Romantika s poti?

[Climber]

PELOPONEZ

Park starih hrastovih dreves, na mali planoti. Robovi strmo padajo v dolino in v strminah poraacenim z grmovjem je polno ovc z majhnimi zvoncki, ki cinglajo kot bi neka cudelna reka tekla nekje globoko v dolini. Neprekinjen zvok zvonjenja prihaja od povsod in le kratki lvilgi pastirjev sem ter tja zarelejo v nelno valovanje.

Grcija je naredila name cuden vtis navidezne revacine, zapuacenosti. Ni videti veliko bliaca, hiae izgledajo zanemarjene, avtomobili obtovceni, vse to ne kale kakane vrednosti. Ljudje pa mirni in ponosni. Odprto te ogovorijo, ko se skozi kakano zanimivo vas zapeljem prav pocasi, veselo pozdravljajo. Prav prijeten obcutek.

Potepam se sam po Peloponezu z motorjem, livim svoje sanje, vsaj za hipec. Saj ne vem kaj je tisto kar me lene. Zanmenitosti ob poti? Nad prvo sem navduaen, pri drugi gledam, potem pa opazujem vse kaj drugega, to kar moram videti pa le polni spominske celice. Raje se zapeljem po gorskih poteh, srecujem ljudi ali pa sem sam s sabo in prav prijetno je vcasih biti samo tiho. Tu srecujem tujce, govorim z njim, sem z njim le toliko kolikor hocem. Ne sprejmem njihovih bremen, ne dotaknejo se me njihove projekcije, misli, dejanja, ce to ni moja volja. Ko mi ni prijetno mirno odidem, saj sem na potovanju, svoboden. Tudi v "normalnem" livljenju bi nam bilo lalje, ce bi se naucili odhajati, ko je to potrebno, ko tako cutimo. In puacati odhajati bljilnim in ljubljenim, ko to potrebujejo in cutijo.

Prvi dan sem oluli rit na motorju, prevozil 430 km in se aele pozno zvecer sesedel na stol ulicne picerije v Olimpiji. In aele zvecer ko sem oblelal ob motorju z mastno pico v lelodcu, s cemer so me grki prepricali, da drugace ne znajo kuhati, me je ujela duaa in mir. Spet sem sliaal veter, ki se je sprehajal med pomarancami in cipresami, videl zvezde, vonjal vonj mediteranskih cvetov. Danes, svoj drugi dan potepanja sem spet v sebi, ogledal sem si Olimp, ae bolj me je prevzela volnja po hribih, skozi male vasice, gricke poraacene z makijo, posejane z malimi hiakami, ki izgledajo kot zapuacene, pa so domovanja ljudi.

In ko sedaj sedim tu med starimi hrasti, vpijam nelni zvok reke zvoncev pod seboj, je kot bi cas odtekal brezbrilno v dolino, kot bi bil eno z vsem.

LP Climber

[Climber]

Samo v mestih, po dezeli pa je prava poezija!

LP Climber

quote:

A se ni mal nevarno vozit po Grciji z motorjem? Kolk sem jaz opazil vozijo tam kot norci. Nas šofer avtobusa je v Atenah dva motorista rukno, sam ni blo nc hušega.Oba sta šla kr naprej!

LP

[Climber]

Ta vikend sem prezivel na divjem bike trophyu od Ljubljane do Portoroza, kar pocez po stran poteh in hostah. Res da ne pase v motoristicni forum kolesarski insert, ampak zal je Slovenija premala in prevec obljudena, da bi kaj takega lahko naredil z motorjem, je pa dober treninga za orientacijo in morebitno kasnejse bluzenje z motorjem kje po neobljudenem svetu

.

En kratek opis detljcka s poti:

Kolovoz, ki postaja vedno bolj zarašcen se pocasi vspenja in vedno bolj prehaja v majhno, komaj opazno stezico. Nekaj casa še pritiskamo pedala, vendar mokra podlaga ne nudi pravega oprijema, strmina pa kar narašca. "Nekam proti desni", moramo se strinjamo vsi trije, potka pa sicer gre lahno proti desni, še bolj pa navzgor. In potem še ta izgine. Udarimo jo kar pocez, kolo malo prenašamo, rinemo, mokrota udari cez cevlje. Med tankim drevjem se zasveti svetloba. Tam mora biti greben, gremo gor, pa bmo videli. Na vrhu skale, nobenega kolovoza, ki ga išcemo. Spustimo se po sklnem grebenu, pa po travnatem gozdu do jase, kjer zagledamo vrh Slavnika. Dolocamo smer s kompasom, poskušamo najti tocko kjer smo, potem pa sledimo kolovozu, ki nas pripelje do zgrešene poti. Za dobro jutro, po vcerajsnih 11-ih urah na kolesu in 140 km-jih divjine, prav lep izlet in šele z mojim poznavanjem kraškega robu sem se malo odkupil sotrpinoma za zgrešeno smer – meni je namrec domacin razložil kam, pa sem vseeno zgrešil .

