Dvorana slavnih

tole sem slišal Predvcerajsnjim so ga zbudili, preverli da cuti okoncine in nazaj uspavali. Baje je imel operacijo, fiksiranje reber, sledijo vretenca. Medenica se zna celo sama zacelit ta cas ko je uspavan.

Je prav veselje se spet mal vozit so me od doma zjagalzakaj le že dolgo ga nisem pihnil čez Nevejo, se je prav prileglo need for speed theme Še čez Nassfeld ko sem končno dobu dovoljenje da se vrnem domov

Bellabi šla koj na rajžo, sam šefico morva še prepričat

Velik problem starih prdcev z dosti kilometri je slabe navade popravljat. Recimo.. po makadamu vsaj malo gasa držat, da se ne zakoplje prednje kolo, pa ignorirati šoder na asfaltu, pa gledanje.. šoder na asfaltu probam ignorirat un se čimbolj ravno zapelat skozi. Če je dovolj počasi, je vedno dovolj ovinka za popravljanje...

U petek jadranka dol-gor. Še kdo?

še plavalna očala ji natakni pa bo pripravljena

Seveda Hrvati pišejo kako je letos spet več turistov vstopilo v državo....Jasno , ko pa je pol motosvet-a 3-4x na teden doli...Turistov pa dejansko vsako leto manj.

Enkrat sm za mizo z njo sedu... še jest sm bir rajš tiho...še jagenčki obmovknejo. Verjetno ne bere motosveta , an!?

Lej. 125 ccm je res zabaven. Ampak moraš res spustit standarde. Pošteno spustit. Jest sem letošnje poletje kar precej prevozil z njim. Ni varijante da na regijonalki prehitiš tovornjak, avto... Kolesarja še. Ma če ma elektro kolo...pretiravam... Ampak res lahek, agilen...zelo počasen. Niso to več tisti 125ccm ko smo bli mladi. Men komaj gre 100km/h. Če se sklonim 107max.

ker ti komunikator ne dela

internet vse prenese. Jaz sem tudi gledal take posnetke pa slike na internetih. Rezultat je bil pa tak, da sem se 10 minut peljal po gozdu s tavelikim GS-om naslednjo uro sem pa lesko lomil da sem ga iz grma dobil ven.

auč

A kokolele, kot je mela Luna, dokler se je hotela (mogla voziti z nama) je bila celo tako navdušena, da jo nisi smel pustiti blizu drugih motorjev, ker bi takoj skočila gor...

A nisi ti neke sorte hermit? Hoces samoto pa hodis kjer ni folka pa take fore? Pol koncas na gradski plazi u baski?! nisem nek ljudomrznez, al ce vidim tako situacijo, sploh ne ustavim, ka li da bi iskal plac za lezat. Uradne cifre so prsle. Ni jim jasno, kako je to mogoce. po moje je prepoceni, pa folk misli de nima smisla tja hodit. Morjo mal podrazit, da se jih bo resno jemalo.

Servisni interval 2000 km je načeloma dovolj, če uporabljaš kot drugi motor predvsem izven asfalta. Dvotedenska Tunizija (če pripelješ motor do trajekta s kombijem) je nekje od 2000 do 2500 km. Dnevna fura po okloliških hribih, če si jih naklepal 200 km si zvečer kot vileda. 100 km kolovozov je lih prav za zdravje. To pa je 20 prostih nedelj z lepim vremenom, pa je leto naokoli. Moja XR 400 ima interval 2000 km. Na začetku sem bil malo skeptičen. Ma tako počasi, kot se vrtijo kilometri po terenu, menjam filter/olje cca 1x letno. Dosti več dela je s filtrom zraka... Vzporedno jih z Afriko Twin pade še cca 10.000 km, in s skuterjem mestnih 2000 km. Za več je premalo dni v letu.

Če se pogovarjamo o drugem motorju, zakaj boš z njim prehiteval na regionalki...tam se voziš s prvim motorjem. Se pa strinjam, da 300, 400 ccm zna biti dovolj za vse...tega pa sam nočem, za cesto rabim težkega in dovolj močnega.

Ta dan so bli absolutno vsi manjkajoči v Postojnski jami hehe. Tolko naroda, da je župan ukinil sprehajališče!!! ga čez noč prekvalificiral v enosmerno cesto, in dovolil da so ob desno stran stlačili nekih 150-160 avtov.

Ja ne vem. Kitajski flagshipi imajo vsi po vrsti licencirane motorje. Japonci niso imeli od koga licencirat, ker je bil povojni EU motorizem razsulo. Kitajski adut so cene. In to je to. Kove se je malo specializiral v nišo, ostali? Voge, CF, Benelli, QJ, katere prednosti imajo? Nizjo ceno. Razliko pokrije PRC. Z nobenim ne falis. Cez dve leti te tista dva jurja ne brigata nic vec. Ce bos prodajal/menjaval, kdo ve.

