Pocestnica

[ataIBA]

SSKJ: pocestnica -e ž (e) slabš. prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici: ulice, na katerih postavajo pocestnice; zgodbe o pocestnicah;

ravna z njo kot s pocestnico /zelo nespoštljivo ; družiti se s pocestnicami vlačugami, prostitutkami; postala je prava pocestnica

Mislim, da je naslov izbran malo nespretno... vsebina je pa verjetno zanimiva :worship:

Meni se pa zdi posrečen. Recimo, kamionđije so stalno na cesti, kot stare kurbe, je dobra prispodoba. Nobel kurbe niso na cesti. In Benka je bila stalno na cesti, je dobra baba in ni stara :whistle: . Nekaj pa dela tudi EPP. In s takimi ljudmi, kot je ona, bomo iz slovenjceljnov postali ponosni potomci Venetov - Slovenci. :grupni:

[the JACK]

Meni se pa zdi posrečen. Recimo, kamionđije so stalno na cesti, kot stare kurbe, je dobra prispodoba. Nobel kurbe niso na cesti. In Benka je bila stalno na cesti, je dobra baba in ni stara :whistle: . Nekaj pa dela tudi EPP. In s takimi ljudmi, kot je ona, bomo iz slovenjceljnov postali ponosni potomci Venetov - Slovenci. :grupni:

Ja naslov je kar pravi, pa naj si misli vsak kar hoče!

O tem, da je dobra baba :? o tem pa bi se dalo kaj zgovarjat, je pogumna in prekleto zavidam ji to kar ji je uspelo :worship:

Res vsaka ji čast, ponosni smo lahko, da smo njeni sodržavljani!

Kar tako naprej Benka!

Knjigo bom pa čimprej prebral, mam tudi jaz betoniranje!

[Matori Hanzo]

...ponosni smo lahko, da smo njeni sodržavljani!

Kaj vem, jaz sem običajno ponosen na to, za kar se sam potrudim. Za to, da sem slučajno sodržavljan Benke Pulko, pa menda nimam zaslug. Ali pač?

[Andrej.d]

Ko gremo skozi življenje vedno puščamo vsaj nekaj za seboj.Vplivamo eden ne drugega.In Benka je zrasla v Sloveniji.

Občutim jo kot katalizator ,ki pač pospešuje delovanje drugih ljudi v lepšo stran. Verjamem ,da je vsaj del tega dobila od nas.

[moto rider]

Sem slišal, da bo imela "Pocestnica" v Zgodovinskem atriju mestne hiše v Ljubljani, v sredo 14.nov.'07 ob 19 uri (torej, jutri) neko zadevo, ki naj bi pomagala drugim. Menda slovenskim šolam...

Baje vabi vse forumaše, ki 'mate poln keša, da namesto menjave motocikla, izlicitirate določene "artikle", ki bodo šolam (in Vašim malčkom) v korist.

Pametno ne...! :hmm: :grim

[HHV]

Sem slišal, da bo imela "Pocestnica"

Baje vabi vse forumaše, ki 'mate poln keša, da namesto menjave motocikla, izlicitirate določene "artikle", ki bodo šolam (in Vašim malčkom) v korist.

Pametno ne...! :hmm: :grim

Opazovalec bo ziher tam, kajne?

Popravljeno November 13, 2007. Popravil HHV

[2384nsdf83]

Opazovalec bo ziher tam, kajne?

Bom!

[2384nsdf83]

Kva zdj, a gremo dons Našo Benko pozdravit! :-)

[Rude Boy]

a licitirat pa nič !? al je že Zoki nabil cene u nebo ! :P

[ataIBA]

Knjiga prebrana. Odlična popotnica, motoristka odličnega značaja, prilagodljiva vsem + in - na poti, večna entuziastka v kombinaciji odličnega peresa,.... pripelje do vrhunske potopisne knjige. Za sladokusce toplo priporočam. Potegne :worship: .

[ataIBA]

Meni je pa bolj krompirjev golaž. Tak sitosten. Ni nek hud desert :-) Paše pa, če si lačn :)

Knjiga vsebuje tudi recepte za področne specialitete. Nekomplicirane. Na koncu je recept še za torto....nabavi, ne bo ti žal.