LP Climber (Sto ne ubija - jaca )

[Climber]

Že pri jutranjem teku po prostranih poljih Istre, me je prevzel ta kontrast nasprotij. Obala nabita z ljudmi ob vsakem srecanju z ljudmi,ti v nos udari vonj zašcitnih krem in prfumov. Po 200 metrih v celino ves direndaj potihne, polja locena z niskom grmicevjem tiho živijo svoj tempo. Sem pa tja preplašiš kakšnega ptica, kušcar skoci s poti ali pa le slišiš šum v grmovju.

Popoldan se odpeljem domov, kar zna biti prav mukotrpno, ce je to zadnji dan praznikov in lahko pricakuješ polne ceste. Bulim v zemljevid in išcem crto, ki bi vodila kje ob glavnih cestah, povezujem labirint stranskih poti, ki jih je sicer polno. Le vecina se konca v kakšni skriti vasici, druga preci mejo pa ni oznacen prehod, ja civilizacija je zakomplicirana stvar.

Ob 16 h sem se odpeljal iz Savudrije, trdno odlocen, da se izogibam glavnih cest, v kar so me še bolj prepricali prvi kilometri ob obali polni plazecih škatel. Precim cesto, ki gre proti Portorožu, do ceste iz Dragonje, sto metrov proti Bujam in zavijem levo, smer Šterna, Oprtalj, Momjan. Jasno vinska cesta. Od tu naprej, se zacne poezija, male istrske vasice, prostrana polja, skocim do Momjana kjer me ocara lep razgled na dolino Dragonje, da kar obsedim. Do Šterna gre cesta po planoti, potem pa se odprejo okoli globoke doline. Nekaj casa greš še po grebenih, potem pa spust skozi Oprtalj v dolino Mirne. Cez cesto ki prihaja iz Buzeta, skocim po razdrapanih serpentinah v mestece Motovun, ki kraljuje na hribcku nad dolino. Potem pa spet nekaj km med turisti do Buzeta. Tu ob hladni pijaci premlevam. Bi al nebi. Cesta cez Brest in Vodice, proti Obrovu, namrec precka mejo, nima pa mejnega prehoda, kar ponavadi pomeni, da moraš biti za gibanje v tem obmocju domacin s propustnico. Jaz sem pa še najbolj podoben cist navednemu turistu. Ma grem probat , obrnem se lahko še vedno. Iz Buzeta se spustim do ceste, ki pelje iz Kubeda proti Reki in jo udarim naravnost proti Brestu. Cudovit asfalt, cudoviti ovinki vendar ne za divjanje. Grem mimo železniške postaje Buzet (Buzet je sicer na nasprotnem hribu?) in ko se pripeljem na vrh kraškega roba, se odprejo pred menoj prostrani pašniki. Cudovita pokrajina, le sem pa tja kakšna vasica in zelo malo prometa. Srecaš le domacine, ki zanimivo, vozijo pocasi. Verjetno tako, kot je pocasen njihov tempo življenja. Cesta se kar nekjakrat vspne na greben hriba in spet spusti v dolino in za vsakim prelazom odkrivaš nov svet. Ko se spustim v Dane, zagledam policajski kontejner in avto, peljem pocasi, vendar se nihce ne premakne, zato grem naprej, v smeri Vodice, Obrova in Kopra. V Vodicah, pa obstanem na križišcu. Velika tabla z napisom Obrov, kaže v zarašcen makedam, druga pa po lepem asfaltu proti Kopru. Na zemljevidu je ravno obratno, potem pa me domacin pomiri, da je normalno prevozna, je pac makedam. Odpeljem in preseneceno ugotavljam pestrost reginolanih cest. Še dobro da imam endurco, cestni motor teh 8 km do Golaca nebi prevec užival, ceprav ni tako slab makedam. Le vmes so rašcene zaobljene skale, preko katerih moraš pac pocasneje. Na to, da prehajam mejo me je opozorila tabla z napisom, "GRANICNI PRELAZ", vendar nikjer nikogar.

V Obrovu grem desno po magistralki Kozina – Reka, takoj za Podgradom pa zavijem levo, proti Ilirski Bistrici. Lepi dolgi ovinki, vendar kot vedno, stranske poti niso oznacene, vcasih je kje pesek zato tu pac ni divjanja in divjega zalaganja. Iz Ilirske, preko Knežaka in potem skozi Postojno po stari cesti proti Ljubljani je že vse znano,. Vklopim se v reko turisticnih nomadov in odvijugam cez znane zavoje. Le pri ridah nad Planino se ustavim v gruci motoristov – nekdo je založil ovinek in zletel s ceste. Ni se mi dalo teoretizirati zakaj, sem se pa spomnil, da je bila tu v soboto neka dirka avtomobilistov in sem že tja grede vozil kot po jajcih, ker so bile serpentine polne peska?? Danes sem izvedel, da je siromak umru!

