Centralna Azija za dva

[rrrr]

Dost je kibicanja - sem obljubil, da bom napisal, kako je bilo, k motoriderju sem se tudi že spravil na kofe pa na piškote pa na čvek pa kokto pa...

Tokrat bom to poskusil zbasat skozi poste v tole ločeno temo, da ne smetim. Mogoče komu kaj prav pride...čeprav, malo bo trajalo.

 

Kakorkoli, evo, takole je bilo:

 

Sary Tash je mogočno moderno mesto v Kirgiziji, tik ob tromeji s Kitajsko in Tadžikistanom, skozi pa tečejo važne prometne povezave.

Vse je res, le “mogočnost in modo” je treba z “luknjo” zamenjat. Je pa dobro, da je Sary Tash tam, kjer je, ker se da tam prespat, pa magazin imajo in dobrega pol kafeja.

 

 

Enega čisto zadnjih dni lanskega junija sva pozno popoldne z našo podpirala bradi za mizo v predsobi enega guesthousa v tem Sary Tashu. Tam zraven je na stopnici drgetal Jessie, Belgijec, ki je z gora pol ure za nama ves premočen prikapal v bajto. Za drugo mizo sta bila zgrbljena Joanin in Laura. On iz Izraela, ona pa Španka, na ruzakih se skupaj klatita že kakšno leto. Klavrno počutje, čakamo bogvekaj, nič kaj zgovorni nismo. Zadnji dnevi junija, nas pa zebe kot cucke. Motorja naju zunaj čakata, na njima se je nabralo par centimetrov snega, pa nič ne kaže, da bo kmalu nehalo. Sneg se topi, streha pušča in v sobo kaplja in smo sklede pa ajmarčke razpostavili. 

 

 

Malo zamalo se mi zdi. Na poti sem gor naju je sredi dneva dobil dež, plohca ali dve, ali pa tri, in malo snega vmes na prelazu tik pred mestom. Ko sva pricingala do mesta, sva pa najprej videla enega najmogočnejših prizorov. Pravzaprav sva zaradi oblakov videla le spodnjo polovico slike. Za mestom je namreč nekaj kilometrov planjave, potem pa z enim pogledom lahko zajameš cel masiv. Če je le lepo vreme. Ma že spodnja polovica je dala vedeti, da je tehle gričev malo več kot Hrušice. In potem dobro pogledaš: nak, tehle gričev je veliko veliko več skupaj. Kakorkoli – tako sva Pamir zagledala. Najin prvotni cilj. V dežju in snegu.

 

 

Da je bila mera polna, je ta domača punca prišla še povedat, da je jutri sobota in da bo zaradi vikenda in snega “granica zakrita”. Na, lepo! Zdaj, ko sva tik pred zdajci, naj pa do ponedeljka ... Ja, kar malo zamalo se nama zdi. Dva tedna sva jo pehala do sem, saj ni, da ni bilo dobro, čisto enostavno pa tudi ni bilo.

[Leteči]

Zdaj pa dve sliki nalimaš pa dva stavka napišeš in misliš da je to to.

 

[rrrr]

Zdaj pa dve sliki nalimaš pa dva stavka napišeš in misliš da je to to.

 

 

Na, tuki maš tečnoba, še dve sliki pa dva stavka - od začetka se začne:

 

Zakaj ravno Pamir? Ker se nama je enkrat že zamalo zdelo. Pred štirimi leti, ko sva obirala Centralno Azijo. Saj takrat je bilo tudi fajn, ampak čez cel Kazahstan, pa že prej, tudi pasje vroče in prašno. In ko sva tam nad Taškentom balance obračala proti domu, sva videla gore. Aha, gore, hlad, na kartah lepo, nekaj malega je od zemljepisa ostalo, bi šla, samo vize in čas takrat niso pustili gor. Tako sva kazakhsko vročino samo podaljšala v uzbeško. Pa naj kdo reče, da za začetek to ni zadosten razlog. Ko sva potem še malo pobrskala, sva bila pa itak čisto nakurjena.

 

Plan

...je bil tak, da jo odpeljeva čez Madžarsko, Ukrajino (en cepec je potem vmes še repek Slovaške dodal), pa čez Rusijo in Kazahstan. Do tu so znane zadeve in če bo vse prav, bova do polovice Kazahstana tranzitirala. Najbolj mučen in duhamoren del potovanja, ampak če misliš z overlandom razmeroma hitro kam priti, je tranzitiranje skoraj edini način. Po Kazahstanu sva iskala alternative, če ne bo drugače, bova pa spet vozila mimo Baykonurja.  Potem bova počasi z vrha zavila v Kirgizijo – tam bereva, da so ceste grozljivka, ampak ravno po glavni midva ne bi. Najprej v Biškek, pa na Issy-kul pa v Tjan-šan, potem pa doli v Oš. In iz Jalal-Abada bo treba ovinek delat. Priznam, meje, prepletanje Uzbekistana, Tajikistana in Kirgizistana in enklave v onih koncih mi še danes niso najbolj jasne. No, v Oshu naj bi se začel Pamir Highway (čeprav tam še ni Pamira), po njem proti Sary Tashu, čez mejo v Tajikistan in po Pamiru nekako proti Khorogu. Mogoče bi dol zavila proti Afganistanu, pa par dolin je zanimivih. Se bova po poti natančno odločala, kje in kako. Potem bomo spet videli,  kako od Khoroga dalje, v glavnem v smeri proti Dushanbeju, pa naprej v Uzbekistan, najbrž direkt v Bukharo. Aha, tam tudi že poznava, pa še všeč nama je bilo prvič. Od tam pa dosti alternativ ni več – po južni strani Aralskega morja v Kazahstan, po obali Kaspijskega v Rusijo, pa na Krim, čez Ukrajino z obveznim dvokilometrskim repkom Moldavije v Romunijo, pa malo Bolgarije, Srbija, Hrvaška, pa smo doma. Evo, tak je bil plan. Tak malo napočez, ampak bova že sproti.

