Dvorana slavnih

Ahhh, ti razgledi... Due giusti...

Potepanje po hrvaškem TETu: Pogled na morje nad Senjem Na enem izmed počivališč sem ugotovil, da nisem sam Parts hill & začetnik Oaza za počitek Prelaz Mali Alan

Danes po sihtu na Stari vrh pogledat, če se da smučat in če se dobi kakšen štrudl. Uglavnem nič od tega ni zato sem šel dol in proti Jezerskem tam sem pa dobil čokoladne štruklje namesto štrudla. ? Mislim, da je bilo vsega skupaj 130km.

Ni ga slabšega občutka, ko pritisneš sred ovinka bremzo, ker si prepričan da te z vsemi 200 pomagali nima kaj biti strah, pa tehnika zataji vem iz izkušenj, ker sem imel srečo so bile samo maline, pol metra sreče manj pa bi me lahko dali za puzzle sestavljati tam 3-5 let od takrat dalje se ne zanašam več na nič drugega kot sebe in vozim vsak motor kot da nima nobenega pomagala, pa tudi če jih ima 200... in res priporočam to tudi vsem ostalim...

očitno, ti je tećaj koristil tako je .. pri zaviranju tudi z zadnjo zavoro, se zavorna pot, občutno skrajša, saj se sile teže razporedijo na sprednje in zadnje kolo. joj kako učeno sem tole napisal

Po treh letih je kuza zamenju golfa za.. passata Seveda takoj druzinsko potovanje skoraj do Črne Gore..

Eljouuu

...black and white...

Za odgovor Prekmurja pa: Lovski dom V Lendavi. Na stenah ni lobanij mrtvih živali, hrana pa za prste polizat. Nič velehudega Michelinovega marketinga, musov, zosov, posteljic neke zelenjave, ampak domača NORO DOBRA hrana.

Evo, midva sva na cilju! Kje je kdo, da časti??

vročina naredi debele zalivke kot čigumi, plesanje pri temp pri 20C pa je bolj značilno za nekatere "trše " gume

je dosti takih cest, prvih par ovinkov iz golice jih je toliko, da lahko iščeš asfalt med zalivkami bo treba inštruktorje malo angažirat, da organizirajo kak tečaj dinamične vožnje čez zalivke

Smo že plesali čez te zalivke, v skupini, sredi največje poletne vročine, vsak z drugimi gumami.

da boste vedli kdaj šefu reč NE!!!

v primeru brez ABS mogoče, z abs je zaviranje v sili obe zavori na polno dokler ne obstojiš, brez taktiziranja katero prej ali katero močneje.

Danes dopoldne: Idrija / Zala / Bela / Zala / Bela / Zala / Bela / Idrija / prha / kosilo / / ...

Servis #Kawasaki #MarincSpeedShop

Tudi elektronika ni vsemogočna, niti trzne ne, če obe gumi hkrati v zavoju začneta drseti, če pa ena od njiju zdrsne, pa zna popravit.

Jaz imam par minut do tam, tako da če ne bo izliva vode pridem v soboto.

Mal je stvari, ki jih ti ne veš ? bomo našli še kakšno tekom leta Sicer oa, ne spraševat... ti samo stiskaj, brez zadnje. Ker za drugega kot za korigirat ni

Mi štartamo v petek zjutraj. Cca okrog 9 iz Slovenj Gradca in gremo po čim bolj odročnih cestah do LJ, tam pa priključimo na GEM in TET traso. Glede na garmin base camp 280km in 10h (vrjetno manj). Motorji so 525Rally, 950ADV in 1290SuperADV če se hoče kdo kje priključit lahko pošljem naš track.

zdrav strah, ok nezdrav strah, terapevt, pa tudi vprašanje ali je ta šport sploh zate. Najbolj navoženi so sposobni gledat in odpeljat mimo, to prinesejo kilometri, začetnik pa, jah..spet dril, jaz ne vidim, da bi terapevt lahko reševal tehnično neznanje, ki ga prinese rutina. Ampak to je moje mnenje, druga je pa strah se usest v avto, po kaki hudi nesreči, tam ni ravnotežja, avto je tudi nuja, verjamem, da lahko s terapevtom marsikaj rešiš.

terapevt (en od opcij reševanja problema) pride lahko na vrsto šele, ko si tehnikalije ugotovil, ko je ugotovljeno, kje, zakaj in kako je nastala napaka. Brez tehničnega znanja, občutka in filinga, se tut strahov v glavi ne da pošlihtat, oziroma, kaj ti pomaga, če jih pošlihtaš in potem brezskrbno spet frizneš al pa oddrajsaš v maline, ker tehnično ne izvedeš prav manevra.

Z motorji je kot z ženskami, vsake tolko moraš zajahat tako, ki te je je vsaj malo strah Ampak samo vsake tolko, drugače se pa podpišem pod objavo

ne se sekirat, cel dan ti pijačo častim, če greš dol tut s quadom

Seveda grem! Samo tega še ne vem, ali bom do Delnic "makadamil", ali naložil na prikolico... V primeru dežja, mi ne diši v soboto oblačit mokrih cunj... Kdo bi še šel?

Se cisto strinjam z tabo ?? Ja tokrat je pac bila taka situacija da z avtom, drugace se neprimerljivo rajse vozim z motorjem ? Jst k sm se taprvic(10 let nazaj) zares vozila z motorjem, me je cist zasvojilo, sm sam se o tem govorila, pa sprasevala kdaj se gremo spet vozit ? Zdej mam pa ze nekaj let svoj motor, in sam grem kadar se mi zahoce...no ponavad je to vsak vikend v sezoni, ce le ni ful dezja... ?