LP Climber

[mopedfan]

Grcija, ja. Zelo dobr. Letos se tja odpravljam ze na svoj tretji dopust.

Prvi mi je bil nabolj vsec, saj sva grške otoke preharala s punco in to oba na eni vespi. Vespica je naredila cca. 3500 km in je umirala pod najino tezo in tezo dveh 75 l nahrbtnikov.

Res je malce nevarno vozit po Grciji a se kmalu navadiš. Navadiš na zlizane ceste, voznike... Hec pa je, da sistem deluje (dobro nekaj žrtev sistem je ampak vseeno).

Obiskat grške otoke z motorjem je res noro. Ljudje so max. prijazni.

Piješ AMSTEL, mal papcaš feto in kaksen gyros, namakas noge v morju, skratka ležiš in uživaš....

[Anubis]

Sam problem voznje po Grciji se po dnevu, dveh iznici...Kontinuirana uporaba sredinca, grske psovke in vrocina, ki buta v glavo, so zadeve ki clo veka kaj hitro pripravijoi do tega, da absorbira se tako numnosti, se ji popolnoma posveti in osvoji vse detajle takega komuniciranja. Po dveh dnevih sem po Kret vozil vsaj tako ok kot domacini, gelde na to, da sem prekasal kubaturo njihovih skuterjev in dvokolesnikov, katerim ne vem kaksno ime bi nadel. Res pa je, da s tako voznjo spravljajo v nevarnost predvsem sirso okolico, kajti zgodilo se je, da se je peljala cela druzina (4) na 50ccm hondinem skuterju letnika ne bi upal ugotavljati. Druga kakikaze varianta pa je bila (absolutni zmagovalec) domacin s plinsko jeklenko med nogama na skuterju seveda. Ob tej sliki, ki sem jo videl iz bliznjega lokala sem ta dan presedlal na tequilo,da sem vsaj malo ublazil strah pred voznjo mes takimi idioti. Najbolj zanimiva situacija pa je potem, ko se vrnes domov se ves pod vtisi potovanja in se popolnoma nabit z obcutki (dobrimi in slabimi) ter zacnes recimo v Lj. prakticirat grski nacin voznje z motorjem. Po precej cudnih pogledov me je boljsa polovica opozorila, da sem najbrz popoln kreten za mimoidoce, ker pojem in zmerjam ljudi okrog sebe, ces kdo tukaj sploh zna vozit...ampak ljudje smo potrpezljiva in prilagodljiva bitja, tako da tudi to pocasi mine...:)

LP.

Keep on drivin’ hard...

[Pervy]

Spanija, nekje na cesti od Madrida proti Andori. Levo in desno sama puscava, ki jo sece tanek kos razgretega crnega asfalta. vrocina okoli 40 stopinj, iz asfalta se dvigajo migetajoce meglice in avto je tezko na daljavo lociti od tovornjaka ali obcestne table. piha mocen sunkovit stranski veter zato je nemogoce vozit ravno ampak te vsek sunek prestavi za meter ali dva v levo. nobenih uzitkov samo borba z motorjem ki vstrajno sili na nasprotni pas. prehitevanje tovornjakov je adrenalinski trenutek v pricakovanju sunka vetra iza kabine, vcasih mocen vcasih sibak. nikoli ne ves ali te bo prestavilo na drugi pas lai pa v pricakovanju sunka zapeljes desno iz ceste.

iscem mesto kjer bi pocival a po 180 kilometrih od prejsne bencinske postaje se nisem nasel nobene sence. po 200 km od zadnje bencinske in skupno 700 v tistem dnevu, koncno bencinska kjer natankam, spijem liter vode in vprasam ce kdaj neha pihat. crpalkar mi v spinglescini odgovori da mogoce ponoci. ce bi nasel vsaj malo trave in senco bi ostal, a ne morem ker je moje telo v crnem kombinezonu ze "zakuhalo" in odpravim se naprej.

z zahajajocim soncem pojenja tudi veter in kmalu se pred mano odprejo zelena pobocja pirenejev. temperatura se umiri, v zraku je prijeten vonj gozdov. malo pred temo sem v kampu, lezim v travi in sem srecen da je to za mano. v naslednjih dneh bom zamenjal gumo v andori (platno je pogledalo ven) nato bom spet ob morju nekje v franciji.

no ja ko je mimo ni vec tako hudo, le tistih nekaj 10 litrov tekocine je potrebno nadomestiti.

SUPPORT YOUR LOCAL PERVERT!!!