 

To je to (čeprav je bilo potem malo drugače):

 

Vize

Z vizami sva dobro skozi prišla. No ja, razmeroma. Kakor kje, pravzaprav. Na ruski ambasadi v Ljubljani niso komplicirali – ko sva povedala, kje, kam in kako, je bila zadeva enostavna. Kazahstan – ti so v Zagrebu – ravno tako BP, le plačevat se splača kar tam v prvi banki, ki jo povejo, sicer je bančna provizija skoraj dražja kot viza (pa ne na ulici pred ambasado parkirat!). Kirgizija – ta je najboljša – za nas nima vize. Tajikistan – tu je šlo pa teže, oziroma dražje. Viza za sto ojrčkov kar malo zaboli. Ker sem tiste dni nekaj skakal med daljnim vzhodom in Ameriko in sem rabil potni list, je bilo treba vizo dobit v enem dnevu. Gas na Dunaj, kjer mi možak pove, da je v tem primeru tarifa dvojna. Ampak bom pa dobil žig tudi za Gorni Badashkan z vsemi regijami. Če ga ni, znajo menda lokalni oblastniki na kontrolnih točkah zoprni bit. Ena zoprnija skratka. Nič, kaj naj, vizo rabiva, debelo sem požrl, zaklel sem pa čisto potiho. Za povrhu: pozneje na poti sva izvedela, da vizo v enem dnevu za manj kot pol cene dobiš v Biškeku. Naprej: Uzbeki so svojo vizo čisto zinternetizirali, še vedno pa hočejo povabilno pismo. David iz Stantoursa razume, kaj je win-win in zrihta vse tako, da je treba le še na Dunaj poklicat, pa ti povejo, da prinesi pasoš in dobiš vizo. No, in je bila zanka sklenjena.  

 

Karte

Kje in kako točno, sva rekla, da bova sproti pogledala. Samo potem je pa treba karte imet. Nekatere so se našle pri hiši še tastare, za Garmina(!) sem si jih navlekel z interneta, pa še na mobilca sem jih naložil, kar tako, za vsak slučaj. Za nam bližnje države, pa v velikih mestih, so elektronske karte fajn. Za velike planjave in Vukojebino pa ne povejo skoraj nič ali pa narobe. No, pa saj kakšna kozlarija je tudi na tiskanih zapisana. Za Pamir nama je uspelo švicarsko karto najti, verjetno najboljša ta hip, ostalo sva pa kar po tastarih zvozila. Improscena torej. Osnovno pomanjkljivost, ki jo imajo itak VSE karte, sva uspešno potrdila tudi tokrat: nobena karta ne pove, kakšna je tista cesta v resnici. Torej: seljaka pitaj!

 

Prtljaga

Prtljago sva uspešno zreducirala na minimum. To je bila dobra poteza – od doma sva odšla le s stranskimi kovčki – pa kljub temu peljala šotor, spalke, blazine, orodje, filtre, rezervne ročke, zračnice, kakšnih 10 suhih klobas in vrečo napajalnikov za mobilce, fotoaparate, pa za komunikacijo, navigacijo ... menda je samo adapter za pomivalni stroj manjkal. Oblekla sva tanke, platnene obleke, debele bova pa kar na poti, tam pod hribi, zimprovizirala. Tam so aktualne. Glede ključavnic – sva nihala med vzeti nič ali vzeti tanajboljtadebelo Abusovo ketno. Disklock z alarmom in zajla sta šla z nama – za vsak primer. Pletenice sva se hvalabogu po poti znebila, ker je bila čisto preveč v napoto. Mi ne verjamejo, ampak tam niso vajeni krast, če je pa že kje kaj čudnega, ti pa povejo, da moped na dvorišče za planko parkiraj, v mestih so pa itak stajanke.

 

 

Sva pa s seboj peljala 12-litrski žakelj za bencin. Raztežaji znajo bit dolgi, pumpe pa včasih nemarno na redko. Že tako sva po poti nameravala dokupit kapacitete kant. Izkazalo se je, da je tisti meh tudi sicer, ne le v hribih, dobro odigral svoje. Hvala Andreju.

 

Motorja

Ja še najbolj važno – motorja. Sam sem s Tigra pred kakim letom in pol  presedlal na krampka, pri slabih 25 kkm je bil ravno lepo vpeljan. Roko na srce – za tako pot sta oba, tako Tiger kot krampek, čisto predimenzionirana. Julči se pri 80 kkm ni hotela od tamale GSke poslovit, tako da sem moral pred odhodom takole pod večer nekajkrat v garažo tisti rdeči zverini lopato pokazat in ji zagrozit, da če bo po poti kaj srala, jo bom ravno tam gladko zakopal.

Gume s premalo profila sva v stepi poskušala pred štirimi leti. Tokrat je šel Heidenauov Scout  na oba motorja. Dobra izbira.

 

Rit

Uh, skoraj bi pozabil - sedež. Morda celo pomemebnejše kot motor. Leto prej sva krampka na prvi sprehod peljala. V Maroku se mi je mehur na riti naredil, tako je tresel gol sedež. Motor je splezal, ali pa priskakal kamorkoli, ampak na lepi, ravni, a dolgi cesti je pa sedalno zahteven. S tem ni heca – predvsem v vročini, ko še potenje naredi svoje. Puder je šel z nama, vendar sva na sedež oba pripela Vinove zračne blazine (fejst možakar, ve kaj dela), čez pa še tastari recept – janca.

 

Backup

Pa še to: Lojze je rekel, da gre v tistem času s familijo tudi v ono smer. S Toyoto. Malo za nama naj bi krenil, po poti, ki jo bova midva nazaj grede vozila. To je bil lušten plus – če gre karkoli narobe, se bo nekdo poznan čez kak teden ali dva mimo pripeljal.