Od danes naprej jih bom kar sam preizkusil,se pa po prvih 100 km kar strinjam z "lasagna"

dve citiranji imaš premaknjeni v tole temo (eno višje je še Jvalant), kjer se lahko bolj razgovorimo. Ne vem, kaj mi hočeš povedati, dejstvo je da brez raznih pomagal bi prekleto pazil, da se ne prekucneš, da brez ABSa niti pod razno ne bi popravljal nagiba čez ovinek, če ga pa že bi, bi zlo zlo pazil. Zato smo včasih znal po pesku tud brez ABSja zavirat, tako sprednjo kot zadnjo, sedaj nam je ABS to uzel, drsenja nismo več vajeni, odpustitve zavore tudi ne) Zdej, kam me ti pošiljaš se učit, mi je čist vseeno, saj je bilo samo in zgolj odgovorjeno na naslednje vprašanje: pred 12 urami, Andrej P pravi: Super. Verjamem. Vprašanje je samo koliko je prinesel cornering ABS, ki ga ima danes že veliko motorjev, koliko pa je to stvar SXa. Bi drug otor reagiral enako?!. Torej vprašanje, a bi drug moped lahko podobno odreagiral. Odgovoril sem z DA, vsaj nekaj ki sem jih jaz vozil so sposobni marsikaterih manevrov, je pa res cornering ABS fina zadeva, pa IMU tudi. Več kot motor naredi namesto tebe, manj moraš ti znati. Samo to. SX ima strašno smerno stabilnost, ter manjšo okretnost od Z900. Pa še velik faktorjev je, ki lahko vplivajo na to, kako se sigurno odpelješ v kritični situaciji, niti situacije si niso podobne. Za določene situacije je fajn da moped spredaj zabije do tal in rit vržeš kontra, za določene pa je velik bolša dirkaška trdota. Vse ostalo, tvoj zadnji stavek je: bla bla bla in ga bom preslišal, ker je bilo govora o normani vožnji in presenečenju na cesti, to se in se bo dogajalo. Če se tebi ne, potem si najbrž s kakega drugega planeta al pa se ne voziš ravno velik z mopedom. Še @Snečerju se je, ko ga je na poti na GG hotel sneti stric z WV polotom (zgleda ni mel xare pa mu ni uspel.) Pa ne sam njega, celo čredo motorjev ps. zadnja zavora je hudičevo fajn tut pri normalni vožnji za korigiranje seveda, kaj več ne

Zmagovalec... ?

Fantje, kar nekaj se vas je prijavilo na Benduro 9. Glede na vremensko napoved še vedno imate namen se udeležit dogodka? Lp

