Dvorana slavnih

...skor moj bodoči GS. ...zakaj, boste izvedeli na zadnji sliki. Skratka. ...tisti, ki pljuva po njem, da je grd...zdej...al nima pojma o motorjih...al ga še ni videl v živo...al se pa samotolaži, ker si ga ne more privoščiti, al pa opravičiti nakupa pred ženo. ..lepota je relativen pojem. Recimo primer obratnega sorazmerja: Motorji mi dost lepši izgledajo v živo,kot na slikah...lih kontra kot pr babah...tam so pa na slikah dost lepše, kot v živo... Mi kr paše med noge... 💪 ...bi bla kr lep par... No...in nakonc so se mi prsti zalepli na balanco, da ga nism mogu spustit...zato skor moj bodoči...pol sem se pa mogu s kladvom po prstih, da sem lohk spustu balanco. ..pa tut dnar je težko z eno roko štet, da bi mu odkartal za GSko...no ko mi pa je uspelo spustit balanco, pa nism in nism najdu štumfa z dinarčki, tko da mi ga ni blo treba odkupit...

...je ni stvari na svetu, ki ne bi začela enkrat popuščat... ...razen tebe.

vidis tisto v ozadju...tu je vse moj rajon.....😀

Tunel... Če so take pajčevine, kakšni so v TNP šele pajki...😁

Morgen

Zadnji del urejen.

Jesenski remont: gume: tokrat Mitas Touring force, prejšnje TKC 70 so držale le 14869km (se nisem odločil, da še enkrat pojadram z njimi), 236 EUR s premontažo zavorne obloge: menjava po 37000km, isto Brembo sintrane, čeprav stare vidim, da so še kot nove, 110 EUR veriga: menjava po 39120km, spet D.I.D. ZVMX + JT sprocket, Kettenmax.de , plus nova varnostna šelna, 159 EUR olje Motul 7100 + hiflo krom filter, 32 EUR delo: neprecenljivo Čiščenje zavor, pakne še veliko mesa, za nekaj sezon Titan vodilo brezhibno.

tut sam sem se mal smilil sebi

jebo te IT strokovnjak

A kaj trenutno počnem? Sanjam...

Če se misliš peljati kam daleč, potem kar 1300. Čez udobje ga ni. Po terenu pa tudi gre čisto solidno, če te ravno zamika. Ena 2.700km od doma na TET v Andaluziji. Prijatelj na 1300 na vožnji, ki smo jo imeli pred par tedni na GS srečanju. IMG_8418.MOV

Se igram z nastavitvami, je ze precej bolje. Vsaj nastaviti se da, na tenerejki je edina resitev da odmontiras komplet vzmetenje in peljes na dinos. Zadaj je v redu, se spredaj moram urediti zadevo. Se ravnokar odpravljam na ogled skode v gozdu

Tale se v eni srajci vozi in ga isto moti kot tebe. Plin oz. doziranje plina. Ga pa moti se nekaj, kar pa tudi mene. Saga ne morem nastavit tako kot je treba. Spredaj so za mojo tezo ocitno premocne vzmeti, zadaj lahko nastavim sag, se pravi je vzmet ok, ampak se res malo "gunca". Za to kar ga jaz rabim ni nic narobe sicer, spredaj bi pa bilo vredno poizkusiti z drugimi vzmetmi.

Orodje za zanetanje, uporaba šublerja. Nova varnostna šelna, vse premerjeno. Stara ketna še niti ni tako slaba. Zadnje pakne.

Nato odtegovanje sprednjega verižnika, ki je lahko nočna mora pri nekateri. K sreči je šlo odtegnit s Hofer moment ključem in rekreativno roko. Za blokiranje verige sem uporabil vrtno orodje lopato, vrhunsko orodje. Nasadni ključ 27, podaljšani Matador 6 robni (v ozadju je čakal kompresor, a ni bilo potrebe Vmes še menjava olja in filtra. Stari verižnik na oko kot nov, montaža izvedena po knjigi.

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje. Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta). V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti). Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Ne vem, če se španski poštarji vozijo s Tomosi. Sem moral kar nazaj gor v hrib, odkoder sem prišel. Ko sem vozil dol sem si mislil, da tu gor pa res ne bi rad vozil, na koncu sem moral.

Sem vedu, da se boš oglasu. Bom popravu: ...in tebe... 😘

He, he, tu sem a položil, da sem šel peš pogledati kaj me čaka gor, ker je bil tak lajež. Nezadovoljen kmet je privezal pse čez pot, da se ne bi vozili čez njegovo zemljo. Kasneje so ta del izvzeli iz TET, ker so imeli toliko težav z njim.

tak star motor imam, da noben ne zna več tega šraufat al novi kove, al pa sam šraufam... mimogrede, prodam verižni set, nikoli paden

Vzmetenje nastaviti je kar umetnost,vendar pa,ce sledis postopkom,in ce pravilno izmeris staticni in dinamicni posed,je to ze prvi korak. Guncanje je ponavadi povezan z reboundom. Ves kaj poskusi: rebound zadaj najprej zapri do konca, in z rokama pritisni na sedez,ter opazuja,kako vzmet vraca zadnji del nazaj gor. Potem ga do konca odpri in ponovi. Mislim,da se je Mladen precej posvetil nastavitvam vzmetenja,morda ti bo dal kak namig,kako se motocikel odziva. Seveda ne bodo enake nastavitve ker imata precej razlike v masi.