 

@Leteči: tle maš še eno fotko, da ne boš pol cepidlakil:

[rrrr]

Potem se je pa en dan začel dopust, še zadnje zadeve zjutraj vrževa na motor in sva šla – najprej za nekaj uric spat. Prejšnji dan sva še robo skupaj vlačila pozno v noč, utrujen pa ni pametno na cesto rinit, anede. Potem, popoldne – takrat je bil čas pravi.

 

 

Ljubljana, Maribor sta padla mimo, v Murski se pa spodobi, da gre človek tankat, pa madžarsko vinjeto kupit. In ker to postaja tradicionalen pit stop za v one konce, sva še kofetek srknila, pa sladoled je tudi pasal. Potem sva se nekaj za madžari cijazila. Ne vem zakaj, ampak se nama je zdelo, da se presneto nemarno nikamor ne scukajo. Pa saj Balaton se je kmalu pokazal, potem je šlo lažje. Zvečer sva ravno prav zagledala Szekesfehervar. Tukaj sva pa enkrat že spala, samo pojma nimam kje. Mi kapne, da imam GPS, pa naj naju spat pelje. Vodil naju je do prvega, pa do drugega prenočišča. Pristavila sva malo najine logike in sva potem v tretjem našla “Alo, hitro spat, da bova jutri zgodaj vstala. Bo treba za danes notri prinest”.

 

 

Ja, misli si! Ni zdravo nenaspan na motor, anede ... sva veselo potegnila, samo potem je pa sonce zoprno ratalo. Pri zajtrku sva še slišala domačo govorico. Paše. Potem sva kramo v kufre metala, izza dvoriščnih vrat naju je pa ena punčka prav prestrašeno ogledovala. Bila sva ji zanimiva, ampak dokler ni ata prišel, je le kukala, potem je pa le stopila bliže, pa še pomahala je v slovo, ko sva se odpeljala.   

  

Budimpešte nisva hotela obvažat – po karti izgleda kakih 30 km dlje. Gas v mesto, najprej na pamet v center, potem pa navigacija po soncu in na približno ven. Saj potem se pa itak smerokazi pokažejo. Obrneva proti Miškolcu, tam sva tudi pred kakimi dvemi leti prespala, in naprej na Slovaško. Bova midva presekala do Ukrajine čez Košice. Pametnjakovič sem naju na vsaj pol ure daljšo bližnjico zapeljal. Pa ni panike – slej ko prej bova na meji.

 

Ukrtranzit

Meja je šla gladko skozi – no ja, zamude je bilo le toliko, kolikor se uniformam ni dalo. Sicer pa nobenih formularjev, izpolnjevanja papirčkov in podobnega. Vse skupaj naredijo čez računalnik, pa je. Možak povpraša po destinaciji, ko po pravici povem, pa le nejeverno zmaje z glavo “A ona tudi?” Pritrdim, potem pa utihne in se le še muza.

 

Ker nisva imela ukrajinskih podložk, je bila najboljša alternativa bankomat. Oznake za bankomat nikjer, ma kaj bankomat, niti za Uzghorod ni bilo smerokaza, pa je čisto zraven. Potem sva neko sejmišče obvažala, bankomat pa našla na Gorenjevi trgovini. No ja, ogromen Gorenjev znak je bil gor, se ga ni dalo zgrešit.

 

 

Naprej proti Lvovu sva spet našla tapoševni fuzbal plac in mi ga je uspelo z eno potezo poslikat tako, da se samo kabina kamiona mimo pelje.

 

 

Po dolini je bilo vroče, kmalu so se hrami pokazali in ko sem zadnjega pred vzponom v Karpate slikal, je za nama Sasha na Vari pripeljal. V hrib se je malo ohladilo, sprva je vozil za nama, ko sva pa ustavila, da bi šla jest, pa pripelje zraven “Ej, ne tukaj, peljita za mano, slab kilometer nazaj bo boljše”. Prav je imel. Šašlik odličen, kvas je pa po dooolgem času sedel kot norcu klofuta. Čez Karpate je cesta odlična, le nekaj mest je, kjer znajo luknje tudi kolo odtrgat, ko po odlični cesti vanje priletiš. Pa je šlo vseeno hitro - super vodiča sva imela. V Lvovu smo šli na pumpo tankat (plačuje se vnaprej!), Sasha naju je pa še prepričal, da sva jo namesto južneje ubrala čez Kijev in Kharkov in potem na jug.

 

 

Razen res velikih cest ukrajinske poti niso ravno najboljše za tranzitiranje. Tisti večer sva še kakih 150 kmjev naredila, potem nama je pa GPS spet poiskal prenočišče  – majhen hotelček, spodaj oštarija, zgoraj pa sobe. Gazdarica je imela malo težave z latinico, ampak ko sem ji črke narekoval, jih je v azbuki prav napisala.

Hotel pa živ. Pri večerji ogledujem ostale goste – v glavnem mladina. Čeprav daleč od vsakega mesta, so punce spedenane, kot da gre za ohcet. Saj bi še nekaj nakladal, pa bo treba jutri zgodaj...notri prinest...and out.

[Leteči]

Čaki, bom, sam bolj zvečer

rrrr

 

Večer je tu.......... čakamo

[rrrr]

Večer je tu.......... čakamo

Jaz ti nisem kriv, da hodiš s kurami spat.

 

Evo čitaj:

 

Po parkih v Kijevu

Zjutraj sem nekaj nergal, ker nisva backov s sedežev pobrala, pa jih je rosa zmočila. Samo sem hitro nehal, ker me je Julči priganjala, da sva čez luknje spet odskakala na glavno cesto in naprej.

 

Sva dopoldne preverila, da niso od zadnjega obiska slučajno kaj spomenikov premikali – avion se še zmeraj steguje čez cesto, pa oni junak na konju je tudi še tam. Do zajtrka sva najprej podelala en raztežaj, potem pa ustavila v kafeju s pomemebnim napisom. Tam na tramu piše: Fajno jesti, dobro spati, bog ti zdravja mora dati.

