Fantazijski vtisi

[Climber]

POGLED V PRIHODNOST

"Se naprej se bo nadaljevalo soncno in toplo vreme. Pihal bo rahel ..." . Enakomerni glas radijskega napovedovalca je dramil zaspane mozganske celice in kljub zgodnji uri ga je bilo prijetno slisati. Skocil je pod tus, da spere se zadnjo lenobnost noci, pozene kri po zilah in ze je razmisljal, kam. Tokrat se je odlocil dolociti bolj natancen cilj ali vsaj razdaljo, da se ne ponovi zgodba prejsnega vikenda ko je ze na vrsicu ujel prijatelje, ki so ravno odhajali na zur v Bovec. Pustil se je pregovoriti in tako je v celem prelepem vikendu naredila vsega 350 km in se to zelo na silo.

Ob cajcku in francoskih rogljickih, je zozil izbor na morje ali Dolomiti. Svetloba jutranjega sonca, ki se mu je iza strehe pognala naravnost v obraz mu je narisala velik nasmeh na lica.Oh kako je ljubil taksna jutra in trdna odlocitev, da gre v Dolomite in ne zakljuci dneva preden se pod kolesi ne zvrti vsaj 400 km je se podzgala dobro voljo.

Zlozil je malico v tank torbo, pregledal ce so vse potrebne malenkosti v njej, navlekel nase usnje in stopil v garazo. Odgrnil je pregrinjalo in ko mu je roka zdrsnila po svetlecem laku si je zamrmral, "danes ga bova pa zgala, kaj stari!"

Do mejnega prehoda Ljubelj je sel pocasi. Da segreje motor, gume, obcutke, pa tudi sonce se ni ogrelo jutranji hlad. Ravno je vlekel pasus iz zepa, ko je doneci zvok prihajajoc iz tunela, zvabil pogled v vzvratno ogledalo. Crni monster s crnim jezdecem se je ustavil za njim, snel celado in ... Kri mu je pognalo po zilah, nerodno je odzdravil na njen pozdrav, pobasal pasus in odpeljal.

Sele vrvez vasice v vznozju ga je zdramil in postavil nazaj na motor. Serpentine do sem kot, da jih je presanjal, zdelo se mu je da je rahlo omoticen, zato je zavil na stransko cesto in ustavil ob vaski gostilnici. Dober zacetek, si je rekel, ze po nekaj kilometrih v gostilno. A ni slo drugace, ta caj je potreboval.

Sonce, se je ze spuscalo kot bi nalasc iskalo cim lazji dostop do oci, pa ga ni kaj dosti motilo. Opit od okolisnje lepote, gibanja skozi zavoje in kipecih obcutkov je tistih nekaj sekund oslepljenosti, na koncu vsakega desnega zavoja sprejemal kot darilo. Od polurnega postanka ob caju do tu je bilo nekaj vec kot 400 km. Dolgih ravnin, preskakovanja kolon, ostrih zaviranj a najvec uzivaskega drsenja skozi zavoje. Bil je tu, v sebi. Bil je tam, ko cutis zeljo brez pricakovanja, ko ni vec slabo ne dobro, ne vroce ne mrzlo, samo je. Preprosto najvec kar lahko je.

Na prelazu, sedec pred koco je ujel se zadnje soncne zarke. Cutenje lepote, ki je pronicala skozi oci in pisala verze miru, je zopet odgrnilo list na katrega se je zapisalo jutranje srecanje. Nemir se je pocasi vracal, oblike so rasle iz misli, vprasanja brez odgovorov, dvomi, prav - narobe svet je vstal in ga objel.

Bil je zgodenj za motoriste, zelo pozen za planince in nemogoce glasen za turiste. Odhodi s prelazov so mu bili vedno prijetni. Vzges in odpeljes, med spuscanjem se ima motor dovolj casa ogreti brez napora in ni ti potrebno nositi mrkih pogledov planincev ali turistov iz zaspanih sob. Ni maral motiti drugih po nepotrebnem. Spomnil se je, ko je nekaj let nazaj sam spal na prelazu paso di Sella. Ze v jutanjih urah sta se s soplezalcem kar oblecena zavlekla v spalke pod balvane nametane po travni ravnici. Celodnevno plezanje in neskoncni sestop jima je spil vso energijo in komaj sta legla ze je umrl svet okoli njiju. Potem pa ze po kaki uri ali dveh vesten nemski turist nekaj metrov stran segreva v peklenskem truscu svojo zverino.

