Budimpešta

[Brrrm]

Nekako sem sredi dopusta svojo priljubljeno podpiralko vseh možnih in nemožnih vogalov, ali, kot je nekoč legandarni Lojzi zapisal, svojo prvo ženo, prepričal, da se konec sveta ne bi zgodil, če bi se kam potegnila z motorciklom. Da je Budimpešta ravno nekje za drugim vogalom.

In potem tiste dni čudežno ni bilo slabega vremena ter ji ni preostalo drugega, kot da je v torek, konec meseca julija, zasedla svoj položaj na motorciklu in sva odbrzela proti Budimpešti.

No, ne kar takoj.

Zadnji dve, tri leta, bolj malo vozim motorcikel. So pač taki časi, da je potrebno postoriti še kaj drugega, ne zgolj misliti na zabavo. In to se potem pozna. Tako na meni, kot na motorciklu.

Torej, v torek, ob osmih zjutraj greva, je bilo zastavljeno. In sva nekako ob osmi uri in deset minut na dvorišču sedela na motorciklu in kurbl, kurbl, kurbl, khrrrrh. Lučke na kontrolni plošči so ugasnile. Prazen akumulator, kaj pa drugega.

Prejšnji dan popoldne sva pribrzela z morja, da bi se pripravila in opravila to kopensko avanturo, a na vodi nekako nisem čutil potrebe, da bi motorcikel, ki je počitnice preživljal v garaži, priklopil na elektriko, kar je sicer stvar zgolj minutke dela.

Avantura 1 A s črtico. Še iz lastnega dvorišča se ne moreva premakniti. Poskusila sva s porivanjem, motorcikla, seveda, pa nama nekako ni uspelo, zato sem vse tiste kilograme beemvejske lastnoročno po klancu navzgor pritiščal nazaj pred hišo.

Še eno možnost dobiš, sem motorciklu bolj jaz, kot pa družica, zagotovil in ga priklopil na električno omrežje.

Ker nesreča in sramota nikoli ne prideta sami, ampak se nanju takoj nalimajo zijala, je mimo prineslo sosedo in nama je delala družbo tiste pol urice, kolikor sem namenil akumulatorju, da si opomore.

Po pol ure sem poskusil zagnati stroj. Pa mu je malo še manjkalo. Sva vse skupaj priklopljeno pustila na dvorišču in se do 10. ure umaknila v hišo. Če še potem ne bo kresnil, potisneva motorcikel v garažo, trajno slečeva usnje in robo premečeva v avto.

Ob desetih je motorcikel stekel. Ker sem ga zagnal, nisem hotel tvegati in ga ugasniti in še enkrat zaganjati. Zato sem bil primoran vzeti rezervne ključe, da sem zaprl kovčke. In, ko sem jih hotel dati nazaj v hišo, so bila vhodna vrata že zaklenjena, zato sem jih vtaknil v žep jakne.

Končno sva se odpeljala. Po avtocesti do izvoza za Ptuj, nato skozi Ptuj, mimo Ormoža preko gričev v okolici Jeruzalema in Koga do Lendave, kjer sva dotočila bencin in kupila Madžarsko avtocestno vinjeto.

Vinjeto, Madžarsko, kupiš kar na Petrolu v Lendavi. Zadeva ni nalepka za prilepit, ampak navaden papirnat račun. Madžari spremljajo promet na avtocestah preko avtocestnih kamer in nato prepoznavajo registrske tablice. Zato se pri nakupu ne zmotiti pri navajanju registrske oznake. Če te ne bodo našli v elektronski evidenci plačnikov vinjete, te bodo izterjali.

Motorcikel je brez težav kresnil in odpeljala sva se do prve birtije na Madžarskem na postanek v senci. Zamujala sva dve uri in sonce je bilo visoko in toplo je tudi bilo.