 

 

Pri zajtrku sem nekaj čez punce komentiral, pa je naša hitro povzela, kako da je pesek v Saharo vozit, pa da ni fer, ker samo jaz oči napasem. Ah, fovšija.

Ampak je res, tam od Madžarske naprej se zdi, kot da se je vsaka bejba posebej za enga motorista spedenala, ki bo danes mimo pripeljal. Prav dobro zgledajo.

 

Tisto dopoldne so naju tudi razočarali. Ukrajinski policaji. Na koncu enega od mest, nikjer nobene hiše več in na neki mnogopasovnici, pade loparček. Prehitra. Tamladi zelo uraden, šef pa najprej vpraša kam in kako in ko je zvedel za Pamir in Tajikistan, lepo vrne paprije in pove, da bova perje kje drugje lahko bolj koristno porabila. Nobenega barantanja. A? Čeljust mi je padla dol. Na evo, tudi na policaje se človek ne more več zanest. 

 

               

Cesta proti Kijevu se je v teh zadnjih štirih letih močno spremenila. V glavnem so jo povsod zaključili in naredili solidno hitro cesto. Žal so pospravili tudi nekaj bazarčkov, na katerih je bilo včasih luštno firbec past. Z našo malo čvekava, potem pa sem se začel zabavat in poskušal prebrat napis (azbuka), ki se je vsakih nekaj kilometrov pojavil na tabli. Uspelo mi je: Mišče rozborotu zustričnogo transportu. Če se boš tam vozil, je dobro vedeti kaj to pomeni. Prej, kot pa te model z boka sname.

 

Ves ponosen naju prikrmarim v Kijev, tam pa po pričakovanjih – zastoji že na vhodu. Na to sva bila pripravljena in imela plan B v rezervi. Tako sva se v mesto pripeljala najprej po luknjasti bankini, potem pa po pločnikih in čez park. S krampkom v zastojih v vročini ni lahko – ventilator se mi kar smili. Danes, ko pa poročila poslušam, si nekaj takega čez pločnike in parke najbrž ne bi privoščil ... ali bi si pa moral.

Kakorkoli, spet je bilo treba manjkomat poiskat, potem sva poiskala še obvoz, zadela most čez Dniepr in odpeljala naprej proti Kharkovu.

 

Na pol poti se stemni. Začelo se je s ploho, dež je pa potem šele zvečer ponehal. V takem je zoprno vozit. Tako sva najprej vedrila, potem pa v dežjakih potegnila naprej. Ob zahodu se je pod oblaki pokazalo sonce – noro lepo so bila osvetljena tista valovita umita polja pod temnimi oblaki.

 

Tam nekje se je naši strgalo. Naenkrat zaslišim, kako poje mašina in naša jo na tomatotu prižge mimo, pa za kamion, pa prehitet, pa še enega, tega že malo v škarje ... “Hoj, umiri konje!” Pa kar ne poslušat “Meni je dovolj cijazenja za temi. Vizir se mi maže. Nič ne vidim.” Potem prijavi še, da ji obratomer preveč kaže. Zajla? Menda nič ne pomaga gas frcat, izgleda, da ni mehanika. Bomo videli, in si mislim, da bo treba tomatotu lopato pokazat in grožnjo obnovit.

 

Taka je bila točna pot čez UKr- najhitrejšejša.

 

S prenočiščem nisva ravno terne zadela – malo pred Harkovom, drago je bilo, soba v tretjem ali četrtem nadstropju, pa brez lifta. Ni vsak dan nedelja. Zvečer ugotavljava, da je hotel sicer lep, pa da bi bil bolj skromen tudi dober, pa da se je v Ukrajini v štirih letih veliko spremenilo. Veliko je novega, zgrajenega in moderniziranega. No ja, vozijo še vedno, hm, konzervativno se menda reče.

Popravljeno April 7, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Gremo še en raztežaj naprej danes:

 

Proti Rusiji

Zdaj sva se že navadila, da zjutraj zaspiva, pa še obirala sva se malo.

 

Zajtrk, nato naju je bilo malo strah, ko tomato dvakrat ni hotel vžgat, potem pa le, pa odpeljeva skozi Kharkov in tokrat za razliko obrneva proti jugu. Odločila sva se za novo varianto – čez mejo južno na Novošahtinsk in potem na Volgograd. Ob cesti najdeva še nekaj junakov in letal, ko vodo kupujeva, pa na moje veliko veselje opazim, da za krampka peljejo rezervni ventilator. Zgleda, da dileme glede vročine odpadejo. 

 

 

Malo zatem naju pa policaji niso več na cedilu pustili. Prehitevanje kamiona. Pred križiščem. Grobo narušenje. Pod 200 ukrajinskih podložk ni šlo.

 

Potem spet opazujeva, kako vozijo – cesta je še kar, večinoma je ravna, v dolgih valovih gre, vmes so pa omejitve hitrosti. Stare Lade med ostalimi avtomobili le stežka rinejo v klance, za njimi se dela kolona, ko je treba kamion prehitet, se pa v klanec ne upajo, saj nikamor ne prilezejo. Izgleda, kot da so nekateri štrafani samo zato, ker imajo kripe.

 

Eno vodo, ki sva jo prej kupila, sem medtem izgubil, bolje da se ustaviva in stisneva eno tistih klobas, ki jih s seboj voziva, pa spijeva, kar še imava. Mulca, ki sta med malco prišla motorje zijat, vprašam, če bi se gor usedla, pa jima firbcanje čisto zadošča.

 

Na tistem raztežaju tja do meje je Julči ostajala zadaj. Cesta je bližje proti meji postajala luknjasta, pa noče tvegat prebite gume ali počenega obroča. Zadnjih 80km do meje pa itak ni ničesar, razen grmovja.

 

Za rusko mejo sva tokrat rabila malce več – kakšno uro je trajalo. Aha, pa formularji so novi in listke nama dajo v potna lista. Tu se spet začne dobra cesta. In smerokaz: Mockba 1000km. No ja, saj to pa niti ni tako daleč, kakšen dan, pa si tam. Z lahkoto! Enih 50 sva jih res naredila v to smer.