Ravno mu je skozi misli tekla reka kletvic iz pred nekaj let, s parkirisca koder se je ves zamisljen ustavil je gledal prve hise malega mesteca, kar naenkrat pa je slisal, cutil. Je mozno, je res tu, ta zvok je bil kot bi ga poznal ze od nekdaj, planil je mimo njega, srecala sta se z ocmi, morda za sekundo. Potem je izginila v serpentino in slisal se je le se zvok, ki je sledil v ostre kljuce zaviti cesti.

Pocutil se je kot pijanec, ki na vsezgodaj zjutraj zvrne liter pelinkovca. Zdrznil se je, sploh ni opazil, kdaj je vstal. Zdaj se je zavedel, da stoji ob robu ceste kot kak stopar s popolnom butastim izrazom na obrazu, ker ne ve kam bi sel. V zraku je lebdel sepetajoci glas: "pojdi, pojdi, ujemi jo, ...". Ze je tlacil stvari v kovcek, ko se je oglasil razum:" Daj ne nori, ves koliko je takih motorjev in na teh motorji so vsi v crnem ti pa si delas utvaro, da je prav ona".

Vseeno je rabil vsega pol minute in ze je drvel proti mestecu. Po glavni in edini ulici je sel po polzje in s pogledom skeniral okolico. Povsod polno ljudi, trgovine polne zanimivosti, vendar oci so bile obcutljive le na eno samo obliko in ko je mestece ze izginjalo za prvimi ovinki, mu ni vedel vec niti imena. Cesta je bila ravna, pa je vseeno vozil pocasi, zatopljen v svoje misli. Kot bi se sestavljal, koscek za kosckom, se je vracal nazaj v tukaj in zdaj. Cesta kot bi zacutila je v ostrih zavojih zavila navkreber.

V telo se je vrnila proznost, vsa cutila so se zbudila. Zlit s strojem pod seboj se je zapletev v ljubljenje z zavito crno kaco. Cutil je vsako se tako nepricakovano grbino, vsak najmanjsi zdrs, nerodno zakljuceno serpentino, luknjo v asfaltu,... Vse je sprejemal kot izivalni dotik ljubice, vse se je zlivalo v eno samo celoto.

Po treh dolinah in kdo ve kolikih serpentinah, ga je na kriziscu pred mestom Canazei, cakalo novo presenecenje. Pravzaprav ni vedel ali je opazil ali zacutil. Takoj za kriziscem je ustavil na robu in trenutek za tem sta se ze rezala, objemala in skakala kot dva razposajena otroka. "Ti, prav tu, od kod?" so dezevala vprasanja, ki niso potrebovala odgovorov. Le smeh, veselje, radost, vse ostalo ni bilo pomebno.

Po dveh dneh si je privoscil prvo zaresno kosilo in ko sta narocala je sele opazil, da je hrane vec kot potreben. Pogovor je tekel sam od sebe, nikoli nista potrebovala uvodov. Energija je sama stekla med njima kot bi se pogovarjali dve odprti knjigi.

" In ti si spregledal tak namig, kot je dvojno srecanje? Kaj je s tabo si slep? Ves, da je nisi srecal prvic za tunelom, cutis kako te energija vlece, potem ti sledi 500 km in ti se prepricujes, da je naklucje? Pa prav ti, ki dobro ves, da nakljucij ni, da ima prav vsaka najmanjsa stvar na tem svetu namen?", ga je zacuden, ze skoraj osupel spraseval Dotore. Tako je klical starega prijatelja, enega redkih, ki ga ni zapustil, takrat ko je izstopil iz zivljenja po vzorcu sveta in si stem prisluzil obilo graje, nasprotnikov in celo sovraznikov.

"Vem, vem. tako prekleto slep sem, da mi je ta vedno ponavljajoci vzorec postal ze skoraj vsec. Ze nekaj mesecev je kar sem prvic srecal te oci. Pognale so mi strah v kosti, ker so mi prisle tako brez tezav povsem blizu. Strah, ki ga spoznas, ko enkrat zazivis svojo resnico, ko se objemas s svojo svobodo nisi pa razcistil z vsemi demoni v sebi. Kot bi bil ptica, ki se je osvobodila vezi zemlje. Letis a ne upas vec pristati. Poznas mojega demona, ves kako hitro se predam z vsem svojim bitjem taksnim ocem zato poznas moj strah. Zato si pravzaprav tu."

