu je všeč, kako različne razlage in celo zgodbe si ob njegovi skulpturi izmišljajo ljudje. Dostop je po makadamu, razen ene same oznake ni nikjer naokrog ničesar. Da ne bi slučajno kdo iskal bifeja! Tu se ustavljajo tudi motoristi, ki želijo uloviti svoj motor v objemu puščavske roke. Nekateri krožijo okrog in lovijo primerne zorne kote … Postopek niti približno ni enostaven. Zahteva sistematično pripravo; faze postopka, nerazumljive nam, navadnim pešcem … Z druge strani je drugače. Žal kljub večkratnemu čiščenju nekateri ne morejo mimo, ne da bi točno tukaj ovekovečili svoja zgodovinska spoznanja - npr. datum, ime trenutne izbranke in še obvezno krompirjasto srce … Dobila sva družbo. Mimo je prišel Čilenec z veliko večjo mašino. Dogovorili smo se za vzajemno opravljanje fotografskih storitev. M. ni mogel razumeti, da človek želi fotografijo brez svoje mašine. Kako brez, to je vendar glavno?! S težavo sem mu dopovedala, da sva midva na dopustu, človek pa je prišel mimo med službo in ne bo zbiral dokazov proti sebi. Ubogaj, z njegovim telefonom pritisni samo njega in roko! Motoristi pa včasih res nič ne razumejo … Roka in praznina sta ostali, midva sva šla naprej. M. je rekel, da mu ni jasno, zakaj sploh držim aparat, saj ni nikjer ničesar. Imela sva srečo z vremenom. Temperatura ni dosegla niti 30 stopinj; v tem času je na teh planjavah lahko čez 40; v tem primeru bi bilo verjetno bistveno manj fotografij okoli Roke puščave. Nadmorska višina je še vedno nad 1.600 metri, na cesti pa so predvsem tovornjaki. Cesta se še vzpenja in temperatura pade. Idealno za vožnjo. Na planoti so vetrne elektrarne. Sredi ničesar sta spomenik in kapelica. Ustaviva se. Tu je spomin na tiste, ki so naselili to deželo in jih danes ni več … v večnem spanju … pokriti s plaščem tišine in samote … Kapelica oz. Svetišče naše Lurške Gospe je primer, kako je vera preprostih ljudi nekaj povsem drugega, kot bi jim radi dopovedali njihovi duhovni voditelji. Votivni darovi so boleč dokaz zaobljub, prošenj in zahval ljudi, ki jim življenje ni prizaneslo. Kdor ne verjame v čudeže, bi se mogoče na tem mestu premislil. Mar ni čudež, da sredi puščave ta kapelica ob vseh predmetih, prižganih in dogorelih svečah, vžigalnikih in vžigalicah ne pogori?! Ravno odhajava, ko se ob kapelici ustavi avto. Človeka pozdravljata in ustaviva se še midva. Simpatična Čilenca se čudita, od kod sva. Gospod razlaga, da je tu vse mrtvo, da so tu naravo popolnoma uničili, ljudi pa so izselili. V njegovi pripovedi se čuti grenkoba. Vsi vemo, da je zaradi rudarjenja tukaj res tako. A ko vpraša, kako se nama zdi v Čilu, seveda pohvaliva ljudi, hrano, obalo, hribe. In standard? Kot v Evropi, ponekod še bolje. Čile je bogata država. Neprimerno bogatejša od Argentine. Lepo je potovati. Vsi se strinjamo. Gresta v San Pedro, midva pa v Copiapo in potem kmalu domov. Veseli smo, da smo se srečali. Mahamo si ... Spet je vse prazno. Ostanki nekdanjih naselij so pokriti s plaščem peska. Po kulturi, religiji in predvsem po puščavi se oglasi lakota. Decembrsko okrasje; pa saj je šele februar - jelenčki in še domači jelen pozirajo v puščavski vročini. Vrata so zaprta zaradi klime, a gostilna je odprta! Šoferska malica, brez alkohola, instant kava in naprej v praznino. Nič ne rečem, a asociacije so močne. Zjutraj je nekdo že gledal gumo … Planota se spušča. Sredi ničesar se nek motorist molče ustavi. Tišina. Vse mi je jasno, čeprav se ne spoznam na gume … Za tako lepo cesto