Eh, to je isto kot una: Če bi jaz igral v porniču, bi bil mož, ki gre v službo, medtem ko žena ostane sama doma

... ja ampak sam una zadi je mirnejša in ne opleta naokoli.... pilot je pa dost bolj živčen, če jo mora še na motorju poslušat...

Ena fina novica na ta deževni dan. KOVE 800 RALLY je dobil zeleno luč za naročilo, dostopen z novo euro5+ normo. Par podatkov: Enosed ABS hod vzmetenja 270/240mm, na 49mm vilicah spredaj. Oddaljenost od tal: 293mm Višina sedeža: 890mm Rezervoar goriva: 20l Moč motorja: 95 KM masa z gorivom: 176 kg Cena 9.750 EUR

O Katmanduju sem pogosto slišal v rani mladosti, ko so naši (takrat še jugoslovanski) alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta. Naslednji spomini na Katmandu so vezani na "hipijizem". Ena od lokacij (poleg Istanbula, Teherana, Kabula, Lahoreja, Delhija, Goe), ki so jih hipiji v 60-70-80. letih obiskovali je bil tudi Katmandu. Sam sem bil takrat še "mlekopivec". Imel pa sem dolge lase, nosil doma, v loncu barvane majice (prevezanih z vrvjo) in seveda doma narejene kavbojke. Le-te so bile zgoraj tako tesne, tam okoli "moškosti", da bi z lahkoto postal sopran pevec. Spodaj pa so bile tako široke, da bi me na komunalnem podjetju z lahkoto zaposlili kot pometača. Ob prej naštetem je to bil ves moj prispevek k "hipijizmu". Moj namen obiska Katmanduja ni bil vezan le na pridobivanje pakistanske vize za vrnitev, ampak obisk znamenite hipijevske ulice Freak Street, ki se nahaja južno od znamenitega trga Durbar z mnogimi templji. Ena glavnih atrakcij, ki je privabljala "turiste" na Freak Street, so bile vladne trgovine s hašišem. Po kronanju mladega kralja Birendre leta 1972, je vlada začela "čistiti" ulice Katmanduja. Hipije so v naslednjih letih polovili in deportirali v Indijo. V skladu z direktivo ameriške vlade je bila proizvodnja in prodaja konoplje nezakonita, številni liki Freak Streeta pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen. Po nasvetu lastnice hostla, kjer sem bival, se do trga Dunbar zgodaj dopoldne zapeljem z moto taxijem. Kot bi vedela, da sem Savinjčan (poceni vožnja!). Po prihodu na Durbar trg se najprej zapodim pogledati "moj cilj" – Freak Street. Kot sem pričakoval, od hipijevskega "blišča" ni ostalo nič. Množica trgovinic in gostinskih obratov, ki so jih začeli šele odpirati, niso niti bleda senca nekdanjega dogajanja tukaj. Žal, je pač preteklo 50 let in več, ko je tu še bilo "življenje". Trg Durbar se nahaja v središču glavnega mesta Nepala, je kulturna, zgodovinska in arhitekturna znamenitost, ki sedaj privablja obiskovalce z vsega sveta. Trg, znan tudi kot Hanuman Dhoka ali Basantapur Durbar Square, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, bogat s kulturnim, zgodovinskim in arhitekturnim pomenom. V središču trga stoji tempelj žive boginje, znan tudi kot Kumari Ghar. Bližnja palača Hanuman Dhoka je veličastna kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zdaj služi kot muzej in ponuja vpogled v nepalsko kraljevo zgodovino. Stara kraljeva palača, znana tudi kot Basantapur Durbar, je sestavljena iz dvorišč in templjev, ki so nekoč pripadali nepalski kraljevi družini. Na trgu stoji mnogo hindujskih (večinska vera v Nepalu) templjev kot so: Kasthamandap, Taleju, Maru, itd. Nekateri od teh so bili delno ali v celoti porušeni v katastrofalnem potresu leta 2015. Sedaj je večino njih že obnovljenih. Po večurnem ogledovanju templjev, ljudi in utripa na trgu se odločim, da se peš vrnem v cca. 5 km oddaljen hostel. Naslednji dan grem na pakistansko ambasado po vizo in popoldne zopet naložim prtljago na motor za odhod iz nekoč "hipijevskega" Katmanduja. Naslednje jutro zapustim Katmandu po cesti H02, misleč, da bo cesta kolikor toliko "vozna". Žal sem se zopet zmotil. Vozim kilometre in kilometre po "gradbišču" z neštetimi tovornjaki in avtobusi. Na enem odseku ceste, kjer nastane zastoj me avtobusni šofer preprosto "odrine" v obcestni jarek. Na srečo ostanem na kolesih, a še preden se vrnem na cesto je avtobus že v daljavi in tako "spolno občevanje" voznikove matere odpade. Zaradi razočaranja nad nepalskimi gradbišči – beri cest – nisem šel v smeri Everesta, katerega sem želel videti s sprejemljive razdalje. Do tja (Everesta) pač ne vodijo ceste. Zatorej sem se odločil, da grem proti jugu oz. Indiji. Še zadnjič prespim na nepalskih tleh v mestu Simara. Naslednji dan pa zopet spoznam blišč in bedo "Indije Koromandije".