Krompirjev golaž pa je zakon, sploh če je zraven na koščke narezana kraška panceta. :naughty:

Veš, ko pa Benka opisuje Motosvetovo akcijo sopomoči, pa mi je žal, da nisem bil že takrat član. Kapo dol takrat aktivnim :worship: . LP

[Sanda7]

v knjigi sem zasledila celo napis Sanda7 :whistle:

in sm kr ponosna da je moj nick not :worship:

[ataIBA]

Prišel sem na idejo, da pravim prijateljem - motoristom za Novo leto poklonim Benkino knjigo in sem jih nekaj naročil. Pred pol urce mi jih je Benka, mimogrede na poti domov, dostavila. Res je, da ti takšna pozitivna, polna energije in prisrčna oseba, naredi lep dan.

In res je točno taka, kot si jo zamisliš iz opisovanja dogodivščin iz knjige. Super!!!!

Da se malo ponavljam - knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanima, :grupni: kako je na oni strani hriba.

[ataIBA]

v knjigi sem zasledila celo napis Sanda7 :whistle:

in sm kr ponosna da je moj nick not :worship:

....in ne samo to, v dobrem tudi najmanj ena runda :beer2: z moje strani, ko prletimo fkup!!!

[Sanda7]

Pocestništvo ni kurbarija.

Kurbarija je to, da se nihče v tej državi ne ukvarja s cestami.

by Benka

[Lowrenc]

daj prlepi zo v temo grafit na motosvetov zid ;)

[LucifugeRofocale]

Pocestništvo ni kurbarija.

Kurbarija je to, da se nihče v tej državi ne ukvarja s cestami.

by Benka

Jasno. Saj zato pa imamo povsod makadam. Še dobro, da premoremo Ride, kjer je vsaj bolj steptana kozja stezica... :mellow:

[LucifugeRofocale]

Res je, da ti takšna pozitivna, polna energije in prisrčna oseba, naredi lep dan.

Tudi sebi si je naredila lep dan. Bo imela za par kofetkov od prodanih bukvic. B)

[ataIBA]

Tudi sebi si je naredila lep dan. Bo imela za par kofetkov od prodanih bukvic. B)

...a ni to najlepše? Pa smo vsi zadovoljni in zadovoljeni. Živeti pa tudi moramo, a ne? :naughty:

[ataIBA]

V sobotnem Večeru na strani 56 odlično pisanje novinarke Večera in Benke. Poslastica na način "pišem ti pismo"! Ne spregledat :worship: .

[Gixxer]

V sobotnem Večeru na strani 56 odlično pisanje novinarke Večera in Benke. Poslastica na način "pišem ti pismo"! Ne spregledat :worship: .

prebral ze danes zjutraj, res je ql :D

[Sanda7]

kje nej ga staknem :krneki:

[Sanda7]

VEČER Datum: sobota, 5. januar 2008 - S

FLUID Benka Pulko, popotnica

Kako je treba gledati, da jo vidiš, mavrico

Draga Benka,

presenečena sem bila zadnjič, ko mi je pozvonil telefon. "Čuj, draga moja," je prišlo z one strani, od kdo ve kod. A glas je bil znan in besedni rafal, ki je sledil omenjenemu pozdravu, tudi. Zares presenečena, in malce žalostna pravzaprav, sem bila šele potem, ko sem začela premišljevati, kdaj sva se nazadnje slišali ali celo videli. Leto, dve ...? Bo res držalo, da je svet majhen, Slovenija pa velika?

Ja, kje so časi, ko si bila ti po svetu, jaz pa doma ali v službi, na internetu, ki se mi je takrat zdel blazno imenitna pogruntavščina in ne nujno zlo kot danes. In vedela sem, kje si in kaj počneš, kaj te veseli in kaj jezi, marsikdaj celo, o čem razmišljaš. Pa te osebno sploh poznala nisem. Na poti si bila že lepo število mesecev, ko sem pri pripravi članka o motoristih prišla v stik s tabo. In potem moji radovednosti ni bilo konca, vse sem hotela vedeti, do tega, ali so tam na drugi strani sveta mavrice istih barv kot pri nas. Te mavrice so postale najin zaščitni znak. In še zdaj se vedno, ko jo vidim (mavrico namreč), spomnim nate. To srečo imam, da jo vidim kar pogosto. Po vsakem dežju, ko zadaj za Kalvarijo posije sonce, se tam nad Piramido, kjer je še vse črno, zasveti. Velikokrat dvojna. Ki jo nekateri dojemajo kot čudo sveta. Pred meseci se je znašla celo v osrednjem TV-dnevniku, ko se je razpela nad Ljubljano. In tista, ki smo jo pred dnevi objavili v Večeru, je sprožila celo razpravo o domnevnem objavljanju fotomontaž. No, pa jim ti povej, kako je treba gledati, da jo vidiš. Mavrico!

