Dvorana slavnih

Po takem mrazu še noben pujs s tako izolacijo ni zmrznu , tist k pa je, so iz izolacije predelal 39 kg masti in ocvirkov...

Vojne se delajo zaradi dobička, ne zato, ker bi bilo nekomu dolgčas. 😁

Takle smo mel kakšnih pet let nazaj.

V drugi svetovni vojni so Američan poslali Sovjetski Zvezi: 400,000 jeepov in kamionov 14,000 letal 8,000 traktorjev 13,000 tankov ter več kot 1.5 milijona odej, 15 milijonov vojaških čevljev, več kot 100 ton bombaža, skoraj 3 milijone ton goriva in 4,5 milijona ton hrane. Ja, ameriška pomoč je pomembna, pa naj bo pri sesuvanju nemških ali pa ruskih nacijev.

Sem kupil obvezno opremo.

Sam vprašam. A ti misliš, da je bila napaka, ko je Amerika med WW2 lifrala velike količine orožja napadenim Evropskim državam (okupirane izpod Nacistično Fašističnim škornjem). In ja, ogromno orožja je Amerika poslala tudi Rusiji, če ti je to morebiti iz zgodovine poznano... A ti misliš, da bi bilo bolje, da takrat vse te pomoči Američani ne bi smeli pošiljati, saj bi tako lahko Naciji hitreje opravili svoje delo?

seveda ga je dovolj . V zdravstvu, gradbeništvu.... upam, da ga najdejo še kje. Pa da jih par zaprejo.

Ali je še kdo tako dober v tempiranju. Jugoslovanski potni list mi je veljal do 24.6.1991. Naslednji dan je Slovenija razglasila neodvisnost. 😂😂