Nato naprej skozi Lenti, po stari cesti proti Blatnemu jezeru. Nimajo na Madžarskem samo panonskih ravnih cest. Cesta od Lentija do Blatnega jezera gre gor in dol in levo in desno tudi. Je bila dokaj prazna in prijetna za vožnjo.

Naslednji postanek na začetku Blatnega jezera, na obrobju Šentjurja ob Blatnem jezeru ( Balatonszentgyorgi, ali nekaj takega). Obcestna gostilna s senčnim vrtom z pogledom na blatno vodo.

Spila sva vodo in kavo in gledala malo levo in malo desno, dokler moji najboljši polovici pogled ni padel na desni bok najinega motorcikla in jo prisilil, da je izrekla: "Kje pa je stranka torba? "

Isusek, kje? Tam, kot mora biti. Pa ni bila. Ne, ne. Proklet bmvjevski kovček se je naveličal najine družbe in naju nekje med Lentijem in Blatni jezerom neopazno zapustil. Ostala sva brez kovčka, pižam in spodnjih hlač in fotoaparata.

Shit happens. Vsak dan in povsod.

Z malo grenkega priukusa v ustih sva jo mahnila naprej. Nazaj itak ni imelo smisla. Če je torba ležala tako, da bi jo videla midva, jo je videl tudi kdo drug.

Stara cesta ob Blatnem jezeru je ena sama muka na 50 km/h. Zato sva malo pred Siofokom zavila na avtocesto in vozila po njej do Szekesfehervara. V bistvu napaka, ker je ob jezeru Velencei zopet vse na 50 km/h. V Gardoniju sva se zopet ustavila, nekaj spila in nato nadaljevala v Budimpešto.

Elektronika naju je dobro vodila in hotel pod gradom sva našla z enim samim spregledanim odcepom in torej le enim preračunavanjem poti.

Hotel tak, kot je trdila reklama. Preostali torbi sva odnesla v sobo, jaz pa sem šel prestaviti motorcikel v hotelsko garažo.

Ker je Previdnost mati Modrosti, čeprav je kljub vsej previdnosti postala mati, imam motorcikel opremljen z BMWjevo alarmno napravo. Ta deluje dvostopenjsko. Z izklopom zagonske elektronike in potem še na sireno. Izklop elektronike imam nastavljen na samodejni način. To pomeni, da nastopi nekaj minut po zaustavitvi motorja. In pred ponovnim zagonom je potrebno kontakt na elektronskem ključku nasloniti na kontakt na armaturni plošči in ko sta si ob signala všeč, se zagonska elektronika vključi in nato je možen običajen zagon motorja.

Naslonim jaz ključek tja, kot je treba in nič. Malo podrgnem, kot je običajno potrebno in še vedno nič. Tako ene petkrat šestkrat. Nič. Hotel sem kontakt na ključku podrgniti z nohtom, če se je na njem nabralo kaj cestne nesnage, ker ga imam od vsega začetka obešenega na istem obročku, kot ostale motorske ključke. In, šok. Kontakta nikjer. Samo prazen ovitek, kornet, sladoleda pa nikjer.

Kljub poletni vročini mrzel znoj na čelo. Živa sva zazidana v Budimpešti. Brez varnostnega ključka motorcikla ne bova spravila nikamor. Panika vse dotlej, dokler male sive celice niso preračunale vseh možnosti, od neslavnega povratka domov v kabini tovornjaka vlečne službe, do klica mulcema, naj s kravasakijem pripeljeta šop rezervnih ključev, kjer je tudi rezervni varnostni ključek.

In, izkazalo se je, da to, da motorcikel zjutraj ni hitel vžgati, ni bila zafrkancija hudobnih vil, ampak daleč v usodo naprej posegajoče dejanje. Če bi takoj kresnil, bi se takoj odpeljala in mi ne bi bilo potrebno z rezervnimi ključi odpirati in zapirati kovčkov. Tako pa so bili rezervni ključi, prvič v življenju in očitno zelo priročno, v žepu motoristične jakne.