"Čuj, Pocestnica te čaka pri vratarju," se je nadaljeval tvoj rafal. Počasi, prosim. Ti še vedno govoriš hitreje, kot jaz mislim. Seveda, Pocestnica. Tvoja druga knjiga. Biografija popotnice, ki noče biti potovalka. Si jo napisala za tiste, ki svoje sanje živijo skozi druge? Za tiste, ki si jih še vedno ne upajo živeti sami? Ali za tiste, ki se bojijo celo sanjati?

Že res, treba je nekaj poguma, da greš tja, kjer še nisi bil. Ni pa se treba bati. "Česa naj bi se bala? Prijaznih poti, luštnih ljudi in dobrih časov? Strah je ograja, ki jo ljudje zgradijo v bran in za izgovor," si mi nekoč z kdo ve katerega konca sveta napisala v odgovor na vprašanje, ali te res nikoli ni strah. S svojo izkušnjo si opogumila mnoge, da so tudi sami poskusili. Iti v svet in predvsem svet tudi videti. Ampak meni se zdi, da je še veliko (pre)več tistih, ki sicer gredo, nočejo pa videti. "Slovenceljni", ki si eksotiko privoščijo, ker je to pač "in" in da se lahko potem hvalijo pred sosedi. In ki so v tej eksotiki, kjerkoli že je, srečni le za visokimi zidovi, ki jih neprodušno ločujejo pred prizori, zvoki, okusi in vonji taiste eksotike, za katero so toliko plačali. In jih ne zanimajo ne narava ne živali in, bog ne daj!, ljudje. Le število hodov pri vsakem od treh obrokov na dan in znamke pijač, ki so vključene v "all inclusive". Bo najbrž držalo, kar praviš - kdor je zadovoljen z malim, velikega nikoli ne bo dobil!

Kaj si dobila ti? Kaj ti je prinesla ta pot? Kako zdaj, ko si doma že pet let, kar je skoraj toliko, kot si bila na poti, gledaš nanjo? Si Slovenka leta, večkratna Guinnessova rekorderka, avtorica dveh knjig, številnih predavanj in predstavitev, fotografskih razstav, joj, raje ne bom naštevala, da ne bom česa pomembnega pozabila ... "Življenje je en sam dopust - ker si vedno pustim, da delam, kar me veseli." Tole si zapisala med potovanjem, res, ampak vem, da življenje tudi zdaj zajemaš z veliko žlico in s svetle plati. Le čas, čas! Ta je največja vrednota. Celo v Afriki, praviš. Le dojemajo ga tam drugače. Kar je razumljivo, jim pač ni treba stati v kilometrskih kolonah na avtocestah, kjer je zaradi gradbišča prevozne le pol ceste, cestnino pa zaračunajo polno.

Pa je že tako, da do krajev, kamor se splača iti, ni nobenih bližnjic. To najbrž ne velja le za Ushuaio na koncu sveta, kaj? Mi bi pa vse na brzino, takoj in zdaj, v instant različici, da se nam le ne bi bilo treba ukvarjati s sabo. Seveda, saj imamo več kot preveč dela s tem, da se ukvarjamo z drugimi! Ti ugotavljaš, da se imamo Slovenci zunaj Slovenije veliko raje kot doma. In da se v tujini pogovarjamo o konstruktivnejših zadevah, kot so politika in vsakodnevne kozlarije. Ja, ampak na predstavitvi tvoje zadnje knjige je bil tiste dni v Sloveniji zagotovo najbolj iskani, a tudi za največje medije praktično nedosegljiv človek - takrat čisto na frišno izvoljeni novi predsednik - in to ne samo kot gost, ampak kot nastopajoči! Pa kako ti to uspe, mi zaupaš skrivnost?

Ne bom presenečena, če posebne skrivnosti sploh ni. Je treba le gledati na svet v mavričnih barvah in se zanesti na svoje sposobnosti? To najbrž prinese potovanje. Tisto potovanje, ki se ne more nikoli končati, ker vedno odkrijemo kaj novega, okoli nas ali v nas samih? In ki prinese spoznanje, da je ločevanje nujno potrebno, če se želimo spet srečati?

Veselim se ponovnega srečanja dveh mavric.

