Okoli Kure

[gody01]

Sem že vedel, da hrvaških cest ne bomo šparali. Gody se je zagnal tja v Kotarske ovinke.

To bo Danči, jaz sem vozil lepo počasi za vami.

[Brrrm]

Čisti dokaz, da se na čelu ne dogaja nič:

* No tu vmes fali nekaj kar je videl le Gody in nekaj Hrvatov s takimi :eek: okami. Včasih so se mi zdeli čisto normalni ljudje.

Ta dan sem pa imel same probleme s to Lepo njihovo.

Skratka Danci in Brrrrm sta za mitnico lepo užgala po gasi, da ju ni bilo več videt, jaz sem pa še rokavice zapenjal. Ko štartam, mi Gody pokaže naj grem naprej. In ga šibam. In prevozim odcep za Trst. Naenkrat opazim v ogledalu Godya na izvoznem pasu. Kaj storiti? Kje hudiča obrnit na tej jebeni cesti? V trenutku pade odločitev. Priklučni pas na avtocesto je fraj, nikjer avta, policije, ... . Torej bog se usmili moje duše, žandarji pa moje denarnice in hajdi v enosmerno z nasprotne smeri. Nobenega avta nasproti, Gody in Hrvati pa z okami, kot da so na WCju na veliki potrebi.

Skratka norci in pijandure imajo več sreče kot pameti.

In na meji sva že za ritjo ubežnikoma.

Če hočeš dogajanja, če se hočeš kakovostno izgubiti, potem vozi zadaj. Ga ni, ki bi me še kdaj prepričal, da vozim spredaj. Zadnji in pika.

Na bencinski na Kozini smo se dogovorili, da se odpeljemo do Razdrtega, tam na križišču pa se odločimo, ali levo ali desno.

Gody in jaz sva hitro skočila v sedli, Lobo in Danči pa sta nekaj mečkala. In sva se odpeljala. Takole počasi, najprej do kozinskega semaforja, pa ker je bil zelen, dalje na desno, proti Ljubljani. Ampak takole, prijateljsko, da naju bosta brez težav dohitela.

Si ne moreš misliti, kako sproščujoča je vožnja s 110 km/h po znani cesti proti Ljubljani. Lahko si ogledaš vsako bilko ob cesti, nobene napetosti, čisti duševni mir.

Na križišču pri Razdrtem smo se ustavili tako, da je bil posvet, ali dalje, ali domov, čisto kratek in v bistvu dirigiran. Smo se postavili na krak za dalje. In če bi hotel kdo domov, bi moral obračati na cesti, kar pa je nehvaležno delo in se ga noben rad ne prime.

Naprej, smo rekli. Dan je bil še svetal, še cel del popoldneva pred nami.

Rebrnice so tečen odsek. Vse nekaj kratko in zavito, kolone gor in dol. V bistvu se je najbolje prihuliti za kak avto in počasi prodirati navzdol. Za štiri pa je še toliko težje, ker vsi štirje na enkrat ne moremo. Se pa zato toliko lepše odpre, ko pripelješ v dolino.

Na vipavški avtocesti smo bili asi. Je letelo kot sneta sekira. Vsak kilometer, ki ga naredimo sedaj, bo prihranjen za ponoči. Neplačanega veselja je bilo hitro konec. Potem pa smo se zopet gnetli med kolonami avtomobilov, ki so v obe strani hiteli domov. Pa še mali semaforčki zaradi del na cesti. Nova Gorica zgolj bežen spomin. Gody je pobegnil skozi semafor, zato smo se skoznjo in skozi Solkan prebijali sami trije. Je počakal zunaj.

Cesta mimo Anhovega in naprej je bila v naši smeri dokaj prazna, nasproti pa so kapljali avtomobili. Pogled na uro, zdi se mi, da je bilo tam nekje okoli 16:45. Si rečeš, še uro in pol svetlega. To bo ravno prav, da še za dne opravimo z Vršičem. Vsi pogoji so dani. Ceste so suhe, promet ne gost. Pač blodnje v čeladi pregrete glave. Čeprav smo na tem koncu pričakovali dež in še na nebu so viseli težki oblaki, ki so po barvi sodeč s seboj nosili dosti vode, so bile tu ceste suhe suhcate.