Samo skozi odrto okno hotelske sobe je bilo potrebno priklicati najdražjo in že so mi prileteli v roke rezervni ključi. Torej, popolnoma drži, da je bolje imeti srečo, kot dolgega. Če imaš srečo, ti bo zrasel in tudi rezervne ključe boš imel v pravem trenutku s seboj. Bom moral na občino in si spremeniti ali pa vsaj dopisati ime Srečko.

No, potem sva zvečer in naslednji dan normalno turistično peš in z javnim prevozom odbudimpeštala Budimpešto. Brez posebnih dogodivščin, sreč in nesreč. Edino, skozi je tlel sum, ali bo v četrtek zjutraj kresnil ali ne. Vmes si nisem upal poskušati, da mu zaradi radovednosti ne bi po neumnem izpustil zadnjega hropca.

V četrtek pred zajtrkom, sem šel po prstih v garažo. In, kresnil je. V prvem poskusu, brez zavijanja z očmi. Sem ga slavnostno prestavil iz garaže pred vhod hotela.

Potem sva pozajtrkovala, plačala in si pri receptorju dala napisati nekaj madžarskih stavkov o tem, da sva izgubila kovček in če ga je kdo morda našel in prijavil, da ga pokaževa prvemu policaju med Blatnim jezerom in Lentijem. Pred dvemi dnevi jih je bilo ob cesti kar nekaj.

Oba v usnju zopet sedeva na motorcikel pred hotelom, varnostni ključek in nič. Pred pol ure je še delal, saj drugače zadeve ne bi mogel prestaviti iz garaže.

Drgnem ključek, poskušam, a zagonska avtomatika se ne odklene. Torej, kljub vsemu nimam ne sreče in ne dolgega. Kljub dvodnevnemu prividu svobode, še vedno živa zazidana v Budimpešti.

Dokler, tepko, nisem ugotovil, da je motorcikel še vedno na stranski tački in da imam menjalnik v prvi prestavi. V takem primeru pa noče, pa da ga plačaš. Ko smo to uredili, je kresnil in naju odpeljal nazaj proti domu.

Do konca Blatnega jezera kar po avtocesti, po postanku v isti obcestni gostilni pa po stari cesti proti Lentiju. Oči na pecljih preiskovale jarke ob cesti. Saj je bilo jasno, ampak človek le poskuša. Če je bil kovček na vidnem mestu, so ga videli tudi drugi. In tudi policajev tisti dan na tisti cesti ni bilo. Šele za Lentijem sva naletela na enega pred neko trgovino. Kot se spodobi, razen po madžarsko, ni znal nič drugega. Se je trgovec ponudil za prevajalca, da smo ugotovili, da Madžari nimajo navade najdenin prijavljati ali prinašati na policijsko postajo. Se je potrudil in povprašal na centralo, če morda pa kdo le je. Pa ni. Pa, pa, kovček, pižamici, gatke in fotoaparat.

Potem le še nekaj postankov na domačih tleh in domov in naslednji dan nazaj na morje. Naprej na počitnice.

Življenje brez avanture ni vredno piškavega oreha.

Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da se priporočam za poceni desni bočni kovček za BMW R1150 RTja. Ali pa oba, če ne gre drugače. Morda je kdo izgubil motor in mu je v roki ostal le kovček.

[suzuki]

Hola stari,

tole je pa bla dogodivščina, sama sreča da maš (očitno) zdravo srce, da ni kaj škripnilo... v samo dveh dneh tolkle adrenalina, pišuka kaj zamujam k nimam BMWja, vsak izlet bi lahko bil do trganja napeta dogodivščina in še zgodba za dolge zmske večere ob kaminu!!! ne pa teli moji rižotkoti, ko sploh ne pomislim da bi lahko šlo kaj narobe :blink: ampak saj veš kaj pravijo: dober konec, vse dobro... pa še nasmejal si me, kar - vsaj pri meni - FUL šteje!! hvala

PS nekoč, ko je tudi on izgubil desni kovček, mi je bladzo razlagal da ima BMW kovčke zaščitene s posebno varovalko, da ne morejo odpast; problem pa nastane ker odpade tista varovalka... preveri kako je pri tebi

[Scarabeo 500]

Zanimive dogodivščine. Doma je sicer to prijetno branje, na terenu pa verjamem, da stopi znoj na čelo. Škoda, da ni tema širše zastavljena, da bi lahko vanjo pisali svoje dogodivščine na poti.