[Pervy]

za sibkih 150.000 sit + let. karta (okol 120.000 sit) si lahko tam en mesec CAR (pa ne foruma). motor, pijaca, zenske - vse mucho poceni (no pijaca je drazja kot zenske).

malo pervy romantike:

pataja, rdeca cetrt, pervy na CBR 400, ki je bolj glasna kot hitra. parkiram za sankom bara ob cesti, pijem hladno pivo in prvic v zivljenju odganjam sexa zelne mladenke. sosedni bar (1 meter stran) se komaj izvije iz crnega dima, ki je prihajal iz avspuha moje ren-a-kanta CBR, ko opazim oci lepih tajskih deklic, ki sedijo na kolenih debelih nemcev in me pozeljivo gledajo medtem ko tipi brisejo saje iz obraza (tajski akrapovic je pluval crne kose saj in olja). njihovi obrazi so vedno bolj rdeci in zavedajo se da so njihove marke nula proti lepoti skrivnostnega neznanca, ki se za sankom z obozevalkami glasno krega da njemu ni potrebno placati za sex. aaaaaaaaahhhhhhh spomini.

SUPPORT YOUR LOCAL PERVERT!!!

[Climber]

quote:

Climber:

Nekje drugje smo ravno razpravljali o pušcanju motocikla v mestu.

Ce si bil na Ceškem z motociklom in v Pragi, pa napiš kaj kako si motor spravljal, zavaroval, parkiral da ti ga niso ukradli ali podobno ko si si ogledoval znamenitosti in gostilne.

Lep pozdrav

Nisva ravno obozevalca mest, zato se pac nisva veliko mudila po mestih. Ce pa ze - ali sva pustila motor v campu in se odpravila pes (jasno zaklenjen na cim vec nacinov in ljudem na oceh) ali sva parkirala na javnem parkiriscu s cuvajem kar sicer nekaj stane, drugace pa sva ga imela nekje blizu sebe (gostilne). Nisem pa imel ravno slabega obcutka, ker cehi so se tudi pripeljali z dobrimi strpji pa jih niso nic kaj dosti zaklepali Mogoce so vozili ze ukradene

LP Climber

[Gregs]

Danes, v ponedeljek 27.8, sem se z eno prijateljico za hrbtom odpeljal iz LJ preko Crnivca do savinjske doline, nato preko Šentruperta in tuhinjske doline nazaj v LJ. Kako sem spet uzival! Bi pa se bolj, ce ne bi bila cesta na vsake toliko casa malo mokra, ker je bilo ravno po plohi. Uzivanje na poti so motile samo musice, ki sem jih moral brisat vsakih 30km, nazadnje pa sem prisel domov s celado, iz katere prakticno nic nisem videl. Ampak to odtehta vse lepote in kot je Brrrm rekel: vonj hmelja... pa ceprav piva sploh ne pijem, je vseeno lepo disalo.

Ah, kaj bi dal, da bi se imel dopust....

[Zoolo]

quote:

Verjamem glede Tajske, samo vprasanje kdaj se bom jaz tam vozu z mojim motorjem (al pa z najetim).....

Če ne misliš ostat več kot dva meseca na Tajskem se ti absolutno ne splača svojega motorja dol pošiljati, ker so cene najema (vsaj 5 let nazaj ko sem bil nazadnje na tistme koncu res smešne). Indonezija pa je še precej večji raj za vozit, sicer tudi po levi strani samo domorodci so kot vozniki za nianso ali dve bolj pri stvari. Najem je tudi v Indoneziji prava odločitev.

*****

Come in peace or stay at home!

[Climber]

Grčija / Turčija 2001

Neprekinjeno vibriranje in zamolklo bobnenje motorja nekje v drobovju ladje, me uspava. Ko se umiri zadnje vpitje glasnih bolgarskih šoferjev pozno v noč, ki je naraščalo z upadanjem viskija v steklenicah, postane dvojni fotelj podaljšan s stolom čisto udobna postelja in predvsem mehkejša kot tla. Zjutraj me zbudi sesalec vestnega delavca na ladji, ki je ravno pod mojim stolom našel prah. Ko se dvignem že hiti k drugemu. Nisem edini spalec v salonu s prahom pod stolom, ki ga je treba uvidevno zbuditi, ker je tu pravzaprav prepovedano spati.

Čez dan se sprehajam po ladji in štejem potnike a nikoli ne pridem čez 50. Sami šoferji, družina od oficirja in možakar, ki je skuterja parkiral poleg mojega motorja. Iz Opčin je, pa zna le malo nemško, še manj angleško in "lepo vreme" po slovensko.

V zadnjih vzdihljajih dneva se ladja dotakne pomola v Patri, odpre svoj veliki trebuh in izbruha peščico, ki je še ostala po Igumenici. V trenutku postanemo del mestnega vrveža, sam, zavijem na zahod in že v temi pristanem v bližnjem campu. Utaborim se poleg nemškega para, ki sta vsak s svojo yamahco xt 250, letnik malo čez 70, tu zaključevala svoje 30 dnevno potovanje po grških otokih in Peloponezu. Izmenjamo nekaj mnenj a vidno utrujena kmalu izgineta v šotor. Prav tako jaz, čeprav vidno neutrujen.