Z rally delaš transferje komot, zato vizir in podobno ker se s takimi motorji pelješ po cesti kamorčeš. Glede drz.... Suzuki že lep čas ne vlaga v razvoj njihovih motorjev. Samo toliko da živijo. Imajo posla z drugimi rečmi. Recimo Kawasaki ima tudi lep čas že posla tudi z zadevami izven motorizma. Honda se ne rabi trudit, fliknejo tri plastike druge in je New New model. In folk ponori,a slika ista. Kitajci pa rinejo trudijo z vsem možnim za prodor, kot so nekoč Japonci 😉

zgleda kot poceni motor za nas plebejce. ni mi sicer jasno zakaj mora biti vse "rally". kaj pa ce nocem gledat vizirja in oklepa pred sabo? kot da rabim veterno zascito ko se peljem 60 po makadamu. ni mi tudi jasno kako so uspeli dobiti 35 konjev iz te masine. se ze vejo servisni intervali? a bodo na vsakih 2000 kilometrov, kot sta unadva na videu naredila? jaz moram rect da gledam te kitajce in se cudim. kako japonci (crf300l, drz4s) ne znajo narediti motorja s primerljivimi specifikacijami, kaj sele ceno? ne vem no. zaenkrat imam se vedno topel obcutek v srcu ko pomislim da bi kupil hondo, ampak potem pogledam kaj dobis za ta denar od kitajcev in mozgani malo ze zacnejo najedat srcu.

In navadla bit tiho.

MOTOGP TESTS IN CATALONIA. Riding the Yamaha YZR-M1 with a V4 engine, Fabio Quartararo clocked 1'39"3, about 1.5 seconds slower than his own Q2 time at the GP, 1'37"8. Not bad for a completely new project, with a rider who has no experience with this configuration...

Dol je luštn, gor je mrz.

Ma čist. Sva šla z guspo to prevert čez vikend. Sva sklepčna. Čist bezveze. Lej kako sva se smejala ko sva spakirala za domov 😂

Takole...