Višje, kot smo prodirali proti Kurini riti, temneje je postajalo. Ne vem točno, kje se je stemnilo, ali pred ali za Kobaridom. Naenkrat je bila pred menoj le še Godyeva repna luč in njeno vijuganje. Njegov žaromet je nakazoval smer ovinka, repna luč pa zakrivljenost. Če je hitro izginila, je bil ovinek zaprt, če se jo je dalo s pogledom slediti, ni bilo potrebno zavirati.

Ko takole noriš za prvim, skozi sem bil drugi, ti po glavi roji marsikaj. Na tem koncu najbolj nekaj zapisov iz časopisov v smislu nemški/italijanski turist, prehitro v ovinek, padec. Da se mi ne bi kaj takega zgodilo. Ko smo se peljali mimo Jazbečeve gostilne v Idrskem, bi najraje zavil levo, parkiral, se pri motosvetovcu Jazbecu lepo najedel in si izprosil sobo in bi bilo. Naenkrat konec vse obveznosti, napenjanja oči, prežanja na lastno napako, da o zaupanju, da nikjer ni zrnca peska ali grde udarne jame, sploh ne govorim.

Pa kdo je ta nesrečni Bovec postavil tako visoko gor? Od Nove Gorice je cela večnost do njega. Ko vidiš tablo Žaga imaš občutek, da smo že tam. Pa še nismo. Je treba še kakih deset kilometrov temne ceste predihati.

V Bovcu postanek. Na bencinski črpalki. Oni trije nalivajo, jaz ne bom. Menda bomo nalivali še v Ratečah. Javim se domov. Kje si? V Bovcu. Kaj?? Kdaj pa potem prideš domov? Saj sem rekel, da pojma nima, kako daleč je Bovec od Kolpe. Čez ene tri ure sem rekel, verjel pa nisem preveč temu.

Družno smo ugotovili, da ga čez Vršič nima smisla lomiti. Tiste kocke na kranjskogorski strani znajo biti v večerni rosi nadležno spolzke. Gremo pogledat italijansko tujino.

Sedaj je vodil Danči. Jaz se še vedno igram drugega. Nekaj časa mi ga je uspelo slediti, a so ga ovinki od Loga naprej vzeli.

Mejna policaja nista nič komplicirana. Dovolj je bilo le pokimati z glavo. Nič rokavic, nič osebne, gremo naprej.

Na Italijanski strani je nekaj prav kljukastih ovinkov in Dančija je še hitreje, kot na naši strani, vzela tema. V koloni, ki je ni več, sem drugi, v bistvu pa prvi in si sam režem temo. Že bolj v dolini je tu in tam v pomoč kak osamljen avto, dokler ga ne prehitiš.

Pred Trbižem je počakal Danči, da smo družno zavili na bližnjico proti Kuri. Na mednarodni cesti smo malo lažje zadihali. Nas je en italijanski avto dobro vlekel naprej. Se ga nismo nič silili prehiteti, je kar prijalo, da je plužil temo pred nami.

Zopet meja. Tu moram dati vso priznanje našemu mejnemu policistu. Ko je videl, da smo štirje, je stopil iz svoje ute in se sprehodil od enega do drugega, da si je ogledal osebne izkaznice in ne čakal za okencem, da vsak posebej pricincamo mimo njega. Človek ve, da je v službi ljudstva in da ni ljudstvo narejeno posebej zanj. Še enkrat priznanje anonimnemu policistu.

Na bencinski v Ratečah smo ponovno nakrmili motorinčke. Da gremo v Avstrijo in da je skozi Avstrijo vse skupaj le še hec, je rekel Gody.