Baku, samo še 3700km do DOMA....Po tem, ko smo se namestili v hotelu, v mestnem jedru Bakuja, smo tokrat, preko receptorja najeli bolj komfort taxi, tak, da smo se štirje deci lah spravili vanj, brez telovadbe in možakar nas je pridno prevažal po mestu, dobro smo si lahko ogledali vse stare in nove znamenitosti…res lepo urejeno čisto mesto, ne daje občutka nekega instant gradbeništva, ki služi predvsem za postavljanje državnega vodstva, ne pa za dobro počutje prebivalcev, turistov….Baku je res prijetno mesto, mesto z dušo.....nova arhitektura je zelo dobro povezana s staro, tako ne odstopa in daje občutek povezanosti z zgodovino, družbo, tamkajšnjim življenjem….dobro smo se počutili tam, cene hrane in storitev so v primerjavi z našimi nizke, vidi se, da ljudje živijo dobro, policija se vozi z novimi avti prestižnih znamk iz Nemčije, vemo s čim se vozijo naši fantje.....država svoja naravna bogastva v obliki fosilnih goriv dobro trži in zanimivo, nekaj imajo od tega tudi državljani, kljub temu, da jim vlada kao diktator, država pa v vojni z Armenijo, pa kljub temu se v mestu vozi tudi dirka F1, v Moskvi se ne bo, ker.....slučajno smo v starem delu mesta uleteli v oštarijo z roštiljem, kjer sta papala tudi dva huda predsednika Mesić in Putin, kar je lastnik lokala ovekovečil s slikami na zidu. Dobro, okusno, cena sitnica....Pozno popoldan smo se s črnim, diplomatskim kombijem udobno odpeljali v port, ki je oddaljen nekih 50km od Bakuja, ko smo prispeli, je trajekt ravno pristal. V dobri uri smo uredili vso papirologijo, bajke na ladji pa sami odgurtnali, ter odpeljali na kopno, da se nebi slučajno, komu od zaposlenih v portu zaluštala vožnja z motorjem na kopno, posledice pa bi lahko bile.... ob sončnem zahodu smo prispeli v Baku, pred pred spanjem smo si privoščili še hladno pivo s pogledom na lepo osvetljeno mesto, nočno življenje je tam živahno, ulice polne, ljudje so se zabavali, uživali lajf, z lahkoto bi eno njihovo ulico zamenjal za kakšno na Azurni obali. Zjutraj smo pred odhodom še pregledali motorje, jih naložili in se odpeljali po odličnih cestah, proti Gruziji, upali smo, da na meji ne bo težav, ker nam nihče ni znal povedati, ali sploh lahko po kopnem izstopimo iz države, zaradi še vedno veljavnih koronskih ukrepov, čeprav nas na celem potovanju ni nihče nikjer vprašal o cepljenju in testih. No na Azerb-Gru meji je šlo vse koretkno in relativo hitro, tako, smo bili zvečer že v glavnem mestu Gruzije, Tbilisiju, kjer smo prespali v prijetnem hotelčku na periferiji mesta. Naslednji dan pa smo nadaljevali pot do meje s Turčijo, jo, brez problemov in drame, v treh dneh tranzitirali, kar dolgčas, vozili smo relativno hitro, nad omejitvami, dvakrat naleteli na radar, vendar so na korektni policisti spustili brez kazni, težko se vozi počasi po takih odličnih cestah, omejitve hitrosti v Turčiji pa so za motorna kolesa še nižje kot za avte. V nas se je prebudilo domotožje, ki je premagovalo utrujenost od dolgega potovanja, tako, da smo vozili po cel dan, pot nas je vodila skozi centralno Turčijo, tudi preko visokih prelazov na višini našega Triglava peljejo odlične ceste.....da smo se izognili zastojem v ogromnem mestu, smo po severni strani obvozili Istambul in z nekaj čakanje, ter prerivanja med kolonami, smo prečkali mejo z Bolgarijo....tako smo se po nekaj dneh tranzita zvečer namestili v hotelu, v obmejnem igralniškem mestecu Svilengrad, kjer sem praznoval rojstni dan....za darilo šlauf z napisom, ki bo visel v moji garaži za evek.....bili smo skoraj doma, poveselili in zalili smo se kot se pri takemu anduhtu mora. Naslednji dan smo stežka, bolj pozno, spravili na noge, zajtrk nam ni pasal, kljub temu pa smo konec dneva bili že v Beogradu, kjer smo prespali in se po veliko dneh končno zvečer najedli ˇko ljudi, muškiˇ. Naslednji dan pa smo po AC tranzitirali, čez Hrvaško in bili popoldan že na mejnem prehodu Bregana, neopisljiv občutek, ko so naši umazani škornji po toliko prevoženih kilometrih spet stopili na naša slovensko tla, poiskal sem zastavo in naši fantje s prehoda so nas pofotkali. Naprej smo se ustavili še na BS in se čustveno poslovili, saj so nas poti do doma vodile v različne smeri, ne znam opisati občutkov, ki so se podili po meni, ko sem se peljal po cesti za Savo, od Hrastnika proti Zagorju, po toliko km prevoženih daleč stran, skoraj nisem mogel dojeti, da sem doma....v objemu moje družine sem se končno počutil točno tako, kot sem želel, domače. Lepo je potovati, vendar najlepše je priti domov, se objet z dragimi osebami in se zlekniti na dobro znano sedežno, ter uživati v spominih potovanja. Ta moto avantura in doživetja na tej poti so nas s kolegi združila za vse življenje........taka potovanja nas obogatijo z mnogimi spoznanji, spremenijo tudi naš pogled nas svet in ljudi, ki prebivamo na naši lepi zemljici. Vsem, ki razmišljate, sanjate o takem, pravem potovanju, pa predlagam, da udejanjite misel Mrka Twaina: Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil kot tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra. To je bilo nekaj utrinkov live s poti in nekaj še dodatno Le enkrat živimo to življenje in to pre-kratko. SREČNO

Zanimivo. Slikovito in bo koristilo.

Ma daj lepo te prosim, s temi posli. Kdo pa pravi, da so bili (in so) Ameri izključno in samo brezmadežni svetniki? In kaj bi ti raje, če bi bil v življenski in eksistencialni stiski? Da dobiš nujno potrebno orodje (ali karkoli že) na kredit (ki ga morda nikoli niti ne boš odplačal). Ali da ne dobiš nič od nikogar, pa te bo pobralo? Ampak prišparal pa boš, ker se ne boš nič zapufal.