 

 

Ko od smeri Moskve zavijeva za Volgograd, je pred nama spet dežna fronta. A tokrat se ne dava. Brez dežjakov prebijeva tistih par kapelj in po poti naletiva na izstreliščno rampo za tanke. Drugače si nisva mogla razlagat tega spomenika.

 

 

Pod večer poGPSava za prenočiščem. Gastinica Lotos je na zunaj bolj tako-tako. Tudi na notri je bolj tako-tako. Ampak prijazni pa so. Zvečer kupiva kvas in pivo, nabašem pipo in stopiva pred vrata. Za nama pride še Valerij. Beseda da besedo, možakar čez dvorišče stopi do Volge in iz prtljažnika prinese Kagor – moldavca. Dober kot vrag, tale Kagor, bi se ga dalo hitro nalizat, samo ni za pretiravat, ker bo jutri glava trpela. Potem prinese še normalno vino (model ima v prtljažniku klet!), tudi odlično, in potem je šla Julči kmalu spat, z Valerijem sva pa čvek nadaljevala še kako uro, mogoče dve, ampak najbrž tri. Pivo in kvas sta ostala.

 

 

Sicer je Valerij šofer. Svoje čase je celo Evropo prevozil, zdaj je sinu in snahi prepustil kvartir, on ga pa okrog žge, tu se je ustavil zaradi ruske banje. Ponosen je na svojo Volgo – barva, šravfa, izolira in pedena jo sam. 200 ne gre, pride pa takrat, kot kolega z Mercedezom, ki ga tišči 180. Ko se zjutraj poslovimo, naju nauči še: “Shershavai darozhke!”   

Popravljeno April 7, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Še vedno v tranzitu

 

 

Zgodaj dopoldne naju darozhka čez Don pelje, pokrajina pa postane čisto stepska. Počasi se segreva.

 

Na pumpi pred Volgogradom tankava, Julči išče toalet, gospa pa hiti, da je toalet na ulici. “Ti madona! A zdaj naj grem pa na cesto čepet?!” Meni se je malo zdelo, kako in kaj, ampak gajbice nisem opazil, potem pa tudi naša prijavi, da tako zelo nujno pa spet ni.

 

“A greva čez center?” Uh, velika mesta nama na motorjih niso najbolj na kožo pisana. Tako sva že pred mestom obrnila na jug in se tako ognila najhujšemu centru in gneči. Pa naju je vseeno nižje spodaj na glavno ulico prineslo. Pravzaprav sva se nanjo zguzila skozi zastoj. Sledila je dirka od svetaforja do svetaforja. Rdeči val drži kot pribit. Saj jaz se nisem tako zelo pritoževal. Vsaj dokler so našpičene Volgogradkinje čez prehode skakale ne. Ni bilo dolgčas. A Volgograd se vleče – celo mesto je raztegnjeno po tem bregu Volge. Nekaj sva še z enim skuteristom dirkala, potem se je spet začela stepa.

 

 

Saj bi kar šlo, če ne bi ves čas ob Volgi vozila, tako so jo pa mušice vzele za svojo. Na pumpi obriševa vizirje in zdaj dejansko vidiva, da ko v oblak prahu zapelješ, se nič ne vidi. Menda so delali bankine, pa neke prehode in kajvemkajše, pa so cesto za nekaj kilometrov v stepo obrnili. Potem sva se smejala “Aha, sva že tam, kjer se s katranom cesto naredi!” Pogosta praksa, predvsem naprej proti vzhodu.

 

 

Leteči Bavarček

Popoldan pritisne žeja, pa se ustaviva. Ko iz kufra vodo vlečem, gledam okrog in šele takrat vidim, da tam zraven menda res ena reka teče. “Pejva gledat!” Sam se po nasipu spustim s ceste v stepo, tam spodaj neko potko zajaham, počasi peljem naprej in čakam, da Julči pripelje za mano. A v slušalki se najprej oglasi “Oooo!” potem  “Aaaa! Ne!”, vmes pa tuljenje tomatota. Pogledam v ogledalo in o, groza! Ne tega! Tomato kak meter od tal napošrek po zraku leti, naša napol na njem, uh, grdo bo, ko bo tole treščilo na tla.

 

Ustavim, stečem tistih par metrov nazaj, v glavi pa “Na, zdaj pa imaš! Konec je,” in nič mi ni jasno. Julči napol sedi na tleh, motor ropota tam zraven. “Kaj ti je? Si v redu?” “Ma ja, z mano ni nič. Brezveze!” mi pravi napol v joku. Sicer mi je potem malo zamerila, ampak namesto “boga-boga” sem ubral tisto Preštej mrtve, poberi ranjene, spakiraj, gremo dalje. Ugasni motor, postavi ga, en kufer je odneslo, drugi visi na olupljeni plastiki.

 

 

Ma kako in zakaj jo je tako odneslo? Ko sem se spustil s ceste je še videla, kje sem peljal, da sem potko zajahal, pa ne več. Tako se je le nekaj metrov zraven zapeljala in naletela na nasip, dober meter in pol visok. Bo treba z gasom – če je šel moj čez, grem še jaz, ni problema, požene nanj. Na vrhu pa namesto kuclja – kanal. Le malo prehitra je padla vanj, avtomatsko ji je gas navilo in jo po drugem bregu odneslo v zrak. Potem pa samo še Bumf.

 

 

Meni večja uganka: kako, da ji pri njenih dobrih sedemindvajsetih letih ni bilo nič hujšega? V naslednjih dneh je menda dvakrat omenila, da jo golen malo boli, pa zapestje, drugega nič.

 

Vse dobro pregledava – s kovčki ne bo šlo naprej, nosilci so potrgani. Tudi če bi zavaril vpenjala, je plastika na kovčku razsuta. Ma saj kufri itak niso ravno perle – že nekajkrat poflikani, včasih jih raznese... Nič, enega sva pustila tam, robo za silo prepakirala v vrečo, pa na krampka z njo, drugega sva pa na tomatoa privezala.