Med tem je natakar prinesel hrano. Mamljivi vonj ju je za trenutek obdrzal v tisini, a le do prve potesenosti lakote.

"Ravnokar me je presinilo."

Se ni mogel vec zadrzati Dotore in je nadaljeval s hrustljavimi krompircki v ustih.

"Oba sva tu vsak s svojim begom pred necem. Lahko se jokava drug drugemu, si podajava usmiljenje, ali pa ...?"

Nadaljeval je sam, med tem ko je Dotore v usta nesel se zadnje grizljaje.

"Si priznava, da beziva samo pred seboj in da nikdar, nikoli ni obstajalo popolnoma nic in nihce zunaj naju, pred cimer bi morala bezati. Pravzaprav beziva pred svojimi strahovi in se prepuscava svojim lenobam!"

Kako se je njun pogovor z leti spremenil. Vcasih sta si podjajal vsak svoje znanje in modrost, usklajevala razhajanja. Sedaj sta dopolnjevala drug drugega v eni in edini enosti, ki sta jo cutila oba. Morda se je kdaj prej zgodilo, da sta se razsla utrujena od besed, zdaj sta postajal vedno bolj ispolnjena.

Dan sta zacela kasneje kot ga je ponavadi sam. Seveda sta se poslovila k spanju tudi sele v jutranjih urah. Tiho vsak v svojem miru sta pojedla zajtrk, potem pa ogrevanje gum, motorjev. Pocasi vsak v svojem ritmu pa vseeno dovolj blizu sta drsela proti cudovitim dolinam in strmim prelazom, ki jih je sonce ze krepko obliznilo s svojo toploto. Dotore je svoj ritem pospesil, pocasi mu je uhajal, on pa je se kar cakal. Na prave obcutke, misli. Sledil je zavojem in piki pred seboj, kot da ga tisti njegov pravi jaz caka na naslednji ravnini. Potem je prislo kot vedno, samo od sebe. Ples dveh pikic svetlobe, ki je zakrit vsem zemeljskim ocem. Nevidno zavit v plasc zakonja, pravil, locenosti in le redko kdo je, ki bi opazil prepletanje, usklajenost, dopolnjevanje, resnico – enost z vsem v sebi in okoli sebe.

Tik pod vrhom drugega prelaza, je Dotore naenkrat upocasnil. Sinil je mimo in kot bi priletel v steno ga je prevzel obcutek tesnobe v prsih. Za naslednjo serpentino je ustavil ob robu in pocakal. Spogledala sta se z roko na prsih in bilo jima je jasno. Nekaj se dogaja, obcutek je preplavil oba, le sijaj v oceh Dotoreja mu je bil neverjetno miren. Sam je cutil pritisk strahu in nemira. Nadaljeval je prav pocasi, negotovo, cez prelaz in navzdol. Na vecjem parkiriscu nekaj zavojev nizje ga je cakal Dotore, ki je sel naprej. Nasmeh in mir v oceh, ga je vsaj malo umirjal.

"Ne vem kaj mi je. kar tisci me tukaj v prsih, podobno ves kot takrat, kadar..."

Prekinil ga je.

"Ni potrebno toliko govoriti. Tukaj grem jaz naprej sam, proti domu, tebe pa mislim da tamle na klopci caka nekdo s katerim se ze dolgo isceta!"

Nataknil je celado, zamahnil v pozdrav in odpeljal.

Takrat se je v celoti zavedel namena vsega. Vsak zavoj, barva, drevo, gora, clovek, ki ga je srecal ob poti do sem, je imel nek pomen. In srecanje z Dotorejem, vsak pogled, izrecena beseda in tisina med njima je govorila to kar je potreboval.Skozi misli mu je kot opozorilo spolzelo: "Ce svoje sanje prepustis strahu, ne bos nikoli spoznal kako resnicne so!"

Vzgal je motor in zapeljal naravnost proti njej. Proti ocem, ki so ga iskale.