Lahko se malo pozanimaš in boš videl, da je bil tudi to samo posel. Nič ni bilo zastonj in vse so "poračunali" z obrestmi. Pa tudi pri "vzponu" nacijev niso bili ravno nedolžni (samo je potem "malo" ušlo iz pod nadzora) . lp

v skladu s trenutnim vremenom

Po en stran je slaba volja, ko čakaš ku budala, po drug stran dobra vola oz občudovanje, ko gledaš u kako lukno sprav kamijonđija šleper:

EDino v mojem primeru, sem se že brihtna rodiLA

Dobr zgleda tip.

https://en.wikipedia.org/wiki/Lend-Lease In total, the U.S. deliveries to the USSR through Lend-Lease amounted to $11 billion in materials: over 400,000 jeeps and trucks; 12,000 armored vehicles (including 7,000 tanks, about 1,386[57] of which were M3 Lees and 4,102 M4 Shermans);[58] 11,400 aircraft (of which 4,719 were Bell P-39 Airacobras, 3,414 were Douglas A-20 Havocs and 2,397 were Bell P-63 Kingcobras)[59] and 1.75 million tons of food.[60] Roughly 17.5 million tons of military equipment, vehicles, industrial supplies, and food were shipped from the Western Hemisphere to the USSR, 94% coming from the US. For comparison, a total of 22 million tons landed in Europe to supply American forces from January 1942 to May 1945. It has been estimated that American deliveries to the USSR through the Persian Corridor alone were sufficient, by US Army standards, to maintain sixty combat divisions in the line.[61][62] The United States delivered to the Soviet Union from October 1, 1941, to May 31, 1945, the following: 427,284 trucks, 13,303 combat vehicles, 35,170 motorcycles, 2,328 ordnance service vehicles, 2,670,371 tons of petroleum products (gasoline and oil) or 57.8 percent of the aviation fuel including nearly 90 percent of high-octane fuel used,[35] 4,478,116 tons of foodstuffs (canned meats, sugar, flour, salt, etc.), 1,911 steam locomotives, 66 diesel locomotives, 9,920 flat cars, 1,000 dump cars, 120 tank cars, and 35 heavy machinery cars. Provided ordnance goods (ammunition, artillery shells, mines, assorted explosives) amounted to 53 percent of total domestic consumption.[35] One item typical of many was a tire plant that was lifted bodily from the Ford Company's River Rouge Plant and transferred to the USSR. The 1947 money value of the supplies and services amounted to about $11 billion.[65]

Ko leti moški, je on Superman, ko leti ženska, pa je čarovnica

Tole se kar zivi?? 😳

NObeno od teh dveh, na vloženi boš kleču k je mau mehkEJ

@treborbodo letos kej stave padale? Kdo pride in kdo gre na shuttle?

se spomnil onega starega. Mujo na plaži govori sam sabo: Vidi, vidi, moja Fata jučer naučila da pliva, a sada več više od pola sata roni....

Mato zihr ne sprašuje po "rabim moped za po tleh metat" ker potem naj se ogne 200kg krav in pogleda za vsaj 150kg skimi

Ker me je dragi razjezil, sem pred pralni stroj zlila vrč vode... 3 ure že šraufa in tuhta kje je napaka... 😇🤪

Sicer sem rekel, da bom zaključil, ampak tole vseeno "moram" . Samo vrednost nepremičnin je daleč presegala "ceno nabave" , tako da "zanimanje" za nakup ne čudi. Dejansko je Mercator kupil "samega sebe" , poleg pa še obilno financiral Agrokor . Podobno se dogaja večini slovenskih podjetij v lasti "špekulantov" . Najnovejši ti je Union, kjer cena zemljišča daleč presega vrednost podjetja, pivo pa je že dolgo časa eno navadno sranje in po isti poti gre Laško (kot kvaliteta piva) . Tobačna je končala na Poljskem, Kolinska niti ne vem kje (nekje na jugu? ) , Žito ravno tako in takih je (dobesedno) nešteto. Vse to z vednostjo in podporo naše vrle vlade in parlamenta (v tej temi smo) , ne glede na barvo in sestavo. Nekaj časa so se še sprenevedali, da je to potrebno za ohranjanje delovnih mest, sedaj se pa še to ne več. lp