 

Rdečko je brez težav kresnil, pa smo odpeljali naprej po stepi do Volge. Ogromna je. Pa lepa tudi. Zanimivo je, da tik pred Volgogradom z Donom čisto blizu tečeta, potem se pa vsak izlije v drugo morje – Don v Azovsko, Volga pa v Kaspijsko.

 

 

 

rrrr

[rrrr]

In še: bližnja lokacija poleta:

 

 

V delto Volge

Nižje doli proti Astrahanu naju na črpalki presenti punčka, ne bi ji dal deset let. “Atkuda?” In je vedela, da na Italijo mejimo, in da smo v Evropi, pa da je bila včasih Jugoslavija. Če ne bo tršica, bo pa za zunanjo ministrico.

 

Astrahan je luka v delti Volge. Delte je pa dovolj, da seže še na kazahstansko stran. Delta – kanali in mostovi. Tako sva se z enega večjih mostov kar med vožnjo nagledala centra – lep je, palače so palače, moderna kvadratna arhitektura je pa malo umaknjena.

 

Kar dobro nama je šlo, ko sva se znašla pred zaporo enega večjih mostov. Pa sva videla, da pešci in skuteristi normalno hodijo čez, midva se med količki lahko zmuzneva, na drugi strani se je pa tudi dalo.

 

Pozno popoldne je bilo, nekam bo treba spat. Do meje jih je osemdeset, danes je še ne bi prečkala. Bolje bo poiskat gastinico. En možakar pove, da je najprej Krasny Yar, potem gastinica in petindvajset kilometrov dalje meja. Kot naročeno. Do Krasnega Yara in mostu čez Buzan (eden od večjih kanalov) sva ravno ob mraku prišla.

 

 

 

Prehitra

Zdaj pa še 25 pa bo gastinica. Medtem ko sva jih trideset naredila se je stemnilo, nato se pa pred nama zasveti. Tamle bo! In je bila – meja.

Hm, tole bo pa malo nerodno. Pravzaprav bi šla spat, ne pa naslednji dve uri zabila za prehod. Pa še, kolikor veva, na oni strani cesta ne bo najboljša. Ma ja, če sva tukaj, greva čez.

 

ruski tranzit 

 

Čez rusko mejo sva se vrinila in je šlo hitro, potem nekaj kilometrov čez most do kazahstanske postaje, tam je bil pa hec.

Čakali smo na vrsto pred kazahstanskim policajem. Dečko je popisoval in štempljal za okencem, nad okencem mu je pa luč gorela, da je videl s kom ima opravka. Ha, delta ne pomeni le kanalov in mostov, ampak predvsem vodo. Sladko. In deset na žnj komarjev in njihove žlahte, ki so takrat menda vsi videli samo to luč. Sicer je bilo težko, a ker smo bili vsi v isti godlji, je prevladal pozitiven duh in na koncu smo se med otepanjem režali vsi, s policajem vred. Razumel je situacijo, brez obiranja je štempljal vse, kar mu je prišlo pod roke. Super hitro sva padla skozi – ob enajstih zvečer (pomemeben podatek za kasneje!).

 

Mission impossible

Takoj za mejo pobarava po gastinici. Še štirideset jih bo treba naredit! Ponoči - no ja. Na motorju – hja, hm, no ja. Po kazahstanski cesti – uh nerodno, a počasi se da. V rojih mušic, ki se nalagajo na vizir – uf, tole bo pa težko. Pa se je dalo in to vse obenem. Le lokalca z avtom sva predse spustila, pa gledala, kje zavore pred luknjami stiska.

 

Skoraj polnoči, gastinica, zraven stajanka, midva zmatrana, tako, da je tomato na vhodu kar v prah bubnil. Kaj naj? Motorja na stajanko. Pit. Prat. Spat. No foto.

rrrr

[moto rider]

rrrr!

Ti si pa malo egoista, a??!.... (da toliko časa stvar držiš le zase - in za svojo ženko.. .)

Tole      mi je pa presneto fejst hudičevo všeč!!! :yes:

 

   Zanimivo & Bogato!!!

 

.

Popravljeno April 9, 2014. Popravil moto rider

[rrrr]

No ja, samo do Kazahstana sva pa le pridrajsala.

 

Julči je bila zjutraj razlomljena – padec očitno ni bil tako nedložen – samo potem se je pretegnila, pa je bilo vse v redu. Greva na zajtrk in ugotovim, da sem takih zajtrkov veliko bolj vzhodno vajen. Potem pogledava obraze, že res, da imajo Kazahstanci precej poševne očke, samo ksihti povedo, da imajo hotel in magazin zraven v rokah Kitajci.

 

V magazinu tam zraven sprašujeva po veliki torbi, saj tisti stranski kufer, privezan na tomatotu ne deluje najbolje. Izkaže se, da kake pametne torbe ne bova dobila. Pa tankala bi tudi, samo bova njihove kazakhske podložke rabila. Gremo torej po vrsti – najprej v center na bankomat. Malo sem zmeden, ker tudi približno ne vem, kakšen je kurz in koliko naj dvignem, pa sem dvakrat dvignil največ, kar se je dalo. Po izkušnjah - bo premalo. Po bencin so naju napotili na glavno cesto, ampak  95 oktanov so točili šele na drugi črpalki, kakih 5 kilometrov naprej od Gajuškina. Spet Kitajci. Po torbo bo treba pa naprej v Atyrau.

 

 

Semtertja se pojavijo prvi tazaresni stepski kamioni. Največkrat Kamazi, pa kakšen Ural se najde vmes.

 

Cesta je še vedno luknjasta, po poti opaziva prve velblode – z dvema grbama. Poznamo – počasi se bo treba na pustinjo privadit. V kafeju ob poti možaki povejo, da se cesta do Atyraua popravi, pumpe pa tudi niso problem.