23. dan San Salvador (Argentina) - Calama (Čile) (22. februar 2020) Ob sedmih sva se začela pripravljati in pred osmo sva bila že v garaži. Gospa je prišla za nama, bila je prijazna in hotela je celo skuhati kavo, a žal nisva imela časa. Poslovila se je z lepimi željami in kljub dežju sva bila tudi midva prijetno razpoložena. (M. teorija, da ni dobro štartati, če te kdo grdo gleda, ko odhajaš, seveda ni zanemarljiva. Vzdušje je na vseh poteh še kako pomemben faktor.) Danes bova zadnjič prečkala Ande. Andi (Cordillera de los Andes) so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike. Dolgi so skoraj 7.000 km. Vlečejo se od Venezuele na severu, preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila, vse do rta Horn na jugu. Njihova povprečna višina je 4.000 m. San Salvador de Jujuy je v bližini Andov na nadmorski višini 1.238 metrov. Približno 30 km iz mesta je tudi najbolj severno argentinsko letališče. Poleti je tukaj zelo vlažno; v okolici gojijo tobak, sladkorni trs, sadje in zelenjavo. Tu so tudi črpališča nafte. Danes je vlaga stoodstotna. Dež lepo pada, rastlinje je bohotno, fotoaparat je na suhem. Ob izvozu iz mesta sva tankala; kartic in tujih valut ne sprejemajo in so naju na to vnaprej opozorili. Sledila je počasna kolona. Mislila sva, da je zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče. Po zmernem prehitevanju sva čez 10 km ugotovila, da gre za navadno in v Argentini običajno policijsko zaporo in kontrolo. Sobota, ljudje gredo iz mesta in čakajo, čakajo … Midva pa mimo. Ob desetih je še vedno deževalo, a megle so se začele dvigovati (in upanje umre zadnje). Purmamarca je majhno naselje, kjer turistom lokalni prebivalci ponujajo svoje izdelke (pa tudi kitajski so vmes!). Mimo kraja in ob vznožju hribov, ki ga obkrožajo, je speljana tudi razgledna turistična pot s pogledi na rjavkaste, rdečkaste, pa tudi vijolične in zelene odtenke kamnin. V Purmamarci je tudi znamenito rožičevo drevo, ki naj bi bilo staro 650 let. Izprosila sem si minuto za ekspresni nakup lame in lamic. Po M. se temu reče same neumnosti. (Kasneje je priznal, da so lepe.) Kaktusi! Kaktusi! Kaktusi! M. ustavi in godrnja … Na tak način ne bova nikamor prišla; neumnosti, pa kaktusi … že drugič danes … A med lovljenjem kaktusov se še vreme izboljša in pozabi na godrnjanje. Slečeva dežne kombinezone, kar je sploh nekaj najlepšega. Sledi čudovit vzpon po čudovitih ovinkih s čudovitimi razgledi. Na višini 3.000 m je bilo 10 stopinj. Megle so se pravljično dvigovale. Dvigovala se je tudi nadmorska višina, ki je mimogrede presegla 4.000 m. Potem je cesta zavila levo. Alto el Morado je na višini 4.170 m. Na tej višini so še posamezne hiše in zaplate njiv in stojnice domačinov. Turisti, ki so prišli s kombijem, so v lovu za fotografijami zasedli pobočje. Nisva se ustavila; od tu do prelaza Paso de Jama je še 240 km. Pogled nazaj je bil impresiven, pogled naprej je obetal spust in drugačne kamnine, v daljavi pa se je prvič zableščala bela pokrajina. Kot bi se na tej strani prelaza odprl popolnoma drug svet. Cesta se zravna in pokažejo se soline. Salinas Grandes, eden najimpresivnejših krajev na severu Argentine. Solna površina meri 212 kvadratnih kilometrov v dveh provincah - Jujuy in Salta. Pred milijoni let naj bi tu izparevala slana voda. Danes se za kristalizacijo soli uporabljajo bazeni, ob njih so postavljene zanimive solne hiše. Področje je tudi industrijskega pomena - tu so rudniki natrija in kalija. Zaradi izkoriščanja litija pa je v regiji spor z lokalnimi skupnostmi. Gladina podzemne vode upada in to ogroža lokalno kmetovanje. Pritožili so se, da je kršena njihova pravica do uporabe in nadzora zemljišč. (LSC Lithiumu pa so dodelili 300.000 hektarjev za razvoj!) Če odmislimo težko življenje domačinov in delo v ekstremnih pogojih, pa je pokrajina sanjsko lepa. Še M. se je ustavil za par minut in celo meni je privoščil solni kaktus; seveda z opombo, da ne boš več kričala kaktus - ustavi. Bilo je neresnično lepo - svetloba, odsevi, belina … kot bi stal na zrcalu, v katerem odseva nebo. A pot je še dolga in časa je vedno premalo … Nadmorska višina je še vedno nad 3.000 m. Poseljenost je redka, bivališča za ljudi in živali so skromna, celo cerkve niso razkošne. Lame z barvnimi čopki pa razbijajo monotonost. Zadnje naselje pred mejo - Susques je na nadmorski višini 3.896 m in je v Argentini najvišje mesto, do katerega je dostop po asfaltu (Ruta Nacional 52). V Susquesu Ruta nacional 52 prečka Ruto 40, ki se z makedamom izgublja naprej proti Boliviji. (Pravijo, da je slaba cesta.) V teh krajih je prvotno živela domorodna etnična skupina iz Južne Amerike - Lican Antay, imenovana tudi Apatami (Atacamas v Argentini in Atacamenos v Čilu). Naseljevali so puščavo Atacama in vznožje gorovja Andov. V 16. stoletju so sem prišli španski konkvistadorji, ki sta jih zanimala predvsem njihov baker in zlato. Zapeljala sva v naselje, da bi našla črpalko, a je ni bilo. Bile so le posledice neurja in žalostne blatne ulice. Tudi reka Rio Pastos Chicos je bila eno samo blato. Črpalko sva našla kak kilometer naprej od naselja, ob glavni cesti. Kot nasprotje blatnemu razdejanju so bile zelene blazine trave z lamami. Žal so bile redke, več je bilo peska in blata - tudi po cesti. Počasi se bo treba posloviti od Argentine. Še trenutek za pogled nazaj in pogled naprej. Praznota. Pred mejno kontrolo ujamem zadnje argentinske živali, pesek in blato. Na meji, kjer so uradi pod prelazom, ni bilo vrste in sva relativno hitro opravila. Prtljago pa so nama temeljito pregledali - gospa na carini je bila vljudna in odločena, da bo pregledala vse. Zdelo se mi je, da jo pravzaprav bolj zanima, kako in kaj je možno voziti s sabo in kakšna sistematika je to. Ko je končala, je v torbi zagledala še Gepija. Kaj je pa to? Gepard. Nasmehnila se je in rekla, da je pa zelo zelo majhen. Tako smo končali pregled. Vzpon na prelaz je bil hiter, spominsko fotografiranje tudi, saj so se zbirali nevihtni oblaki in so začele udarjati strele. Bilo je divje, a neverjetno lepo. Cesto čez prelaz so odprli leta 1991, asfaltirana pa je bila leta 2005. Najvišjo točko doseže 57 km od meje, kjer je na čilski strani 4.831 m nad morjem. Pot je pomembna tudi