Eni so srecni drugi pa trezni

LP Climber

Popravil/a - climber on 16/02/2002 16:33:53

Popravil/a - climber on 17/02/2002 14:19:21

Popravil/a - climber on 19/02/2002 12:49:53

Popravil/a - climber on 25/02/2002 11:14:22

Popravil/a - gregs on 27/02/2002 02:54:36

Popravil/a - gregs on 01/03/2002 11:46:17

[Gregs]

Climber je zakljucil, vendar bo nadaljeval Gregs.

NADALJEVANJE POGLEDA V PRIHODNOST

1. poglavje

Dottore je v vzvratnem ogledalu videl le še Guruja (kot je ljubkovalno imenoval svojega starega prijatelja), kako se je z iskricami v oceh priblizal svoji veliki ljubezni in v naslednjem trenutku sta se obe telesi zlili v popolnosti, predanosti trenutka, ki se jima je po toliko mesecih koncno udejanil. Pri sebi je cutil toplino, ki ga je obdajala, saj je po dolgem casu zacutil vseobsegajoco ljubezen. Oci so se mu za hip ovlazile... Prijatelju je privoscil sreco iz vsega srca. Redkokdaj se zgodi, da clovek ujame pomene dogodkov in jih zlozi v smiselen, razumljiv in uspešen mozaik.

Pri tem je pomislil na svoje zivljenje. Njegov mozaik vsekakor ni bil pravilno zlepljen. Ze to, da ga je nevidna sila gnala v Dolomite, medtem ko je pustil za seboj kopico problemov, je dalo vedeti, da nekaj ni v redu. Tolazil se je, da mu je to pac namenjeno... in pri tem je ostalo, saj ga je v trenutku premamila lepota narave. "Se prekmalu mi bodo misli spet usle nazaj na probleme", ga je presinilo, "zato bom raje uzil lepoto ovinkov. Saj vem, da to ni pravilno, vendar drugace ne gre."

Cesta ga je vodila navzdol, zato ni pretiraval z dodajanjem plina, poleg tega pa se ni cutil pravega obcutka za plavanje iz ovinka v ovinek. Bila je to pot iz Canazeia proti Predazzu. Lahko bi se odlocil za krajso varianto na poti domov cez Passo di San Pellegrino, ampak se je raje odlocil za daljso varianto: cez Passo di Rolle in Passo di Cereda. Tako je imel na poti domov dva prelaza namesto enega. Cesta se je kmalu zravnala in do Predazza je pocasi lovil svoj tempo, ki je postajal iz ovinka v ovinek hitrejsi in bolj izpopolnjen. Kmalu je prisel do razpotja, kjer se je cesta odcepila na Passo di Rolle. Sel je skozi mnogo krizisc, kot ze tolikokrat prej, vendar pa ga je pri tem na prav cuden nacin zbodlo v obmocju pleksusa. "Saj to ni mogoce," je pomislil, "pa ravno tu!" Pomislil je na tisto smucanje, kjer je spoznal njo...

