Balkan tour s priokusom orienta

[Arriba]

Pozimi ko odštevaš dneve do prvomajske ture se ti zdi vse še tako daleč, misliš da imaš zdavnaj že vse pripravljeno in postorjeno, a na koncu ti zmeraj zmanjkuje časa in se mudi, saj je pred odhodom treba postoriti še tisoč stvari. Tudi letošnji prvi maj ni bil izjema, tako da sem se na sobotno jutro 25. aprila kar oddahnil ko sem na motor prihaklal še zadnjo torbo, poveznil čelado na glavo in krenil dogodivščinam naproti.

Udeleženci ture

V Miklavžu se je pridružil še Danilo, in že ubiramo proti hrvaški. Mejo prestopimo v Zavrču saj je kljub temu da je malo dalje prijetneje voziti po dravski magistrali kot spodaj ob Savi po avtocesti. Varaždin, Koprivnica in Našice so hitro mimo, Osjeka se izognemo, prikaže se Donava in kar naenkrat smo v Srbiji, tako da v »ljepi njihovi« še kavice nismo spili. Kavico smo hitro nadoknadili v Bački palanki kjer smo si privoščili malico v obcestni gostilni. Riblja čorba je bila odlična, z dosti paprike, lale jo znajo pripraviti.

Pa ajmo onda na čorbu....

Še malo pa se prikaže Novi Sad, kratek postanek na Petrovaradinski trdnjavi, vedno znova me fascinira pogled iz nje na Donavo in mesto. Pa smo vseeno spet zajezdili konjičke in jo ubrali proti Beogradu. V Beogradu se nismo imeli namena preveč muditi, saj je vsak od nas bil že vsaj enkrat v prestolnici bivše skupne države, poskusili smo se čimprej prebiti skozi mesto do Pančeva in naprej proti Smederevu in Požarevcu. Ampak zato potrebuješ kar nekaj časa, mesto je veliko, promet gost, obvoznice ni. Ljudje so zelo prijazni, radi te usmerijo ko zmanjka kažipotov. Tako smo v poznem popoldnevu prišli do Smedereva in se začeli počasi ozirati za prenočiščem. Nekaj kilometrov iz mesta nam je padla v oko prijetna obcestna gostilna s prenočišči. Povprašamo, soba solidna s tušem in wcjem, približno 11€ po osebi, motorje lahko pustimo spodaj v garaži. Zadetek v črno že iz prve, brez obotavljanja razpakiramo kufre, osvežimo in preoblečemo, ter na gostilniški vrt še na notranjo osvežitev. Prvo pivo – kot da si ga zlil v pesek, komaj drugo za užitek. Še več užitka pa je nudila večerja, Leskovački roštilj, Šopska salata, obilno zalito. Hja, na takšno življenje bi se kar hitro privadil.

Njami

Ker so bila okna obrnjena na vzhod nas je že zgodaj prebudilo sonce, hitro pospraviti kramo, pri šanku nas je že čakala kavica in že smo bili na poti. Požarevac ima obvoznico, tako da smo prišli do bureka za zajtrk šele v Golubcu, prijetnem mestecu ob Donavi na vstopu v đerdapsko sotesko. Nekaj kilometrov iz mesta so na hribu nad Donavo ruševine nekdaj mogočne trdnjave. Ko smo se ustavili da jih poslikamo nas dohiti skupina na motociklih iz Novega mesta. Prijazni fantje in dekleta, zato smo se jim kar pridružili in smo skupaj prevozili pot do Đerdapa. Pokrajina je zelo lepa, mogoče je bilo za popolni užitek nekaj stopinj prehladno. Še preko elektrarne v Romunijo, kjer smo se z Novomeščani razšli, oni so se obrnili proti Temišvaru in domu (fantje in dekleta upam da ste srečno prispeli) mi pa proti Brašovu oziroma Transilvaniji.