Nobena skrivnost... Turcija2022.gdb

Sobota 16.7. GPS kaže do doma 800km. Glede na to, da je večino AC, bova doma v dobrih 9 urah... Še zadnjič na poti pakiranje in priprava na odhod. Popoldan se nama je pridružil še en motorist. Zapuščina nekih drugih časov... Beograd... oho, sva že blizu a še vedno tako daleč... Meja SRB-HR malo po levi še več pa po desni... Prebijeva se na začetek, opraviva kontrolo in že sva v HR... V SLO vsopiva v Rigoncah, tam sva bila pa edina na mejnem prehodu. Nasmeh pove vse... Hitra osvežitev, nato pa zadnjih 8km do Celja. Na cesti pa... luknje razpoke.... Res se pozna suša, Savinja je zelo nizka... Okrog ovinka pa CELJE.

Četrtek 14.7. Po zajtrku se odpraviva naprej proti zahodu. Od Gallipolija voziva po pokrajini, kjer so nepregledne njive sončnic. Še zadnjič v turčiji se povzpneva na vrtoglavih 350 mnm... Po njihovi široki in prazni AC proti... Kar kmalu ugledava prvo tablo za Yunanistan, tja sva tudi namenjena. Tako, meja. No sedaj bova videla kolikokrat so naju uspeli ujet na radar. Malo sva se pogužvala mimo kolone in po dobrih 20 minutah opravila mejno kontrolo BP. Tako sedaj pa proti najinemu cilju Kavala. Preden se prijaviva v hotel, hlajenje. Lepo uradno za mizo v malem bifejčku. Začneva pri prvi črki (Alfa)... Ptem dobrih 100 m do hotela, kjer parkirava zraven (ibermašine), nato pa... malo morskega uživanja... Prav pasalo je...

Torek 12.7. Zapustiva mesto Sereflikochisar in se podava proti zahodu. Zadnji pogled na najin hotel.. Ovce na požetih njivh. Tokrat opaziva celo pastirja na konju. Nekaj zelenja ob cesti, drugače pa vse rjavo, pridelki že pospravljeni... občasno preverim, če mi še sledi... Sončnice... Olja ne bo primanjkovalo. Šestpasovnica. AC Ankara Izmir. Tudi tukaj je precej šotorskih naselbin. Značilne omejitve za Turčijo... Gašenje bencinske žeje... Mesto Kutahya Značilno po porcelanu. Tukaj srečava in se podruživa z Ercanom in njegovo ženo. Sta iz Izmirja. Dopust izkoristita za potovanje z motorjem. Nekam znano... Takole bosta počakala do jutri...