greva nekam zmerno hitro naprej. Tišina. Vzdržim se komentarja, bo že nekako, civilizacija je blizu. V sili hudič muhe žre. Edina možna varianta je bila verjetno v vsem Čilu najslabša možna. Šef je rekel, da tega ne delajo … mladi je rekel, da bo on. Fant od 125 kg je imel dobre namene. Hotel je pomagati. Obstaja ena sama fotografija, preden je M. snel kolo. Stala sem zraven, ko se je mladi mojster lotil menjave gume s kladivom. Zaslišal se je M. - NEEE!!! v trenutku sem pozabila na aparat in na telefon, stopila vmes, med prepotena fanta in nesrečno zlato feltno in odigrala mirovno misijo … vse je v redu, samo ta človek bi sedaj sam to naredil, če mu posodite orodje, prosim, hvala, ni problema, hvala, hvala, bom vse plačala, ni problema … tudi mene je spotilo. Take brzine pri M. tehničnih opravilih nisem vajena … vsi smo samo debelo gledali. Gumo je zamenjal sam in jo scentriral po GP sistemu. Ekspresno. Ekspresno sva tudi šla. (Seveda sem plačala in preplačala; samo da smo vsi celi.) Šla sva na črpalko, pregovorila sem ga, da se malo usedeva v senco in šla sem po rogljičke in kavo. Samo tisti, ki me poznajo, bodo razumeli, kako močno sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj rekla! (Npr. - A jaz da se ne spoznam na gume?! Pa vsaka budala vidi, da jo je treba zamenjat … bla bla bla …) Pila sva kavo … pa to ne moreš verjet, on bi kar po feltni tolkel … pa saj človek ni mislil slabo, verjetno še nikoli ni videl take feltne … sem mislil, da me bo kap! (Jaz tudi!) Tukaj je to normalno, saj je še Andrej Menih, ki ima bogate izkušnje, napisal, da je moral za profesionalci popravljat in je raje sam ponovno razdrl in zmontiral, da ne bi slučajno še brez gume ostal. Živemu človeku se vse zgodi … (da o motoristih ne govorimo). Zazelenjena vertikalna stena je delovala pomirjevalno. Pes je mirno počival. Briga njega za mojo feltno! je ugotovil M. Pa saj je samo feltna. Potem sva šla. Po dnevu puščave se je odprl pogled na Pacifik, zavelo je sveže, skoraj mrzlo. Pokazale so se sipine, pa vulkanski kamni, pa osameli kamni … Morje se je bleščalo, a razen v enem od zalivov nisva nikjer videla ljudi. Z morja je pihalo vlažno in mrzlo. Mislila sva se ustaviti ob morju v Calderi. Pri prvem izvozu sva šla mimo, drugi pa je bil zaradi dela na cesti zaprt. Zato sva šla naprej, bova pa še 70 km brez postanka. Po puščavi se je odprla rodovitna dolina z nasadi oljk in vinske trte. V mestu Copiapo, skozi katero teče istoimenska reka, sva se ustavila v drugem hotelu, ki sva ga videla ob cesti. Zaprto urejeno dvorišče s palmami je ustrezalo tudi enemu izmed tujih gostov, ki je lahko v miru skakal okrog motorja in v mraku čistil svojo zlato feltno. Dolil je 3 dcl vrhunskega olja Bardahl, ki ga je doma tako skrbno spravil, da ga je odkril šele pri menjavi rezervne gume. Dolivanje baje ni bilo nujno, če ga že vozi s sabo, pa naj bo raje kar v motorju. Medtem je tuja gostja čistila kopalnico, v kateri je v manjši eksploziji odprlo flašo kokakole. (Na srečo so bile ploščice položene do stropa.) To se je seveda zgodilo samo zato, ker je neprevidna ženska, ki mora varčevati s prostorom, nepremišljeno prelila kokakolo iz originalne plastenke v manjšo, v kateri je bila prej voda. Po strokovni ugotovitvi tujega gosta se to ne bi zgodilo, če bi (njegova) kokakola ostala v originalni embalaži. (Še sreča, da je ni razneslo v njegovem originalnem kufru?!) Kokakola ni zdrava!!! To sem že večkrat povedala, pa me nihče ne posluša!

