Do Atlantika in nazaj

[Arriba]

Končno je prišlo tisto težko pričakovano sobotno jutro ko sem postavil »mrho« pred hišo in jo natovoril z vsemi mogočimi in nemogočimi torbami, tako da sem se počasi že spraševal ali še bo sploh zame ostalo kaj prostora. Konec koncev se nabere kar precej prtljage, če želiš priti do Atlantika tako po free varianti – motocikel, šotor in veter v laseh, no ja, čeladi.

Pogledam še na Danijevo stran, tudi on je mašino že natovoril, torej še posnetek pred domačim pragom in počitnicam nasproti.

Dogovora da se bova izogibala avtocest in se bova držala čimbolj navadnih cest se drživa že kar od začetka in na avtocesto zavijeva samo pred Celjem in Ljubljano, pa v Brezovici hitro spet dol in prvi postanek na Vrhniki kjer si v marketu kupiva pečenega piščanca in vse ostalo kar sodi zraven, da se na kakem počivališču malo podpreva. Ko prideva ven se Dani začne praskat za ušesom, kam neki bo nakupljeno žrtje spravil, ko pa ima topcase čist poln. Ampak po deset minutnem prelaganju stvari in mojih »poučnih« nasvetih kako je si treba pustit prostor v topcase – u je hrana pospravljena in že iščeva kako primerno mesto ob cesti da se nakrmiva. Ni problema, ko se spuščava proti Ajdovščini se prikaže ob cesti mizica s klopcami. Obesiva se na bremze in minutko zatem se že baševa….

Ampak nič ne pomaga, treba je naprej, pa čeprav bi po obilni malici prijalo oddremat kako kitico. Pa je hitro zopet nov postanek, saj v je treba pred Italijo napolnit rezervar do konca, kar storiva v Novi Gorici in….. by by Slovenija.

Italija pač kot Italija, promet gost in kaotičen tako da je do Padove jo najbolje ubrati po avtocesti, pa še tam se večinoma voziš v koloni. No, kakorkoli Padova je mimo in se že peljeva po navadni cesti proti Mantovi in naprej proti Cremomi in Piacenzi. Italijanska Emilia Romagna je za razliko od Toscane precej dolgočasna, majhna mesta se menjujejo z neskončnimi polji koruze in ostalih poljščin. Poskušava najti kakšno črpalko ki ni avtomatska in ima bar, da bi se odžejala tudi midva, ne samo najini mrhi, pa je to v soboto popoldne kar majhen problem. Končno se prikaže Piacenza, nama pa že pošteno kruli. Zadovoljiva se z dvema capricosa – ma in San Peregrinom v prijetni restavraciji ob cesti.

Kaj dosti posedati nimava časa, saj se je dan prevesil že v pozno popoldne. Hitro se izvijeva iz mestnega vrveža, številka ceste je prava, smer Genova, ampak do tja je še krepkih 200 km. Teren postane hribovit, cesta lepa z prijetnimi tekočimi ovinki, tako da je vožnja kar prijetna ampak se vseeno razveseliva table za camping ki jo vidiva ob cesti. Zavijeva iz glavne ceste in res se čez dober kilometer prikaže camp usred ničesa. Bilokakršen je, za eno noč bo OK si rečeva in se pogodiva z dečkom na recepciji. Je bil kar zmeren, 18€ za oba. Pokaže nama še kje in že postavljava šotore, napihujeva blazine itd…. V umivalnici je celo topla voda če vržeš v škatlico 50 centov, ampak prija. Hitro nekaj malega v usta (kar je ostalo od malice) pa na pivo v kantino pri recepciji. Sicer imajo steklenice po 0,6 l ampak jo kar hitro posušiva. In to še kar nekajkrat…..