Zjutraj začnem pot po obmorski cesti okoli Peloponeza, kilometri tečejo hitro, cesta je ravna in dolgočasna in po kakšnih dveh urah, ko sonček posije v vsem svojem žaru zavijem v hribe. Sem že med zavoji, drsim iz enega v drugega, odpirajo se lepi razgledi, pokrajina divje valovi pred menoj, zavibriram v ritmu enosti z vsem.

Kar naenkrat sem pri templju boga Apolona pokritim z ogromnim šotorom. Visoki stebri izklesani iz kamenja, večtonske kamnite tvorbe zložene kot lego kocke, stvaritev boga ali človeka? Je ta mogočnost le dokaz enosti z bogom, z vsem in vspodbuda za iskanje ponovnega zlitja v enost.

Za naprej izberem pot, ki je na zemljevidu označena z belo črtico (unsurfaced road of good quality). Vmes naj bi bile spet "arheological site", prečkam vasico Figalia, asfalt preide v makedam, najdem ostanke svetišča boginje Athene ograjeno z ograjo in nikjer nikogar. Pri ogromnem starem hrastu s kamnitim zajetjem vode pod seboj, zavijem po cestici navzdol. Serpentine se strmo spuščajo v dolino, rastje vedno bolj sili skupaj, kamnita podlaga je vedno bolj razdrapana in enduristični značaj yamahce se kljub krepki natovorjenosti izkaže odlično. Po nekaj km akrobatskega preskakovanja lukenj, pristanem v dolini in na mostičku čez mali potok zrem v zasuto cesto. Vsega 20m ceste je zasuto, ker jo obnavljajo a ta mali košček je nepremostljiv. Obrnem in še enkrat pretipam luknje med nasutim kamenjem. V zavetju velikega hrasta tokrat počijem in se malo posušim, ker mi je slalomiranje med luknjami in serpentinami dvignilo pulz. In potem po vsaj rumenih (surfaced road) do morja in pri Kalo Nero po bližnjici v camp pri Kalamati. Belgijski par s starim bmw gs 750 je redkobeseden. Prišla sta iz Indije in bila v Pakistanu ravno 11. septembra. V nekaj dneh sta odšla naprej brez problemov, se je pa že čutila napetost in v Pakistan niso več spuščali kar tako. Zelo pohvalita Turčijo, prijaznost in cene, kar me ob tukajšnji hladnosti ljudi in dokaj visokih cenah spravi v razmišljanje. Privoščim si grško večerjo "suvlaki", ob kateri se odločim, da jutri nadaljujem po najkrajši poti v Turčijo in pred šotorom naštudiram pot na zemljevidu ob pojačanju skromne večerje, iz svoje zaloge.

Iz Kalamate čez hrib in po kanjonu proti Sparti je šlo kot v sanjah. Ustavim le za kakšno sliko in pri plezališču na kancu kanjona. Grki plezajo, jaz malo pocedim sline, stlačim srbeče prste v rokavice in se zapodim naprej skozi zadnje vzdihljaje valovitega hribovja. Od Sparte preko Tripolija, Korinthosa, Elefsime pred Atenami, Livadie do Lamie, po ravni neskončni cesti mimo še bolj neskončnih bombažnih polj z mravljinčastimi prsti in bolečo ritjo do lepega obmorskega campa. Poleg "negovorečih" poševnookih sosedov z madžarskim avtom sem edini gost.

Ležeč na plaži se počutim kot puščica, ki se je v letu z nadzvočno hitrostjo proti cilju naenkrat znašla v vakumu brezčasja. Valovanje morja začinjeno z zadnjimi žarki toneče žareče krogle za hribi nekje na drugi strani zaliva, oči pasjega domačina, občasen hrup z bližnje ceste in jaz lovec svojih misli.

Zjutraj odidem brez zajtrka, čez hrib proti Larisi in si ga privoščim na malem prostorčku z lepim razgledom na dolino. Edini kolikor toliko čist, po celi vrsti bolj razglednih in večjih a posejanih z iztrebki, kosi kosti, crkovine in raznih odpadkov. Iz Larise vijugam pod velikim hribom Olimbos in potem spet ravnina do mondene Asprovalte. Prespim v najdražjem in najbolj zanikrnem campu, v mestu spijem najdražje pivo in srečam nekaj grških motoristov, ki ne kažejo nikakršen interes po spoznavanju.

V Aleksandropoliju naslednji dan po težkih mukah najdem pošto kupim znamke in odpošljem kartice, zamenjam nekaj drahem za turške lire in pozno popoldan z erorjem v računskem delu možganov zaradi 75 miljoni turških lir stojim pred Turčijo. Prestop meje traja pol ure, prebijanje od žiga do žiga, za skoraj vsakega moram plačati, zdaj 5 miljonov, pa 2 miljona, kar pobira me od silnih številk in sploh ne vem koliko zapravljam.