- sledi nočno nadaljevanje ponoči -

[Mačica]

Jebemu. Šele zdaj opazila temo :(

[Ni3ous]

same here... :eek:

[KeC]

Obeta se lep vikend, gremo spet kakšno bedarijo dol vdarit? :D

Da bo mel Brrrm kej za pisat? :grim

[Alka]

Jaz sem za! :OK: V nedeljo žal nisem imela časa, zdaj bi se vam pa prav rade volje pridružila. :grim

[Ni3ous]

:OK: Čestitam za uspeli podvig. Lepa geata taključka sezone. Upam da mi bodo drugič razmere dopuščale da se vam pridružim. :yea1:

[soncy]

kolk je pa tole fajn brat :010

[tati]

Obeta se lep vikend, gremo spet kakšno bedarijo dol vdarit? :D

Da bo mel Brrrm kej za pisat? :grim

bi lahko šli :OK: :OK: :OK:

[MARJA]

Obeta se lep vikend, gremo spet kakšno bedarijo dol vdarit? :D

Da bo mel Brrrm kej za pisat? :grim

Bi bil tud jaz za, čeprav bom v nedeljo z nočne prišel.

[bmwslo]

Brrm, ostajam brez besed in željno čakam novih nadaljevanj.

:grupni:

[motoristek]

:worship: :worship: :worship:

[Brrrm]

Ko pridemo v dolino, bom šel jaz naprej, je rekel Gody Dančiju in si rezerviral zadnje mesto. V Avstrijo gremo in potem kot po putrčku domov. Za lahkoverne.

Resnica je bila kaj drugačna. Vzpon na Korensko sedlo je zaznamoval Avstrijec, ki je na vodi slutil, da bolje pozna te ovinke od nas in nas ni spustil naprej. Potem ga je Danči le maznil in malo pred mejo še jaz. Tudi tukaj se nisem še vozil. Da je cesta dol bolj podobna toboganu na prosti pad, kot gorski cesti, nisem vedel.

Dančija je, ko smo prestopili mejo, takoj odneslo naprej. Zopet sem bil drugi. Tam je bil znak za omejitev hitrosti na 30 km/h. Avstrijci običajno vedo, kaj delajo, sem si mislil in pričakoval sedemnajstkrat zavit ovinek. Pa ni bilo to, ampak zelo strmi ravni odseki ceste. Sem nekaj časa rabil, da sem se jim privadil. Pa še veter je pihljal in prenašal listje sem in tja po cesti in priložnost, da bi sledil Dančiju je splavala po vodi.

Vsaj toplo je bilo. Je pihal topel veter. Temno pa kot v rogu. Menda naj bi bila polna luna, a, četudi je bila, je oblaki niso spustili skozi. Tako sem jo previdno drajsal dol proti dolini, Lobo in Gody pa za menoj.

V dolini smo se zopet razživeli. Komando je prevzel Gody. In ker je bila cesta dokaj ravna, mu ni bilo težko slediti. Skozi Beljak kar naravnost, sem imel občutek. Do Celovca je tudi nekako šlo. V Celovcu pa smo se prekladali sem in tja. V centru mesta je bil prav gost promet. Kratek postanek za telefonski pogovor in naprej skozi predmestje, ki se je vleklo v nedogled. Ko pa se je odprla podeželska cesta, se je dalo dobro pognati. Ni bila prazna, ampak tudi avtomobili v naši smeri niso ravno stali. Kljub vsemu se je vožnja že kar vlekla.

Človek je vsega po malem že naveličan in od hitrosti ne vidiš drugega štosa, kot da se kilometri hitreje vrtijo. Tam okoli Velikovca smo v prvo borbeno linijo poslali Lobota.

Lepo drvimo za njim, ko se kar naenkrat znajdemo na usodnem križišču oblike T. Ampak, izkušenj je bilo danes že dovolj in Lobo se ni hotel odločiti za pravo smer, Ki bi se itak kasneje izkazala za napačno. Ko sem pripeljal do njega, sem zamahnil z roko in rekel, kaj ne vidiš, da moramo desno, tam je smernik za Labot. Na srečo sem imel čelado gor in Lobo tudi in upam, da me ni čul, ker ton je bil razdražljiv češ, saj vidiš da piše, kaj imaš za čakat. Dober znak, da smo imeli vsi vsega že polne kovčke. Sta v tem za nama pripeljala Danči in Gody in zamahnila z roko in odpeljala naprej v Labotsko smer.

