potovanje po jugi

[bavdek]

ima kdo konec julija it po jugi

Popravljeno Julij 4, 2012. Popravil bavdek

[jakATV]

Zadnji teden julija- prvi teden avgusta (jaz in sopotnica). Po podravski magistrali do Osijeka- Novi sad - Beograd do Đerdapa- ob Romunsko - Bolgarski meji do Makedonije- preko Tirane - Ohrid- Žabljak z okolico in po notranjosti Bosne počasi nazaj. Nekaj spanja imam že ogledanega, nekaj pa se bo že našlo ob poti, ki je bolj okvirna. Možno, da bom zavil še kaj pogledat, kar ni direktno na poti.

[ataIBA]

Zadnji teden julija- prvi teden avgusta (jaz in sopotnica).......

S čim se boš peljal? Štirikolesnik?

[jakATV]

Tako je !

[bavdek]

kdaj potujeta car

[jakATV]

V soboto zjutraj 21. 07 štartava, vračava se v petek 3. 08 ali soboto 4. 08.

[crnski]

mogoče začetek avgusta bosna - srbija....

[solorider]

Lahko se gre pa tudi sem http://www.mkketnabikers.com/

[jakATV]

Dve leti zaporedoma sva letni dopust izkoristila za vožnjo po jadranski magistrali, zato sva se odločila, da letos morje izpustiva in se podava na potep po naši bivši skupni državi. 14 dnevna vožnja in 3912 prevoženih kilometrov, predvsem vročih.

Prvi daljši postanek je bil v Podravini, točneje, Kloštar Podravski, naselje je od Ptuja oddaljeno 120 km. Lastnica "oštarije" po duši motoristka se ni mogla upreti baji.

Karkoli je prišlo na mizo, vse je bilo domače. Kdorkoli bo slučajno potoval po teh krajih mu priporočam "birtijo" z preprostim in kratkim imenom. 53

Ja, tudi tole je domače

Sita, napojena nadaljujeva po podravski magistrali. Strogo se drživa omejitev, kajti opozorjena sva bila na fante, ki čakajo v zasedah. In res so čakali, midva pa sva se jim smejala in jih pozdravljala.

Vukovar, mesto heroj mu pravijo.

Ne daleč iz mesta še en opomin in spomin.

Ena redkih hiš, ki pokaže vse grozote. Drugače pa je sam Vukovar lepo obnovljen in prijetno mesto.

Na vsakem koraku pa je mogoče videti kaj se je tukaj dogajalo.

Nadaljujeva, po neskončnih poljih.

Popravljeno Avgust 8, 2012. Popravil jakATV

[jakATV]

Osijek bo za ta dan končna postaja.

Pri iskanju prenočišč na netu in samem kraju, pa sva v glavnem izbirala mirna prenočišča malce izven mest, varovano ali ograjeno parkirišče, kje bo JLE na varnem pa je bilo seveda prvi kriterij.

=============================

[jakATV]

2. dan se voziva po ravnicah Vojvodine

Tudi naselja in vasi so značilne za to pokrajino

Brez kakršnih koli zapletov in napora sva hitro v prestolnici Vojvodine in njenem glavnem mestu. Novi Sad. V ozadju kraljuje Petrovaradinska trdnjava.

Rečni promet z raznimi splavi, plavajočimi restavracijami in hoteli na vodi.

Namestiva se v dobrem in poceni hotelčku. Samo ena kavica je bila potrebna in varnostnik je celo noč sedel na JLE

Iz hotela pa pogled na Donavo.

V večernih urah si ogledava Novi sad. Glavno sprehajališče in center dogajanja pa je v starem delu mesta.

In kaj nama je preostalo drugega, kot probati domače dobrote, značilno za to pokrajino.

In 2. dan potovanja, ki se šele dobro začenja, zaključiva.

=============================

[jakATV]

3. dan. Po zajtrku se "napokava" in JLE naju pelje proti Beogradu.