In izgleda da naju je sinočnje pivo kar pošteno uspavalo, saj je sonce že precej visoko nad obzorjem ko se skobacava iz šotorov. Zato morava z pospravljanjem šotorov in ostale opreme kar malo pohiteti. Še kapučino in sveža štručka v kantini in sva pripravljena na nove dogodivščine. Še zadnji kilometri prijetne podeželske ceste hitro zletijo in prikaže se Genova. Veliko mesto z še večjim pristaniščem, kar nekaj časa rabiš da se prebiješ skozenj do obalne ceste ki te pelje ob ligurski obali proti Franciji. Cesta je zelo prometna, kompletna obala je eno samo naselje, zelo redko se pelješ izven naselja. Promet poteka bolj počasi, le skuteristi so že skoraj nadležni ko se vozijo mimo kjerkoli je le malo prostora. Počasi se začneva ozirati za kakšnim kampom, saj naju vse bolj vabi modro morje ki ga vsa prepotena gledava ves čas in zavidava številnim kopalcem ki uživajo na številnih plažah ob poti. No pa tudi midva najdeva svoj kamp v mestecu Pietra Ligure, kakih 100 km pred Francosko mejo. Sicer naju šmentani makaronarji kar pošteno oderejo, 21€ po osebi na dan. Aja, pa še 3,50€ za najem hladilnega boxa. Je le fajn met hladno pijačo stalno na zalogi. Kamp nič posebnega, vse kar solidno, kakšen kilometer od obale, kar je za te kraje kar blizu. Naju to niti ni motilo, hitro sva raztovorila motorja, se vrgla v kopalke in majico, pa hajd na plažo. Na plaži urnebesna gneča, saj je bilo nedeljsko popoldne ko se turistom pridružijo še domačini, tako da sva se morala kar potruditi da sva si našla svoj prostorček pod žgočim sredozemskim soncem. Voda prijetno topla, plaža urejena z navoženim prodom, v vodi je bilo edino malo morske trave. Prijetna ohladitev, še malo poležavanja in posedanja po obali in popoldneva je konec. V mestu sva se nazaj grede v trgovini založila s »tekočimi zadevami«, v restavraciji vzela pico »take away«, in jo pojedla pri šotorih ter poplaknila z nekim vinom iz tetrapaka. Je bilo še kr. Glavno da zjutraj ni bolela glava. Zjutraj sva vstala kar zgodaj, v mesto na kapučino in po zajtrk, po zajtrku pa velika žehta, saj se nama je nabral kar zajeten kup prešvicanih nogavic, gat in majic, ki sva jih z kar veliko domišljije obesila po grmovju okrog šotorov, in spet poležavanje na plaži, za kosilo sva odkrila neko huto z hamburgerji, pa spet poležavanje na plaži. Večerjo sva kupila že zjutraj, saj sva imela v najemu hladilni box. Sendvič, paradajz, tekoče zadeve, lahko noč….

[Arriba]

Zjutraj pa spet (joj kako tečno) zlaganje šotora itd… in končno spet na široki cesti proti Franciji. Samo še skozi San Remo in že sva na Italjansko Francoski meji, to vidiva še samo po tabli. Pokrajina slikovita, kmalu se pokažejo table za Monako, še po hribu navzdol in že sva v centru. Nič posebnega, razen kupa jaht v marini, pa kupa raznih bentleyev in maybahov na cesti. Še dol do kopališča…. Aha, tukaj torej dirka F1.

Najdeva prosto mizo v barčku ob cesti, kavica in coca cola 4 evre in nekaj, solidno. Malo še opazujeva vrvež, pa hitro zajahava konjičke in gas proti Nici. Skoznjo porabiva kar nekaj časa, lepo slikovito mesto. Kamp najdeva ravno nekje na polovici poti med Nico in Canesom, pri mestu Antibes. Kamp je zelo lepo urejen, ima 4 zvezdice cenovno zelo ugoden ko gledava cenik saj naju stane dan dobrih 10€. Najameva še hladilni box, 3€ na dan. Plaža je kakšnih 500 m vstran, zelo urejena, s tuši. Zvečer ko se v trgovskem centru zalagava s »tekočimi zadevami« odkrijeva da imajo v delikatesi pripravljeno paelo. Njami.

Parcelo v kampu si deliva z dvema mlajšima Nemcema, sta prijetna, se lahko vsaj kaj malega pomenimo. Pri Francozih je komunikacija večja težava, saj je ponavadi francosčina edini jezik ki ga obvladajo, midva pa znava samo »bonžur« ki ga žvrgoliva povsod kam prideva, pa mogoče še baget za kruh in cafe au lait za jutranjo kavico. Dan je minil v potepanju po mestecu in poležavanju na plaži. Zvečer sva sklenila da naslednji dan »dvigneva sidro« in se podava čez deželo proti atlantiku.