Imel sem občutek, da kar malo jezno. Polni kovčki, kot sem že povedal.

In sta naju potem šolala. Sta pognala nedosegljivo, midva, ubogi revi pa lepo za njima. Pa sta malo izginila in zopet počakala, da sva se približala in spet hop, greva v temo.

Človek si takole na pamet misli, da bi moral biti Labot takoj nekje za tistim križiščem. Pa ni tako, vmes je še dosti ovinkov. Hitrih in zaprtih in ravnic vmes. Imel sem občutek, da vozim vsakega slabše, pa še prekleta megla se je prikazala. Zato sem odstopil od namere loviti jezna dirkača in samo še vozil za preživetje in da se nekako privlečem domov. Labota in mejnega prehoda od nikoder, kovčki pa vedno bolj polni, vidiš pa zaradi megle in teme itak nič ne. Prav prijetno depresivno stanje. Lobo se je trudil za menoj in verjetno enako preklinjal. Če bi se v Razdrtem obrnili domov, bi bil že zdavnaj doma, tako me pa do doma čaka še pol poti.

Mejni prehod se je končno le prikazal. Policaji so bili navdušeni nad našimi osebnimi izkaznicami in nas spustili nazaj v Kuro. Le kaj si mislijo o čudnih nočnih tičih sredi pozne jeseni na motorciklih?

V Dravogradu končni postanek. Kar tam ob cesti. Smo se predhodno dogovorili, da v Dravogradu skočimo na pijačo. Pa ni bilo tam okoli nič več odprtega, v nas pa tudi ne neke velike volje, da bi si našli kakšno beznico.

Čvekete, čvekete, motoristični stisk roke, srečno vožnjo in gremo narazen. Kot kakšni preživeli junaki vojnega filma. Na pogorišču sveta, samo oni pokončni, odhajajo, vsak na svoj konec, ponosni in molčeči in zaverovani v višje cilje.

Kurbl, kurbl kurbl, kurbl in smo se odpeljali. Oni trije levo, v smer proti Mariboru, jaz desno, preko Drave.

-nazaj v Kuro smo prišli, jutri pridem še domov-

[bmwslo]

:OK: :OK: :OK:

:worship: :worship: :worship:

[simonsi]

Uf, tole je pa zgledalo jako naporno. Vsa čast. :OK:

[Tratnjak Damijan]

Poznam take ture. Sam sem ugotovil pri sebi da uživam tam do 300 km/dan, kar je pa več sem pa potem že utrujen in ni več pravega užitka. Fantje vsaka čast. :worship: :worship: :worship: Je pa res da največkrat rinemo v tujino, kot da pri nas ni lepih krajev in cest, zato je super za kar ste se odločili. Samo naporno je pa blo.

[KeC]

Sobota bo lepa :grim :devil:

[Lobo]

... Ko sem pripeljal do njega, sem zamahnil z roko in rekel, kaj ne vidiš, da moramo desno, tam je smernik za Labot. Na srečo sem imel čelado gor in Lobo tudi in upam, da me ni čul, ker ton je bil razdražljiv češ, saj vidiš da piše, kaj imaš za čakat. ...

No, ko sem pripeljal do tega jebenega križišča, ni bilo nikjer puščice za smer Selnica ob Dravi. Za vse ostale napise pa se mi je gladko fučkalo. Šele, ko mi je Brrrrm pokazal s prstom na spodnji del desne table, sem opazil čisto majčken SLO znak. Takrat bi s takšnim užitkom kresnil Jorga po lapah, da bi se znašel na drugi strani Koralp.

... . Lobo se je trudil za menoj in verjetno enako preklinjal. ...

Se mi ni dalo preklinjat. Pred očmi mi je plesala tvoja pozicijska luč, zelena rogata piksna in človekov najboljši štirinožni prijatelj - postelja.

Končno Labot. In kmalu zagledam na čelu kolone levi smernik. :eek: Uuuu, madona, še preko Golice mislijo. No na srečo je bila le zajebancija. V takšnem stanju bi bil greh iti nad njo.

...Mejni prehod se je končno le prikazal. ...