Srečanje z Novomeščani

Nekaj časa še vozimo ob Donavi, je prijetno opazovati mogočno reko in ladijski promet na njej. Notranjost je več ali manj dolgočasna, cesta večinoma grbinasta in luknjasta sploh je treba paziti čez mesta. Ampak od časa do časa pa te preseneti kak novo asfaltirani cestni odsek. Upam da jih bo v prihodnosti še več. Kosilo v obcestni gostilni, nek menu, nič posebnega, juha, nek krompir, meso, solata, brez sladice. Na splošno me Romunska kuhinja ni kdovekaj navdušila, vse kar sem jedel je bilo popolnoma konfekcijsko. Prenočili smo v motelu »usred ničesa« nekje med mestoma Pitesti in Campulung. Ker je bil popolnoma prazen nam je gospodarica dovolila da smo spali vsak v svoji sobi. Najbolj prav je bilo verjetno Danilu, si je odpočil ušesa ko mu ponoči ni bilo treba poslušati mojega žaganja.

[Arriba]

Donava....

Jutranja kavica, joj kako paše...

Zjutraj gazdarico nažicamo za kavico, zajtrkujemo pa sendvič v mestu Campulung nekaj kilometrov naprej. Tukaj se je prvič pokazala težava z komunikacijo (Romuni namreč od vseh jezikov še najbolje zastopijo Romunsko ). Mi smo namreč pričakovali od natakarce da nam bo prinesla hamburger, oziroma vsaj topli sendvič, dobili pa smo čist navadnega, dve rezini kruha in neko klobaso vmes. No, kakorkoli, lakoto smo si malo potešili in zopet dalje po široki cesti. Pokrajina postane lepša, bolj divja in hribovita, saj se bližamo osrčju Transilvanije. Začnemo se vzpenjati na nek prelaz, čudoviti razgledi, cesta še kar, ko se spustimo na drugo stran se končno pokaže vasica Bran kjer stoji famozni drakulin grad.

grad

Grad je sicer res lep, nekaj posebnega, vendar je vse že popolnoma skomercializirano. Na grad nismo mogli ker je ob ponedeljkih zaprt, ob vsem tistem kiču ki se prodaja na stojnicah pod njim ni bilo nič kaj za nas, zato smo spili kavico po turistično zasoljeni ceni in se odpravili dalje proti Bukurešti.

kramarija pod gradom

Ker sem že prej omenil da ob romunski kulinariki nisem bog ve kaj užival in z obzirom da je bil lep in sončen dan in smo se vozili čez zelo lepo gorato in gozdnato pokrajino smo se enoglasno odločili da si za kosilo priredimo piknik nekje ob cesti. V prvem večjem naselju smo nakupili hrano in pijačo, na izhodu iz mesta se prikaže ob cesti mizica z klopcami. Kmalu je bila pogrnjena, in moram priznati, da je bil to zaenkrat najboljši obed kar sem jih jedel v Romuniji.

[Arriba]

Mizica pogrni se...

Cesta počasi preide v štiripasovnico, se vidi da se bližamo Bukurešti. Voziti po taki cesti je posebno adrenalinsko doživetje. Še večje pa je živeti ob njej, ker namreč dvorišča stanovanjskih hiš imajo izhode direktno na cesto po kateri švigajo mimo avtomobili tudi po 150 na uro. Vožnja čez Bukurešto je podobna nočni mori, promet gost in kaotičen, signalizacija slaba, obvoznic nobenih. Čez mesto se prebijaš najmanj dve uri, tako da smo bili že krepko potrebni požirka ko smo prišli na drugo stran mesta. Na hitro smo se odžejali in se zopet odpravili dalje, saj je bilo že pozno popoldne, mi pa smo želeli priti še do Bolgarije. To nam je sicer uspelo, ampak ko smo prečkali Donavo je bila že trda tema. Na meji se mi je zgodila manjša neprijetnost, namreč ko sem prišel čez most na bolgarsko stran sem ob carinskem platoju ustavil motor in šel nekaj metrov dlje v travo lulat, kar pa ni bilo povšeči policaju ki me je videl. Ko sem prišel do njegove utice mi je vzel pasoš in začel vpiti in groziti da bom moral plačati kazen ker sem lulal po njegovi lepi državi. Situacija se je pomirila šele ko je prišel nek drug policaj ki je imel več razumevanja za lulanje na prostem in mi z nasmehom vrnil pasoš.