Batajnica, največje danes Srbsko, nekoč Jugoslovansko vojaško letališče opremljeno predvsem z Rusko tehnologijo. Pred vhodom se razkazuje MiG 21, kaj več pa nisem želel slikati saj je letališče delujoče in slikanje tod okoli ni ravno priporočljivo.

Beograd živi svoje življenje. Preko dneva običajno, ponoči včasih zelo napeto in burno.

Malo starejša generacija tukaj na forumu, bo vedela, da je bila nekoč tu zvezni izvršni svet in ostali državni aparat. Danes zgleda vse skupaj bolj zapuščeno.

Pogled iz sprednje strani je drugačen vseeno pa ni več blišča, kot ga je poslopje z okolico dajalo v drugih časih.

Zapeljeva se na Dedinje. Želela sva si ogledati hišo cvetja, grob tovariša Tita. Neprijazna kustosinja muzeja se naju hitro reši. V ponedeljkih so muzeji v beogradu zaprti. Ampak midva se ne dava. Bova pa prišla jutri, jo presenetiva in se odpeljeva po Beogradu. Reklamni panoji na vrhu stolpnic ne dajo občutka, da sva ravno v glavnem mestu Srbije.

Tudi heliodromi na vrhu zgradb so kopija Ameriških velemest.

Nad sotočjem Save in Donave ( beograjčani kraj imenujejo "ušče" ) stoji prepoznavni Kalemegdan.

Ja, tudi midva sva si na sotočju privoščila skodelico.

[jakATV]

Katedrala Sv. Save.

[jakATV]

Zelo razočaran ugotovim, da letalski muzej Jugoslavije propada. Škoda saj v njem in izven njega hranijo veliko primerov za katere bi se nekateri Evropski muzeji "stepli".

Zelo redek primer Ruske kopije (LI- 2) Ameriškega legendarnega transportnega junaka 2. sv. vojne DC- 3 ( C-47)

Še en biser 2.sv. vojne. Nemški tri-motorni Junkers - 53, zasnovan že leta 1920.

To letalo je delovala tudi na področju znanega desanta na Drvar iz katerega so nemški padalci izvedli desant.

Prvo uspešno turbo-reakcijsko komercialno letalo, Francoskega proizvajalca Sud Aviation za srednje in kratke razdalje, takole sameva in čaka na boljše čase.

Ostale Ruske aviacije od helikopterjev, letal, balonov itd..pa je tako ali drugače na pretek, saj se je vojno letalstvo Jugoslavije opiralo predvsem na vzhodno vojaško silo.

Dan zaključiva v Zemunu, kjer sva našla prijeten hotel, katerega lastnik je v davnih časih služil domovini v Sloveniji ( na Blokah) in prijeten pogovor v noč je trajal. Zato sem pozabil na slikanje, dodajam pa link od hotela. Priporočam.

http://www.semlinbb.com/contact.html

[jakATV]

Lahko si samo predstavljate pogled kustosinje, ko sva se naslednji dan res ponovno "narisala" pred hišo cvetja. In to 10 minut pred odpiralnim časom.

Komentarji k slikam starejši generaciji ni potreben, mlajši pa ??? no ja, saj jih tako ali drugače ne zanima. To je del mlajše zgodovine, ki bi jo nekateri v parlamentu in tudi nekateri člani tega foruma, najraje zbrisali ampak se je ne da.

K slikam dodajam samo komentar, ki smo ga pred leti videli napisanega v Titovi rojstni hiši :

"Druže Tito, bio sam ovdje, molim vrati se prvim avtobusom"

[jakATV]

Ko sva končala ogled "pri Jožeku" preko Donave zapustiva Beograd. Smer Pančevo - Kovin, po planu sva nameravala obiskati naravni rezervat" Deliblatska peščara" , vendar pogled na tole ne obeta nič dobrega.

In napovedi o nič dobrem so se uresničile. Poleg tega, pa je moja logistična veza ( beri dukimen) že zjutraj napovedal prihod fronte in slabega vremena v tem področju. Po dveh urah deževne in vetrovne vožnje se usmeriva proti Smederevu. Na petrolu malce "prevedriva".