Tudi meni se je zgodila kr neprijetna v Črni Gori, vendar, ko si doma je precej drugače. Če kdo želi prebrati je v temi zavarovalnice oktober 2008, pisano pa je bilo za zavarovalnico, detaljev pač nisem pisal.

Vsem veliko sreče pri vožnji.

Scarabeo 500

[CPU]

Brrrm res si me spravil v dobro voljo s tem potopisom, pa ne da bi se naslajal nad tujo (ne)srečo, ampak res je zabvno napisano Mogoče bi moral pa kakšno knjigo napisat :naughty:

Popravljeno Avgust 11, 2009. Popravil CPU

[cb1300]

Brrrm res si me spravil v dobro voljo s tem potopisom, pa ne da bi se naslajal nad tujo (ne)srečo, ampak res je zabvno napisano Mogoče bi moral pa kakšno knjigo napisat :naughty:

Zanimivo napisano Razmišljaj še o kakem izletu.....kasneje posnami celovečerc.....glede na slovenske razmere zna bit hit

[bmwslo]

Brrrm, sočustvujem s teboj ob izgubi "dragega" kovčka, si me pa na napet delovni dan spravil v dobro voljo, kot vselej ko kaj napišeš.

[nemo]

Odličen zapis, poln humorja, ki je ob takih situacijah edino zdravilo. Zraven bi se sicer prilegla še kakšna fotografija iz tvojega bivšega fotoaparata.

[Ice]

...... iz tvojega bivšega fotoaparata.

katerega bozajo - ce ima sreco fotoaparat, ne brrrma - nezni prstki brhke svetlolaske nekje med nedrji in.......... khmmm no ja.

brrrm, kot vedno .

[simonsi]

Je pa pred daljšim izletom je fajn kakšen dan prej moped peljat na razgibavanje, še posebej če je dolgo stal, se vedno lahko kaj pokaže.

[T-boy]

Riiispekt, Brrrmko!

Se dobro, da si imel s seboj boljso polovico, sicer bi se ti namesto kufra lahko prheftala kaka brez varovalk... :naughty: :naughty:

[Dragothic]

LLLLLLLOOOOOOOLLLLLLLLLL. Ti bo moral bit pisatelj komedij.

[Arriba]

No, Budimpešto pa sta le videla. Sicer pa za primere ko aku postane prešvoh obstaja ena super stvar, ki se jim reče kabli. Na eni strani Krokodilčke na prazen aku, na drugi strani na polnega npr. v avtomobilu in glej čudo: wrruuuuummmm, in se že pelješ. Za kufer pa poglej na Ebayu.

[riderrgirl]

Brrrm z ženo... čestitke za jeklene živce..

bemti da hočem bmw-ja... :evilgrin: :naughty:

[bikez]

Taka fura mora bit in to si zapomneš za celo življenje. Nam je npr. pred tremi leti na jadrnici ob 0 vetra odpovedal motor (počen dovod hladilne tekočine). Bili na odprtem morju ob 15:00 popoldan, naslednji dan moral bit v službi. Zadevo smo sanirali s povoji in silikonom, v motor nalili radensko tri srca. Domov prišel od 4:00 zjutraj