[Majesty]

Z zanimanjem pričakujemo naslednje epizode :yea2:

Super :worship:

[ForU2]

Super :worship: !

Čakam nadaljevanje. Všeč mi je vajin način potovanja....počasi, s poležavanji in brez avtocest.

Lp David :kva2:

[Arriba]

Spet jutranja telovadba v obliki zlaganja šotora in blazine, ostalo prtljago sva si večji del pospravila in pripravila za potovanje že prejšnji večer, tako da torbe samo obesiva in pritrdiva na motocikel. Še jutranja kavica v kantini, poravnava račun in…..eh, nadaljujeva kar lepo ob azurni obali dalje, saj sta pred nama še Cannes in Saint Tropez, Atlantik bo moral še malo počakati. Nad Canesom sem bil kar malo razočaran, zdelo se mi je takšno sivo neugledno mesto, kaj vem, vtis pač. Mogoče nisem videl pravih četrti, kaj vem. No, kakorkoli Saint Tropez je dosti lepši in bolj monden, to sva občutila tudi v denarnici, ko so naju v kafiču ob obali za dva esspresa in pol litra kisle vode obrali za 14€.

Tako sva počasi z Azurno obalo zaključila in se prav zares podala preko dežele na drugo stran. Provansa se je pokazala v vsej svoji lepoti, prijetno gričevje, lepa cesta in štejeva kilometre proti Grenoblu. Vmes kosilo »iz nahrbtnika« na prijetnem počivališču ob cesti. Kmalu se v daljavi pokažejo alpe, sonce pa je tudi že precej nizko in že se ustaviva v prvem kampu ob cesti. Kamp je izgleda privaten, ker pride iz sosednje hiše prijazna gospa. Dogovorimo se da bova prenočila, plačava ji 17€ za oba, šotor lahko postaviva kjerkoli. Prostora je bilo dovolj, okolica prijetna, zelena. Hitro postaviva šotore in pohitiva v vas kupit hrano in pijačo, da nama prej ne zaprejo trgovine. In res sva prišla še zadnji čas, lastnik je že zaklepal, pa ni bilo problema, prijazno nama je pomagal izbrati.

Zvečer je postalo kar sveže, sva kratke rokave zamenjala z dolgimi, pa čeprav sva večerjo poplaknila z vinom. Dani je sicer nekaj govoril da bo šel spat v nogavicah, pa nisem videl kako se je odločil. Noč je bila res bolj hladna, pa je bila kar dobrodošla sprememba po vročini mediterana. Sem se zaprl v spalko in je bilo ravno prav.

Zjutraj v vasi odkrijeva še črpalko z barom, super, jutranja kavica paše

[Arriba]

Do Grenobla je le še nekaj deset kilometrov, ki so hitro za nama, pred nama pa vse bolj sivo in megleno. Zato si ogled Grenobla prihraniva za kakšno drugo potepanje in ostaneva na obvoznici proti Lyonu v upanju da se razjasni. In res bolj ko se odmikava od alp, bolj se jasni, posije sonce in Lyon je že tu. Veliko mesto, kar nekaj časa potrebuješ da se prebiješ skozenj. Spotoma se ustaviva še pri gospodu E. Leclercu da se založiva s kosilom, saj se počasi bliža poldne. Delikatesa je bila lepo založena. Market ima zraven še črpalko, cena kar ugodna zato še natankava in čimprej iz mesta.

Majhna mesta hitro bežijo mimo, podeželje postaja že malo dolgočasno, Toursa pa noče in noče biti, tako da morava odnehati in poiskati kamp. Našla sva ga v Culanu, kaj vem malo večja vas, mesto to sigurno ni. Kakšnih 200 km pred Toursom. Kamp je prijeten, urejen in čist, kakšnih 5 šotorov z najinima vred.