Sem tipičen uporabnik svetovnega spleta – v glavnem samo srkam, redko prispevam (razen za svoj primarni hobi). Večkrat sem na tem forumu prebral povabilo, da vsak zapis, še tako nepomemben v očeh zapisovalca, lahko nekomu koristi. In sem se odločil, da opišem moj prvi resen rajd. Ponujam v lahko branje, saj tisti, ki se učimo samo iz lastnih izkušenj, se tudi naučimo iz lastnih izkušenj – ko pride »Hic Rhodus, hic salta«, vse prebrano, videno in slišano nič ne pomaga. Sem motorist s kratkim stažem v kategoriji »bolj star, bolj nor« in prevoženimi 25.000 kilometri na Guciju VuOtantaČinkveTT. Ves čas me že vleče na Balkan, ne vem točno zakaj – nekaj je tam zame. Spomladi sem naredil 3 dnevno turo, da nekako dobim občutek kako to izgleda in kaj pomeni 300km, 400km ali 500km na dan. Vse sem splaniral vnaprej (Bihač, Mostar, Makarska, Gračac in po jadranki nazaj). Prvi dan (300km) je bil OK, druga dva (400km in 500km) tumač - to ni bilo to. In sem še malo bral po tem forumu in zbral pogum za 11 dnevni rajd z edinim ciljem, da nekako pridem do Ohridskega jezera (in nazaj, seveda). Osnovna ideja je bila, da do treh ali štirih pridem nekam, kjer se lahko skopam in imam dovolj časa za karkoli mi že paše tisti hip. 1. dan (14. avgust) po avtocesti do Novske in potem na kavo v Prijedor; na meji prehitim 200m kolono in se vrinem tik za avtom na kapiji; slep bi vedel da sem v Bosni – smrad iz dizelskih izpuhov; in potepuški psi. Končni cilj je jezerce Balkana (sem hotel na Plivsko jezero, pa so bila vsa prenočišča polna) – 25km pred Jajcem. Izkazalo se je, da je Balkana boljša izbira, saj se nahaja na 770m in ko je bilo v Jajcu 33 stopinj, je bilo gor vsaj 5 stopinj hladneje. Voda v jezeru 25 stopinj – taman – ful folka. Bilo bi skoraj kičasto, če ne bi lokalna ekipa mladcev čutila potrebe, da zabava celotno občinstvo s svojim izborom muzike. Spal sem kar v hotelu ob jezeru za 35eur. Zvečer skok v Jajce - hecno malo mestece – tiste ikonične podobe slapovite Plive z mestecem v ozadju v resnici ni enostavno (če sploh) videti – verjetno je treba splezati nekam na desni breg Vrbasa ali kaj ... Pliva se razliva, race pa to nič ne moti. 2. glede na temperature se odločim najti še kakšno gorsko jezero – ekola, Boračko jezero nad Konjicem. Ker je bilo do tam samo enih 150km, se odločim, da naredim ovinek čez Vlašič. Moj kalimoto mi sicer ne ponuja makadamskih cest, razen če mu tako rečem – sem nekaj motovili in potem skenslal ruto, pa si je očitno zapomnil, da nimam nič proti eni cesti tam. Pripravim novo ruto, jo pogledam tako na počez in zjutraj pravac Vlašič. In evo, turn rajt direkt na makadam. Si rečem, ajde, valjda ne bo hudega, ker je takoj za mano zavil tudi en dostavni poltovornjak. Do prvih hiš je makadam še bil cesta, potem pa bolj kot ne suha hudourniška struga. Ves čas dol v dolino Ugarja – in tisti tip s kamijončkom mi je vsake toliko prihrumel za hrbet - očitno je bil služben i nije ga šteta. Končno asfalt in mu pobegnem. Regionalna cesta čez Vlašič lepa, velikokrat opisana na tem forumu. Sem celo pomislil, da bi šel na vrh, pa mi je pogled na makadam in norce na kvadih pomagal pri odločitvi. Nič posebnega do Konjica, potem ob Neretvi gor do sela Borci na 700m, potem pa dol v kotanjo do jezera na 400m. Sicer pravo gorsko jezero ujeto med hribe – ma soparno – voda super – obala peščena – etno selo – ena toljara za 25eur – doručak uključen. Večerna aktivnost – pir – in priropotajo štirje Čehi na endurotih – kot da so prispeli v Dakar, prašni, zjebani, polomljeni in vidno dehidrirani – sem bil prepričan, da pridejo na pivo ali dve ali tri in bomo kakšno rekli – nema njih, tudi doručak so izpustili – res eni čudni čehi. Pogled na vrh Vlašiča. Toljara - etno selo Boračko jezero. Doručak uključen. 3. Za naslednje kopanje sem si zamislil Drino na gradski plaži v Goraždu – poleti naj bi bila voda malo nad 20 stopinj, pa hajde. Planiram ruto in edina cesta v smeri naprej (valjda ne bom šel nazaj na Konjic in čez Sarajevo v Goražde) je regionalka R436 z enimi 36km makadama in ikoničnim mostom čez reko Ljuto. Najdem selfi dveh motoristov z geeskami na tem mostu in si rečem, »ni panike«. Pripeljem na konec asfalta kjer se začne spuščati makadam tja nekam dol v 3pm, pa glih nasproti pripelje Čeh v kombiju – ima ljudi, sve je okej – in grem, počasi, lagáno – vukojebina – kar naenkrat cestni delavci – nekaj rihtajo cesto al' kaj – se zrinem mimo komiončka – kilometer nižje na desno trije bogomilski stečki – se ustavim in pofotkam – grem naprej – stalno neki smerokazi za neka sela pa nikjer nobene hiše. Se ustavim sredi 10% klanca na enem odcepu, da grem scat. Glih razjašem, ko pripiči nasproti en đip ma gvišno s 50 na uro - tip pomaha in me zavije v oblak prahu – španac neki – pomislim, fak da sva se srečala na kakšnem ovinku – ko pripiči še eden in za njim še tretji španac – ta dva bolj počasi, ker jima je bilo očitno škoda mašin – ma vseeno. Nadaljujem oprezno, kot po jajcih – še vedno dokaj strmo in vijugasto navzdol – kar