Naslednje leto smo spet jadrali. Sem reku, da se mora neki naredit in se tudi je. Skoraj smo se razbili k je nas ujela tranmontana. Kapitan in naši fantje so se potapljali, meni se ni dalo, ker je bilo premrzlo, ženske prav tako na krovu in kar naenkrat neki ženske kričijo to in ono in vidimo, da smo 10m od otoka nekje v vuko... In seveda nekak dvignemo sidro in se malo zapeljemo in parkiramo v zavetju otoka. Blo je fajn, pozabiš pa nikol

Na motorju, pa takih hecov ni blo, razen ko smo še gonili APN6 ampak tisto si itak popravil z enim izvijačem ter ključem 10. Odkar vozim japonca težav ni

Edit: Da popravim. Odkar vozim Yamaho, težav ni

Popravljeno Avgust 12, 2009. Popravil bikez

[xenon900]

Malo je takih slovenčkov, ki si upajo šaliti se na svoj račun .

Bravo Brrrm in hvala za zgodbico !!!!

[Brrrm]

Očitno Budimpešta ni le v Budimpešti, ampak jo lahko najdeš kjerkoli in kadarkoli. Takole je bilo.

V sobotek sva imela z našim najmlajšim opravek v Brnu. Nič posebnega, ampak je bilo potrebno iti tja in nazaj.

Iz postelj sva se skobacala malo pred peto uro zjutraj in ob 05:30 uri odbrzela avanturi naproti. Vsak na svoji ropotiji. Jaz na kravi, otrok pa na kravasakiju. Odpeljala sva ob uri, ob kateri grem vsak dan v službo, ampak do sedaj niti en sam samcat dan tega poletja ni bilo megle. V soboto, zato, ker sva rekla, da nekam greva, pa je bilo jutro megleno. Megla ni bila gosta, ampak v zraku je bilo toliko vode, da so se na vizirju nabirale kapljice, kot da bi deževalo. Skratka, dokaj neprijetno, sicer pa toplo jutro in prav nič ni zeblo.

Imela sva možnost preizkusiti novo mariborsko obvoznico in nato sva pred Lenartom zavila iz avtoceste, ker sva se nekje morala oskrbeti z gorivom. Izbrala sva Benedikt in 24/7, ker je bila sobota praznik in zato so bencinarji odpirali šele ob 7. uri.

Tu, na bencinski črpalki, je prišlo do edinega incidenta. Budimpešta je na B, Benedikt je na B in v Brno sva šla, ki se nekako začne tudi na črko B. Kaj se je zgodilo? Odpadel je, na kravi, seveda, pokrovček rezervoarja za bencin. Odlomil se je tečaj, nisem si niti dobro še ogledal, vendar verjetno aluminijasti odlitek. Dobro, če bom moral do konca življenja vsakokrat, ko bom v kravo natakal gorivo, vzeti pokrovček v roko in ga nekam odložiti, nič hudega, saj pri avtomobilih ni nič kaj dosti drugače. Vsaj pri tistih, ki sem ih do sedaj imel, ni bilo. Ampak, tečaj ni zgolj v okras. Vse skupaj je narejeno tako, da pokrovček in njegovo tesnilo, na rob odprtine rezervoarja na eni strani pritiska ravno ta nesrečni tečaj, na drugi strani pa preprost zatič, ki ga odpiraš in zapiraš s ključavnico. Saj je pri vaših motorciklih verjetno enako ali podobno. Torej, brez tečaja, rezervoar ni zaprt in pika. Pa še pokrovček bi hitro odpadel.

Kaj boš sedaj, sirota uboga, ob šestih in dvajset na dela prosti dan sredi Benedikta naredil. Ampak, sreča se me še kar drži. Ko sem pripravljal kramo za na pot, sem s seboj vzel tudi kolut izolirnega traku. In sem zadevo prelepil, da mi pokrovček ne bi odpadel in da mi bencin nebi šprical po jajcih. Great balls of fire poje pesem Jerryja Leea Lewisa. Nisem imel s seboj nožiča, pipca, da bi iz veje izrezljal čep. Torej, od sedaj naprej, vedno s seboj nožič in lepilni trak!