V vasi je bila gostilna in sva šla pogledat ali se dobi kaj za pod zob. Pa sva bila kar presenečena, je bila kar polna in se je na veliko jedlo.Prijazen starejši natakar, ki spet po stari navadi govori in razume samo francosko naju pelje do mize in nekako se dogovorimo da bova jedla kar njihov menu, torej predjed, glavno jed in sladico, ki pa ima še kar nekaj variant katere mi natakar na veliko razlaga. Končno se mu le posveti da nimam niti blage veze kaj mi govori ko mu rečem »please surprise me«. Užaljen odide, pa nama vseeno prinese lončeni pekač v katerem je nekaj podobnega tlačenki samo malo bolj kompaktno. Vsakemu odreže 2 kosa, zraven prinese še bagetko in kozarec s vloženimi kumaricami in kozarec kislih čebulic pa prijemalko, da si lahko kar sam jemlješ koliko boš pač pojedel. Ni kaj zelo okusno. Zanimivo, da iste kozarce nato odnese k naslednji mizi. Pri nas bi inšpektorji padali v nezavest če bi videli kaj takega. Kar drži da smo Slovenci bolj papeški od papeža. No kakorkoli, glavna jed je bila goveji zrezek prelit z omako ki je bila bele barve in zelo okusna, izgleda da je vsebovala precej vina. Zraven je bil pečen mlad krompirček. Po glavni jedi dobiva na mizo še pladenj s kakimi 10 vrstami sirov in bagetko. Zanimivo da tudi siri enako kot kumarce krožijo od mize do mize. Nekatere sem poskusil sploh prvič. Za sladico je bil sladoled. Pila sva liter vina in liter kisle vode. Ceha: slabih 30€ po osebi. Iz restavracije sva odšla sita in dobre volje ampak precej pozno, saj je večerja tajala nekje od sedmih pa do pol enajstih. Francozi si za hranjenje pač vzamejo čas.

Jutro je bilo lepo in sončno tako da sva bila na poti že kar zgodaj, saj danes je veliki dan, koooončno bova videla atlantik. Hitro poiščeva lokal z kavico in rogljički za zajtrk in pogumno naprej čez francosko podeželje.

Kmalu se znajdeva v Toursu, ki je zelo lepo mesto, naju kar mika da bi kakšen dan ostala, a čaka naju atlantik…Od Toursa proti Angersu in dalje proti Nantesu se voziva po dolini reke Loire, čudovita pokrajina, veliko starih gradov.Kosilo imava spet »iz nahrbtnika«, Nantes je že za nama, atlantik je vse bliže. Pa se vseeno še voziva in voziva, za nama je že mestece Vannes, kjer bi po avtokarti morala biti že do pasu v oceanu, oceana pa niti za zdravilo. Ni kaj morala bova zaviti iz glavne ceste, poiskati kamp in raziskati kam neki se je skril ocean. Kamp najdeva v vasi Plougmeilen, je kar v sklopu njihovega športnega parka, zato je cena bolj simbolična 4€ in nekaj centov na dan. Ampak naju bolj zanima kje pri vragu je ocean in po nekaj minutah pantonime se ženski na receciji le posveti: »aaaa le meer« in nama razloži da je kar za vogalom kakšnih 500m naprej. Da še nama lokalni turistični prospekt na katerem je tudi detajlna karta okolice, je že vedela zakaj. Hitro si izbereva prostor (tudi ta kamp je bil skoraj prazen) postaviva šotore, pa na motorje in proti oceanu. In po 500 metrih se res prikaže izza drevja nekaj metrov širok zalivček ki se vleče kilometre v notranjost. Ku… pa tak ocean.

Razočarana se vrneva v kamp in preštudirava tisti prospekt ki sva ga dobila na recepciji. Ugotoviva da če hočeva videti odprt ocean morava peljati še kakih 25 kilometrov do mesta Quiberon ki leži na majnšem rtu. Skleneva da to storiva naslednji dan, danes še samo do marketa po večerjo in »tekoče zadeve« da proslaviva prihod do atlantika.