Zvezdana Bercko

[Sanda7]

VEČER:Datum: sobota, 5. januar 2008 - Stran: V SOBOTO

Tudi Ben se mi je zdel samo čisto navaden človek

Draga zvezdasta Mavrica,

tvoje pisanje je prineslo v Kotlino vonj po Marprogi in pod gosto meglo je celo posijalo sonce, juhej! Ja, tudi meni se obrača želodec in vozla črevesje, ko pomislim, koliko časa sva preživeli "skupaj", ko sem potovala. Sedaj pa, ko sva fizično blizu, sva takooo zelooo oddaljeni, da se slišiva veliko manj kot takrat. Fix na dile! Delo je presneto slab izgovor, saj vem, a če ti povem, da tudi na motor skorajda ne sedem več, boš najbrž razumela.

V glavnem, živa sem še vedno in predlagam, da se veseliš. Ker to pomeni, da imava vsaj še možnost, da se vidiva! Pred dnevi sem bila spet na Žalah. Pravim ti, da so ljudje najinih let začeli umirati, kot da nimajo več kaj bolj pametnega početi. Jao, generacija moja ... Jaz se tega še ne grem! Komaj sem se dobro razvila iz mladiča v spodobnega ptiča, pa že letam po pogrebih, kot je to počela moja babica, ko je bila veliko desetletij starejša, kot sem danes jaz.

Spominjam se, da sem se v tistem času, ko je ona pridno hodila po pogrebih, jaz učila brati. Knjige mi nikoli niso dišale tako kot časopisi. Moje najljubše čtivo v cajtngih so bile osmrtnice. Kratke in jedrnate. Danes si, jutri te ni. Te dni, ko moji letniki pregorevajo kot varovalke, sem nad partami navdušena veliko manj. O. K., časi se spreminjajo, mi pa z njimi. Sedaj namesto osmrtnic berem knjige. Če do drugih ne pridem, žulim svoje. Trenutno se ukvarjam s Pocestnico. Ne maram avtorjev, ki ne morejo brati svojih knjig potem, ko jih ne morejo več popravljati. Ker če ne moreš bruhanja prebaviti sam, ne vem, zakaj bi ga futral drugim. A kaj "čemo, zemljo tlačijo tudi polovičarji in bog jim odpusti, če jim odpuščajo ljudje. Jaz jim ne, pa čeprav zato bolj kot na ljudi kdaj pa kdaj spominjam na smeti.

Točno tako se počutim ta teden, ko so nam stanovalcem pred bajto na jeklene konje začeli natikati lisice. Ti povem, da v našem glavnem mestu razsaja steklina. Obolevajo izključno ljudje. Na vsakem koraku se sicer zaletavam v reklamne panoje, ki me prepričujejo, da je Ljubljana ena sama ljubezen. He, he! Lažejo. Pred mesecem dni sem dobila sodbo v imenu ljudstva. Sodnici je uspelo razumeti, da je parkiranje v mestu tako pereč problem, da me oprošča vseh kazni za parkiranje pred lastno bajto. Slava ji! Potem sem fasala lisice. In tokokrog nebuloz se nadaljuje. Boli me le, da za tvoj in moj davkoplačevalski denar, ki bi ga lahko porabili za kaj bolj koristnega. Hej, a veš, zakaj v zadnjih letih na kmetih ni več muh? Ker se je baje ves drek preselil v mesta. Muhe pa za njim ... Štos, ki mi diši po realnosti. Si že kaj razmišljala, da bi šli dočakat starost - če nama je sploh namenjena - kam na kmete? Haloze so še vedno pravi raj.

Berem o mavrični razpravi v uredništvu in gre mi na jok. Se je temu svetu res skisalo al" kaj? Pa kaj je narobe z dvojnimi mavricami?! Ne vem sicer, kako kaj obrt popravljanja fotografij pri vas, a v Kotlini cveti sto na uro. Uredništva in založniki kradejo fotografije kot srake. Malo jim spremenijo barvo, jih zrcalno obrnejo, jih objavijo, se pofučkajo na avtorske pravice in se pretvarjajo, da niso tatovi.