2. poglavje

Najprej se je se zasmejal sam pri sebi, vendar smeh ni bil najbolj pristen. "Saj sem dojel, zakaj naju je splet dogodkov pripeljal skupaj. Bila sva si namenjena, da eden drugemu razloziva pomen najinih vzorcev in eden izmed njih je tudi ta, da mi je razodela pomen nematerialnega cilja. Vendar miru ne cutim..." Spoznal jo je na smucanju, dobesedno po nakljucju, bi se lahko reklo. Ko jo je prvic videl, si niti misliti ni mogel, kaksen pomen bo imela v njegovem zivljenju. Na zacetku ga niti ni zanimala in ji ni posvecal pozornosti, bila je le ena izmed mnogih v valovanju ljudi. Niti v diskoteki, kjer je bilo vzdusje bolj intimno, se ni zanimal zanjo. Je bilo toliko drugih ljudi, predvsem zensk, s katerimi je zelel plesati. Oh, kako je ljubil ples... cisto nasprotno od Guruja, ki se ga je branil kot hudic kriza. "Heh", si je mislil Dottore,"bi bilo pa zanimivo videti Guruja v tem trenutku. Kako bi ves trd od groze obsedel na stolu, medtem ko se v krogu pred njim odvija to senzualno zlitje dveh gibajocih se teles, napol ekstaticno, v svojem, drugim nedojemljivem svetu, v katerem obstajata samo dva, vsi ostali so samo delcki slikic, premikajocih se v usklajenem ritmu, dalec, dalec stran od sredisca, kjer vladata samo glasba in zavedanje razumevanja gibov soplesalca." Takrat je Dottore v diskoteki cel vecer cakal le na neko drugo dekle, katero je poznal ze od prej in je vedel, da ko bosta prisla skupaj, bo celotno plesisce gledalo samo njiju. Vedel je, da bo ta ples diabolicen, pa ceprav bosta skupaj odplesala samo eno skladbo. Vedel je, da bo na koncu plesa tako utrujen, da bo lahko samo se sedel, a vendar si je plesa z njo neskoncno zelel. In ko so se silnice koncno zdruzile in ju privedle na plesisce, se je inferno zacel. Na zacetku nekaj neskladnih gibov, vendar bolj ko so se postave zacudenih, a vedno bolj navdusujocih gledalcev, izgubljale v njuni zavesti, bolj ju je odnasalo na njima poznane visave. "Ta ples je edino primerljiv s popolnim nagibanjem ovinkov, kjer so sile optimalno porazdeljene in obcutki bozanski, nezmotljivi, takrat, ko vozis svoj sanjski krog," si je mislil. Tisti vecer se ni zavedal, da ga opazuje tudi ona. To je izvedel mnogo kasneje, na zadnji dan smucanja.

Bil je prekrasen dan, tak, kot so vsi, ko je konec lepih trenutkov oddiha. V njegovem primeru pa je bilo, kot da bi narava zelela poudariti pomen tega poltedenskega oddiha, ki mu je za vselej spremenil potek zivljenja. Ze prebujanje jutra je bilo nenavadno mirno, vendar je v srcu cutil prijetno toplino. Ko je koncno odprl oci, se mu je v pogled najprej zarisalo visoko gorovje, ki je bilo resda premalo prekrito s snezno odejo, a obsijano z neznimi soncnimi zarki. Cez nebo so v mirnem spokoju lebdeli puhasti oblacki, ki so v rahlem vetrcu spreminjali svoje oblike, in v dolocenem trenutku se mu je zazdelo, da je zagledal oblak v obliki angela. Pomel si je oci, jih na siroko odprl ter se rahlo dvignil iz postelje, da bi se preprical, ali vidi pravilno, vendar je bilo ze prepozno. Pogled je dojel samo se oblake. Zamahnil je z roko in si mislil, da ima privide ter se pocasi ulegel nazaj. V tem trenutku ni dojel, da so se v njem ze zaceli procesi, za katere niti v svojih najbolj norih sanjah ne bi mogel videti pomena. To so bili obcutki, ki so ga nevidno vlekli k njej. Ceprav sploh ni mislil nanjo, je neka nevidna sila ze pletla mrezo, v katero se morata dva zaljubljenca ujeti...

3. poglavje

Vstal je lahkotno, brez obotavljanja, kar je bilo zanj drugace skoraj neverjetno. A kdor ga je res poznal, je vedel, da brez tezav vstane samo v primeru, da gre smucat ali pa se vozit z motorjem. Vse ostalo je ze stvar kompromisov, obotavljanj, zavlacevanj in zamujanj. S prijatelji je pospravil vase obilen, skoraj kraljevski zajtrk in nato pospravil celoten apartma ter se pripravil za odhod domov, z vmesnim postankom na zadnjem smucarskem dnevu podaljsanega vikenda. Ko je sedel v avtobusu, se je pocutil bajno, kljub temu, da se je zakljuceval enkraten oddih. Gledal je skozi okno in opazoval poigravanje soncnih zarkov z naravnimi lepotami, ki jih ni bilo malo na poti. Zacutil je, kako svet okoli njega izginja iz zavesti, kajti kmalu ni slisal vec ostalih potnikov. Ostal je sam, v svojem svetu, v katerem sta vladala neizmerna lepota in obcutek radosti, vse ostalo je bilo nekje dalec stran. Spanec ga je tako za kaksno uro odnesel na svojih krilih in ga vrnil nazaj med preostale prijatelje in potnike sele tik pred koncem vmesnega postanka na smuciscu. Prijetno utrujen od dremeza se je pocasi pripravil za smucanje. Zacutil je, da zeli ta dan smucati kar se da hitro, zato se je tudi odlocil, da bo smucal le s svojo prijateljico, ki je bila prav tako hitra kot on. Brzela sta po strminah, kot bi ju preganjal sam hudic. A uzivala sta vsak meter svezega snega... Ker pa vsako zivo bitje potrebuje energijo, sta kmalu zavila v gostilno na zasluzeno kosilo. Tam jo je zagledal...