[Jure]

Lepa turca :worship:

[Trdonja]

Razveseljivo, da nekdo izčrpno deli svoja doživetja s takšne ture :worship: Slovnično porihtanih besedil pa se tudi lahko samo veselimo. Hvala za prijetno branje. Kdaj bo nadaljevanje :)

LP

Boštjan

[Arriba]

Jutro je bilo kar sveže, pihal je veter ki je prinašal in odnašal oblake, tako da naju je začelo malo skrbeti kaj pravi vremenska napoved. In res je visel na oglasni deski v recepciji listič z nič kaj vzpodbudno vremensko napovedjo. Zato sva se odločila da se bova danes potepala po Bretanji, jutri pa se začela pomikati počasi nazaj proti vzhodu.

Po jutranji kavici in rogljičku v vaškem bifeju se odpraviva na potep. Voziva se po lokalnih cestah, čez majhne vasice. Zanimiva arhitektura, majhne hiše večinoma kamnite, takšnega starinskega izgleda in povsod veliko cvetja in zelenja. Očarljivo. In končno se prikaže atlantik ko zapeljeva na rt proti mestu Quiberon.Bil je siv in hladen, nič kaj vabljiv. Ker je bila oseka se je po obali sprehajalo veliko ljudi. Vsak je imel v rokah vrečko in nekaj nabiral. Pa mi ni uspelo ugotoviti kaj. Menda kakšne školjke ali rakce.

[Arriba]

Malo naprej se pokaže mesto. Brez stolpnic in kaotičnega prometa. Malo večje hiše, trgi, življenje teče počasi in umirjeno. Ljudje se sprehajajo in posedajo ob mestni plaži, ki je peščena. Za kopanje je prehladno in vetrovno. Potepava se po mestu, posedava po kafičih in obali, kar ni nama iti vstran. Pa se vseeno odpraviva še malo v notranjost. Spet vasice ob zalivih, povsod veliko ribiških čolnov in jadrnic, ljudje prijazni, vsi se pozdravljajo med sabo. Skratka lep dan, poln prijetnih vtisov.

[Arriba]

Zjutraj je nebo še bolj sivo, nekaj začenja tudi škropiti, a na srečo veter odnese dežni oblak, tako da se pripraviva za pot po suhem. Malce mi je žal da ne morem ostati v Bretanji še kakšen dan, ampak je kot je. Ocean je ostal za nama, prav tako mesto Rennes, bližava se že Le Mansu, mestu ki dvigne tlak vsakemu ljubitelju bencinskih hlapov. Mesto je lepo, sploh stari del, katedrala je zelo podobna Pariški Notre Dame. Malo se ustaviva in prodajava zijala, pa ne predolgo, saj je do Pariza še kar zajeten kos poti.

Spet se podeželje vleče kot jara kača, končno se prikaže Chartres, pa spet malo podeželja, proti Versaillesu se pa promet začne gostiti, se vidi da se bližava Parizu. Pred Versaillesom najdeva kamp kjer bova prenočila in se pripravila za naskok na Pariz. V kampu je precejšna gneča, pa vendar najdeva prostor zelo blizu umivalnic. Razpakirava in postaviva šotore, in že blodiva po okolici da bi našla neko pošteno trgovino kjer bi kupila kaj za pod zob. Pa nimava sreče, znašla sva se v neki internacionalni četrti, same kitajske in muslimanske trgovine z nepoznano hrano in pijačo. Skleneva da ne bova eksperimentirala, zato kupiva samo vino, nahraniva se pa s kebabom v lokalu ob cesti. Vino pa je bilo kar ok, nekaj takega kot merlot samo manj trpko in bolj kislo, se je dalo piti. Ampak očitno nama je bilo sojeno če sva se zvečer namočila znotraj, da naju bo ponoči zmočilo tudi zunaj, saj je začelo deževati

[Arriba]

Na srečo je zjutraj ponehalo, pa vseeno ni prijetno pospravljati vlažnega šotora. Vreme je kislo in sivo, ampak vsaj dežuje ne. Hitro prideva v Versailles, na trgu pred katedralo spijeva jutranjo kavico in pojeva rogljiček, malo pogledava palačo, v park se nama ni dalo in že se peljeva proti Parizu.