Žal, Deliblatsko področje sva morala izpustiti se je pa odločitev izkazala za dobro, kajti kmalu sva slekla dežne kombinezone. Proti Djerdapu je bilo vse topleje in jasneje.

Nekaj časa nama ni bilo nič jasno od kod sem in tja takšne hiše. Daleč nookoli nobene industrije, nobenega turizma itd..Pa le povprašam nekega domačina, ki je sedel pred vaško trgovinico, kaj tole pomeni. Od srca se je nasmejal in mi obrazložil, da bogastvo nekaterih posameznikov leži pod zemljo.

Ja, prav pod zemljo, kajti v bližini se nahaja Majdanpek, rudnik zlata in bakra.

Donava pa postaja vse širša in širša. Na drugi strani je Romunija in veternice, ki očitno ne motijo ptičev, tako kot pravijo naši "modreci"

Prihajava v nacionalni park Djerdap.

Nad nekoč kanjonom Djerdap pa je bdela trdnjava Golubac.

Sama vožnja ob Donavi proti največji Jugoslovanski hidrocentrali Djerdap je lepa, če odmislim cesto.

Velja upoštevati nasvet motoristov, ki so se tukaj že potepali. Običajno se ob Donavi proti hidrocentrali vozijo po Romunski strani, kjer je cesta nova.

Nekoč ponos Jugoslavije in Romunije, ter propaganda, ki sem jo poslušal kot pionirček o razsežnosti tega projekta, na samem mestu ne daje takega videza.

Bilo pa je zanimivo videti in doživeti tudi to " v živo".

Kladovo, par kilometrov oddaljeno večje naselje od hidroelektrarne bo to noč gostilo JLE z dvema potnikoma.

Tudi ta večer naju Donava spremlja. In to je tudi najina zadnja skrajna vzhodna točka, ki sva jo dosegla. Naprej je samo še Romunjsko - Bolgarska meja. Jutri se začneva spuščati proti "jugu juge"

=============================

[bmwslo]

Jaka :notworthy: :notworthy: :notworthy:

[jakATV]

bmwslo, hvala.

Pa gremo naprej.

5. dan se začneva ob Romunjsko - Bolgarski meji spuščati v tople kraje. Ob poti se da videti marsikaj.

Pusta pokrajina postaja vse bolj vroča.

Eden od postankov na soncu zabeleži tudi tole.

Premočena, izmučena in za ta dan sita vožnje prispeva v Niš.

Medtem, ko JLE počiva sredi trga.

Se gospa prav tako sredi trga pogaja in baranta.

Pribarantala je eno pošten večerjo.

Da sem po večerji zaspal kot hrček mi ni potrebno pisati, ane !

[jakATV]

Na NIš imam lepe spomine še iz nekih drugih časov a vseeno se je treba odpeljati naprej. Potegnilo naju je v Sičevačko klisuro, regionalna cesta gre proti Pirotu in Dimitrovgradu, ter dalje v Bolgarijo.

Pri Beli Palanki zavijeva desno v veri, da sva na stari rimski cesti, ki pelje do Vlasinskega jezera in Leskovca. "Kolobocije" so se začele. Na začetku nama je bilo lepo, prepustila sva se "vukojebinam" katastrofalno slabim cestam in prisrčno prijaznim domačinom. Sateliti so se zgubili, tista tam v črni škatlici pa je preračunavala in preračunavala. Domačini so kazali pot eden sem, drugi tja, tretji nazaj. Midva pa voziva in voziva.

Čas se je tukaj ustavil. Življenje teče mirno, počasi ! Tudi midva se z vse več postanki prepustiva temu tempu. Kjerkoli sva se ustavila, povsod nama je bila ponujena kavica in klepet.Večja je revščina, bolj primitivno je življenje, večje srce imajo ljudje. Še tako reven je pripravljen ponuditi in dati zadnje, kar ima. Vrlina, ki jo mi že davno ne poznamo več.