 

Tik pred mestom pesek postane bel, mesto samo pa je bolj vroče in zaprašene sorte. Dyna bazar je največji v mestu in če tu ne najdeva nečesa uporabnega, potem nimava veliko možnosti. Si je pa treba čas vzet in zadeve poiskat.

 

Najprej sprašujem, kje je bagaž, pa kje so sumke, ko pa mi razložijo, da se ruzaku reče ruzak, je vse bistveno enostavnejše. Sploh sem pa kar spremstvo dobil. Model me do prave stojnice odpelje, kjer sem za nekaj malega kupil velik črn ruzak, točno takega, kot bo na tomatota pasal. Potem pa na sosednjem štantu še majico, pa gurtno, pa nogavice. Še samso sva pojedla, se poslovila od kompanije in jo stisnila dalje.

 

 

Nekje sva prebrala, da je cesta v Makat odlična, ker imajo bojda tam zahodnjaki svojo industrijo. Res je. Samo takoj za fabriko se pa neha. Asfalt zamenja zbito in v kupe narito posušeno blato. In kaj zdaj? Dneva je še za kako uro in pol, do kamor prideva, prideva. Nič, greva naprej. Čez tiste kanale priskačeva do za silo asfaltiranega dela, ki ga je po kilometru ali dveh spet konec.

 

 

Nekoč asfaltirana, danes pa do nerazpoznavnosti razbita cesta je verjetno ena slabših možnosti na taki poti. Stoje nekako gre, a pri le malo večji hitrosti tvegaš počen obroč, včasih pa celo polet. S krampom je še nekaj občutka, malo me za ono pilotko skrbi. Pa se ne da – vsak po svojem robu le počasi slediva špuri. Še najbolj ravno je namreč ob robu, le prekopanih odtokov se je treba pazit. Čez trideset ne gre nikjer – do Aktobeja jih bo pa slabih štiristo. Če bo taka, bo dolga.

 

 

Sonce gre v zahod, midva pa sredi ničesar nabijava v tale kamnolom. Sem ter tja se peljeva mimo slanega jezera, vmes so napol divji konji. Že čisto v mraku v daljavi zagledava kafe. Hrana je bila tisti dan bolj švoh, zato sva bila kuhinje tiste mame toliko bolj vesela. Tuhtava, kam bi se odpeljala šotorit, pa mama pristavi, da ima sobe zadaj. Nobenega komforta, ampak so super. Motorja bosta pa za bajto počakala.

 

Zanimiva je bila ena familija – dva možaka bolj kumrne sorte, pa ženska, taka bolj okrogla. In so povedali, da že štiri dni iz Actaua potujejo – po stepskih poteh. Vmes jim je avto (en tak mini kombi) crknil, pa so nekako spedenali in prišli do sem. Ko se je stemnilo, so pa dvignili sidro in šli nekam v stepo spat. Ni kaj – stepa je moj doma.

 

V kafeju se ustavljajo tudi kamionarji – skoraj vsi na Kamazih. Ko se nekateri odpeljejo v mrak, nama pade v oči, da od tega kafeja naprej vzporedno s cesto tečejo še stepske potke in po tistih jo užgejo kamioni. Jutri bo lažje.

 

 

rrrr

[rrrr]

Zjutraj so šoferji že pri mizah – so kar tam prespali. Takole bo: kakih 150 do 200 bo še stepskih, potem se bo počasi že asfalt začel. Vsak pomaže svoj zajtrk in gremo dalje.

 

 

Res je lažje, pravilo je pa enostavno: takoj, ko vštric glavne ceste zagledaš potko v stepi, se spravi tja. Za razliko od ceste, tudi če so že luknje, so lepo gladko zaobljene in ne ostro odbite, kot na cesti. Tako se da tam udobno in brez tveganja peljat dvakrat ali trikrat hitreje, le praši se zadaj. Ampak to je pa itak lepo, kenede.

 

 

Še najbolj nerodno je takrat, ko se potke med sabo prepletejo ali pa, ko plezajo na cesto in z nje in se je treba odločat, po kateri naprej.

 

 

Čez dve ali tri ure se sramežljivo pokaže prvi asfalt. Jasno, luknjast, tako, da je treba dobro vijugat, pa vendarle. Stepske potke izginejo, tokrat gre po cesti hitreje. Tam sredi ničesar se od nikjer za nama pripodi Ural, vijuga in v luknje pada še hitreje kot midva, na njem pa dva možaka. Taka bolj majhna. Rusko jima ne gre, z jezikom zato ne pridemo skupaj. Bi pa en vseeno ogledal motorje. Pa daj. Tudi sam si napasem oči na improvizacijah na Uralu. Drugi se ne da motiti – z daljnogledom opazuje stepo okrog nas. Kake četrt ure kasneje smo šli vsaksebi.

 

 

Nekoliko kasneje se začno vasi in mesta, cesta je pa tudi že boljša. Ob postankih se spet uteče pogovor v smislu Atkuda?-Kuda?, firbci se pa tudi priložnostno pojavijo. Odločiva se kar za pot preko Aktobeja – tam izpred štirih let veva, da naju niže doli proti Aralsku čaka dobrih 80 km stepe, ostalo se pa skoraj preleti.

 

Tam pri Aktobeju spet na črpalko zavijeva. Natočiva, kupiva še brezov sok in spijeva, ko naša opazi, da ji bencin teče od motorja. Meni čudno, pregledujem, nič, bo treba pod plastiko pogledat. Le malo brkljanja je bilo treba, da sva našla cevko, ki se je snela z odduška.