Zdaj pa malo bolj vesela tema, stara moja! Sem po dolgem času srečala super dedca. Je iz Maribora, kot vsi najbolj normalni tipi v Sloveniji. Sva že kaj rekli o velikosti našega presvetlega slovenskega paneta?! Tako se je pisal kot moj profesor zgodovine, ko sem hodila še na Trg Miloša Zidanška. Tisti, ki mi je dal prvi šus v življenju. Potem sem čez nekaj dni srečala še svojega prfoksa za fiziko, z iste šole. Je mislil, da ima dober spomin. Nato sem ga vprašala, če se spomni, koliko sem pisala pri njem zadnjo kontrolko, pa je mislil, da se šalim. Hej, če se spomnim, kako so me tiščale dokolenke za prvi rojstni dan, se bom pa, valjda, spomnila tudi zadnjega testa pri fiziki, a ne? Čista petica. In to zato, ker sem mu odgovor na eno vprašanje napisala v braillovi pisavi.

Še en moški mi je polepšal življenje v teh dneh, moj Zvonček. Podaril mi je svojo zadnjo knjigo. V posvetilo je napisal: "Ko bom velik, bom Benka Pulko. Zvone Šeruga." Je rekel, da se bo prišel k meni učit. Očitno je mnenja, da delam nekaj bolje od njega. Sem ga potolažila, da je Slovenija dovolj velika za naju oba.

Aja! Sprašuješ, kako to, da je na predstavitvi moje Pocestnice iz nje bral sam Danilo Türk. Veš kaj, tako ti povem: naj bo predsednik hišnega sveta, društva ljubiteljev praženega krompirja ali pa predsednik države, meni je všeč kot človek. Upa si biti to, kar je, je odkrit, ne klobasa neumnosti, zna se pogajati, vidi dlje kot do meje na Šentilju, je inteligenten, uglajen, razgledan, čustveno uravnovešen in, ne boš verjela, ne sramuje se biti človek. In kaj je narobe s tem, da predsednik bere iz moje knjige? Saj je dobra!

Kar zadeva predsednika Türka, ni bilo nobenih trikov. Lepo sem dvignila moj simobilček, vljudno povabila gospoda na dogodek in se je kulturno odzval. To je vse. Za največje reči v življenju potrebujemo poleg človečnosti sila malo ali nič več. Samo zavedati se moramo, da si zaslužimo najboljše. Gospod Türk je očitno pripravljen biti predsednik tudi takim kot sem jaz - čisto navadnim, preprostim državljanom, brez angelskih perutnic.

Kakorkoli si v življenju nikoli ne najdem dovolj časa za moške (sicer bi bila verjetno že poročena), ti moram napisati še eno o moških. Včeraj me je klical Brian, stari dobri motoristični prijatelj iz New Orleansa. Kakikrat na mesec se slišiva in rečeva besedo, dve o tem, kako je na moji in kako na njegovi strani planeta. Med klepetom sem mu povedala, da sem se pred nekaj tedni stiskala in ljubčkala na veliki črni usnjeni zofi z Benom Affleckom. Nič takega, Mavrica moja, bilo je v javnosti. Moj ameriški prijatelj je hotel pasti s planeta. Ti Američani so res ubogi, ko si mislijo, da hollywoodske zvezde poganjajo celo osončje. Ne vem, čemu taka panika. Tudi Ben se mi je zdel samo čisto navaden človek. Ne boš verjela, tudi on je dihal in je imel čez meso napeto kožo.

Polnoč bo skoraj. Kljub temu da so prazniki komaj dobro minili, me na pisalni mizi čaka še kup urgentnega dela. Odločila sem se, da bo v komaj začetem 2008 vse podelano, narejeno in na svojem mestu. Če nočeš, da premaknem koledar, potem se moram počasi posloviti. Naj ti gre vseh dvanajst mesecev novega leta gladko od rok in nog. Naj ti nikoli ne zmanjka črnila, elektrike, volje in svežih nogavic. Kar se mene tiče, si želim, da bi se pogosteje videli in da bi imeli več časa, tudi za kak babji čvek v živo. Sicer pa, obljubila si, da si boš prišla ogledat mojo fotografsko razstavo. Ker si jo zamudila na Ptuju in v Ljubljani, te sedaj čaka New York. Lepa kazen, mar ne? Lepo bi bilo doživeti glavno mesto sveta s teboj. Je potrdil tudi Martin Strel, da si dobra "pocestnica". Ne dvomim, da bi bilo pocestništvo v tvoji družbi zabava posebne sorte. Morda nama uspe.

Veliko sonca in mavric do takrat. Pa srečnih poti in ljubeznivih ljudi!

Benka

[the JACK]

Najlepša hvala Sanda 7, res lepo !