zaradi tovornega prometa med severno Argentino in pristanišči severnega Čila. V zadnjem hipu sva navlekla dežne kombinezone in začela tekmo z oblaki. Med dežjem je padlo tudi nekaj snega - za vzorec, kaj vse lahko doživiš sredi poletja na tej višini. Če odmislimo dež, je bilo čudovito. In če odmislimo M. godrnjanje, da na teh višinah motor ne gre nikamor ... Taka lepa cesta, pa ga ne spraviš čez 140. Sem že 3x resno probal, pa ne gre in ne gre! Prišla sva iz nevihte v puščavo med slane planjave in jezera. Roka me je bolela od mraza in aparata, a zdelo se mi je, da verjetno nikoli več ne bom doživela česa tako lepega … kot bi človek hotel zadržati vse, kar beži mimo. Prizori se bliskovito menjajo. Če ne bi tega doživela, bi bila prepričana, da je nekdo pomešal fotografije, ki nikakor niso mogle nastati v takem zaporedju. Navigacija pokaže še 2 metra več, kot piše na zemljevidu. Sledi spust, na desni pa se pokaže vulkan Licancahur z glavo v oblaku. Licancahur, imenovan tudi Volcan de Atacama, je visok 5.920 m in velja za sveto goro. (V San Pedru so trupla še pred 1.000 leti pokopavali obrnjena v njegovo smer.) Celo M. se ustavi. Oba hkrati rečeva LEPO JE. Res je lepo, a za Tibet bova pa verjetno že prestara?! z neko resignacijo v glasu izreče M.! Ne, ne, samo čas je problem in to, da moraš s skupino oz. vodnikom … to nama ne odgovarja …(Tibet ostaja neuresničena želja mladih dni.) Tudi sama imam čuden glas. To bo verjetno zaradi višine in lepote. Stiska v grlu. Preveč lepote za en sam dan! Ko štartava, M. prizna, da Tibeta še ni povsem odpisal. (Ja, ja, samo še kakšno gumo zamenjaš, pa bova tam - zamrmram, na glas si pa ne upam.) In tudi Bolivija je čisto blizu! Par ovinkov, pa si na tromeji med Argentino, Čilom in Bolivijo … Če bi imela kakšen dan več … Nimava. Tudi oblaki so blizu in bogovi na Licancahurju in San Pedro de Atacama, kjer naj bi se danes ustavila. Strašljiv spust omogoča tudi zasilne izvoze, če komu kaj popusti … Na tej strani hribov dobesedno padeš v mesto. V praznini na desni strani sta dva konkurenta. In nevarni ponori zemlje. Med spustom se temperatura hitro dvigne. Dežni kombinezoni so se posušili in pregreli. Nujen je postanek. Postaja puščavsko vroče. San Pedro de Atacama je turistični center Atacame in dostopna točka do puščave Atacama. Mesto s približno 5.000 prebivalci je na nadmorski višini 2.408 m, po njegovih ulicah je vroče in prašno. Velja za prestolnico arheologije tega področja. (M. je dodal, da velja tudi za eno najbolj prašnih mest Južne Amerike in za kraj, kamor hodijo pretežki turisti jahat uboge lame.) Hiše starega dela so zgrajene iz domače rdeče opeke, ki pa ni preveč obstojna. Ta opeka je iz mešanice gline, peska in slame in jo posušijo na soncu. Nekatere hiše se rušijo same vase, nekatere obnavljajo, večina jih je predelanih v turistične namene. Prodaja se avtentičen (?!) način življenja. Tu sva se imela namen ustaviti in prespati. Ustavila sva se, 30 minut sem čakala v recepciji, za 2 osebi ni problem, so rekli. A ker si je brazilska zlata mladina privoščila popolno zamenjavo rezervacij, (fantje so ugotovili, da za isto ceno namesto sob v hotelski stavbi dobiš hišice … par kombijev dizajnersko urejenih in oblečenih mladeničev si je premišljalo, kdo bo s kom in na kateri številki) sem se naveličala čakanja, pa tudi veselje, da bi ostala tukaj, me je minilo. Ko je vse skupaj dojel še M., ki je sicer čakal zunaj v senci, sva se hitro odločila za odhod. Še sto kilometrov do Calame sva pa še sposobna. Po poti sem mu povedala, da žal ne bo videl Miss Čile, ki jo imajo v San Pedru. A obrnem?! Ko sem mu razložila, da je to mumija iz puščave, ki je na ogled v muzeju, nisva obračala. (V puščavi so našli tudi sporno mumijo poimenovano Ata, veliko le 6 cm, s stožčasto glavo in nezemeljskega videza. O njej se še strokovnjaki prepirajo in ni na ogled v muzeju …) Od vseh znamenitih stavb sva se ustavila le pred črpalko. Proti Calami seveda ni šlo brez obvoza po makadamu, delo na cesti pač … Vozila sva se skozi barvito pokrajino različnih kamnitih in solnih skulptur, po peščenih predelih, mimo slanih lagun in sipin, skozi slano puščavo. Področje je razglašeno za naravni rezervat. Najbolj znani sta Valle de la Luna in Valle de la Muerte; turistični ogledi so možni dopoldan in popoldan, vstopnina ni pretirana. Potrebuješ pa čas. Ena izmed posebnosti puščave Atacama, ki je puščava z največjo nadmorsko višino na svetu, je ta, da je tako sušna, da se jo še insekti izogibajo. To za motoriste ni nepomemben podatek. Vemo, kako izgleda vožnja pod večer skozi roje komarjev … Tudi s ceste se da kaj videti, M. je naprimer najbolj všeč tale prometni znak. Na začetku Calame sva se ustavila v prvem hotelu ob cesti. Neverjetno, bil je enkrat cenejši in neprimerno boljši kot tisti v San Pedru. Včasih imava več sreče kot pameti. Dan je bil dolg in prelep. Zaključek je bil pa po mojem izboru. 24. dan Calama - Antofagasta Sončno jutro, čilenski zajtrk po naročilu, nič prahu. (Pa bi skoraj ostala v San Pedru! 2x hvala gužvajočim se Brazilcem in še gospe iz San Salvadorja, ki je mislila, da sem Brazilka! Zjutraj naju je dovolj zgodaj spravila iz hotela, da sva imela dovolj dolg dan in še idealno tempirano vreme - dež, nevihto in sonce.) Hotelska restavracija je zanimiva, ureditev okolice je zanimiva, kaktusi so zanimivi. M. pa pravi, da se mi ni treba z aparatom zapičiti v vsak kaktus. Pripravljanje, pospravljanje, odhod - klasični vsakdanji program, le sonce je že bolj visoko. Calama je mesto sredi puščave Atacama v regiji Antofagasta na nadmorski višini 2.260 m. Je eno najbolj suhih mest na svetu. Povprečna letna količina padavin je 5 mm. Skozi mesto teče najdaljša čilska reka Loa. Le še kip nad krožiščem spominja bolj na Argentino, vse ostalo je drugače; infrastruktura, vozni park, stroji, bivališča. Višji standard. Mesto velja za rudarsko prestolnico Čila, saj je v bližini največji odprt rudnik bakra na svetu in drugi najgloblji rudnik na prostem z globino izkopa 1.000 m. To je rudnik Chuquicamata ali Chuqui. Deluje od leta 1910, s posodobitvami naj bi na dan predelali 140.000 ton rude; na leto pa proizvedli 366.000 ton bakra in 18.000 ton molibdena. Zame so te številke nepredstavljive. Danes