Ponedeljek 4.7. Nov teden. Za ta dan je bil najin plan do jezera Van. Najkrajša pot bi bila okoli 340km. Midva seveda ubereva 100km daljšo v smeri vzhoda ob meji z Irakom potem pa med mestoma Hakkari in Yuksekova proti severu do jezera. Jutranji pogled iz hotelskega okna. Modrina in zaenkrat zmerna temperatura. Lepše ve more bit. Osedlava in nasvidenje Hotel Sefine. Počasi se odpraviva. Posloviva se od Martina, očitno bo odhod malo odložil... Cesta. No tu so se pa štiripasovnice nekam izgubile... Večkrat ob cesti opaziva takšne deponije premoga. Še ena. Zato najbrž tista knapovska na enem od krožišč. Prometa praktično nič. Pa še to le kak osamljen "Dulmiš". Šenoba mestece izgubljeno med hribi. Cesta poteka ob rečici Ortasu a se začne dvigovati in kmalu uzreva razlog. Pogled na jezerce, ki je nastalo. Gradijo nekaj novih tunelov. Glede na odmaknjenost cesta odlična. Kavica! Tu naju med kuhanjem "preseneti" Nacisak. Eden od mnogih, ki varujejo obmejno področje z Irakom. Pojemo par piškotov in popijemo kavico. Potem naju pa povabi v stražarnico na čaj. Ravno ko se poda v svojo "kolibo" pridrvi kontrola v blindiranem vozilu. Prižgejo sireno, nam pomahajo in oddrdrajo dalje... Nacisak naju pomiri "Sorun değil" kar bi bilo po naše "no problem". Najina turška kartica tu ni delovala, nama je pa omogočil dostop do interneta preko svojega WiFi-ja. Seveda sporazumevanje je omogočal Translate. Brez bi šlo le na roke. veselo pričakovanje čaja... evo, sveže zakuhan, vroč... Preden se posloviva, pride mino možak na svojem malem mopedu in se "nastavi" za fotografijo. Kar lep kos poti je če pred nama... Še ena od kontrol. Ja tu so kar pogoste... Pokrajina pa za... uživat v vožnji na seveda prazni cesti... Le kaj počnejo tam gori? Glej, glej teh vojaških postojank je pa malo morje... Se ustaviva za sliko in sva izvedela kaj počnejo. Ne mine par trenutkov, po sestopu iz motorjev, ko vklopijo vse mogoče sirene. Tulilo je kot na ladji, ki se potaplja. Edina slika, ki nama je na tem prelazu uspela. Table nisva slikala. Nič, zajahava in naprej. Sva raje potem slikala v vožnji. sem se bal, da nama bodo na naslednji kontroli pobrisal slike. Pa se na srečo ni zgodilo. Zelo primerno prevozno sredstvo. Kanjoni si sledijo eden za drugim... Do mesta Hakkari je bilo slikovito za vsakim ovinkom nekaj novega... .... Cesta se je počasi dvigovala in počasi sva prispela na planoto na višini cca 1800 mnm ... Prostora je dovolj in turki seveda zgradijo štiripasovnico... Ali pa kar pravo AC. Zadnji prelaz Guzeldere Gecidi je na višini kar 2730mnm Nato pa juriš v dolino... Polijejo s katranom in na debelo posujejo z gramozom. Kdo bi si šel ogledat vse te starodavne gradnje, ko je pa v sedlu tako lepo? Pozdrav mestu Van...

Nedelja 3.7. Za nama je približno tretjina poti po kilometrih in času. Zjutraj kreneva za njihove razmere zgodaj, da izkoristiva del dneva, ki je bolj prijazen za vožnjo. Zajtrk bo nekje ob poti... Jutranja rutina, vse pripeti na motor in hija... Prijetna temperatura in prazna cesta. Čeprav jo mahava na vzhod sonce v hrbet a ne za dolgo. V prvi vasici pod goro Nemrut si privoščiva zajtrk. Sveže pečen pide in sok na koncu pa še obvezen čaj... Njami... Lastnik pekarne in trgovine nama je lastnoročno pripravil omenjeno. Sonce v obraz. Ja res jo mahava proti vzhodu. Most čez rokav jezera na reki Eufrat. Povsem prazna cesta proti mestu Diyarbakir. Tu se začne veselica, ki jo je @ftp opisal na svoji poti po Iranu. GPS-a in tudi telefona "izgubita satelite". Vendar imajo oznake postavljene dobro in se ni problem znajti... Predmestje Diyarbakir-ja. Ne vem kje v tej asfaltno betonski "đungli" pasejo ovce? V glavnem, midva sva se "napasla" ob cesti v hladni senci... VID_20220703_123252.mp4 Priprava lokalne dobrote Gozleme. Mesto Mardin, za oglede enostavno prevroče... Tudi tule bo v kratkem AC... V veliko mestih so v krožnih križiščih tematske skulpture... Potem pa spet na vroč stepski asfalt. Blizu 40 stopinj je pokazal termometer... Katran se kar lepi po gumi... Spet ena od pogostih cestnih kontrol... Prijazni in radovedni. Od kje? Kam? redko zahtevajo dokumente , nato pa Gule, Gule... Tako sva na cilju. Kurdsko mesto Širnak. Tu naju ujame Martin iz Belgije. Zanimive zgodbe smo si izmenjali... Takole smo parkirali na glavni ulici pred hotelom. Po zagotovilu receptorja bo vse OK in tako je tudi bilo.

