Nesreče

[biker77]

Temo o nesrečah samih že imamo.

Tukaj pa napišite kaj se vam podi po tisti stvari pod čelado, kaj pravijo starši, partnerji, prijatelji ko se zgodi. Naj bo blizu vas ali daleč, znanec ali ne, mogoče vi sami.

Smrtna, poškodbe ali le materialna škoda, ni važno.

Začuda meni nikoli nihče nič ne reče. Po vsej vrjetnosti zato, ker ve kam bi ga poslal.

Preberem črno kroniko, vendar me ne gane na način, da bi čez minuto ali dan šel s slabšim občutkom na turco.

Nisem trdosrčnež, pa se vseeno s tem ne obremenjujem.

Vem, da se lahko zgodi tudi meni, da so ob moji morebitni nesreči vanjo neposredno vpleteni tudi moji najbližji, pa se vseeno s tem ne obremenjujem.

Kako pa vi?

[snoopy]

Hm...navajen sm da se pač neko št. na leto smrtno ponesreči...res je vsazga pkoda sam to se dogaja...pč nismo večni...zadnjič pa sm prvič vidu kako to je u živo(par minut po "katastrofi") pa me je mal stislno...vendar ne za dolgo...enkrat tut mene to čaka...kdaj ne vem...in prav je tako...zato pa uživam vsak trenutk....

pa srečno

aja...starši doma včasih kj rečejo...jih tut slišm pa vidm oči samo...ne morm si pomagat....droga je droga..

[Gost]

jaz se ne sekiram, sem že imel nesrečo, letel v avto, drsel po tleh, vse kaj češ, ampak me ne mine niti za trenutek...ne morn si pomagat kaj čem, sej včasih ko razmišljam mi je pune bad, kaj bi se lahko vse zgodlo, samo ko sn na motoru pozabim na vse strahove in se prepustim adrenalinu :OK:

[maggio]

mene pa kar zmrazi ko pomislim ali kje vidim oz. preberem o tem ampak potem takoj prešaltam na kaj drugega in se zamotim da ne mislim na take zadeve.

[Schmid87]

hmm, ko vidim novico da se je spet nekdo smrtno ponesrečil me ne gane nevem kako močno. morda je to narobe ali pač ne.. v glavi si rečem "pač, se zgodi"..

res pa je, da je spet nekoliko drugače ko umre bližnji (z avtom ali motorjem), seveda mi je hudo zanj.. ampak to me ne odvrne do vožnje z motorjem.

če se bo to kdaj meni zgodilo, se pa pač bo.(lahko po lastni krivdi, ali tuji)

bližnjim ni preveč pri srcu da sem motorist, ampak pri tem me ne morejo ustaviti..

ko sem pač enkrat na motorju pozabim na smrtne žrtve itd., ne obremenjujem se s tem.. rajši se osredotočim na vožnjo in se prepuščam užitkom dokler imam še to možnost.

[Marjanček]

Kar se tiče prebranega okrog prometnih nesreč, mi še ne vzbudi nekega pretiranega strahu, me pa zato toliko bolj zaskrbi, ko vidim kakšnega motorista na tleh, pri tem se človek vpraša "sem to lahko kdaj jaz..."! Ampak, če bi se pri vsaki stvari to vprašal in posledično zaradi te zaskrbljenosti odnehal, me lahko kr v karanteno nekam zaprejo do fertik.... :krneki:

Popravljeno Julij 9, 2008. Popravil Marjanček

[Zdrawc]

zajebano je, če je to en najbolših kolegov :krneki:

[T]

Ja kakšnega hudega strahu pol ni, mogoče bolj kot slaba vest?

Na tisto foro: zakaj nism naredil drugače, sam to je vse pol brez veze.

Doma ja doma jih mal zaskrbi, fotr mi prbije če sm spet čebelce pasu namest na cesto gledu...

[volk]

Lani smo se pripelal zraven ko je tip padu pod kamion. Policije, reševalcev še ni blo

Blizu, na dva metra. Pogled na obraz, oči,...

Nekaj minut smo se peljali skoraj pod predpisi, potem pa: tudi to je del življenja.

B)

Večkrat se sicer še spomnim prizora vendar čist brez emocij.

Lani, pogreb od Laure; polno emocij in vprašanj VENDAR niti za moment nisem pomislil, da je kriv motor, motorizem, bikerstvo.

.