Za trenutek se pokaže Eiffelov stolp, pa kmalu spet izgine za stolpnicani ko se spustiva niže. Ne preostane nama drugega kot da voziva po občutku, pa imava srečo, pokaže se Seina in z njo tudi stolp. Prednost motocikla je da lahko parkiraš kjerkoli in sva našla prostorček med skuterji kar pri stolpu. Malo sva se sprehajala naokoli, za na stolp je bila prevelika gneča, bi morala čakati kar kakšno uro, pa še oblačno in megleno je bilo, zato sva raje naštudirala kako priti do Notre Dame.

[Arriba]

Je bila kar blizu, če ne bi bilo enosmernih ulic, tako da sva kar nekajkrat zašla, dokler vodstva ni prevzel Dani, se v mestu bolje znajde od mene. Samo še čez Seino in že sva pri cerkvi. Kaj vem, predstavljal sem si vse skupaj malo večje, zdi se mi da sem videl že dosti večjih in lepših cerkev.

[Arriba]

Malo še nakupujeva spominke v trgovinicah v ulici zraven cerkve, nato mimo Louvra na trg Concorde, ki me je impresioniral z svojo velikostjo in po Champ-Elysees do slavoloka zmage, kjer sva dvakrat zašla v metro prej ko sva našla podhod pod krožiščem. Štenge na vrh so kar utrudljive, razgled super. Počasi se vrneva do motociklov in začneva ugibati v katero ulico zaviti da prideva ven iz Pariza. In končno najdeva Francoza ki je tekoče govoril angleško, neverjetno. Prijazno nama razloži v katero ulico zaviti iz krožišča okrog slavoloka, potem zaviti na pariško obvoznico ki se ji reče »periferie« sploh ni pomembno v katero smer ker itak sklepa krog okrog centra in potem čakaš samo na ustrezno tablo da zaviješ proti Nemčiji. Mačji kašelj, če ti kdo razloži.

[Arriba]

In res kmalu sva iz Pariza, spotoma se ustaviva še v neki grški hitri hrani in pojeva nekaj podobnega kebabu. Kamp najdeva v mestecu Vitry-le-Francois, spet v sklopu športnega parka, lepo urejen zelen in čist. Mestece leži na reki Marni, prizorišču bitk iz prve vojne. Okolica je kar turistična, saj reka tvori neka jezera, skratka zelo lepo in vredno ogleda. Spet v mesto po večerjo, nakupujeva v prijetni majhni trgovini, kruh dobiva pri sosedih v pekarni, malo še pohajkujeva po mestu, pa naju lakota prežene nazaj v kamp kjer se lotiva večerje. Po večerji modrujeva da sva kupila steklenico vina premalo, saj je bilo res odlično, bi brez problema spraznila še eno. Ampak če ni, pač ni in se počasi spraviva spat. Minuto zatem ko se zapreva v šotore se vsiplje dež. No lepo.

[kotzi]

ŠEEEEEE!

Svaka čast! :worship:

Lp! Iztok

[Arriba]

Ko zjutraj odprem oči dež še zmerom veselo ropota po šotoru. Bemooo. Nič ne pomaga, izkopljem se iz šotora, hitro nase kapo in jakno od regnkombinezona pa čimprej pospraviti. Dani nekaj jamra in kolne nad šotorom. Šotor je dihtal samo na podnu, tako da je zlil ven kar precej vode. Moj je bil znotraj hvalabogu suh, pa čeprav je star že kakih 10 let. Hitro potegneva nase še regnkombinezone in pogumno naprej proti Nemčiji.

Tolaži naju da bova nocoj prenočila pri kolegu v Vilingenu, na suhem. Na izhodu iz mesta se ustaviva še na kavici, nakar jo ubereva proti Nancyju. Dežuje vsebolj na gosto, vožnja ni nič prijetna, ko prehitevaš tovornjak si v megli drobnih kapljic, pa tudi zadnja guma je že bolj na koncu kar slab občutek samo še potencira. Hvala bogu vsaj kombinezon dihta, pa čeprav je bil kupljen pri Hoferu. Za Nancyjem dež poneha, privoščiva si prigrizek, pa dalje proti Colmarju. Dežnih kombinezonov še nisva slekla, pa sva imela kar prav, saj se je pred Colmarjem ulilo zopet kot iz škafa, tako da sva čez serpentine na prelazu vozila kot po jajcih. Za Colmarjem dež poneha in začne se jasniti, končno. Še malo pa prečkava Ren in s tem Francosko – Nemško mejo.