naenkrat skupina ljudi – kot ko se družina odpravi na sprehod po nedeljskem kosilu (ma je bila sobota) – out of nowhere, kot v kakšnem Kusturičinem filmu – svašta – si pomahamo – še kilometer in sem na dnu – pred mano most. Brez razmisleka (!!!) zapeljem nanj – most je kovinski z lesenim voziščem – prečne deske in dve vzdolžni 2 colarci al' 3 – si v hipu zamislim, da bom peljal po desni – zapeljem nanjo, ko zagledam prvo strohnelo luknjo polno žebljev, ma je bilo že prepozno – sprednje kolo zdrsne na trhlini – ga odnese z deske dol v levo, kjer zadanem ob levo vzdolžno desko, ki mi zasuka balanco in naravnost v ograjo – motor na tleh, sprednje kolo v ograjni odprtini – 30m spodaj curlja Ljuta – stojim poleg ljut in si rečem, KRETEN. In potem napaka številka 1 – kaj bi čakal, odločitvi v prid ocenim frekvenco avtomobilov na enega na pol ure – sonce pribija – ga bom kar sam pobral – sočasno se mi zavrti film v glavi, ko inštruktor razlaga, da ko dvigamo motor, nikakor ne smemo imeti noge tam kje pod njim – in evo mene v tem filmu na licu mesta in motor na desnem gležnju – jebemumater boli – ugotavljam, da ni še nič zlomljeno, ma boli k' svina – levo stopalo imam pod ritjo ujeto v vzdolžno desko – sem v enem jebenem joga položaju in se ne morem premakniti niti za centimeter – dobesedno ukleščen med desko in motor – sam sebi se zasmilim – zasukam balanco in zarijem desno ročko v tla ter s tem malce razbremenim pritisk na gleženj – še vedno ne morem osvoboditi leve noge zato poskusim sezuti desno nogo iz čevlja – to mi nekako uspe in se poberem – rešim čevelj in se obujem preden začne vse skupaj zatekati – in mat'r, 10 minut po padcu, avto – pride ven tip z ženo, »jel sve u redu«, »je, ajde da mi pomognete«, »ne mogu ja, leđa, al' sad će jarani« – i eto jarani za par minuta, dvignemo motor in ga zrinemo dol z mostu – izgleda vse OK – poskusim vžgati – ništa – mat'r, kaj je to – gledamo, vsi kabli celi, lučke vse prižgane – mrtav hladan – panika – »nečemo mi tebe ostaviti samoga« – ajde, je pa to vseeno regionalka (pri nas si ne bi niti znaka, da voziš na lastno odgovornost, prislužila), asistenca mora priti – še nekaj muvam tam po balanci in kresne – pritisnjen je bil gumb za zasilno ustavitev motorja. Obrišem čelo (fiiiiju, bi pisalo v stripu) – ready to go on – noga ne boli prav pretirano. In zagledam kako se dva vojaška đipa guzita čez most – taljani – »all OK? where are you from?« – si mislim, tule bi imel asistenčni prevoz, če bi bilo treba. Balanco imam rahlo zasukano v desno, prednji blatnik pomečkan in to je to. Gremo mi naprej – še dobro uro do Goražda – Drina ima faking 14 stopinj, torej uporabim hotelski bazen (Behar, poceni, priporočam). Na desnem gležnju je velika rana – rahlo zateka in boli – poguglam za lekarno – in evo mene šepajoč po mostu na desni breg Drine – pomislim, da bi udaril »sportski-lagano« stil hoje, da se ne bo videlo, da šepam – ne gre – očitno moraš imeti pravega vzornika pri treh letih, da shraniš tiste gibe v podzavest. V lekarni mi dajo en gel – takoj namažem in na pivo – same neke nemške pire točijo tu (sem postal občutljiv na pivo odkar sem Kamničan) – sobotni večer – vsa mladina na izlazku u grad – mladenke skupaj, tipi posebej, skrivno pogledujejo proti puncam – punce zrihtane u nulo, se delajo kot da nič ne opazijo(oh, kje so ti časi) – vsi kadijo. Vremenska napoved pravi, da bo jutri v teh krajih deževalo – edino tja proti morju ne bo dežja, zato iščem reko/jezero tamnekje. Kravice bodo. Namesto v lekarno sem imel namen v Višegrad na Andrićev most, in ker tega res ne bi hotel izpustiti, se odločim, da grem tja drug dan zjutraj in potem nazaj proti morju. Brez besed. Most čez Ljuto. Cool Drina. 4. Zjutraj ni noga nič bolj zatečena in to mi dobro dene – sem že na motorju v smeri Višegrad – pred mano en Poljak na geeski in ga gledam – tip vozi skoraj po črti – je fukjen al' ka'. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem pripeljal v Bosno (in pred tem prebral na tem forumu) je to, da avti vozijo po črti ali pa malo čez. In sem ves čas pazil, da sem dovolj proč od sredinske črte – ma je jeba, ker je sredina vozišča popacana od olja. Je pa takoj tu nova (pre)izkušnja – inštruktor na Vranskem »in priletiš s sonca v neosvetljen tunel« – fakingšit – enih 5 sekund so rabile moje stare zenice, da so se razširile in teh 5 sekund je bilo grozljivih – tak jeben občutek, kot da sem zgubil tla pod nogami, porušeno ravnotežje, kot da se bom vsak čas zvrnil v levo ali desno – prav na glas sem si moral dopovedati, da gre motor pri 80 na uro sam od sebe naravnost (če ni nobene luknje v cestišču, hej, v Bosni smo) – in je še bilo takšnih tunelov, samo prvi je najbolj zadel, ker sem bil popolnoma nepripravljen. Turska kafa s pogledom na višegrajski most, potem pa pot nazaj preko Sutjeske, Gackega, Nevesinja (jagnetina na lešo, mljask) v Međugorje. Se sparkiram v apartma, kratke hlače in na kopanje v Kravice. Vzamejo 10 eur za vstopnino – vlakec pa to – turisti in turistke, ene