Zapustiva Babušnico, po slabi uri vožnje pripeljeva v Vlasotince. Naletiva na nek vaški semenj. Ja, tukaj pa bova baranrtala si rečeva. In res sva. Za ceno enih spodnjih gat (7 eur), pri nas, sem tam dobil kar štiri gate.

Ne, ne, v gatah se nisem slikal

Ojoj, ob tej tabli sva se začela zavedati, da je šlo 3/4 dneva v "vukojebinah".

Poiščeva najbljižjo in najboljšo cesto proti Makedoniji in desni palec se je naslonil na plin.

Čakanje na Srbsko - Makedonski meji nama je vzelo slabo uro časa. Pri pregledu dokumentov sem "zdrdral" že znana vprašanja. Koliko kubikov, koliko gre, koliko konjev itd... presenetila pa me je Makedonska carina. Ženska vpraša "koliko košta ta quadisto"

Narava je poskrbela, da sva imela občutek, kod da v naju nekdo piha z vročim fenom. Pogled na levo - nič.

Na desno - nič.

Pogled naravnost - vročeee. In tudi to se, tako kot mnogo stvari, enkrat neha.

Utrujena, premočena, izčrpana prideva v Prilep. Več kot pol Makedonije je za nama.

Tudi tokrat najdeva prijeten hotel, kjer je JLE pod ključem, najin pogled iz sobe pa je bil videti takole.

Popravljeno Avgust 8, 2012. Popravil jakATV

[jakATV]

Jaz pa sem uspel videti le še to

7. dan in vsaj del te vožnje je poznan tudi Rogiju. Kruševo. Lepo urejeno naselje na nadmorski višini 1350 m, ki premore smučišča z umetnim zasneževanjem. Naselje pa postaja tudi nekakšna romarska pot na grob in muzej pevca, dobrotnika, ki je premlad tragično preminil. Todor (Toše) Proeski, kateremu je posvečen prelep muzej v katerem ni dovoljeno fotografiranje. Po muzeju naju je popeljal Tošetov najboljši prijatelj in ob vodenju sva izvedela res veliko iz življenja in odraščanja Tošeta in njihovih sovaščanov.

Grob vsakodnevno obišče nekaj deset ljudi, ki prinašajo vse sorte spominke. Te spominke se sproti odstrani in jih shranjujejo v posebni sobi oz objektu, ki se gradi na sosednjem hribu. Žal slik, tega objekta, kjer bodo apartmani, poleg njih pa manastir nimam (zmanjkalo mi je spomina na kartici). V čast pa nama je bilo spoznati očeta in najbljižje svojce, ki so bili na objektu. Ob tem je potrebno tudi povdariti, da je bil Toše izredno veren in da je mnogo svojih sredstev prispeval v dobrodelne namene.

=============================

[jakATV]

Po Kruševu sledi vožnja mimo Bitole na Prespansko jezero in skok na Gličico v Ohrid.

Iz Galičice se na en istrani razteza Prespansko jezero sredina pa že meji na sosednjo Albanijo.

Pogled na drugo stran pa razkrije Ohridsko jezero.

Na vrhu pa informacijska tabla.

Ohrid. Po planu sva začela iskati prenočišče.

Iščeva, iščeva, voziva voziva, sem in tja, do Struge, malce navzgor ob Albanski meji, še malo naprej,pa še malo in spet sva "zakvačkala". No, sem "zakvačkal".

Joj, joj, pa kam sem spet prišel.

Bolj sem "plezal" v neznano bolj svinjsko je bilo ob cesti, vse več ljudi je nosilo odrezano fuzbalsko žogo na glavi, nikjer ta pravega prenočišča itd... Sprašujem ljudi, čudno me gledajo, še bolj čuden jezik govorijo.

Ne preostane mi nič drugega, kot da se zapeljem v vas. Bom pa še jaz po vaše "užgal" . "Mir dita šok" rečem ta prvemu taksistu po šiptarsko, kar pomeni, "dober dan prijatelj". Debelo me pogleda, pogleda tablico in končno eden, ki zna "po naše". A seveda, zdaj je pa povsem vse drugače, prijaznosti ni konca ne kraja. Usmeri naju do " Banja Diber"

In to je to. Neka čudna bela voda, močno smrdi po sulfidu, kot da bi pljunil v karbit.