bova šla samo do Antofagaste, ker je potem naprej le puščava in so razdalje take, da se zvečer ne bi imela kje ustaviti. Samo 230 km, M. pravi, da se še za kavo ne splača ustavljati. In ti kilometri so vsi en sam rudnik oziroma razrita in na novo nasipana površina. Tu še kaktusi nočejo več rasti! Leta 2007 naj bi se rudarji in njihove družine preselili iz delavskih naselij (taborišč) Chuquicamata v mesto Calama, kjer so pogodbeni delavci dobili hiše v posebej zanje zgrajenem naselju. Tisti, ki so prej živeli na tem področju, so morali že zdavnaj oditi. Več kot 200 km mrtvega prostora, na račun katerega nekateri kujejo dobičke, večina pa trdo dela. Težko je modrovati o ceni razvoja. Sredi praznine je lepo, če se pozdravimo. Prvi motor po dolgem času. Prav ironično pa sledi znak za radar. Najprej misliš, da je privid, potem ugotoviš, da je reklama. Civilizacija z vsemi prednostmi in pastmi. Dobrodošli v Antofagasti! Če boste prehitri, dobite tudi fotografijo! Osvežitev s Pacifika! Hladnejši zrak in morska gladina po 230 km sivine in praznine delujeta blagodejno na telo in duha. Vožnja po nekaterih predelih seveda ni nujno zahtevna, ubija pa bolj, kot v kakšnih ekstremnih razmerah. Zamori. Antofagasta ima približno 400.000 prebivalcev. Predmestje kot predmestje, a že malo barvitosti in poslikav prispeva k boljšemu vzdušju; da o rastlinju ne govorimo. In pogled na morje … Med novejšimi stavbami je ob pristanišču ohranjenih še nekaj zgodovinskih, pa tudi star lesen pomol pred vstopom v novo pristanišče. Mesto je povezano z rudarsko dejavnostjo (baker, nitrati, jod). Ima letališče, pristanišče in železniško povezavo z Bolivijo in Argentino. Največje zasebno rudarsko podjetje v Čilu - Escondida ima tukaj tudi svoje privatno pristanišče. Brez pretiranega razmišljanja sva se ustavila v manjšem hotelu. Imeli so varovano zaprto dvorišče, klimo in sprejemljive cene. Kaj bi komplicirala?! Po dolgem času sva verjetno prvič že popoldan v sobi, kjer bova prenočila. In kot dva civilista lahko greva čez dan malo po mestu. Poletje! Vroče je in hitro soglasno zavijeva v navaden lokal. Obsediva ob hladni pijači, postaneva lačna … znana zgodba. Čez dve uri pa loviva senco po mestnih ulicah do kopališča. Prvič v Čilu vidiva tako gnečo na plaži. Mestna plaža - Balneario je v zalivu, zavarovana pred močnimi pacifiškimi valovi. Ljudje uživajo. Zdi se nama kot v črnogorskem mestu Sutomore. Ideja, da sediš nekje v hladu, odmaknjen od te množice in v miru srkaš pijačo - ta ideja je bila tako kot v Sutomoru soglasno sprejeta tudi v Antofagasti. Kot se za elitne lokacije spodobi, sva tu plačala več za pijačo, kot v navadnem lokalu za kosilo. A lokacija (in senca) imata svojo ceno. Kavo s smetano si je naročil M.; verjetno ga je malo zmedlo dvanajst mladih natakaric, ki so se vrtele okrog … samoiniciativno jih je preštel in se ob tem čudil samemu sebi. Telo pa je zahtevalo počitek. Še dobro, da nisva pretiravala s hojo. Hotel je bil blizu. Z okna se je videl košček morja in mesto je bilo ožarjeno z zahajajočim soncem. Ampak midva sva pa bolj za divjino, ane, je rekel M., preden je zaspal. Prikimala sem. 25. dan Antofagasta - Copiapo Po zajtrku je napovedal odhod. Ko je bilo na motorju že vse razen naju, mi je postalo jasno, da bo pestro. Seveda se na gume ne spoznam, zato sem bila tiho. Pa tudi ne bi bilo lepo, da začnem z vprašanji utrujati že pred štartom. Pred hotelom sta počivala dva psa; ko sva šla s črpalke drugič mimo, sta bila še vedno na istem mestu. Utrujena. Očitno je bila noč naporna. Antofagasta je veliko mesto (sploh za nas z dežele), ki se hitro razvija. Zaradi povečanega prometa in občasnih zastojev načrtujejo ureditev železnice z enega konca mesta do drugega. Imajo stadion, dve univerzi - državno in privatno katoliško, veliko srednjih in osnovnih šol; med privatnimi je tudi ena hrvaška osnovna šola. In mesto se kar širi in širi ... Kjer se mesto konča, so že novi izkopi za novogradnje. Sledi znana, prazna puščavska pokrajina s prekopano površino in industrijskimi obrati. M. je komentiral, da toliko mehanizacije, kot jo imajo v Čilu na par kilometrih, ni videl v vsej Argentini, kar jo je prevozil. Tu je odcep za makadamsko cesto, po kateri se pride do umetniške znamenitosti - spektakularnega geoglifa, ki je dolg 3 km in širok 400 m. Napis je na odročnem kraju v puščavi Atacama, približno 60 km od Antofagaste. Čilski pesnik Raul Zurita je s pomočjo buldožerjev v sipine puščave napisal verz Ni pena ni miedo (Niti žalosti niti strahu/Ne bolečina ne strah - prevodi so različni.) Raul Zurita je bil že v sedemdesetih letih usmerjen v politično umetnost proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu … več njegovih pesniških zbirk je prevedenih tudi v slovenščino. Kako dolgo bo njegova umetnina vidna, bo pokazal čas; zaradi vetra in raznašanja peska so jo že obnavljali, pa nima še niti 30 let. Če bi imela čas, bi se verjetno prej odločila za ogled kakšnih tisočletja starejših geoglifov. Sredi ničesar se na desni strani pojavi skulptura Mano del Desierto (Roka puščave). Spomenik oz. skulptura je visoka 11 m. Avtor je čilski kipar Mario Irarrazabal. Roka je izdelana iz armiranega betona, videti pa je, kot bi bila iz peska. Narejena je bila leta 1992. Nekateri jo označujejo kot velikanski simbol človeške žalosti ali simbol kontrastnih idej. Bila naj bi dokaz, kako majhni, nemočni in ranljivi smo ljudje.Glede simbolike so seveda možne različne interpretacije. Avtor sam je izjavil, da mu je všeč, kako različne razlage in celo zgodbe si ob njegovi skulpturi izmišljajo ljudje. Dostop je po makadamu, razen ene same oznake ni nikjer naokrog ničesar. Da ne bi slučajno kdo iskal bifeja! Tu se ustavljajo tudi motoristi, ki želijo uloviti svoj motor v objemu puščavske roke. Nekateri krožijo okrog in lovijo primerne zorne kote … Postopek niti približno ni enostaven. Zahteva sistematično pripravo; faze postopka, nerazumljive nam, navadnim pešcem … Z druge strani je drugače. Žal kljub večkratnemu čiščenju nekateri ne morejo mimo, ne da bi točno tukaj ovekovečili svoja zgodovinska spoznanja - npr. datum, ime trenutne izbranke in še obvezno krompirjasto srce … Dobila sva družbo. Mimo je prišel Čilenec z