na pol gole, druge v hidžabih – slap kot miniaturne Plitvice – res čudovit – ampak so iz njega naredili zabaviščni akvapark – vsa obala je zasedena s tremi vrstami ležalnikov – muzika nabija – enih 6 lokalov – ladjica – izposoja kanujev – ni da ni. Mirne duše se lahko Kravicam izognete. Zvečer nepozabna izkušnja v Međugorju – neplanirano in nepričakovano padem v sredo skupinske molitve rožnega venca – vodi Kitajec – odgovarja 1000 ljudi vsak v svojem jeziku – potem Ukrajinec, pa Japonec, pa Čeh, pa... – res dobra in močna energija – par tisoč kilometrov proč pa rakete ubijajo ljudi – za zjokat. Še dobro, da je pred apartmajem drevo polno sladkih fig. 5. Dež v regiji je pojenjal in Ohrid je v drugo smer. Že prej sem zguglal enega mojstra v Nikšiču, da mi bo poravnal balanco, pa tudi sicer sem imel namen preko Nikšiča v Kolašin (je na 1000m in bo garant prijetno hladno). Peljem se po isti cesti nazaj proti Gackem – lepa vijugasta cesta – ponekod nov asfalt – pomislim, 1800km pa niti ene nevarne situacije (če odmislim most in tunel) – se vprašam, »zakaj razmišljaš o tem?«. In čez par kilometrov – pesek v levem ovinku – zdrsne zadnja guma – me poravna – zmrznem – pogled usmerjen naravnost – naravnost je bil obcestni jarek – in jasno, direkt v jarek s kakšnimi 50 km na uro – motor se zarije v zemljo – jaz vstanem kot s kavča pred televizorjem – snamem čelado in gledam in hodim gor in dol po travniku in nimam besed – mimo pripelje par avtomobilov pa nimam impulza, da bi jih ustavil – prva misel, »mat'r, kaj bi bilo, če bi imel koga s sabo« – in druga misel »šlep služba, pa piši kuči propalo«. (pavza: večkrat slišal, prebral in razumel, »rešitev je v smeri pogleda«, dejansko sem imel eni 2 sekundi časa, ko sem še kakšnih 30m peljal po robu ceste in jarka, da bi se rešil, samo nisem zmogel; a obstaja kakšen trening za tako situacijo?). Nakar zaslišim motor – prileti iz iste smeri – jezdec na KaTeeMu – ustavi – registracija GO – »si cjeu?« – »sem« – »si zapjeu za pesk« – »ja« – »ma sam, da ti ni n'č, dejva ga dvignt« – ga postaviva na noge – ko je prednje kolo poravnano, so vilice in balanca enih 30 stopinj v desno – tudi kovček mi je odtrgalo – še dobro, da imam dve dodatni gurtni in ga lahko privežem. Kresne od prve – neverjetno kako so trdoživi tile motorji – res pa moraš imati peklensko srečo, da se sredi Hercegovine zariješ v jarek brez skale. Počaka, da ga spravim na cesto in preveri, če se bom lahko peljal, nato odbrzi naprej (hej, če tole bereš, daj mi kontakt, častim škampe in vino). Imam 10km do Gackega - se s 50 na uro cijazim za enim kamionom – avtomehanik v Gackem »ne možemo mi tu ništa – ima jedan serviser za motore u Trebinju«. Gledam – do Trebinja 60km, do Nikšiča 70km – ajmo drito Nikšič po guglu – me pelje čez mejni prehod Krstač – prazen – naslednjih 50km ceste do Nikšiča razloži zakaj nihče tu ne pelje – faking vijugasta cesta širine 3m nonstop, kot bi se traser zajebaval – eno uro – vmes me ujame rob nevihte, tako da sem še malce moker, pa vijugasta cesta je mokra, pa levo in desno še vse smrdi po požganem od požarov, pa balanca na 30 stopinj. Mojster Bojanić glih šraufa en auto – »šta ima« – »treba mi pomoč – vidi ovo« – » e, jebemti, samo da si mi ti dobar, sredičemo mi to« – tam je še en tip – motorist – beseda da besedo – po vajbru pokliče kolego, ki šraufa Yamahe – video klic – »šta treba da odvrnemo?, aha, dobro, gde?, tu dole?, dobro, javit ču ti« - pride pomočnik, mojster Bojanić med šraufanjem avta daje navodila – na koncu uspejo nekako poravnati balanco – še vedno je enih 5 stopinj v desno in cel motor je občutno izven balansa – ampak to je veliko bolje kot prej. Nikakor ni hotel vzeti denarja, niti za pijačo – »nikad nisam uzeo pare tome kome je trebala pomoć« – svaka čast – respect. Naslednjih 120km do Kolašina je bila čista mora – vijugasta ozka cesta po kanjonu Morače – sicer črnogorska panoramska cesta #1, vendar ne zame tisti dan – pred vsakim ovinkom sem bremzal – prežet s strahom do kosti – še vedno pod adrenlinom od nesreče. Končno Kolašin - kačamak in dva pira – se le umirim. Tehtam in tuhtam – jutri se obrnem proti domu, kajti do Ohrida je še 500km po predhodno izbrani ruti in od Ohrida do doma 1200km po avtocesti. Edina fotka dogodka. Katunski put, zgoraj in spodaj. 