Med vožnjo proti mestu Gelibolu odpravljam eror s preračunavanjem valut. Izid je 1 miljon t. lir je vsega 150 sit! Še vedno rahlo zmeden ustavim pred nekakšno knjigarno/trafiko, da bi kupil zemljevid, ker je reklamni s shellove črpalke dokaj površen, že me ogovarjata dva mladeniča. "Imel sem xt 350, ampak ta je lepši, tipata motor, vprašanja kar dežujejo. Že čez kakšno minuto mi pomagata iskati zemljevid po mestu, najdemo komaj za odtenek boljšega a drugega ni in ko ju vprašam če vesta za kakšen camp ali poceni sobe, mi ponudita, da prespim pri njiju. Štirje so v najeti sobici in za enega bo še prostor. Njuna brezmejna direktnost me šokira, zahvalim se in enostavno pobegnem naprej. Šele zvečer s prtljago razpakirano v poceni hotelski sobici sredi pristaniškega mesteca Eceabat, ko sedim v lokalu ob prvih bolj konkretnih grižljajih ta dan in opazujem okolišne domačine, vstopi vame spoznanje, da so tu pač drugačni, bolj odprti, direktni in prijazni. V večini za mrkim obrazom še vedno živi otrok, ko osivel starec brez sramu pogleduje na armaturo motorja, pritiska ročke in z nasmehom ogleduje, kar mu je celo življenj nedostopno.

Na trajektu, ki me zjutraj popelje čez preliv v Canakkale, spoznam drugačno prijaznost. Komaj parkiram, pristopi mladenič. "Hello, save ticket for second control on other said, ship go twenty minutes" hiti razlagati, sprašuje od kod sem in jaz sem tokrat bolj odprt, sprejmem ga blizu – naenkrat ima v rokah vrečko, že odpira parfum in že mi diši roka, "Very good smell, half price for you". Debelo ga pogledam, mirno odklonim, vendar on se je komaj ogrel, po stotem no thank you, je začel z "money problem, thre kids, no food in komaj sem jo popihal na drugi konec ladje. Kasneje sem ga opazil v ladijskem baru, ko je pil neko pijačo in ko sem že speljeval z ladje mi je z velikim nasmehom na ustih pomahal, pokazal na možakarja v uniformi in rekel "second control"!

Iz Canakkal, modernejšega mesta odpeljem naravnost proti Troji. Tu srečam avtubus angležev z vodičem, ki jim vneto razlaga zgodovino in ker je zastonj se prilepim zraven. Ko mi količina podatkov preseže dnevni limit, sedem na klopco se prepustim sončnim žarkom in si privoščim grške mandarine. Skupina se počasi oddalji, ostanem sam sredi kamenja, ki ga je nekoč davno oblikoval in sestavil človek, narava pa dodobra spet razdrla. Kljub izčrpni razlagi zgovornega vodiča, ostaja to zame še vedno samo zelo star kup zloženega kamenja in veliko bolj očaran obstanem ob stvaritvah narave, ki jih tu ne manjka.

Edina stvaritev človeka, ki me je zanimala ta trenutek, je bila cesta, ki pa je nosila ime le zaradi izgleda temne črte zarisane v raznobarvno pokrajino, drugače pa je bila bolj kot ne skupaj zlepljeno grobo kamenje z ogromnimi krpami iz nekakšne bitumenske zmesi visokega sijaja. Ob veliki pazljivosti in nenehnemu poskakovanju sem dosegal hitrost 100 km/h, trpeče razmišljal zraven o cefranju gume na grobi podlagi in potem še bolj presenečen na prvem ostrejšem zavoju ugotovil da ta grobost drsi. Naenkrat sem postal 300-kilogramski plesalec med kolesnicami z uhajajočo ritjo. Tu so avtomobili stari, kamioni še bolj, zato je po cesti veliko olja, podlaga pa visokovpojna. Vseeno z malo več postanki, dobrim kosilom v obcestni restavraciji pristanem v turističnem mestu Ayvalik. Najel sem si bungalov v prijetnem campu ob morju, užival v prekrasnem sončnem zahodu in bil edini turist v mestecu.

Zbudi me sončni žarek, ki se je prikradel skozi malo okence hiške, pozajtrkujem na klopci pred njo in odpeljem naravnost v Izmir.

Po nekaj km starih cestnih muk se iza malega prelaza odpre pred menoj dolina. Vse v meni onemi, pogled izgubljen v ogromnih črnih v nebo štrlečih gmotah železja in betona, premoga, odpadnih saj, žlindre, dima in v temnem lesku velike reke ne najde opore. Dolina se mi zdi neskončna, zdrvim skozi z največjo možno hitrostjo, pozabim na luknje na cesti samo da pobegnem iz te temačnosti.