veliko večjo mašino. Dogovorili smo se za vzajemno opravljanje fotografskih storitev. M. ni mogel razumeti, da človek želi fotografijo brez svoje mašine. Kako brez, to je vendar glavno?! S težavo sem mu dopovedala, da sva midva na dopustu, človek pa je prišel mimo med službo in ne bo zbiral dokazov proti sebi. Ubogaj, z njegovim telefonom pritisni samo njega in roko! Motoristi pa včasih res nič ne razumejo … Roka in praznina sta ostali, midva sva šla naprej. M. je rekel, da mu ni jasno, zakaj sploh držim aparat, saj ni nikjer ničesar. Imela sva srečo z vremenom. Temperatura ni dosegla niti 30 stopinj; v tem času je na teh planjavah lahko čez 40; v tem primeru bi bilo verjetno bistveno manj fotografij okoli Roke puščave. Nadmorska višina je še vedno nad 1.600 metri, na cesti pa so predvsem tovornjaki. Cesta se še vzpenja in temperatura pade. Idealno za vožnjo. Na planoti so vetrne elektrarne. Sredi ničesar sta spomenik in kapelica. Ustaviva se. Tu je spomin na tiste, ki so naselili to deželo in jih danes ni več … v večnem spanju … pokriti s plaščem tišine in samote … Kapelica oz. Svetišče naše Lurške Gospe je primer, kako je vera preprostih ljudi nekaj povsem drugega, kot bi jim radi dopovedali njihovi duhovni voditelji. Votivni darovi so boleč dokaz zaobljub, prošenj in zahval ljudi, ki jim življenje ni prizaneslo. Kdor ne verjame v čudeže, bi se mogoče na tem mestu premislil. Mar ni čudež, da sredi puščave ta kapelica ob vseh predmetih, prižganih in dogorelih svečah, vžigalnikih in vžigalicah ne pogori?! Ravno odhajava, ko se ob kapelici ustavi avto. Človeka pozdravljata in ustaviva se še midva. Simpatična Čilenca se čudita, od kod sva. Gospod razlaga, da je tu vse mrtvo, da so tu naravo popolnoma uničili, ljudi pa so izselili. V njegovi pripovedi se čuti grenkoba. Vsi vemo, da je zaradi rudarjenja tukaj res tako. A ko vpraša, kako se nama zdi v Čilu, seveda pohvaliva ljudi, hrano, obalo, hribe. In standard? Kot v Evropi, ponekod še bolje. Čile je bogata država. Neprimerno bogatejša od Argentine. Lepo je potovati. Vsi se strinjamo. Gresta v San Pedro, midva pa v Copiapo in potem kmalu domov. Veseli smo, da smo se srečali. Mahamo si ... Spet je vse prazno. Ostanki nekdanjih naselij so pokriti s plaščem peska. Po kulturi, religiji in predvsem po puščavi se oglasi lakota. Decembrsko okrasje; pa saj je šele februar - jelenčki in še domači jelen pozirajo v puščavski vročini. Vrata so zaprta zaradi klime, a gostilna je odprta! Šoferska malica, brez alkohola, instant kava in naprej v praznino. Nič ne rečem, a asociacije so močne. Zjutraj je nekdo že gledal gumo … Planota se spušča. Sredi ničesar se nek motorist molče ustavi. Tišina. Vse mi je jasno, čeprav se ne spoznam na gume … Za tako lepo cesto greva nekam zmerno hitro naprej. Tišina. Vzdržim se komentarja, bo že nekako, civilizacija je blizu. V sili hudič muhe žre. Edina možna varianta je bila verjetno v vsem Čilu najslabša možna. Šef je rekel, da tega ne delajo … mladi je rekel, da bo on. Fant od 125 kg je imel dobre namene. Hotel je pomagati. Obstaja ena sama fotografija, preden je M. snel kolo. Stala sem zraven, ko se je mladi mojster lotil menjave gume s kladivom. Zaslišal se je M. - NEEE!!! v trenutku sem pozabila na aparat in na telefon, stopila vmes, med prepotena fanta in nesrečno zlato feltno in odigrala mirovno misijo … vse je v redu, samo ta človek bi sedaj sam to naredil, če mu posodite orodje, prosim, hvala, ni problema, hvala, hvala, bom vse plačala, ni problema … tudi mene je spotilo. Take brzine pri M. tehničnih opravilih nisem vajena … vsi smo samo debelo gledali. Gumo je zamenjal sam in jo scentriral po GP sistemu. Ekspresno. Ekspresno sva tudi šla. (Seveda sem plačala in preplačala; samo da smo vsi celi.) Šla sva na črpalko, pregovorila sem ga, da se malo usedeva v senco in šla sem po rogljičke in kavo. Samo tisti, ki me poznajo, bodo razumeli, kako močno sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj rekla! (Npr. - A jaz da se ne spoznam na gume?! Pa vsaka budala vidi, da jo je treba zamenjat … bla bla bla …) Pila sva kavo … pa to ne moreš verjet, on bi kar po feltni tolkel … pa saj človek ni mislil slabo, verjetno še nikoli ni videl take feltne … sem mislil, da me bo kap! (Jaz tudi!) Tukaj je to normalno, saj je še Andrej Menih, ki ima bogate izkušnje, napisal, da je moral za profesionalci popravljat in je raje sam ponovno razdrl in zmontiral, da ne bi slučajno še brez gume ostal. Živemu človeku se vse zgodi … (da o motoristih ne govorimo). Zazelenjena vertikalna stena je delovala pomirjevalno. Pes je mirno počival. Briga njega za mojo feltno! je ugotovil M. Pa saj je samo feltna. Potem sva šla. Po dnevu puščave se je odprl pogled na Pacifik, zavelo je sveže, skoraj mrzlo. Pokazale so se sipine, pa vulkanski kamni, pa osameli kamni … Morje se je bleščalo, a razen v enem od zalivov nisva nikjer videla ljudi. Z morja je pihalo vlažno in mrzlo. Mislila sva se ustaviti ob morju v Calderi. Pri prvem izvozu sva šla mimo, drugi pa je bil zaradi dela na cesti zaprt. Zato sva šla naprej, bova pa še 70 km brez postanka. Po puščavi se je odprla rodovitna dolina z nasadi oljk in vinske trte. V mestu Copiapo, skozi katero teče istoimenska reka, sva se ustavila v drugem hotelu, ki sva ga videla ob cesti. Zaprto urejeno dvorišče s palmami je ustrezalo tudi enemu izmed tujih gostov, ki je lahko v miru skakal okrog motorja in v mraku čistil svojo zlato feltno. Dolil je 3 dcl vrhunskega olja Bardahl, ki ga je doma tako skrbno spravil, da ga je odkril šele pri menjavi rezervne gume. Dolivanje baje ni bilo nujno, če ga že vozi s sabo, pa naj bo raje kar v motorju. Medtem je tuja gostja čistila kopalnico, v kateri je v manjši eksploziji odprlo flašo kokakole. (Na srečo so bile ploščice položene do stropa.) To se je seveda zgodilo samo zato, ker je neprevidna ženska, ki mora varčevati s prostorom, nepremišljeno prelila kokakolo iz originalne plastenke v manjšo, v kateri je bila prej voda. Po strokovni ugotovitvi tujega gosta se to ne bi zgodilo, če bi (njegova) kokakola ostala v originalni embalaži. (Še sreča, da je ni razneslo v njegovem originalnem kufru?!) Kokakola ni zdrava!!! To sem že večkrat povedala, pa me nihče ne posluša!