Sedela je s prijateljicami in zivahno klepetala. Ne bodi len, je Dottore prisedel in se vkljucil v pogovor. Kmalu sta bila na isti valovni dolzini in z vprasanji spodbujala eden drugega. Vendar se je dan ze prevesal v popoldne in cas je bil za odhod proti domu. Tik pred vstopom v avtobus je Dottore bezno pogledal na goro v ozadju. Ni mogel verjeti svojim ocem, kajti pred seboj je zagledal tako kristalno cisto, umito nebo, goro pa obsijano s popoldanskim soncem. Cutil je, kako bi v tistem trenutku lahko goro prijel, tako blizu je delovala. Mislil si je: "Poleti pa pridem sem se enkrat, seveda z motorjem. In upam, da mi narava nameni se enkrat tak pogled, kajti to ni nakljucje. Tukaj, na tem mestu, je nekaj posebnega!" In ni se motil...

Zavil je levo, proti Passo Rolle, po cesti, kjer se je enkrat ze vozil... kot potnik v avtobusu, pozimi. Razmisljal je, ce se bo spomnil kaksnega ovinka, a mu je kaj hitro prisel nasmesek na usta. "Ejejej, si pa res ze star... saj si takrat ja spal!!!" Torej je avtomaticno vkljucil mentalno rezervo, a se vseeno s spostljivo hitrostjo zapodil v ovinke. Cutil je, kako gume drzijo na izvrstnem asfaltu in vsak ovinek mu je prinesel dodatno zadovoljstvo. Z vsakim dodatnim ovinkom je postajal predrznejsi. Mentalna blokada se je topila, vozil je kot v transu. Ovinki so padali eden za drugim, avtomobilov prakticno ni bilo, njemu pa so krila rasla. Kmalu je zacutil, da se prakticno sploh ne zaveda, kaj je prevozil, vedel je le, da neznansko uziva. In uzitek je samo se narascal... Pocutil se je kot bog, nedotakljiv, glavni! Kazen je kmalu sledila. Kar je iskal, to je dobil. Ko je ze mislil, da bo naslednji ovinek le se eden v mnozici, se je zgodilo. Na sredini hitrega, a relativno nepreglednega ovinka, ga je cakal nanos peska. Opazil ga je prepozno in za korekcije ni bilo vec casa. V trenutku, tik preden je zapeljal na pesek, ga je presinilo, kako neznansko majhen je. Tako, kot je prej mislil, da se mu nic ne more zgoditi, ker je on vodilo vsega, tako je sedaj cutil, kako se nekaj igra z njim. Pocutil se je neskoncno nemocen, upal je le, da to ni konec. Ni bil. Nekako se mu je posrecilo obdrzati motor v pokonci, vendar pa je naredil kmetom uslugo, saj je razril pol njive. Ko je motor zrinil do ceste, si je oddahnil. "Ziv sem. To je najpomembnejse." Ni se razmisljal, kaj mu je zivljenje hotelo povedati s tem, saj je bil prevec pretresen. Ko je le nekako ocistil motor zemlje in preveril vse vitalne dele, je ponovno zapeljal na cesto. Tokrat obcutno pocasneje je vozil proti vrhu. Preden pa je dosegel vrh, ga je preplavil obcutek lepote, ki si ga ni znal razloziti. Vendar nerazumevanje ni trajalo doglgo kajti ko je prispel na vrh, ga je cakala pogleda na goro, tocno taksen, kaksnega je ze videl enkrat. Ponovno je pred seboj zagledal tako kristalno cisto, umito nebo, goro pa obsijano s soncem... Pogled, ki mu je misli ponovno prenesel drugam...

Popravil/a - Gregs dne 14/04/2002 ob 02:05:52

[Gregs]

Mimogrede: tretje poglavje je na vpogled postavljeno... PEPE in ostali ljubitelji branja, tukaj imate...