Kmalu se znajdem v velikem mestu Izmir, po pobočjih okoli mesta so v grozdih razpostavljena naselja, od malih belih hišk, do stolpnic v prav tako svetlih barvah. Zavijem v center, iščem prostor kjer bi pustil motor in po dveh krogih, ko stojim pred hotelom me ogovori izraziti belec. Kmalu najdeva parkirišče, spijeva sok v njegovi pisarni, opiše mi od kod gre ladja za Hios, kje prespati (vmes ponudi, da bi spal pri njem?), ... na koncu me pospremi še na bazar. In začudenj še ni konec, ko izvem, da je predstavnik ene od vej krščanske vere, da je po letih popotovanja spoznal, da mora služiti bogu. Sedaj tu sredi skoraj popolnoma muslimanske države spreobrača ljudi?! Na bazarju sva se razšla, prelevil sem se v mešetarja, prav užival v barantanju ob turškem čaju, zniževal cene do onemoglosti in odhajal z občutkom, da so boljši trgovci, ker če že ne drugega, mimogrede kupiš kaj kar niti nisi kupoval. Zvečer sem že večerjal v prekrasnem starem mestu Cesme od koder gre jutri zjutraj trajekt proti Hiosu.

Pred pisarno agencije sem bil že ob 8h, odprli so ob pol devetih, kupim karto in se zaklepetava z američanko, ki je kupila karto za menoj. Nekaj čez devet na carini ugotovijo, da mi manjka še cel kup papirjev za motor. Papirji romajo iz pisarne do pisarne, cel kup štempljev na raznih papirjih na koncu prigara enourno zamudo. Vkrcam se zadnji in nekaj čez deset odplujemo. Na ladjici nas je vsega kakšnih dvajset, večina Nemci, nekaj domačinov in Američanka s katero sva klepetala v salonu. Uči v Izmirju in ker nima še delavne vize se mora enkrat na mesec pofočkati v tujini. Nekaj časa še govoriva, vedno bolj se zibljemo potem umolkneva in že čez nekaj trenutkov sva vsa bleda zunaj, in tudi večina ostalih. Zunaj močno piha, valovi se vzpenjajo in sicer ne ravno najmanjša ladjica kar izginja v dolinah vmes. Ples med besnečimi valovi traja kakšno uro in prav uživam. Ko sem bil enkrat zunaj je slabost izginila, prav tako pa tudi sogovornica.

Po carinski mučilnici (Evropa welcom!) sem najprej opral precej nasoljen motor, ugotovil, da ladja za Atene danes ne pluje zaradi premočnega vetra in dobil v turist office od "prijazne" uslužbenke spisek sob za spanje s telefonskimi, brez naslovov. Nič več presenečen, zakrožim malo po mestu, ogledujem si stare stavbe ljudi in ne vem če sploh kaj iščem. Potem me nek občutek ustavi pri reastavraciji na robu mesta, vstopim in doživim prijazen sprejem mladenke Ane v tekoči angleščini. Pokliče okoli in mi najde najcenejšo sobo in potem ko zaradi vetra postanem ujetnik tega otoka postanem redni gost. Čez dan spoznavam otoček, ko se stemni grem na pozno kosilo in klepet. Vsi v italjanski restavraciji znajo angleško in tja do devetih, ko začnejo dobivati prve goste klepetamo.

Na jugu otočka zapeljem po napotkih Ane skozi malo vasico in ustavim pred prelepo plažo iz črnih kamenčkov. Menda so ostanki vulkana. Vspnem se čez malo vspetinico in na drugi strani se odpre dolga črna črta med valovitim morjem in visokimi navpičnimi stenami iz trdnega konglomerata. Kamenčki so zaradi svoje črnine topli in zleknem se v to toplino. Sam sredi te veličastne stvaritve narave, kot na kakšnem zapuščenem otoku, se prepustim šumenju valov in pišu vetra nekje na robu sten. Opazujem neprekinjeno gibanje morja, valovi se eden za drugim valijo in izgubljajo na črnem kamenju in izgleda, kot da prav nič ne miruje. To isto morje je s prelaza na vrhu hriba popolnoma mirovalo. Bilo je mirna modra ploskev, preprosto morje, in vse to gibanje v njem prav z ničemer ne spremeni tega. In mar niso naša življenja prav tako le valovi v morju kozmosa, ki se neprestano gibljemo, spreminjamo a kozmos ostaja le kozmos. V sebi čutim mir in energijo, ki me žene v to iskanje izgubljenega, spominjanje pozabljenega stika z enostjo ki je ljubezen.

Sonce je že zelo nizko, ko se odpravim nazaj, med že domače obraze na široke rezance z gobami in čudovito omako. Za jutri si izberem sever otoka, ki je menda bolj neturističen in ga niti Ana ne pozna najbolje. Seveda če ne poneha veter.

Vspnem se po osko zavitih serpentinah nad mesto na široko planoto, z vetrnicami ki v močnem vetru pridno pridelujejo elaktriko, mene pa prav ta vetr premetava po cesti. Ko se začnem spuščati proti severni obali, se umiri, odpre se prekrasen pogled, rumeno oranžna pokrajina z zelenimi borovčki in belimi skalami vmes, valovi iz doline v dolino. Cesta preči pobočje pod širokim vrhom planote se spremeni v makedam in strmo spusti do obale. V ustju male rečice, ki je seveda brez vode je mala modro bela cerkvica,pod njo pa se visoki penasti valovi kot gore rušijo na obalo in tolčejo v strma pobočja ob zalivu. Na peščenem uvozu zavijem proti njej, prvo kolo se ugrezne v mehki pesek in že izstopam z motorja v teku. Smeje poberem in parkiram motor in grem peš do cerkvice.