Prvo mesto za bolgarsko mejo so Ruse in kot sem že napisal je bila že trda tema, zato smo ga samo prevozili in na izhodu našli prijeten hotelček kakšnih 500 m od glavne ceste. Nočenje z zajtrkom 20€ po osebi, solidno z obzirom na situacijo.

Jutro v Bolgariji....

[matjazek]

Sej boš še nadaljeval, kajne?

Da nam še mal lušte delaš

[Arriba]

Bolgarija je bolj redko poseljena dežela, zato cesta teče večinoma zunaj naselij, pa tudi vasi so velikokrat kak kilometer ali dva odmaknjene od glavne ceste. Ampak vožnja vseeno ni dolgočasna, saj je pokrajina prijetna in zelena. Splošen vtis motijo le opuščeni in razpadajoči industrijski objekti iz polpretekle zgodovine. V Varni se odpre pogled na črno morje. Pa sploh ni črno, ravno tako je modro kot vsa ostala, če le sije sonce. Mesto Varna je pač še ena velika luka, gledaš da čimprej prideš skozenj. Ampak ko se skrije mesto se skrije tudi morje, saj cesta poteka bolj po notranjosti nekaj kilometrov od obale.

Črno morje

Ker se je dan prevesil že v popoldne zavijemo iz glavne ceste in se ustavimo v mestecu Obzor na morski obali. Mestece je prijetno majhno, industrije ni videti, samo hoteli, zgleda da prebivalci živijo od turizma. Malo se razgledujemo in pretegujemo noge ob obali ter razmišljamo na kteri konec bi se odpravili iskat prenočišče, ko se pripelje mimo domačin na Hondi Shadow. Ustavi se in nam ponudi prenočišče, kar z veseljem sprejmemo. Predlaga da gremo na pijačo v bližnji bar, on pa zatačas telefonira ženi da nam pripravi sobo. In res se ob kavici na gostilniškem vrtu s Strahilom (tako mu je ime) zapletemo v prijeten pomenek, pridruži se nam še nekaj domačinov in govorimo kar vsepoprek, malo angleško, malo srbsko, malo mahamo z rokami, rasijski žal ne vpanjimajemo . Smo se kar malo zadržali, tako da je bila soba že zdavnaj pripravljena. Na hitro se osvežimo in preoblečemo, Strahil pa nas že čaka z domačim žganjem in šopsko solato da nas malo počasti. Pa moram reči da nas je ded kar izdatno počastil, sem ga na koncu že kar malo čutil, tako da mi je kar prijal večerni sprehod do restavracije kamor smo šli na večerjo. Izbiro jedi smo prepustili Strahilu, naročil nam je nekaj njihovih specialitet in moram reči da sem zelo užival v hrani. Mogoče je bilo edino na nekaterih mesnih jedeh čutiti preveč majarona. Bolgari in Turki imajo namreč čudno navado da po mesu na veliko trosijo majaron. Pivo je bilo odlično, v restavraciji smo ostali do zaključne.

Na pijači s Strahilom

Zajtrk

Zato se nam zjutraj ni ravno preveč mudilo vstati, slovo od Strahila je bilo prisrčno, smer Burgas, tudi precej velika bolgarska luka in naprej do mesta Malko Tjernovo kjer zapustimo Bolgarijo in vstopimo v Turčijo. Sliši se sicer preprosto, postopek pa je kar dolgotrajen. Namreč za izstop iz Bolgarije moraš čez 4 kontrolne točke, pri prvi utici pokažeš pasoš in dokumente od motorja, nakar policaj nekaj minut tipka po računalniku in ti dokumente vrne ter priloži zraven še USB ključek, ki ga z dokumenti vred oddaš pri naslednji malo večji stavbi. Tam to odnesejo v stavbo in ti čez nekaj minut spet vse vrnejo in lahko greš z vsem k naslednji utici kjer ti ključek vzamejo in spet detaljno pregledajo dokumente od motorja. No, pri zadnji utici ti pregledajo samo še pasoš in že lahko zapustiš EU raj. Tako da Bolgari zelo budno pazijo da ne bi kak nepoklican zapustil unije in pobegnil v Turčijo. Lahko mirno spite. No v Turčiji sicer ni USB ključa in ena kontrolna točka manj, sicer pa se zgodba več ali manj ponovi, s tem da moraš plačati še 15€ vize. In končno…. Tralala……odpre se še zadnja rampa in po debeli uri letanja (še sreča da smo bili na meji skoraj sami) s papirji sem in tja smo v Turčiji.