Potem je šlo naprej vse gladko. V zgodnjem jutru sva prestopila v Avstrijo in se malo vozila po Štajerski in Gradiščanskem in seveda po Nizki Avstriji. Ceste vzorno lepe, vzorno prazne in vzorno urejene. Do roba asfalta na kratko pokošena travica tako, da pesek, tudi, če bi hotel, ne more priti na cesto, ker ga na bankinah enostavno ni. Tudi pas ob cestah povsod zgledno pokošen. Da ne govorim o vaseh. Kot, da vsi na isto popoldne kosijo travo na isto višino. Ni bilo zanemarjenega kosa trave v nobeni vasi.

Pot naju je nesla skozi Furstenfeld, Neudau, Wolfau, Pinkafeld in Aspan-Markt, kjer se konča gričevnati del s široko deželno cesto in tekočimi ovinkami, vmes pa je bilo tudi nekaj rid. Od Pinkafelda naprej sva pričela srečevati sobotne avstrijske motoriste. Lepo odzdravljajo in pozdravljajo, tako, kot mi. Ravnina pa naju je vodila skozi Grimmelstein in Dunajsko Novo mesto v Dunaj.

Tu se mi je enkrat uspelo izgubiti, ali, bolje rečeno, narobe zapeljati. Nekaj so delali na cesti in so zadevo razdelili na levo in desno in jaz sem jo usekal po desni in se je izkazalo, da potem ne morem na levo, ker so vmes postavili planke. Dodatni kilometer okoli stanovanjskega bloka in težava je bila odpravljena. Nisva si delala stroškov z avstrijskimi vinjetami, zato sva bila primorana skozi mesto in čez Rajhovski most preko Donave. Kakor se je vleklo skozi predmestja do Donave, tako sva bila nato hitro zunaj. Sem Zumotu vnesel res hiter izhod iz mesta. Od Dunaja proti Mikulovu gradijo avtocesto, zato smo kar nekaj časa kolonili po začasnih pasovih. Nasproti pa so kolonili Čehi in Poljaki na morje.

Češka, je, kot da padeš nazaj v Slovenijo in še malo slabše, kar se urejenosti na in ob cestah tiče. Tisto, od Mikulova do Brna sva kmalu zapustila in se napotila preko zajezitve Novy Mlyny proti avtocesti Bratislava – Brno – Praga. So karte pokazale tako, da bova v Brnu prišla tja, kamor morava najenostavneje, če v mesto padeva po avtocesti iz smeri Bratislave.

Avtocesta kot nekdanja bratstva in togotnosti. Betonska in preasfaltirana. Kot, da bi vozil po tračnicah. Tok, tok, tok, tok ... In za to celo računajo, motoristom sicer ne.

V Brnu sva se tudi enkrat izgubila, ampak ni bilo hudega. Ob 13:30 uri sva našla tisto, kar sva iskala.

Ob 14. uri sva potovala že nazaj. Ker se je v Brnu dogajala menda motorciklistična dirka, so imeli na izhodih policaji kontrolne točke, na katerih so ustavljali motoriste. Ker se na takšnih neumnostih zbere dosti motoristov, menda tudi kar precej motorciklov zgine. Seveda so naju ustavili tako, kot vse motoriste, ki so peljali tam mimo. Samo prometno je bilo potrebno pokazati, nič drugega.

Ker sem imel Dunaja poln kovček že takrat, ko sem z miško potoval po zemljevidu, sem izbral edini most čez Donavo vzhodno. Zato sva vozila po avtocesti vse do Breclava. Češki policaji se še vedno gredo partizanske vojske, ki je tedaj, ko je bil čas za to, niso zmogli skupaj spraviti. Policman je klečal za stebričkom s telefonom SOS ob avtocesti in v zasedi laseriziral žrtve. Ker nama je bilo škoda gum, nisva presegala 110 km/h in zato nisva bila nikoli v življenski nevarnosti. Tudi sicer sva se držala omejitev, kar v Avstriji niti ni težko, ker izven naselij dovoljujejo 100 km/h, kar je nekako čisto dovolj.