Ona pravi, "da za silo bo" in "eno noč bova že potrpela", samo jedla pa ne bova, dokler sonce ne zaide.

Aha, sva na območju, ki kljub novogradnji strogo upošteva svoj praznik ramadan in da tudi midva, tujca, gosta ne dobiva večerje pred sončnim zahodom. No ja, na taki poti se zgodi tudi alahova božja volja.

Po dobri uri že veselo klepetava z osebjem (častil sem kavico) in dano nama je bilo celo videti to "banjo" . Ona je videla žensko, jaz pa moško. Tako zahteva alah. In tako je bilo le rutke ona ni hotela oviti okoli glave

=============================

[jakATV]

Zaplezana, zapeljana, zgubljena v hribovju Albansko - Makedonske meje želim prečkati Albanijo in se zapeljati v Črno Goro." Čez ta prehod (Debar) greš lahko ampak boš do Ulcinja potreboval vsaj tri dni, kajti ceste so iste, kot nič. Kolovozi, rečne struge in podobno so tam čez ceste, edina možnost je nazaj do Ohrida in preko Tirane do Ulcinja po AC."

Tako so govorili domačini, taksisti, vozniki kamionov. Ne, nazaj pa ne grem, kam pelje ta cesta. "na Mavrovo, potem pa greš lahko na Kosovo in preko Kosova v Črno Goro". Aha, tako bom naredil.

Evo, ga Mavrovo, še en biser, ki ga obkroža Šar planina, Popova Šapka in ostalo hribovje.

Hidroelektrarna in jezero Mavrovo

Videti je tudi mnogo manastirov.

Na Makedonsko - Kosovski meji je ohcet.

Prečkava Makedonsko mejo, pred menoj čudne registracije. Na Kosovski meji stroga kontrola.

Še bolj čudna tale bodeča meja, še Berlinski zid manjka, pa smo tam !!!!

Na Kosovski meji policajka pregleduje ženin potni list, mojo osebno izkaznico, jo obrača, me pogleda in reče "pasporto". Ma kakšen pasporto, to je moja osebna. Ona pa "pasporto, pasporto". Spet uporabim finto in jaz njej po šiptarsko " čka pa sue ", kar v prevodu pomeni, kaj pa hočeš. "Pasporto, pasporto". Nimam pasporta. In JLE sem moral obrniti nazaj proti Makedoniji. Od tega trenutka dalje, kupujem sladoled samo še od Ljubljanskih mlekarn, tako sem jezen.

Po Makedoniji nazaj do Srbske meje in v Vranju nama je dovolj. 8 dan najinega potepanja zaključiva v Motelu Vranje. Za nameček je bila v motelu ohcet in dolgo v noč sva poslušala cigu-migu, cigu - miguuuuu. :

=============================

[jakATV]

Še naslednji dan oz 9.dan v sedlu mi je cigu-migu odmeval med vožnjo. Bila sva na poti proti Kopaoniku izogibala sva se glavnih cest in spet vozila po krajih zapuščenih od boga in alaha.

Po dolgih letih spet na Kopaoniku, Srbskem "mondenem" smučarskem centru. In bil sem prijetno presenečen, nad novo zgrajenim centrom, ki se mirne duše lahko postavo ob bok kakšni naši Kranjski Gori. Ugodne so predvsem cene in po videnem in slišanem so te cene vsaj polovico nižje od naših.

Midva sva npr. za eno noč dobila kompletno opremljen apartma za 6 oseb, pri tem pa odštela borih 25 eur.

JLE pa je počivala pod budnim očesom oskrbnika apartmajev.

=============================

[jakATV]

10. dan zjutraj ob odhodu. Nisva mogla dojeti, da sva za tole vse skupaj odštela 5 eur.