6. Zjutraj med zajtrkom še enkrat preverjam najkrajšo pot do Ohrida – po avtocesti do Podgorice in potem po SH1 to Tirane, pa po SH3 do mejnega prehoda Kafasan, spust v Strugo, Ohrid pa je takoj za vogalom – 360km. Pade odločitev, da se grem kopat v Ohridsko jezero, pa-ko-mu-jebe-mater. Mejni prehod z Albanijo – kolona 300m najmanj, eni Avstrijci motoristi lepo razgaljeni čakajo v koloni, jaz se peljem mimo naprej, en Albanec nekaj maha skozi okno, ma je 35 stopinj in ga nimam za mar – v koloni desno spredaj zagledam 4 italijane na dukatijih, ki so prakirali pred črnogorskim okencem pa še en Nemec se jim je pridružil – smuknem med dvema avtoma in vmes med kolonama do kolegov, da dopolnim skupino šestih motoristov, ki prečkajo mejo – na albanski strani samo pomaha – SH1 lepa – obvoznica mimo Skadra dvopasovna – vozijo 90 na uro ali več – in fak za ovinkom parkiran avto na desnem pasu – gledam, ni voznika za volanom – pred vsakim mestom se promet zgužva v kilometrske polžje kolone – albanci so prijazni do motoristov in se umaknejo, da lahko počasi vozim po sredinski črti – peljem skozi Tirano pri 36 stopinjah in levo asfaltirajo vozni pas – čutim vročino asfalta v levi polovici telesa, delavci pa kar garajo – kapo dol. Do Elbasana se vozim 4h30min brez postanka in nič mi ni težko – tale guci mi je pisan na kožo (beri, telesni ustroj višine 190cm), ma se vseeno odločim, da se ustavim na kavo in limonado. Potem pa naprej do Qafe Thane/Kafasan mejnega prehoda – na 1000m – nov asfalt do prelaza – mejni prehod pa kot pred 100 leti – 4 kolone – razsut asfalt – ne veš kdo pije kdo plača – dve koloni imata zelen semafor, dve rdeč – premika se ne nobena – rinem se nekako naprej – spet en poljak z geesko in dvema stranskima kovčkoma – ne more med avtom in kamionom pa se mi umakne in me njegova sopotnica znavigira mimo – smuknem v levo med drugo in tretjo kolono – stopi tip iz avta »pa kud ćeš« - »pa kiša će« (v resnici se je nabiral en črn oblak in vsake toliko je padla kakšna debela kaplja) – »vozi auto, a ne motor« – » aaa, jebiga« – tip v avtu levo mi pomaha, da grem lahko pred njim in tako se postavim v drugo kolono šteto z leve strani – in stojimo – pred mano 5 avtomobilov – leva kolona se premakne za en avto vsakih 5 minut – mi stojimo – vidim, da je na okencu en motorist – pred mano je en Albanec v cestnem terencu – tip stopi ven in gre naprej urejat situacijo – onega motorista odvedejo na stran in nekaj mahajo s papirji – jaz izkoristim priložnost in se vrinem v prvo kolono direkt za enega ohridčana – še trije avti – gledam proceduro – papirje daš albancu na prvem okencu, jih pogleda, zadrži ne več kot minuto in jih poda makedoncu, ki te papirje izda pri svojem okencu en meter naprej – ma šele po enih petih minutah. Končno tudi moj ohridčan pride na vrsto in ko ustavi pred makedonskim okencem, iztegne roko skozi okno in se rokuje s policajem, toliko da se nista izljubila – bratko – si rečem okej, vsaj tole bo šlo hitro – ma kurac pa hitro – gleda policajac dokumente, pa en monitor, pa drug monitor, pa nekaj govori bratku – pa odkimava z glavo – pa jebemumater 5 minut pa še kar stoji – sem pomislil, da sindikat obmejne policije podkupuje firmo, ki dela aplikacijo za pregled dokumentov, da namerno upočasnijo preverjanje – ali pa gre del podatkovne poti do centralne baze v Skopju še vedno z golobjo pošto. Po 45 minutah obmejnega cincanja pičim proti Ohridu in naprej do hotela – skok v jezero s pogledom na sončni zahod – voda 25, zrak 24 – milina. Tu prespim dve noči – okolica jezera je res lepo urejena – turistov ni preveč, obala je super, voda super, zrak super, hrana super – še pridem. Avtoportret. Sv. Naum. Ohridska jagulja in paradižniki, ki so videli ogromno sonca. Cuvee tudi odličen. Sončni zahod za albanskimi hribi. 7. Za povratek domov sem že od začetka planiral najhitrejšo možno pot – po avtocesti čez Srbijo. Nisem imel občutka kako mi bo sedla vožnja po avtocesti, zato sem si rekel, do koder bo šlo bo šlo in si tam najdem nekaj za prespat. Cesta do Skopja obup – gradijo avtocesto, ma še ni – stara magistralka zjebana – asfaltni kolovoz – na klancih navzol pa še prečno nagubana, tako 10cm in več – asfalt tiste svetleče sivo-črne barve – juhej. Potem le avtocesta – vsakih nekaj km mitnica, kjer vzamejo pol evra – vozni pas tudi tu s kolesnicami, zato vozim po prehitevalnem – me skoraj kap, ko zagledam udarno jamo sredi vozišča – pa kakšna je to avtocesta, majku jim. Ustavim se v Kumanovem – da pogledam, če je kaj ostalo od one kasarne, in če se bom česa spomnil – kasarna v razsulu, mesto pa tudi. Hitro zapustim ta kraj spominov. Srbska avtocesta je OK – prometa malo, temperatura 34 stopinj in raste – bližje ko sem Belem gradu več je prometa in bolj objestni so vozniki – letijo kot snete skire po prehitevalnem pasu in kdo bo koga – odločim se, da se ustavim na prvem počivališču, ko bom mimo BG – poiščem hotel – center Rume, najprej dva pira in potem hotelski spa – sam sem se namakal v đakuziju in to je nujno potrebno po 670km na 34-37 stopinjah (dajte si v plan). 8. Naslednji dan proti domu s prenočitvijo v Murski Soboti (nek dogodek se je vršil tam, pa sem se »mimogrede« ustavil) – izberem ruto čez hrvaško in madžarsko Podravino – toliko da si pridobim še to izkušnjo – ceste ravne, poflikane, vse mogoče vrste asfalta in reliefne nagubanosti, prometa malo – skratka, ni bilo dolgčas, užitek pa tudi ne. Vasi na Hrvaškem zapuščene, na Madžarskem pa kar žive. In neskončna polja sončnic ... In kaj naj zapišem za konec? Vožnja z motorjem je neskončno bolj nevarna kot z avtom. Je pa neskončno bolj zabavna in navdušujoča. In kako so nas že učili pri matematiki – a je neskončno deljeno z neskončno enako 1? Robi