V Avstrijo in most čez Donavo pri Badu Deutsch-Altembergu sva našla v prvem poskusu. Sva se pa potem izgubila. Spregledal sem, da baba v Zumotu, ki pa je nisem slišal, ker nimam slušalk, hoče, da zavijeva, česar pa seveda nisem storil. Mimo Neusiedlerskega jezera sva hotela po vzhodni strani in nato po Madžarski, kovček, nazaj domov. Pa nisva, ker sem zgrešil in sva šla dol po zahodni strani. In je baba v Zumotu težila, naj obrnem in ura prihoda domov je skokovito naraščala. Pa še po takih koncih sva se vozila, da ni bilo nikjer odprte bencinske črpalke. Avstrijanarji so striktno izvajali praznik, medtem ko so Švejkovi sonarodnjaki imeli vse trgovske centre in štarcune odprte.

Ker je kravasakija že kuzla lizala, sva se, kljub temu, da sva bila brez nalepk, prešvercala na avtocesto, da najdeva kako tankštelle. Pri drugem izhodu sva jo. Zumo je hotel po taisti avtocesti še 14 km naprej, da bi prišla na vzhod jezera, a se nisva dala. Zato sva tečnobo resetirala in jo po lastni vesti in pameti udarila do Eisenstadta. Do sem je bila kar gneča. To Neusiedelsko jezero, kot morje. Iz grča je bilo na njegovi gladini videti nešteto belih jader. Turizma, kolikor hočeš. Poleg tega pa so imeli po vaseh še fešte in je bila gneča velika. Po Eisenstadtu pa sva zopet prišla v nerazvite kraje in široka cesta je bila le najina. Vozila sva po deželni cesti B50 in, ko jo je zmanjkalo po B 56 in B57 in na koncu po B57a, dokler se nisva znašla na vrhu kurje glave.

V Benediktu, kraju nesrečnega imena, sva še zadnjič nakrmila železje, in potem po avtocesti domov. V Celju sva bila ob 21:30 uri. Števec je pokazal 950 km. Mulo jih je potem naredil še 70, ker se je potegnil v Ljubljano.

To je bilo to. Motoristična sobota z dodatkom.

RT je res potovalnik, ker me ni vso pot nič bolelo, stiskalo ali mučilo.

[bmwslo]

[Ice]

cakamo na opis poti po enem kolesu (po moznosti zadnjem), ker je kolesna os izdahnila duso.

seveda pod 500 km ni fer nic spljoh ne nikoli.

[Brrrm]

Zadeve niso povsem enostavne.

Sem se nekaj dni, ali kak teden nazaj lotil jermena od alternatorja.

In da prideš do zadeva, je potrebno motorcikel sleči. Leva oplata, desna oplata, spodnja ponev. Pa ni šlo. Pokrova jermena alternatorja nisem mogel odstraniti, dokler nisem odstranil še leve plavuti morskega psa, kot se zadevi v RTjevskem žargonu reče.

Ko sem jo obrnil, plavut, sem imel kaj videti. V notranjosti plavuti je bil zataknjen odpadli del ključka, ki je odpadel od nosilnega tulca tam nekje na Madžarskem.

Tule je mali zločinec, sicer rahlo neoster.

In, ko sem ga nataknil nazaj v tulec, je mirno odblokiral in zablokiral motor. Potovanje v maniri slepega potnika po Madžarski in še v Brno in nazaj, se mu ni nič poznalo.

[Majesty]

Svašta

[bmwslo]

Jebiga. BMW je pač BMW

[Majesty]

ja pri marsikateremu motorju bi šel ključek u franže, ampak ko je BMW videl kako ključek leti proti tlem v izgubo je odprl svoja nedrja, iztegnil jermen, ter ga ujel in spravil na varno kjer je potem počakal svojega lastnika :D

Respect!