sm ja

Ma, zgleda ko tahuda malina

moj nima problemov s sunkovitimi štarti

Sploh ni treba diujat, da se pelješ po kolenu ... samo linija je mal drugačna ... meni je ljubše po kolenu peljat kot pa s tačkami, spojlerji, štenderji, auspuhi, škornji itd po tleh drajsat p.s. težko tudi gledam, kako motoristi sekajo ovinke .. raje 20 ali več km/h počasneje in po svojem pasu

med slediti in prehiteti je velika razlika

Igc hud reportič. Bergdoktor si bo zdej zihr eno enduro za intervencije omislu. ----------- Da nadaljujem z reportom... Bosna 4. dan: Zjutraj se počasi spokamo od Boračkega jezera proti Glavatičevem in čez Neretvo v hribe proti gorovju Prenj Tudi na drugi strani pobočij so vidne bele potke, po kakršnih se peljemo mi. Nekaj običajnega na določenih območjih, znak za mine. Počitek pri Svatovskem grobišču... Nadaljevanje proti Zijemlji Trek nas vodi direktno proti goram vidnem na horizontu in preko. Najvišji vrh je Velez 1969 m. Začetni del vzpona na Velez. Višje je bila pot slabša, kamenje grobo in zrahljano, ponekod strmi in zelo dolgi vzponi... Na vrhu so ruševine vojaškega oporišča, zbombardiran je bil v 90. letih med vojno. Spust iz planine je bil dolg in naporen, za povrhu nas je pa lovilo še visokogorsko spremenljivo vreme. Veter in nevihta za hrbtom nas je silila v dolgotrajen naporen spust brez počitka, sicer bi ostali nekje v planini na spolzkih kamnih. Kasneje nižinski predel na drugi strani Veleza. Popoldne smo se spustili vse do Mostarja in odvozili 20-30 km tranzita proti Nevesinjam., kjer smo spet skrenili na makadame proti planoti Morine. Od tule smo se pripeljali na planoto Morine... http://www.nevesinjeturizam.com/?p=81 Na planoti srečamo kmete na travniku. Ravno so pospravljali seno. Povejo da jih na tej planini ni dosegla vojna, ni bilo obrambnih linij zato tudi nič min. Tudi sami obdelujejo vse površine, vozijo se s traktorjem v gozd in po travnikih, pasejo živino itd... Torej povsem varno za vožnje podolgem in počez vsepovsod. Omenijo še detajl, naj kurimo dovolj velik ogenj celo noč, ker je to območje medvedov in volkov. Plato Morine je noro lep!! Sonce se je že skrilo za prve hribe, imeli smo sanjsko lokacijo z razgledom, kup drv čisto poleg... zato se hitro namestimo, in čez 20 minut že čiliramo ob ognju. Večeri so vedno super, ogenj nas greje, zajebancija, utrinki iz dnevnih prigod, o tehničnih odsekih na poti, obenem pa na ognju pečemo kak kvaliteten kos mesa in lepo diši... Del poti tega dneva. Par akcijskih fotk tega dne.

Proti Mozirju, do Ljubnega potem pa v Ljubnem proti Smrekovcu.Na poti od ljubnega je bilo veliko makedama,potem pa iz Smrekovca čez Bele vode in Lepo njico ter domov.