Še malo pa Turčija

[Arriba]

Spet na široki cesti, edino vmes od tistega dopoldanskega sončka ni ostalo nič več, dan se je prevesil v popoldne, zahladilo je, na nebu pa vse več črnih in grozečih oblakov. Ne izgubljamo časa, držimo kar visok tempo proti Istambulu, toda po nekaj kilometrih se vsiplje dež. Nič ne pomaga, dežne kombinezone gor, pa naprej. Ampak dežuje vsebolj na gosto, zato zavijemo iz glavne ceste v mesto Babaeski kjer najdemo prijeten hotel v centru in sklenemo da tam prevedrimo. Hotel ima tudi ograjeno dvorišče kjer spravimo motorje. Cena solidna, 15€ po osebi. Soba hvalabogu dovolj velika da lahko sušimo namočeno opremo, predvsem rokavice in škornji so bili najbolj na udaru. Preoblečeni v suhe krpe z jaknami od regnkombinezona in čepicami na glavi se podamo na potep po deževnem mestu da se nakrmimo. Kmalu najdemo restavracijo, eden izmed natakarjev govori malo srbsko in dogovorimo se da nam prinese vsega po malo, tako da lahko poskusimo več stvari. In res nam prinese kos pečene govedine, nek ražnjič, pleskavico in nekaj podobnega čevapom, samo da ima obliko kot manjši čuft. To je izgleda njihova verzija čevapov, reče se jim kofte, z dvema pikicama na o-ju. Seveda je rekel naj še malo počakamo, da bo nam prinesel še specialno začimbo za na meso brez katere ni pojedine. In res nam prinese, ne boste uganili – majaron. Pa je bilo čist dobro in okusno tudi brez njihove specialne začimbe. Nazaj grede smo odkrili še trgovino kjer so prodajali baklave na kilogram, tako da smo se še naslednji dan utapljali v sladkorju.

Čez noč je dež ponehal in zjutraj je veselo sijalo sonce in nam dvigalo moralo. Malo me je skrbelo kako se bomo znašli v prometu Istambula, pa je bil strah odveč. Mogoče je bilo tudi malo sreče, da sem dva dni pred odhodom srečal Ata Ibo ki mi je povedal da se v mestu naj držim tabel »Ak seraj« kar pomeni staro mesto. Ata Iba najlepša hvala za ta nasvet, imaš pijačo v dobrem. V glavnem brez problema smo prišli v stari del mesta, našli hotel 3 minute peš od Aje Sofije. Hotel soliden, 25€ po osebi z zajtrkom, motorje smo parkirali na pločniku pred recepcijo ki dela vso noč.

Hotel v Istambulu

Kaj naj rečem o Istambulu, kaj dosti novega ne, saj je bilo o tem izrednem mesto že toliko napisanega. Skratka mesto je izredno lepo, čisto in urejeno, ljudje neverjetno prijazni, uživaš vsako minuto potepanja po njem pa naj bo to ogled mošej kot sta Aja Sofija ali Modra mošeja, ali palač kot je Topkapi (sultanova palača) ali pa nakupovanje na grand bazarju. Poseben dogodek je tudi iti na kosilo v katero od restavracij ob obali v katere te prijazno vabijo lastniki. Le pivo je malo drago, pa še samo po 0,25 litra točijo. To jim pa vseeno malo zamerim .

Aja Sofija

Grand Bazar

Ima što nema

[Arriba]

kdo kupi ribo?

restavracije ob obali

Naslednje jutro se podamo v mestni vrvež, smer Bospor. Pogled na ožino in most ki povezuje celini je res nekaj posebnega, prav tako občutek da ga boš prečkal in se znašel na drugi celini.