Hrvati nas bodo prej ali slej prehiteli, če imajo malo manj turistov so zato pa cene toliko zvišali, da imajo več dobička. V glavni sezoni so kar precej zasedene počitniške kapacitete, kolikor sem gledal nastanitve in po videnem ni opaznih razlik izpred let. Nekaj let nazaj so imeli polovico manjše povprečne plače in penzije, sedaj se nas že skoraj dohiteli...

Še Luna če pomislim, kaj vse mora zadnja leta prestajat, prava borka, se veterninarjev že ne boji več, že kar sluti da bo po vsakem obisku bolje.

ps: @DAMI34 mam ta privilegij da razumem tekoče italjansko...tako danko reče “per utilizzo normale va bene“ ko govori o vzmetenju... jaz te normalne uporabe nisem videl, koliko procentov ljudi vozi na tak način “normalno“. mislim da bi se 95% kupcev usralo če bi kdo rekel naj vozijo s takim tempom.

fakoff, v petek mam servis v nedeljo dol, pon nazaj, če bo vremenska ok ..s 390ko, pa act vmes, da ne bo samo Kove do pakle hodil

tut jest ceu nasledni teden...najboljši dopust....še ne vem kam, ampak v to smer proti jugu...

V ponedeljek je bilo polno, na plaži se je komaj dobilo prostor za dve brisači precej mladine je bilo še dol ja iz drugih držav, pa današnje napovedano poslabšanje vremena bo tudi marsikoga pregnalo Sicer grem še en vikend konec septembra ali začetek oktobra, verjetno na Pag, naslednji teden pa cel teden...septemberski dopust 🙂

Pomoje se bo ta vikend še najbolj spraznilo...a nimajo Švabi začetek šole v pondelk?

Ko sem bil jaz nazadnje dol konec avgusta ni blo nobene gužve, ne na plaži ne na cesti. Iz Baške do Kranja sem rabil dve uri in pet minut, ne glih po predpisih. Tudi zdele je vse prazno, je pa še malo zgodaj za ta čas.