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

. ... ja, sam mal hitr je nastopilo tole "popuščanje" ... pri 998 prevoženih kilometrih je že potreba po raznih menjavah ???

Evo zlahkoto po terenu...do tačke... Zezam, ja gre odlično, samo moraš obvladat https://advmotoskills.com/

SE ni treba več učit, k tla smo sami modreCI

Yamaha drugo leto, verjetno pa 2026. Japonci vedo, kaj delajo, Fabio pa tudi. Gremo Yamaha gremoooo! Sicer dobra sprint dirka, Martin se je nekoliko preveč "zagnal pred gumo". Jutri je zmaga njegova🏁

Bravo Mare res.. Braaavooo....

zaradi bistveno manjše teže, po moje Kove 800x

Sam ena od danes

..pr men tut, ko žena vsake tolk cajta mal utihne.... se potem slišijo vsi ostali nenavadni zvoki okolice... pa je mal čudn vse skp....

Po slabih 5000 km adventure vožnje z Kove 800x PRO, lahko povem kaj več o motorju, da ne bodo o njem govorili večinoma tisti, ki ga nimajo ali pa ga niso še niti pošteno probali. Na motorju sem menjal šus plato za močnejšo, dodal povišan vizir, vgradil Coober ECU enoto, dodal chain slider, povišal sedež za 4cm in izdelal nosilce za mehke torbe. Vse skupaj me je stalo manj kot 500€. Nič od tega ni treba zares narediti, bolj osebne preference, razen nervozen gas je bil res tečen, ampak se to elegantno reši z re-flash ECU, drugim ECU ali s Coober vmesnikom. Motor je sedaj zame na pravi "sweet spot" točki. Deluje zanesljivo in natančno vse tako kot mora in nič ne kaže kakršnekoli obrabe. Vzmetenje je nadpovprečno v segmentu. Deli za Kayaba niso vprašljivi. Elektrika je na tem motorju narejena natančneje in kvalitetneje kot pri avstrijcih, vsi konektorji so nekam pripeti, nič kablov ni v klopčič zvito in samo nekam zatlačeno. Plastike so natančne izdelave in se lepo prilegajo, vse je privito s kvalitetnimi vijaki z ležišči, nič ni cigumigu niti pod plastikami. Agregat je neka evolucija KTM 790 agregatov, s tem da je spremenjena sklopka in glava, kar so bili ravno kritični deli pri trpežnosti pri KTM790. Sklopka lahko rečem da je odlična, zelo mehka in kljub zahtevni rabi, ne kaže da bi jo kaj motilo. Glava? Čas bo pokazal ampak tut te mašine niso več čist nove in tudi CF Moto jih vgrajuje, kar je zame dober pokazatelj da je agregat zanesljiv in zaenkrat ni videti enakih primerov na odmični kot pri KTM. Ampak nekako imam zaupanje da ne bo težava. Kar se delov tiče ne bi smelo biti problem, redni servis lahko narediš z naročilom delov pri KTM/HSQ, konec koncev pa tudi če Kove zapre jutri tovarno bi lahko vse dele za agregat dobil pri CF Moto. Generalno gledano so materiali kvalitetni, povsem primerljivi priznanim znamkam. Ta motocikel ni lažji od konkurence zaradi nekih bajeslovnih materialov iz mitrila, gre le zato da so sem in tja uporabili kak kos več aluminija namesto železa, kjer se je dalo in da je motor cel malo krajši, ožji in manjši, zato tudi razlika v teži. Npr samo zadek na Kove je precej krajši in manjši kot pri npr 790/890, T700. Park kil tu, par kil tam in se nabere. Težišče tega motorja je nižje kot pri 790/890 da o T700 niti ne govorimo, lepo vodljiv, okreten... Aha pa goriva v praznega ne spraviš not deklariranih 20L, morda 19 največ. Za moje potrebe je to celostno zelo dober paket za več kot razumen denar. Zame kar prvega modrega prosim!

Dve nezanesljive mašine 😂

mej mal usmiljenja za nas take na slabših mopedih, pa take k ne znamo vozit. Za nas je že zmaga, če en asfaltni ovinek odvozimo, brez da bi v graben letel

A delam malo drame kako zajeban klanec je, kot recimo dobro poznana akterja? Ali naj napisem da sem se peljal v drugi 40 gor?

ta me pa ful na @Zivnorca spomni

ko pride...