Hitro do Freiburga in dalje do Waldkircha potem pa čez Schwartzwald, po njihovi uhrenstrasse do Vilingena. Prijatelj naju že pričakuje, malo se še loviva po mestu, saj tokrat prihajava do njega iz čisto druge smeri. Pa ga vseeno najdeva. Sreča da ima zraven hiše kar velik zimski vrt, kjer si sušiva mokro kramo. Večer mine v prijetnem vzdušju, pogovarjamo se predvsem o najinem potepanju in sanjarimo kako bi bilo lepo (kolega ima namreč tudi motocikel) če bi naslednje leto šli skupaj v Maroko. Odločiva se da bova naslednji dan prevedrila pri kolegu, nato pa se misli vreme izboljšat in jo lahko ubereva čez alpe proti domu. In res sva naslednji dan večinoma štela dežne kapljice čez okno. Popoldne smo šli s prijateljevim avtom malo firbcat do Polota. Kaj kupit tako nisva mislila. Pa imajo kar lepe stvari. In res se je čez noč razjasnilo, tako da je zjutraj veselo sijalo sonce. Še slovo od prijatelja in že ga šibava proti Bodenskemu jezeru.

Jezero leži na tromeji med Nemčijo, Švico in Avstrijo, je kar veliko, po njem vozijo celo trajekti. Pokrajina je zelo lepa se splača it pogledat. V Avstriji jo ubereva proti Insbrucku preko Arlberga. Malo pred Insbruckom zavijeva proti Italiji (južna Tirolska) čez prelaz Timmelsjoch, visok je kar 2509 metrov.

Ko se vzpenjava Danija v Soldnu dobijo na radar. Vozil je 23 km/h prehitro, zakasirajo mu samo 25€. Sindikalno, proti našim tarifam. Prelaz je v gosti megli, motoristov eno par, čeprav se v teh krajih drugače motorjev kar tre. To je za Nemce in Avstrijce kot Dolomiti za nas. Počasi se skozi meglo prebijeva v dolino in se takoj začneva vzpenjati na 2094m visoki Jaufenpass, ki je tudi v gosti megli, tako da od Južne Tirolske tokrat nisva imela kaj dosti. Proti Brunicu in naprej proti Avstrijski meji voziva po lepi cesti s tekočimi ovinki, že se ob cesti prikaže Drava, sicer samo še kot malo večji potok, ampak vseeno dobim občutek da sem že blizu doma. In res, še malo pa prevoziva Lienz, v Spitalu pa se začne avtocesta do Celovca in še malo naprej do Volkermarkta, kjer greva spet po navadni cesti do Lavaminda. Da bi se še vzpenjala na Golico, nisva imela več prave volje, zato sva kar lepo zavila proti Dravogradu in po 16 dneh spet Maribor. In kar drži, da je povsod lepo, najlepše pa doma.

[MihaJ]

Odlično napisano, bravo!

Kaj bi lahko napisal, koliko km je bilo vse skupaj in koliko so bili skupni stroški?Če sta kaj računala?

[Arriba]

Kilometrov sva naredila 4700, stroškov pa sem imel slabih 1000€, s tem da nisva pretiravala z restavracijami ampak sva hrano večinoma kupovala v delikatesah trgovskih centrov. Pa tudi zvečer nisva hodila "v lajf" ampak kot se za stare dede spodobi, spraznila kak litrček in spat :rolleyes: . Splošen vtis: Bi šel še enkrat.

[Dadi]

že nekaj let nazaj sem tudi jaz v družbi moje drage prevozil podobno pot v 18 dneh, prebudil si v meni tisti popotniško žilico, ki mi ne da miru, zato sem kar danes ob prebiranju tvoje teme pričel načrtovati ponovno pot v Francijo, ki me je tako navdušila, seveda tiste dele v katerih še nisem bil, zelo lepo si opisal svojo pot in zato si zaslužiš vso hvalo ! :worship:

Lp. Dadi

[molotov]

odlično napisano bravo

lp