V soboto sem peljal z Durmitorja proti Sarajevu, da bi tam okrog Jajca nekje prespal.Zanimivo, Žabljak zelo prazen, turistov komaj za vzorec.Tam pred nekje pred Sarajevom je odcep za Bjelašnico in Igman. Vprašam punce v eni trgovinci, kaj je boljše, pravita, da Bjelašnica, OK, grem gor. Se mal razgledam, vprašam domačina, ki sposoja štirikolesnike, če se da peljat na vrh, mi pokaže smer, kam naj približno grem... ...na drugem koncu turističnega naselja srečam eno skupino starejših mladincev iz Italije, ki so bili ravno na kofetu in so se vrnil iz vrha. Bilo jih je enih 8 komadov, in so šli v Karpate za 9 dni v Romunijo, vsi z enim nalepkam na vetrobranih , kot da so najmanj z Dakarja uletel. Govoril so itak en čez drugega pa po italjansko z mano, sem se samo režal ko jih nisem zastopil prav velik. Un Đovanni s ta novo Africo, ki je znal pa nemšk pa potem ko sem rekel, da sem Slovenc, ni hotel kaj dost debatirat z mano. So rekli da bo z mojim čelavim Pirelli gumam bolj slippery gor grede, da bi rabil vsaj Metzeler Karo 3, kot so imeli oni, če hočem na vrh. Sem jim rekel, probal bom, več kot obrnit v dolino ne morem. Sem spustil tlak v gumah, potem pa pot pot kolesa, ni se mi zdel gor grede kaj ekstra zajebano Na vrhu Bjelašnice Simboli iz vremena kada smo se još svi voljeli Streljal so se tu gor kar intenzivno. Zadaj za skurjenim hotelom je že prihajala fronta dežja, pa sem počasi piz..co stisnil Se vrnem na neko križišče v vznožju, me družba bosanskih planincev oz, celo alpinistov in celo motoristov preusmeri, da ne tiščim nazaj na asfalt za Sarajevo, s takim motorjem moram po bližnjici čez Lukomir, Ćuhoviče, Blace, v Konjic, nato pa po asfaltu skoz Jablanico, Prozor, Jajce. Mal me je skrbel, ker na moji karti Juge teh velemest ni bilo gor niti pod razno, ampak dejmo probat, če smo že tu. Ura je bila pa že tudi krepko popoldan, tako, da je bilo treba štartat. Cesta je bila res huda, da o pokrajini ne govorimo :-) V enem selu sta domači mountbajkerski par že pakirala kolesa v džip, ker ona ni hotla bit čist mokra. Puta nikad kraja, jebote, da se nisam izgubio?? Saj je lepo ampak me je že mal kakat prijel... Na koncu le padem ves happy u Konjic. Nasproti čez cesto celo SLO Petrol , da sem lahko še gume nazaj napumpal. Zraven pumpe še ena bosanska svaštarnica - all inclusive - Autoodpad, trgovina z rezervnimi deli, autopraona, itd, rečem dečkotu, naj ga glih malo s Kärcherjem ošprica, da gre blato preč, da mal ketno našpricam. Skočim na Petrol še po eno čokolado, mali se intenzivno po bosansko loti posla, pridem nazaj s pumpe, gledam motor kot žaba v luč... Sem mislil, da je mali piksno barve gor zlil, da mu barva motorja ni bila všeč. Mali se je sam režal, je rekel da je to tak fluorescenten šampon, v Bosni so zgleda enih 5 let pred nami. V glavnem sem mu že skor majko j....l, ampak je zaslužil pošteno 2€ :-). To je blo približno to za v to temo, potem pa asfalt do doma...

Ni ravno grand, je pa enduro.

Da nadaljujem trip iz Raba.... No, po večerji strašno dobrih raznoraznih morskih specialitet, smo se fajn spočili in v soboto čili in nabriti leteli novim dogodivščinam naproti. Najprej v hrib proti stari progi mimo bajerja Nato par krogov po progi vamo tamo podolgem in počez... Žal nimam nekih fortk..Običajno gre en naprej po kakih zaj. tehnikalijah in hitro se najde še kdo, da poskuša po isti tirnici slediti. Dober način za premikanje mej znanja in učenja. Trasic ne manjka Počitek v senci: Po kolesarski stezi do Loparja Peskovnik v Loparju Drag race: Proti Sahara Beach: Kar zahtevne kozje steze do dol: Ampak se izplača... Kdor bi rad izkusil vsaj približno kako je voziti po saharskem pesku, feš feš in sipine ima na rabu najbližji približek v zelo majhnem obsegu sicer ampak dovolj da spoznaš jebo globokega mehkega peska. Nato je treba bilo še ven priti iz Sahara Beach zaliva od koder ravno tako ni poti, le skale v lasti ovc in koz. Tule je dol vrglo ketno, pa je bilo malo remonta in čez 5 minut gasa naprej. Pot smo nadaljevali po stezah do severneih rtov... Par hitrih kolovoznih odsekov je na poti... Popoldne smo jo mahnili še proti jugu otoka Pa direktiva navzdol od kamnoloma do južne proge... Tradicionalno je blo treba zaviti še do vrha - na vrh Kamenjak Po bogatih doživetjih polnega zajebancij in smeha je šel dan k kraju...na sporedu Konzum, nabava pira in vsega potrebnega za roštiljado na žaru pred apartmajem. Se nadaljuje...