Četrtek 30.6. Šesti dan najinega potepanja. Nekako je vse skupaj postalo že rutina, če ni zajtrka v namestitvi, si ga pripraviva sama, potem osedlava konjičke in kreneva naprej v neznano... Jutranji master chef. Jajc na uč, pardon krožnik Naložena pripravljena na start... Ker še ni prevroče, malo sprehoda... radovednica. Kraški pojavi, slapovi, in sprehajalne potke blizu znanega letoviškega mesta Antalya. Temperatura že raste, še dobro, da bova ves dan vozila ob obali... zelenjavni in sadni vrtovi... Turški samohranilec, se je zelo razveselil par požirkov vode in pasjega cookija. potem pa v nedogled morje na desni... nekam znano... ... ne moreva se odločit kdo bo spredaj? in potem opustijo lepo obalno cesto in zgradijo štiripasovnico... in kar kmalu sva na najini destinaciji Anamur Vozijo policaji vozijo, ubermašine... Sva šla pogledat, če bo večerja Tik preden je ugasnila luč... Najde kdo najin balkon?

Torek 28.6. Jutro obeta. Končno sva pustila za sabo oblake... Po obilnem tradicionalnem zajtrku jo ubereva naprej... 3,2,1, gremo.... ooo enega će ni več. Prokleta brzina . Ah nič takšnega. Dva motorja malo večja od 150ccm, to je potrebno preverit. Pa smo glede na to, da je govoril malo angleško takoj zašli na motorje. Vozil je službeno NC750. Kako veliki so kraki veternih elektrarn se zaveš, ko so na tleh. Ata.... Le kdo bo živel v vseh teh novih stanovanjih? Prodaja sadja ob cesti... Skoraj za vsakim ovinkom se pokrajina spremeni... Po preteku dovoljenja za v zrak, je dober tudi "za po tleh". ufff, ok ne lovijo naju... Kdaj prispeva? Na današnji cilj, mislim. Evo ga, tu smo. Prava redkost v turčiji, oštarija kjer strežejo šisto pravi PIR. Tudi osebje prav zabavo. Utopia Lodge, nič kaj turško ni delovalo vse skupaj...

Kkhhmmm, no pa dajmo. No takole najino tritedensko "Mi2 po Turčiji" se je v soboto srečno končalo v domači garaži. Še pred tem sva v Laškem (praznik piva in cvetja), par kilometrov pred domom, za srečno vrnitev, jezike v družbi najinih kolegov namočila s hmeljnim napitkom. V teh treh tednih sva marsikdaj skoraj ostala suhih ust. Hja čaj je bolj tako tako...Kaj češ Turčija pač. Na kratko, Turčija me vsakič ponovno pozitivno preseneti v praktično vseh pogledih. Le smeti so nadloga, ki jih bo še najbrž generacijo ali dve pestila. Pa pustimo to bodo že rešili... Da ne zaidem. Startala sva v soboto 25.6 Zjutraj iz Celja najin cilj pa okolica Sofije v BG. še nekje na hrvaškem... a bo? še kar nekaj kilometrov je pred nama... jebela, kaj je sedaj to... No po par kilometrih naletiva na zvito pločevino... Zadnji kilometri pred mejo. Odsek AC Niš Pirot in naprej proti BG. Bemti gužvo. Pa sva se potem kar na hitro pregužvala do okenca in uredila mejne zadeve "u tren oka" 900+ kilometrov spočit kot bi skočil na trojane na krofe...

@DAMI34 si en čist navaden ŠPILFERDIRBER Smo že kolegi Ja, tista z vojsko je bila zelo zanimiva. Srečala sva jih cel kup. Sprva strogi in nezaupljivi. Ker imava fotoaparate okrog vratu vedno pripravljene za "strel" so bili vedno STROGI "No Camera". Po pregledu dokumentov (vedno jih niso zahtevali) pa so postali radovedni, kje le je Solovenija in zakaj sva prišla ravno v njihove kraje. Več prihodnjič, ko bo čas... Sedaj je čas za