...Čvekete, čvekete, motoristični stisk roke, srečno vožnjo in gremo narazen. Kot kakšni preživeli junaki vojnega filma. Na pogorišču sveta, samo oni pokončni, odhajajo, vsak na svoj konec, ponosni in molčeči in zaverovani v višje cilje.

Kurbl, kurbl kurbl, kurbl in smo se odpeljali. Oni trije levo, v smer proti Mariboru, jaz desno, preko Drave.

...

Vožnja do Selnice je potekala brez problemov in posebnosti. Tistih par avtov na cesti niti prav opazil nisem. Kot, da so sparkirani. Danči naju je vlekel za sabo brez usmiljenja. Končno se je prikazala selniška bencin pumpa in za njo cerkev. Zapeljem pred njiju, roka v pozdrav in levi smerokaz.

Zavijem do očeta in sparkiram motor. Ura je 22.32. V hiši tema. Poskušam ga zbudit, da bi se preoblekel in šel domu. Kličem, zvonim, preklinjam, ampak foter ne trzne. OK. Vržem čelado v nivo in v moto opremi domu. Bog ne daj, da me zaustavi policija. Le kaj bi si mislili, da nameravam početi v grapi v tej opremi. Vsakokrat, ko pritisnem na sklopko, s koleno izklopim luč. Sreča, da poznam cesto v nulo in ne zapeljem v potok. Po šestih km končno pripeljem domov.

Po drugem piru mi je že prekleto žal, da nismo obdelali še Golice.

Deklici in fantje (še posebej Brrrrm, Danci in Gody), bilo je enkratno! Hvala vsem za družbo! In upam, še kdaj na podobni turi.

[tati]

Bi bil tud jaz za, čeprav bom v nedeljo z nočne prišel.

super-bom imela s kom klepetati :OK: , ker sem tudi jaz nočna, čeprav mi mormo delat in to kar precej.... :blink:

čestitke k podvigu :OK: :OK: :worship: :worship:

[Zdrawc]

Brrrm, še enkrat :worship: :OK:

---------------------------------------------------------------------------------

Spet ena nora ideja iz Zdrawcowe buče :devil:

Predlagam drugo leto podobno furo........kot je bila letošnja

z razliko v tem, da je možnost trajanja več dni (beri vikend) in gurmanskim uživanjem in spoznavanjem lokalnih specialitet ob sami poti..... :naughty:

[tati]

Brrrm, še enkrat :worship: :OK:

---------------------------------------------------------------------------------

Spet ena nora ideja iz Zdrawcowe buče :devil:

Predlagam drugo leto podobno furo........kot je bila letošnja

z razliko v tem, da je možnost trajanja več dni (beri vikend) in gurmanskim uživanjem in spoznavanjem lokalnih specialitet ob sami poti..... :naughty:

le zakaj misliš, da je nora tale tvoja ideja - krasna je in še izvedljiva,

sploh pa ne dvomim, da bi bilo noro, ker je sama ta prava druščina.....

pa še janije bi lahko med potjo lovili.... :kva2: :OK:

Popravljeno Oktober 25, 2006. Popravil tati

[Zdrawc]

pa še janije bi lahko med potjo lovili.... :kva2: :OK:

to bi prepustili drugim :grim

mi bi že ulovljene & pečene samo papali :D B)

[KeC]

Vi kar lepo sanjajte, pričajte, planirajte, tuhtajte in modrujte, jaz se grem pa vozit :devil:

In your face!

Brrrm še enkrat :worship: :worship: :worship: :worship: :worship: :worship:

[tati]

Vi kar lepo sanjajte, pričajte, planirajte, tuhtajte in modrujte, jaz se grem pa vozit :devil:

In your face!

Brrrm še enkrat :worship: :worship: :worship: :worship: :worship: :worship:

:P :P

kakšen šiht pa imaš, da lahko kar zdele greš na motor :?

fajn se vozi.... :cry:

[KeC]

He he brez skrbi saj še ne grem, še vedno delam in bom še nekaj časa, sem si pa vzel v petek dopust in grem na celodnevno motoriranje :P