----------------------------------

Kuhanje je kot zenske: malo odvrnes pozornost stran, pa imas ogenj v strehi.

[Pravokotar]

Ojej fanta, kaj pa počneta?? Zdaj pa še jaz čutim nujo, da bi malce smetil. No, pa bodi, čeprav moja današnja zgodba nikakor ne sodi v ta topic. Ampak zarisati jo kam drugam se mi tudi upira. Bodo že moderatorji opravili svoje. Nekako takole gre:

Že dolgo ni nobena roka ljubeče obrisala prahu z okenske police.

Na mizni plošči sivkast kolobar. Spomin na vazo s tremi rdečimi vrtnicami. Zakaj so že bile tri?

Slabo zaprta vrata.

Prevrnjen stol in poleg njega nesmiselno mehke gube svilenega šala. Nikoli uporabljenega.

Okameneli odtis trenutka, ko se je z reskom pretrgal zastor nad zadnjim dejanjem predstave in sta se prihulila vsak na svojem okopu. Brez diha, da ne bi začutila vonja po drobcih spomina, ki so v počasnem plesu sedali na tla. Negibno. Prežeč na napačne poteze.

In v praznino med njima je deževala tišina.

To bi bilo ta hip vse. Blame it on Tanja Cegnar.

PEPE

[Gregs]

PEPE, kratko, a jedrnato... Kot da bi opisal mojo soboto, ko sem pospravljal cel dan... ampak nedelja je bila pa ze malo drugacna... poleg pucanja se voznja z motorjem... torej Tanja nic vec kriva...

----------------------------------

Kuhanje je kot zenske: malo odvrnes pozornost stran, pa imas ogenj v strehi.

[Pravokotar]

Seveda ne, Gregsi. Uboga Tanja je samo dobrodošel dežurni krivec. Mislim, da nama je to obema kristalno jasno.

LP, PEPE

PS.: madona je včasih težko malat smejkote

[HHV]

Lepo!

[Pravokotar]

Lepo? Kaj, kje, sem kaj zamudil Hecam...

Horjo, občutek imam, da si faca. Ali si opazil, da imava enake mopede, da sva se skoraj istočasno vključila v MS in da sva skoraj ista generacija. To zadnje me malo grize.

BTW, kako je šlo na izpitu?

Zdaj je pa res že tvegano, da me kdo zradira s tega topica. Torej:

včeraj sem se malo sprehajal s svojo zaenkrat branjeno mi Suziko. Vtisi so bili FANTAZIJSKI. Upam, da sem prelisičil stroge moderatorje.

LP, PEPE pa tudi , skoraj

[Gregs]

PEPE, ti si ze sprejet v bratovscino fantastov... torej lahko pisis, kar zelis... eheheheeh... pa Horjo tudi....

----------------------------------

Kuhanje je kot zenske: malo odvrnes pozornost stran, pa imas ogenj v strehi.

[Pravokotar]

A v bratovščino? Pa kar fantastov Joj dečki, da me mama vidi.. Zakaj mi pa tega nihče prej ne pove? In kdaj bo svečana inavguracija? Hočem dooooolg program z belo oblečenimi golimi deklicami. In miniaturne zamorčke, ki bodo odganjali namišljene muhe. In umetelno zamišljene gorske studence, po katerih se bo pretakalo rujno vince in multisola. In jato brhkih, nedavno osvobojenih suženj, ki nam bodo v belih dlaneh kot v lokvanjevih cvetovih nudile slastna okrepčila. Umetnost branja želja iz oči je seveda zaželena. No, pa recimo par gladiatorjev, ki bodo dirkali med dvema semaforjema, kot da bi bilo od tega res kaj odvisno. Nič se bat, se bom še česa spomnil. Aja, mokre motosvetove majčke, to ne sme manjkat.

In odpujsal je domov, PEPE

[HHV]

skoraj ista generacija. To zadnje me malo grize.

BTW, kako je šlo na izpitu?

- Jebi ga. Je treba grizt nazaj, pa je mal bolš..

- Trema ko v gimnaziji pri matematki, rezultat 5 x 2 (2 izpita), čas piflanja cca 2h. Pa sej ni glih en big deal!

LP by Horjo