Bospor

[ZdenkoK]

Pravi užitek je prebirati tole. Carji...

[Jozee]

Res pravi užitek je prebirati tole sem kar malo fauš...

[MiNa]

Zanimiv zapis , ker pa sem tudi sam z dvema kolegoma v približno istem času obiskal Istanbul, verjamem, da je bila pot še zanimivejša.

Del Romunije pa sem obiskal lani - še se bom vrnil!

Naša pot v Kocaeli-Izmit je opisana tule....

ps, Klopca s cesto in železnico v ozadju mi je nekam znana. Je to slučajno med Brašovim in Sinaio?

[FLY]

Lep trip raport LP FLY

[Arriba]

Zanimiv zapis , ker pa sem tudi sam z dvema kolegoma v približno istem času obiskal Istanbul, verjamem, da je bila pot še zanimivejša.

Del Romunije pa sem obiskal lani - še se bom vrnil!

Naša pot v Kocaeli-Izmit je opisana tule....

ps, Klopca s cesto in železnico v ozadju mi je nekam znana. Je to slučajno med Brašovim in Sinaio?

Imaš prav klopca je res tam. . Verjamem da ste tudi vi imeli super potep. Mene pa bolj mika Makedonija, upam da zopet proti koncu poletja......

[Arriba]

Pa občutek nekega pričakovanja kaj kmalu splahni, saj konec koncev se voziš še zmeraj po istem mestu, nič kaj drugačnega kot na drugi strani ožine. Mostnina se za avtomobile sicer plačuje, za motocikle pa je izgleda zastonj, saj so nas kar spustili skozi mitnico. Vozimo se dalje po avtocesti, smer Ankara, ko Danilo začne postajati nekam živčen, nekaj mi trobi, blenda, mi pride ob bok in nekaj kaže na tank na motociklu. Skomignem z rameni, bo že prišla črpalka, itak zmeraj zganja paniko že dosti prej. Ampak tokrat pa je zganjal paniko žal prepozno, ker mu moped po nekaj kilometrih zakašlja in obstane. Auč. Nič ne pomaga, treba bo nabaviti bencin. Sreča da je ob avtocesti tekla tudi regionalna cesta in kakšnih 100 metrov naprej se je videla črpalka. Sta Danilo in Dani skočila preko ograje in odšla po bencin, jaz pa sem ostal pri motorjih. Pa sem se ju kar načakal, ker jima na črpalki niso smeli natočit bencina kar tako brez vozila. Sta povedala da je lastnik naročil uslužbencu naj ju odpelje na policijsko postajo po dovoljenje da jima lahko da bencin. Zakaj takšna previdnost ne vemo, je pa kar nekaj časa trajalo, ampak še dobro da se je lastnik črpalke tako potrudil. Na prvem izhodu zavijemo iz avtoceste in napojimo konjičke, prav tako pa se s čajem odžejamo tudi mi, postrežejo nam ga črpalkarji. Malo se še pogovarjamo, dalje pa krenemo kar po navadni cesti, teče bliže morju kot avtocesta. Kmalu cesto proti Ankari zapustimo in se usmerimo proti Bursi. Vožnja je prijetna, lepi razgledi na marmorno morje. Žal pa se kmalu pooblači in vsiplje se dež tako da smo že komaj čakali da pridemo do trajekta za nazaj v Evropo. Zjasni se komaj na trajektu ko prečkamo ožino in pristanemo v mestu Gelibolu ali po naše Galipoli. Mesto je precej znano iz 1. vojne ko so se tam sicer brezuspešno in z velikimi žrtvami izkrcali Angleži. Ker se je že mračilo hitro poiščemo hotel. Najdemo ga na izhodu iz mesta. Prav nam je prišlo da je imel vključeno gretje, da smo si lahko na radiatorjih sušili razmočeno opremo. Za večerjo nam je kuhar pripravil ocvrte sardelice in svežo polnjeno papriko z neko zelenjavo, bilo je super, pa ne vem ali zares ali samo zato ker sem bil že lačen kot volk saj nismo nič jedli že od dopoldneva, v dežju nismo izgubljali časa s takšnimi malenkostmi .