Zapuščava Kopaonik. Ja, Škofjeloški drseči, tudi tukaj so ride

Levo, bo treba. Novi Pazar eno redkih področji, kjer v sožitju živijo vse tri vere, samo mesto pa je že od nekdaj veljalo za "tržnico balkana". Slaščičarna z imenom Jagoda, gostilna Kamnik in Gams, ter še mnogo podobnih slovenskih imen, pa nakazuje, da so tod okoli tudi ljudje, ki jim je Slovenija dala kruh.

Ogledalce, ogledalce, povej ???? Čakava na Srbsko- MNE meji jaz pa se dolgočasim.

Obmejni organ pride iz kontejnerja ven, pobere dokumente in se vrne nazaj v kontejner za kakšnih 5 minut. In to ponovi tudi pri naslednjem in naslednjem in spet naslednjem. In ne boste verjeli, po petih avtomobilih se vsede pred kontejner in si prižge cigaret. Naju pa prav tako prižiga sonce. Čakamo, da pokadi, postopek se začne ponavljati.

MNE, prihajamo, hvala obmejnemu policaju, da ni prižgal cigareta ravno pred nama.

Sem vesel, da mi tale "krokodilica" ali kar koli že je, ne dela težav. Berane.

Zdaj pa je potreben še skok v hribe.

Po Makedonski vročini se prav priležejo malo zmernejše temparature. Narava je lepa, predvsem pa je opaziti skrb za okolje. Smeti ne ležijo več ob cesti, košov za smeti je povsod dovolj, kot da se za razliko od ostalih narodov bivše juge, Črnogorci zavedajo lepote svoje domovine.

Znameniti most nad Taro.

Moj fotografski talent se vidi, ane!!! Ni slike, da ne bi ujel "telegrafarce".

Tako, pa sva tukaj na nadmorski višini 1450 m. Žabljak je uradno najvišje ležeče urbano središče na Balkanu, leži pod Durmitorjem in ostalimi vrhovi (23 jih je), ki dosegajo višino okoli 2200m/nm, obkroža ga 18 planinskih jezer, nedaleč stran pa se nahaj kanjon reke Tare, ki spada med najglobje kanjone v Evropi.

Povprečna letna temparatura je med 2 in 8 stopinj, 120 dni na leto pa je snega več kot 15 cm.

Še ena izmed značilnosti je, da so jesenski dnevi tukaj toplejši od spomladanskih. Pri nas je ravno obratno.

Tole pa je bil najin dom za dva dni. Naselje je last načelnika gorske reševalne zveze Črne Gore.

Z to Slovaško družino smo si imeli mnogo za povedat in ne upam si trditi, da se naslednje leto ne dobimo nekje v Visokih Tatrah.

[jakATV]

A sem spet nekaj zakvačkal ???

Zdaj pa je potreben še skok v hribe.

Po Makedonski vročini se prav priležejo malo zmernejše temparature. Narava je lepa, predvsem pa je opaziti skrb za okolje. Smeti ne ležijo več ob cesti, košov za smeti je povsod dovolj, kot da se za razliko od ostalih narodov bivše juge, Črnogorci zavedajo lepote svoje domovine.

Znameniti most nad Taro.

Moj fotografski talent se vidi, ane!!! Ni slike, da ne bi ujel "telegrafarce".

Tako, pa sva tukaj na nadmorski višini 1450 m. Žabljak je uradno najvišje ležeče urbano središče na Balkanu, leži pod Durmitorjem in ostalimi vrhovi (23 jih je), ki dosegajo višino okoli 2200m/nm, obkroža ga 18 planinskih jezer, nedaleč stran pa se nahaj kanjon reke Tare, ki spada med najglobje kanjone v Evropi.

Povprečna letna temparatura je med 2 in 8 stopinj, 120 dni na leto pa je snega več kot 15 cm.

Še ena izmed značilnosti je, da so jesenski dnevi tukaj toplejši od spomladanskih. Pri nas je ravno obratno.

Tole pa je bil najin dom za dva dni. Naselje je last načelnika gorske reševalne zveze Črne Gore.

Z to Slovaško družino smo si imeli mnogo za povedat in ne upam si trditi, da se naslednje leto ne dobimo nekje v Visokih Tatrah.