Doma me dobro poznajo in vejo kolk bi se splačalo kaj rečt, nekaj pripomb je sicer blo ko sem še krosarja pripelo domov :)

[andrejka23]

Jaz ko slišim,preberem ali pa vidim po tv-ju, da je umrl kak motorist pa, da mojih ni doma vedno pomislim na tisto o šit ne kaj če se je komu kaj naredilo,ampak potem dam hitro črne misli na stran in mislim na kaj drugega.Drugače pa ja takrat me ima da bi mojemu očetu in fantu,ki sta oba zagreta motorista kar pobrala ključe,ker se pač bojim da se nebi še njima kje kaj naredilo,kajti hitro lako pride do česa pa ponavadi še kriv nisi nič,kar je najbolj žalostno.

[Port Folio]

Začuda meni nikoli nihče nič ne reče. Po vsej vrjetnosti zato, ker ve kam bi ga poslal.

A ti je včeraj sentimentala butnila vn, da si odpru to temo :rolleyes: ?

P.S. po cesti se vozim kot po jajcih, pa ni panike. V bistvu, drugače tudi ne znam :hmm: . Pol pa nobeden ne teži, samo neki opozarjajo :nono: .

[ImenitnaPriložnost]

Vem, da se lahko zgodi tudi meni, da so ob moji morebitni nesreči vanjo neposredno vpleteni tudi moji najbližji, pa se vseeno s tem ne obremenjujem.

Kako pa vi?

Mene je blo zmer sam strah, da bi bil komu v preveliko breme. Če bi ostal pa hud kripl, bi se pa verjetno hinrihtal - ali prosil prijatelja, da me zrihta ...

[SEOI-NAGE]

O name pa zelo zelo vpliva. Kakšen večer zvem da je kdo od poznanih-bližnjih umrl naslednji dan vozim prav tako po jajcih da ni za verjet.

Ali pa druga stran. Ga palim vsepovsod hitrost ne pade izpod 150 niti čez križišča potem pa vidim kako svečo pa je dovolj za tisti dan. Gotovo, po jajcih do cilja, kjer se zabavam in potem domov. Vendar po jajcih

[Lowrenc]

Wooooo... Kok si ti frajer! A se te lohk dotaknem? :blush:

[x5x]

14 dni nazaj se je znanec smrtno ponesrečil na balkanu,mami ga je dobro poznala, tako da je bilo par dni juhuhu, saj sem se prav tisti teden odpravljal na hrvaško. Fotr prav samo : mulc po pameti voz..ponavad je on bolj hiter kot jaz.

Kar se pa osebnega mnenja tiče: Če ti je namenjen ti je namenjen, spremenit ne moreš nič(govorim v primeru da motorist ni kriv),

če pa iščeš pa najdeš(brezglavo divjanje po mestih itd). Življenje teče dalje, če bi se sekiral o tem kaj se je komu zgodilo bi bilo najbolje da se zaklenem v hišo pa nikol ven(tut pešce povozjo,avtomobilisti umirajo itd)

[jakATV]

Če bi ostal pa hud kripl, bi se pa verjetno hinrihtal - ali prosil prijatelja, da me zrihta ...

Ne bi hinrihtal, kajti šele ko postaneš kripl (invalid) začneš ceniti in uživati življenje. A veš kako to vem. Sem kripl na invalidsku vozičku, vozim avto, vozim ATV (pa nimam prav tistega ta počasnega), kdaj pa kdaj kakšnega trika itd...

Me pa prav zanima, kakšne prijatelje imaš "da bi te zrihtali" ???? vsaka čast :worship:

[Kor13]

Če ti je namenjen ti je namenjen, spremenit ne moreš nič(govorim v primeru da motorist ni kriv),

če pa iščeš pa najdeš(brezglavo divjanje po mestih itd). Življenje teče dalje, če bi se sekiral o tem kaj se je komu zgodilo bi bilo najbolje da se zaklenem v hišo pa nikol ven(tut pešce povozjo,avtomobilisti umirajo itd)

to tud jst stalno govorim vsem, ki avtomatsko povežejo: če se boš z motorjem vozu, se boš zihr ubu...

jst pravim, da če ti je namenjen it, boš šu, pa zato ne rabš niti slučajn motorja- lahk te pa na zebri en sklat al pa strela vate udar... kolk jih je že, al pa še na 1000 drugih načinov šlo, ne sam na motorjih. sam to pač izstopa- zmer je velka novica če se motorist ubije...

sej ne rečem, niti mau mi ni vseen, najbl pa njegovih/njenih svojcev... sej sam pa itak nč ni čutu...

v glavnem mormo pa v vsaki stvari neki dobrga vidt, čeprov se mogoče na pru pogled ne da... (ma sm optimist, sej vem... :rolleyes: :D ) se laže prežvi, vem! sm meu pred pol leta eno manjšo nesrečo z avtom... pol je pa en "tabor" taaaaaaako paniko naredu (no, sej razumem da jih je zaskrbel, sam vseen... :friend1: ), eni smo bli pa sam vesel da se je sam pleh zviu... pa se prec lažje diha... :yes:

[gusti]

Trenutno sem v fazi nakupa svojega prvega malo večjega motorja ... no ko sem šel lani jeseni izpit delat je doma vladalo ogorčenje nad mano, češ da si naj raje za tist gnar pamet kupim :slap: Jaz sem svojim domačim vedno odgovarjal, da če jih skrbi za mojo varnost, da lahk zmerom kakšen € prispevajo za boljšo opremo in da je to bolj ali manj največ kar lahko storijo, ker sanjam iz otroštva se pač ne bom odpovedal. Sedaj so vse skup že malo bolj sprejeli, ampak mi še vedno vsako nesrečo motorista še toplo prinesejo na pladnju. Sicer pa motorja ne kopujem za potrebe sproščanja adrenalina, ampak bolj za uživancijo na izletih. Si pa vsakič, ko izvem za kakšno hudo nesrečo rečem "a pa je blo tega treba???"

P.S: jakATV: tebi pa samo :worship: :worship: :worship: :worship: :worship:

[pelinkovec]

Ko slišim, da se je motorist ubil, me vedno malo pretrese, vendar me nekako ne prizadane. OK, če gre za kakšnega znanca ali bližnjega (hvala bogu, do tega še ni prišlo in upam, da tudi ne bo), je zadeva drugačna - človeka poznaš, nekoga si izgubil :cry: , če pa gre za članek v časopisu, gre pa samo za... statistiko. Žal. Tako pač je.

Po drugi strani me pa niti ne pretrese toliko, ko vidim kako eni vozijo, predvsem skozi naselja - statistika mogoče niti ni tako črna glede na "pamet na cesti" :?

Včasih se zamislim, da se lahko tudi meni kaj zgodi, vendar poskušam podobne misli čimprej odgnati...Vsi smo ranljivi, vsakemu se lahko kaj zgodi, tudi ne po lastni krivdi...Dobro je imeti to nekje v podzavesti in vedno voziti z določeno rezervo...vendar ne biti v krču in ves prestrašen... V tem primeru je boljše opustiti ta "šport"

[Hornet]

Trenutno sem v fazi nakupa svojega prvega malo večjega motorja ... no ko sem šel lani jeseni izpit delat je doma vladalo ogorčenje nad mano, češ da si naj raje za tist gnar pamet kupim :slap: Jaz sem svojim domačim vedno odgovarjal, da če jih skrbi za mojo varnost, da lahk zmerom kakšen € prispevajo za boljšo opremo in da je to bolj ali manj največ kar lahko storijo, ker sanjam iz otroštva se pač ne bom odpovedal. Sedaj so vse skup že malo bolj sprejeli, ampak mi še vedno vsako nesrečo motorista še toplo prinesejo na pladnju. Sicer pa motorja ne kopujem za potrebe sproščanja adrenalina, ampak bolj za uživancijo na izletih. Si pa vsakič, ko izvem za kakšno hudo nesrečo rečem "a pa je blo tega treba???"

P.S: jakATV: tebi pa samo :worship: :worship: :worship: :worship: :worship:

x2 :worship:

[Dr_Jakob]

Thja, nesrece... smotana tema.

prvo moram poudarit. da sem se zavestno odlocil za motor in za tveganje, ki zraven spada. Nisem sicer navdusen nad idejo, da bi se mi kaj zgodilo, ... ampak recimo, da ce bi mi bilo namenjeno, bi se lahko spotaknil na zadnji stopnici in bi padel na tilnik in bi bil ravno tako hin. nimym pa kake posebne zelje po nesrecah, zato vozim zbrano in po pameti.

novice:

Najprej pomislim na vse, ki so me kdaj prehiteli z dvakratno hitrostjo zvoka, potem pomislim na vse neumnosti, ki sem se jim (potrkam po lesu) do sedaj izmuznil, pa je bil kriv kak drug butl, ... Vsega boga mi gre po glavi. Potem si ponavadi predstavljam mojo mamo, ki prebere to novico v cajtngu in jo stisne kdaj bom jaz na vrsti,... ni lih lusno si to predstavljat. Zato sem se navadil starse redno obvescat, kaksno je stanje z mano. Vsak dan kak sms al pa kratek klic, sam tok da vem da lazje dihajo. Upam, da bo moj sin enako uvideven do mene. Moram pa priznat, da bi mi bilo lazje, ce bi vedel, kako se bo obnasal na cesti. Ce bo uporabljal glavo, se mi zdi, da mi bo vseeno lazje vse skupaj gledat.

zdej pa nesrece

Recimo, da jih delim na dva dela: smrtne in invalidne. Oboje je sranje, oboje ni stos prebrat niti zvedet.