Po približno 20 km makedama pri vasici Egrigoros spet srečam asfalt. Tokrat me preseneti s popolnoma negrško kvaliteto, oprijem je odličen, drsim iz zavoja v zavoj, ki so ostri in si sledijo v kratkih razmakih, ker je teren izredno razgiban. Zato je hitrost dokaj majhna, pa vseeno vsake toliko časa s škornjom podrsam po podlagi. Ne ravnam več ogledal, ki jih pri vsakem notranjem zavoju obrne rastlinje, ki sili v cestišče, niti me ne moti tolčenje po čeladi, ne razmišljam o možnih trdih vejah, kot bi me božale dolge grive trave in vejice brnistre. Vmes na izpostavljenih grebenih vsake toliko časa ustavim in se predajam čudoviti pokrajini, da vsaj nekoliko združim to kombinacijo odlične ceste in prelepe pokrajine.

Kar naenkrat sem spet na jugu otočka, na cesti, ki mi je že znana, v misli se prikrade spomin, da tu drsi in kot da bi pričakoval, takoj v prvi serpentini nad vasico Vesse spoznam ves sijaj in gladkost. Pristanem na kolenih, motor se odsanka nekaj metrov naprej, meni pa se spet smeji. Dan padcev, da se razumemo, lepih padcev, se konča brez posledic na meni, ker nosim obleko s ščitniki, ne vem pa kako bi to preživel katerikoli grk, ker nihče ne nosi niti čelade. Kaj dosti se ne pozna niti motorju, le zaščitni okvir, ki je opravil svojo funkcijo se je malo zavil.

To noč prespim na ladji med plovbo proti Atenam. Po pristanku si privoščim zajtrk na samotni plaži kakšnih 20 km pred Korinthosom in nadaljujem proti Patri. Na tričetrt poti imam dosti ravnin in zavijem v hribe proti Kalavriti. Cesta se v strmih serpentinah dviga po robu doline in z vsakim zavojem se odpirajo lepši pogledi, čeprav sta oba hriba, ki se dvigujeta nad dolino eno samo ogromno pogorišče od lanskega požara. Kri spet zakroži po žilah, polenjene možganske celice pa se vklopijo malo prepozno. Sem že mimo črpalke, ko mi utripne lučka "kje si že preklopil na rezervo"? Obrnem in natočim 19,3 l v rezervoar, ki drži 20 l.

Nad mestom Kalavrita je smučišče pobeljeno s tanko plastjo snega, ki ga je prineslo ob zadnji fronti, je tudi bolj hladno, brrr, aklimatizacijska tura za domače kraje.

Pozno popoldan imam v žepu potrjeno povratno vozovnico in pozno ponoči odplujem proti Trstu. Spet noč na foteljih, dopoldan se v Igumenici vkrca nekaj slovenskih turistov, vendar ostanem v varnem zavetju tujca. Nekako se mi ne da govoriti tja v en dan, raje s kriljenjem rok komuniciram s sirijcem, ki gre delati v Nemčijo. Pošljeva z mojega telefona SMS bratu na Norveško a ne odgovori, kasneje pa ga v Trstu zadržijo cariniki. Verjetno sploh ni imel pasuša in vprašanje če ni prisilno odplu nazaj ali pristal v kakšnem centru za begunce. Spreleti me srh, kako lahko mala knjižica določa svobodo ljudem.

Sledila je še najbolj mrzla vožnja do Ljubljane po znanih zavojih stare ceste in ...

LP Climber

[Climber]

quote:

Sej boš pisatelj ratou, če ti u delavnici spodleti. Samo še s in z-je morta s Climberko pošlihtat! Ti to nam mal za foušijo, a?

Lojzi ma vas rad

Ni problem v s-jih in z-jih, ampak v tem da forum ne podpira sumnikov, besedilo pa je napisano v wordu. Ce bo Nois to objavu med potovanji, bodo pa verjetno vneseni. Sprejemam pa tudi narocila in posljem izvod po mailu - za sokec seveda.

LP Climber

Uredil - climber on 06/11/2001 17:23:03

[kekec III]

quote:

Kekec3...pa dej še ti memoare objavi.Sej ta topic je vendar temu namenjen.Obljubim,da ga jih bom z veseljem prebral.

PS:kot igralec si se že potrdil...poizkusi še kot pisatelj

Klimbra....samozavest serijsko

Bom -če obljubiš ,da jih ne bo brala moja žena-reva še vedno misli ,da sem igral v otroški verziji Kekca in ne v porno ...(pohotna Pehta )

LP

P.S.