Žeja...

Bursa

Vedrimo....

Na trajektu

[Arriba]

Jutro pred hotelom v Galipoliju

Jutro je zopet sončno, stvari koliko toliko suhe in po obilnem zajtrku se odpravimo dalje. Na črpalki postrgamo iz žepov še zadnje turške lire, in dolijemo bencina do Grčije ki ni več daleč. Izstop iz Turčije zopet procedura z tremi kontrolnimi točkami, Grška meja normalna, policaj in carinik, ki nam le mahne z roko ko vidi EU pasoš. Čez mejo takoj napojimo konjičke z občutno cenejšim bencinom kot v Turčiji, popijemo še kavico pa hajd na avtocesto. Sklenili smo da do Kavale poskusimo priti čimprej, nadalje do Soluna in Makedonije pa po navadnih cestah. Avtocesta je speljana po precej hribovitem terenu in je kar precej ovinkasta, je pa asfalt precej nov in raven brez vsakih grbin, tako da smo si privoščili malo adrenalina. Danilotu je izpuh prežgal celo stranski kovček. Kot sem že prej rekel smo v Kavali zapustili avtocesto in naredili malo ovinek na Halkidiko. Ladjo ki vozi turiste na ogled samostanov smo zamudili, tako da smo v mestecu Skala se pač malo sprehajali, nakupovali spominke in zijali v pravoslavne menihe. Delujejo tako svečano v tistih dolgih črnih haljah in visokih kapah. Menda so čakali na prevoz do samostanov. Namreč na polotok lahko prideš samo z ladjo, pa še za to moraš imeti dovoljenje.Kmalu smo krenili dalje, cesta lepa , speljana po hribovitem terenu, razgledi enkratni. Ampak vsega lepega je enkrat konec in pred Solunom se vsiplje spet dež, tako da ni bilo nič kaj prijetno voziti čezenj. Sem komaj čakal Makedonsko mejo, toplo sobo in nekaj za pod zob.

Grčija...

Mesto Kavala

Neko staro kamenje (lev je bil nekoč del spomenika nekemu generalu Aleksandra Makedonskega)

[Arriba]

Halkidika

Vse to sem dobil ob Dojranskem jezeru takoj za grško mejo. Le za sobo je bil malo problem ker se za prvi maj tradicionalno tam zbira mladina in jih je bilo polno mesto. Alkohol je tekel v potokih, glasba povsod. Malo smo se pridružili skupini ki je čagala na vrtu hiše kjer smo spali, pa nas je lakota hitro zvabila v bližnjo restavracijo. Zjutraj se je Dani odločil da skrajša turo in odpotuje domov čez Srbijo in hrvaško, tako da sva z Danilotom ostala sama. Pa ne za dolgo, saj sem na jutranjem bureku srečal prijatelja ki sem ga spoznal predlani ko sem se potepal po teh krajih. Srečanje je bilo zelo veselo saj je telefoniral še drugim da se je vrnil oni Slovenec na motorju. Kmalu je bila na gostilniškem vrtu zbrana vsa družba, na mizo je prišla rakija in meza, tako da sva sobo kar obdržala še za eno noč. Dan je minil v prijetnem vzdušju, komaj sem našel čas da sem Danilota peljal do jezera in mu malo razkazal mesto Star Dojran. Jezero je precej manjše od Ohridskega ali Prespanskega, leži na Makedonsko - Grški meji, kakih 70 kilometrov od Soluna. Poleti je zelo toplo, klima je mediteranska in se je prav prijetno kopati v njem. Sama okolica ni tako turistična, ljudje neverjetno prijazni in vedno znova se rad vračam tja.

Za večerjo je Nale prispeval dva krapa iz jezera, spekel jih je Mladen, midva z Danilom pa sva kupila pivo. Krap je bil fantastičen, občutek da ga ješ s prijatelji neprecenljiv. Zjutraj pri Naletu spijeva še kavico in se odpraviva preko Makedonije do Prespanskega in Ohridskega jezera.