Ampak moje mnenje je pa, da ce ze moram it, potem grem rajs na motorju To vedo tudi vsi moji. V tem uzivam in mi pomeni veliko. Kajpavem, srcna kap na delu al pa kaj takega, se mi pa zdi pravzaprav mnogo bolj zalostna. Zadnjic sem slisal za enega znanca, da je pri 35 letih ga kap ruknila sredi sestanka. TO JE SELE ZALOST. Mislim... Sorry, ampak rajs izberem ovink nekje v lepem kraju.

Kar se pa tice nesrec z invalidnostjo... ta mi je pa u bistvu tezja za prebavit. Zivljenje gre dalje, tako ali drugace... Sam je pa breme za celo druzino hudo... Sam ce pomislim, bi si verjetno kupil kakega Urala s prikolico in ga predelal za voznjo z vozickom. Kapavem. Ce bi se le dalo, bi se se naprej ukvarjal z motorji.

ce mene kdo vprasa, kaj sem, mu s ponosom odgovorim da sem bajker. to veliko pove.

[volk]

O name pa zelo zelo vpliva. Kakšen večer zvem da je kdo od poznanih-bližnjih umrl naslednji dan vozim prav tako po jajcih da ni za verjet.

Ali pa druga stran. Ga palim vsepovsod hitrost ne pade izpod 150 niti čez križišča potem pa vidim kako svečo pa je dovolj za tisti dan. Gotovo, po jajcih do cilja, kjer se zabavam in potem domov. Vendar po jajcih

:eek:

Ne bi hinrihtal, kajti šele ko postaneš kripl (invalid) začneš ceniti in uživati življenje. A veš kako to vem. Sem kripl na invalidsku vozičku, vozim avto, vozim ATV (pa nimam prav tistega ta počasnega), kdaj pa kdaj kakšnega trika itd...

Me pa prav zanima, kakšne prijatelje imaš "da bi te zrihtali" ???? vsaka čast :worship:

:worship: :OK:

Trenutno sem v fazi nakupa svojega prvega malo večjega motorja ... no ko sem šel lani jeseni izpit delat je doma vladalo ogorčenje nad mano, češ da si naj raje za tist gnar pamet kupim :slap: Jaz sem svojim domačim vedno odgovarjal, da če jih skrbi za mojo varnost, da lahk zmerom kakšen € prispevajo za boljšo opremo in da je to bolj ali manj največ kar lahko storijo, ker sanjam iz otroštva se pač ne bom odpovedal. Sedaj so vse skup že malo bolj sprejeli, ampak mi še vedno vsako nesrečo motorista še toplo prinesejo na pladnju. Sicer pa motorja ne kopujem za potrebe sproščanja adrenalina, ampak bolj za uživancijo na izletih. Si pa vsakič, ko izvem za kakšno hudo nesrečo rečem "a pa je blo tega treba???"

P.S: jakATV: tebi pa samo :worship: :worship: :worship: :worship: :worship:

:OK:

[TinaRR]

Mene pa kar malo stisne ko slišim za kako smrtno :unsure: Tudi jaz sem bila blizu najhujšega čez deset dni praznujem 5.rojstni hvala bogu.

Prve pol leta po moji nesreči je bilo malo krize, čakala sem še na 2 operaciji, dobila sem strah pred motorji in si vedno znova govorila nikoli več na motor. Ampak stvari se spremenijo, človek se pozdravi in delno pozabi na najhujše. Čez kakšno leto me je spet začelo mikati da sedem na motor in se malo zapeljem (prva vožnja po nesreči je bila čist počasna in s tresočimi rokami se stopila iz motorja). Seveda starši niso bili preveč navdušeni pa vseeno. To je v meni in pika pa naj se zgodi karkoli :rolleyes:

[remše]

V naših koncih bilo v zadnjem času veliko motorističnih nesreč :( Od tega, kar 2 smrtni.

[norc 16]

lansko leto ko mi je umrl res zelo dober kolega, če sem se šel kam pelat sem se z njim. takrat sem rabil en čas da sem se spet spravil na motor. vendar sem po kakem mesecu spet dirjal na okrog.

potem me je letos zmetalo in priznam po ravnini upam stisnit v ovinek pa ko "pička".Upam da mi je to bila dobra šola, ker včasih ko se zamislim kak sem se vozil.huh

se vem da po kakem mesecu bo spet stara pesem.