Enduriramo, in se vedno je dobr!

Ma, zgleda ko tahuda malina

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)

str si tok, ko si razposajen, pa se nič ne sekiraš za ostale, ki živijo/in ne živijo. Jst in @maussva hudo mlada, ko pijeva kavo in pecava mlade punčke

Zadnji del poti čez Indijo,od mesta Agra,Siliguri ter do države Manipur,katera leži na severovzhodu Indije.Pot do tja,je bila bolj kot ne dolgočasna,velike razdalje,cestne povezave so bile kar v redu,bolj kot sem šel na vzhod,slabše je postajalo. Če se prav spomnim,je imel ta Francoz na njegovem BMW 52 litrski rezervoar. Plantaže čaja GH015658.MP4 Ta vzhodni del Indije,je bil kar pogosto v dežju,problem je nastal,ker so ceste bile ponekod makadam,ilovica in ko vse to namoči dež,je potem prava veselica. GH015660.MP4 So me vzeli pod streho,preden se je vlilo.Na koncu,sem se prav lepo imel,dobil večerjo,prenočišče in nekaj hrane za na pot.Z hrano v teh koncih,ni težav,ni pa neke izbire,vsak dan riž,riž,riž...dosti zelenjave,včasih tudi kaj mesa. GH015679.MP4 GH015681.MP4

Zadnjih nekaj dni,ki sem res užival vsako minuto,se je počasi izteklo..sledili so dnevi civilizacije in postajalo je monotono,čeprav ni bilo slabo,ampak,ponovil jih ne bi več☹️ GH015568.MP4 GH015569.MP4 GH015569.MP4 To je bila večerja☹️imel vedno seboj kakšno rezervno malico?za takšne primere,kot je bil ta GH015574.MP4 Tukaj sem imel težave,pa ne zaradi par cm.vodo,temveč zaradi višine,in motor ni imel prave moči,tako da sva komaj premagala ta prelaz GH015578.MP4 Dober občutek?ko imaš ledeno vodo v škornjih? GH015579.MP4 GH015587.MP4 Konec svobode,začetek civilizacije,ter hitre hrane,malo sem jo pogrešal?hrano mislim New Delhi,samo prespal sem,in zgodaj zjutraj pobegnil iz mesta-NORIŠNICA GH015606.MP4 VID_20190908_193947.mp4 GH015610.MP4 GH015613.MP4 GH015614.MP4 GH015620.MP4 Ta del avtoceste,je bil v bistvo pristajalna steza-potrebno je bilo samo umakniti te betonske pregrade GH015630.MP4 GH015625.MP4 VID_20190910_062329.mp4 GH015629.MP4 VID_20190910_064608.mp4 Vse,kar mi je ostalo v spominu od tukaj,je vročina,prazne ceste ter datum,za vstop v Myanmar,da ga ne zamudim,prvotno sem imel načrt,da grem še v Nepal,ampak se časovno ni več izšlo VID_20190910_114842.mp4 GH015628.MP4

tale video lepo pojasni zadevo o sami drži na mopedu (predvsem pa napakah, ki jih počnemo), velja tudi za SXa

med slediti in prehiteti je velika razlika

z repnikom ne boš faliu...