Študeram kaj in kako je z našim Mausom.....kdo kej več ve?

Tudi sam sem na podobnem, ko si ze recem CRF je to, se pojavi Rieju

Zanimivo ja. Zelo zanimivo. Bil je uradni snemalec vec let za Novozelandski KTM rally. Veliko reklame delal za njih... Pol pa kr naenkrat konec ljubavi. Le kaj je šlo narobe? Nikoli objasnjeno. Dokler je snemal on sem gledal tiste rally posnetke 3x na zimo. Sedaj ni več prebavljivo. No nazaj na temo... Tale KTM 390 u živo res dobr zgleda. Pa tud lahek je na mestu. Ne bi rekel da ima toliko kilogramov ko ga "potežkam". Na uradni test bo pa treba pocakat da men dostavjo mojo zverino.

Že večkrat se je izkazalo, da je drugi motor v garaži čez čas postal prvi. Pozimi za fraj vikende, ga daš na prikolico in počasi, brez gužve v miru obdelaš Istro in otoke. Pol pa mogoče celo spoznaš, da je to vse kar rabiš. Naš najbolj znani "antigeesar" Matjaž iz Il. Bistrice klati s CRF 300 povsod. Po Afriki, na Islandijo je šel in še kam. In to od doma z motorjem. Ampak on je on. Mene bolj zanima prikolica in mikrolokacije. In ta Rieju je kot nalašč za to. Da so zime krajše....

Voge Rieju moč 28HP 34HP teža 158kg 137kg rezervar 11 l 21 l diski 265/220mm 300/240mm sedež 915mm 890mm zaslon LCD TFT Mirror-Link cena 4.490eur 5.490eur Osebno mi je Rieju 100x lepši, je močnejši in precej lažji. Boljše zavore glede na podatek o velikosti diskov, avtomnomijo, če je poraba podobna skoraj duplo. Ima tudi zadeve kot je npr. proti zdrsna sklopka, ki je Voge nima in še in še. Da ne govorimo o zaslonu, ki pokriva popolnoma vse, kar rabiš. Za samo jurčka več, se mi zdi smiseln nakup....za okoli bajte😄

Malo pa po malo pobiram češpe pa se počasi nabira zaloga saj veste samo oskrba pa to

v soboto dišalo po 2t na polno 5 ekip se je 3 ure borilo s časom čestitke vsem!!!

Aja...nisem napisal da sem to jaz. To je pač lastnik Kove450 rally iz Ajdovščine. 9 ur je pa porabil,ker se je izgonil asfaltu,kjer se je dalo

Predstavitev Kove625x na kitajskem. Na voljo v 2 različicah, osnovna in PRO. PRO bo imel zagon brez ključa,nadzor mrtvih kotov,kamera spredaj in zadaj,opozorilnik naleta spredaj in zadaj,aktivni tempomat,elektronsko nastavljivo vzmetenje,navigacijo,nastavljiv vetrobran in armaturno ploščo... Osnovna pa bo namenjena vsem,ki lahko živijo brez vse naštete elektronike. Poganja ga 580ccm agregat z 270stopinjsko gredjo in 64km.

Forcella Pani - Panoramica delle Vette - skok na Monte Crostis - Passo Sella Carnizza…

Kako že pravijo? 450 rally je za divjat,za skakat,nikakor ni za avanturistične daljše izlete. Dobro,da nekateri temu ne verjamejo in raje preverijo v praksi.

Ej jest sm vesel zate, da si vesel. Veseli me tudi da objavljaš. Ti in še nekaj posameznikov kar objavlaj čim več, mi je všeč. Drugače bi bil MS že mrtev. Edini "medij" ki ga uporabljam, je MS. Škoda bi bilo da gre še ta v maloro. Tko da čist hvala za vse objave, tebi in ostalim. Priznam pa da ne bom pogledal videov, ki jih limaš. Big rock moto spremljam od samega začetka njegovehga kanala, in se mi zdi karkoli reče, da ima težo. Velika večina ostalih youtuberjev pa samo reklamo dela. Big rock moto, kupi motor, ga ne dobi v uporabo, da bi ga hvalil. Zato dam veliko na njegovo mnenje. Še enkrat, važno da si ti zadovoljen. Največ problemov z GSi imamo ravno tisti, ki ga nimamo. Isto velja za tvoj motor

Ce bi koga zanimalo, testiranja v Misanu, ponedeljek po dirki, bodo odprta za javnost, nočitve so skoraj zastojn. (Na priponki cene za 2 noci za 2 osebi) V torek bodo testni piloti prvic vozili preprerellije. Ce sem prav razumel, bo to zaprto.