Srečanje s prijatelji

Greetings from Macedonia

Dojran

[Arriba]

Jutranja kavica pri Naletu

Ceste so bolj tako – tako, zato pa so razgledi toliko lepši, sploh ko se vzpenjava na Galičico, njihov nacionalni park ki leži med obema jezeroma. Kmalu se pokaže mesto Ohrid, kjer si poiščeva prenočišče in se odpraviva na večerni potep po mestu. Mesto je lepo, veliko ostankov Bizanca in še starejše. Med ogledovanjem naju dobi nevihta, se zatečeva v neko restavracijo in povečerjava.

Prespansko jezero

Ohridsko jezero

Mesto Ohrid

[Arriba]

Cerkev svetega.....svetega.... saj se ne spomnim več

samostan Sv. Sofije z jezerom v ozadju

Zajtrk v Peštanih

[Arriba]

Zjutraj spet na poti proti Sv. Naumu in Albanski meji. V Peštanih greva na kavico, ker nimajo bureka si pri sosedih v marketu kupiva nek rogljiček. Sveti Naum na veliko razkopavajo in pripravljajo na bližajočo sezono zato se nisva kaj dosti mudila, sva se hitro odpravila naprej do meje. Albanci nama poberejo tista 2€ za vstop in dajo potrdilo brez problemov. So bili zelo prijazni. Ceste so začuda zunaj naselij še kar lepe, edino v naseljih in sploh v mestih pa ponekod ne veš ali je cesta ali kolovoz. K temu prispevajo še kupi svinjarije ki ležijo vsepovsod. Preveč pospravljati pač Albanci zgleda niso vajeni. V Tirani naju je dobila urnebesna nevihta s točo, sva vedrila na neki črpalki. Promet je gost in kaotičen, trobijo menda kar vsi. Zdelo se mi je da se s trobljenjem kar nekako pogovarjajo med sabo. Drugi malo večji problem so table v mestih, namreč ni jih. V Tirani naprimer sem nekaj časa vozil po mestu kar tako po občutku, kamor je zavijala večina avtomobilov tam še jaz, dokler nisem slučajno opazil majhne table z simbolom za avtocesto. In ker je trenutno edina avtocesta v Albaniji Tirana – Drač sem potem sledil tem tablicam in res prišel nanjo in se potem odcepil proti Skadru. V Skadru pa sem imel srečo da sem potem ko sem mesto že prevozil ustavil nekoga ki je znal Srbsko da me je poslal nazaj na drug konec mesta, drugače bi namesto v Bar prišel v Podgorico. Vsi ostali ki sem jih spraševal za pot so kazali samo ravno. Menda niso razumeli kaj jih sprašujem. Na obrobju mesta sva peljala skozi nek ciganski geto, in ker je Danilo malo zmanjšal hitrost so se mu mali cigančki kar med vožnjo obešali na motor in prosili za denar. Samo še čez mejo in že sva v Črni gori. Črnogorski del jadranke je totalno v kurcu, zraven tega pa jo še na veliko razkopavajo in polagajo vodovod. Promet poteka po polžje, je bila že trda tema ko sva prišla do Petrovca kjer sva prenočila.

Albanska vsakdanjost

Kdo kupi jeguljo

Poceni damo

Dežela orlov

[Arriba]

Beži toča!

Njami

Mesto Skadar

[Bambi61]

Zdravo !

Pravkar nazaj iz 9dnevne ture po Bolgariji cca 3500 km.Lepa pokrajina, odličen off-road,prijazni ljudje in nizke cene.Priporočam!! Če koga zanima več mi lahko piše.

L.P. Bambi

[vrho1679]

Zdravo !

Pravkar nazaj iz 9dnevne ture po Bolgariji cca 3500 km.Lepa pokrajina, odličen off-road,prijazni ljudje in nizke cene.Priporočam!! Če koga zanima več mi lahko piše.

L.P. Bambi

Mal napiš vsaj traso kje si se to furu.

LP, Rok