Igc hud reportič. Bergdoktor si bo zdej zihr eno enduro za intervencije omislu. ----------- Da nadaljujem z reportom... Bosna 4. dan: Zjutraj se počasi spokamo od Boračkega jezera proti Glavatičevem in čez Neretvo v hribe proti gorovju Prenj Tudi na drugi strani pobočij so vidne bele potke, po kakršnih se peljemo mi. Nekaj običajnega na določenih območjih, znak za mine. Počitek pri Svatovskem grobišču... Nadaljevanje proti Zijemlji Trek nas vodi direktno proti goram vidnem na horizontu in preko. Najvišji vrh je Velez 1969 m. Začetni del vzpona na Velez. Višje je bila pot slabša, kamenje grobo in zrahljano, ponekod strmi in zelo dolgi vzponi... Na vrhu so ruševine vojaškega oporišča, zbombardiran je bil v 90. letih med vojno. Spust iz planine je bil dolg in naporen, za povrhu nas je pa lovilo še visokogorsko spremenljivo vreme. Veter in nevihta za hrbtom nas je silila v dolgotrajen naporen spust brez počitka, sicer bi ostali nekje v planini na spolzkih kamnih. Kasneje nižinski predel na drugi strani Veleza. Popoldne smo se spustili vse do Mostarja in odvozili 20-30 km tranzita proti Nevesinjam., kjer smo spet skrenili na makadame proti planoti Morine. Od tule smo se pripeljali na planoto Morine... http://www.nevesinjeturizam.com/?p=81 Na planoti srečamo kmete na travniku. Ravno so pospravljali seno. Povejo da jih na tej planini ni dosegla vojna, ni bilo obrambnih linij zato tudi nič min. Tudi sami obdelujejo vse površine, vozijo se s traktorjem v gozd in po travnikih, pasejo živino itd... Torej povsem varno za vožnje podolgem in počez vsepovsod. Omenijo še detajl, naj kurimo dovolj velik ogenj celo noč, ker je to območje medvedov in volkov. Plato Morine je noro lep!! Sonce se je že skrilo za prve hribe, imeli smo sanjsko lokacijo z razgledom, kup drv čisto poleg... zato se hitro namestimo, in čez 20 minut že čiliramo ob ognju. Večeri so vedno super, ogenj nas greje, zajebancija, utrinki iz dnevnih prigod, o tehničnih odsekih na poti, obenem pa na ognju pečemo kak kvaliteten kos mesa in lepo diši... Del poti tega dneva. Par akcijskih fotk tega dne.

Evo še mojega prispevka k 'alter enguro3 dogodovščini'. Še prej pa pa kak sestavek o El Papučarju. Moped se seveda obnese čisto ok, je pa par posebnosti. Ena je 'nelinearn' kesl za gorivo. Beri - ne znam še lih dobro oceniti, koliko goriva je not. Na progi to seveda ni problem, ker je kantica vedno blizu. V hosti pa je to vir brezveznega ugibanja in nepotrebnega stresa. Rešitev - prvo izpraznit do konca, pol pa vlivat not po 1 lite in na strani označiti, koliko je 1l, 2l... 9l. Se bo lažje dihalo, ko bo zgledalo da je bolj bogo. Pol na bencinski natočiš do vrha 5.5l in ugotoviš, da si mel še precej goriva not. O porabi rajši ne bi... cvajerji so precej žejni. Realno je doseg ~ 100km s polnim keslom ob netiščanju v res visoke obrate plus rezerva. Druga posebnost je prtljaga. Sistem 'ena torba, par elastičnih in ena navaden trak za pripenjanje' deluje super. S sabo sem lahko tovoril extra cunje, osnoven komplet orodja, liter olja za mešanco in extra baterije za navigacijo pa telefon. Edini problem je, da je tistih par dodatnih kil pripetih visoko zadaj na motorju. Motor pa ima s polnim keslom manj kot 110kg. Na začetku sem imel konstantno občutek, da je zadnja guma prazna, ker je zadnji del silil precej po svoje iz linije pri bremzanju in vožnji skoz ovinke. Z nekaj kreativne rabe zadnje zavore se je to kmal popravilo Aja, pa zadaj sem testiral Mitas EF-07. Ni lih za take vožnje (srednja trdota, pa jo je vseeno dobro poradiralo), se pa drži podlage ... ornk. Izkušnja z original vgrajeno Maxxis je, da spusti praktično brez opozorila po makadamu/kamenju. Mitaska pa da vedet, da je blizu meje. Posledično je na parih odsekih makadama letelo postran pa počez In seveda, izlet. Dvodnevno ribanje, večina offroad prvi dan. Drugi dan sva se malo zamudila v hribih okoli Kobarida, pa je velik del poti nazaj bil po cesti. Se je pa vseeno našlo nekaj dobrih makadamov. Malo se bo treba še navaditi na časovno dimenzijo offroadanja, ker izkušnje z ocenjevanjem pot/čas s ceste ne koristijo Spodaj so obvezne fotke, nekaj jih je s kamere... s posnetki pa se nisem kaj veliko ubadal. Bom kdaj drugič kaj na to temo pripel. Vsega skupaj 400 kilometrov po Sloveniji v dveh dneh, nekaj poti je bilo potrebno spustiti, nekatere pa bo potrebno še kdaj obiskati. Pa še par 'fotk' s čelade...

Čez Lepo njivo proti Smrekovcu in zavil desno proti Črni na koroškem do Najevske lipe(Tam ni blo cajta slikat pa še 2 na suzuki gsr 600 sta se ravno gor prpelala). potem pa do Črne pa čez Sleme in Zavodnje domov. Čez Lepo Njivo pa do Najevske lipe in do Črne je samo makedam.

evo še v video formatu

Jaz sem Benduro menjal za vikend na Rabu. Kombinacija družinskega podaljšanega vikenda in nekaj offroada. Prikolca je, zakaj pa ne V petek sem švical na večji progi. Oz, bolj na mali progi, ki je takoj zraven. Pilil tehniko, čisto zarustan ko od aprila nisem sedel na EXC-ju. Kup 180 stopinjskih zavojev z lih dosti pospeševanja na dveh ravninah vmes, da imaš precej dela na zaviranju. V soboto pa na mali progi. Je bilo precej več sence na voljo. Ni pa morja za hladit poleg... Zdaj morem pa še sam v bližini Lj najti nekaj takega.