 

Med srebanjem soka gledava avtomobile. Večinoma starejši letniki, pa bolj veliki vozovi. Sem ter tja pa izstopa kakšen spoliran, čisto nov terenec. Ta pa mora imet solde. Iz enega takih primašira punca pa poba za njo. V gladki angleščini začneta debato in si ne morem kaj, da ne bi povprašal o avtu. Za Schlumbergerja delata, avto je pa služben. Aha, to bo to, naravna bogastva in zahodne družbe. Obenem sta nama zaupala še, da tistih 80 km stepe lahko pozabiva. Do Aralska je zgrajena nova gladka cesta, kjer ga lahko žgeva tristo, če gre. Naprej od Aralska jo pa še gradijo. Nemalo začudena sva bila sprva vesela, malo nama pa tudi ni bilo prav. A če zaradi drugega ne, je zaradi domačinov doli pri Aralsku kar prav tako.

 

 

Malo naprej sva se peljala skozi Hromtau. Če ga drugače napišem Chrom Town, bo vsakemu jasno, za kaj gre. Sva se ga sicer spomnila, a mesto je v zadnjih štirih letih zraslo, ma ne zraslo, eksplodiralo je. Pa mesto samo ne toliko, kot kupi lavine, ki se raztezajo daleč v stepo. Vprašanje je, koliko imajo domačini koristi od tistega posla.

 

Od Aktobeja do Aralska imava črpalke naštudirane. Tanka se v Aktobeju, v Karabutaki in potem v Aralsku. Zadnji raztežaj ima 330 kilometrov in domet ni težava. Nekaj so mi na črpalki v Karabutaki težili, da jih bo 400, samo meni na karti piše 330, bom pa ja vedel. Sicer bi lahko v meh rezervo nalil, pa se mi zdi brezveze.

 

 

Čisto malo naprej od dotične črpalke buljim v tablo Aralsk-397km. Khm, a bomo obrnili in šli po rezervo? Ah ne, to so se zmotili. Peljeva naprej. Pa mi kaplja nekaj počasi, da številke tudi pred leti nekaj niso štimale, ma menda, da je bilo na tablah preveč. Nekoliko tesnoben občutek se je pozneje še okrepil, tako, da sem kljub novi novcati speglani cesti peljal svojih 90 in se stiskal za vetrobranom – bom zmanjšal upor in porabo.

 

Potem se je še noč spustila in že dobro v temi sva se znašla na križišču pri Irgizu. Tam mi je bilo že vse jasno – zemljevid laže, to sem menda celo nekam napisal in potem pozabil. Točno na pol poti sva, dvesto jih je naprej in dvesto nazaj. Cepec! Rezervoar pri krampku drži 20 litrov, motor naj bi pa malo čez pet kuril. Trda bo. Tomato, šparovc, teh težav ne pozna.

 

Ah nič, greva spat. Pa je bila češpa v kafeju na eni strani ceste neprijazna, pravi, da nima nič za spat, na drugi bi naju pa strpali na pograde skupaj s še 14 možakarji. Saj bi bilo poceni. Prav veliko nisva debatirala: Stepa je moj doma.      

 

 

rrrr

 

[rrrr]

Hja saj, zdaj je pa še MiNa začel...

 

 

Tokrat se nisva prav dolgo obirala.

 

 

Klobasa za zajtrk, pospravi šotor, potem pa še v hladu naprej. Zelo aerodinamično, seveda, saj vsaka kapljica šteje. Stepa je bila zjutraj zanimiva. Jastrebom so ob novi cesti postavili čisto nove kilometrske table, da z njih lahko prežijo na miši, stepske svizce ali podgane ali karkoli so že tiste male puščice. Stepa čisto počasi postane puščava, grmičkov ni več. Samo ustavljam in slikam pa ne, ker me malo stiska in delam načrt, kako bom zadnje kilometre štopal. Prižge se lučka. Čez kako uro zagledava prve stavbe, a do črpalke je treba do mesta – še kakih deset jih bo. Kakorkoli – dva več kot štiristo jih je bilo, nalil sem pa 18 litrov. Pa naj še kdo reče, da je krampek požrešen motor.

 

Zapeljeva se skozi Aralsk. Težko rečem, da se je tu kaj spremenilo. Mesto še vedno ostaja zaprašena luknja. Menda z jezom na Sirdarji uspevajo dvigovati morsko gladino v severnem delu morja. Le počasi gre.

Odpeljeva naprej in za cesto opaziva belo dvogrbo kamelo, vendar kosmato, da je izgledala kot ovca.

 

 

Malo dlje še delajo na cesti, ravno okrog Free Tibet stolpa se je treba zapeljat. Tega že poznava. Še stoji, malo je zguncan, napis Free Tibet so hoteli odstranit, pa jim ni uspelo. Jasno, da se ustaviva, pa gor tudi splezam, saj se z vrha vidi ravno do najbolj severnega repka Aralskega morja.

 

 

 

Proti poldnevu me vročina že strašno daje. Odzgoraj pribija sonce, odspodaj asfalt, sapice pa nobene. Zavijeva v Kazaly, jest greva, pa še dotočila bova prej. Sam imam le velik bankovec, dečko je pa brez drobiža. “Prav, pojdi v mesto, zamenjaj in prinesi nazaj.” “Kaj pa, če se ne vrnem?” “Že prav, bova naredila po mužyik! Jasno, da ti verjamem.” Urediva, potem pa na kosilo – halupci jasno, tu sva jih prvič poskusila in šašlik. Pa čaj, pa vodo in sok. Od vročine sva bila utrujena, da bi najraje zaspala. Nič čudnega, saj je termometer zlezel na 42.

 

Po kosilu počijeva, potem se zapeljeva po mestu, malo obudiva spomine in se odpraviva naprej. Vendar nama obljubijo tudi, da se bo lepa cesta čez dobro uro nehala, saj jo tam naprej gradijo.

 

 

Tam za Bajkonurjem sva še pogledala antene, ki vesoljcem prisluškujejo in kmalu zatem res padla v prva gradbišča, obvoze in prah. Težko, po več deset kilometrih duhamorno, a alternative ni bilo. Drenjanje med avtomobili in kamioni in goltanje prahu.

 

Popoldne nama fant na pumpi svetuje, da zvečer, ko gradbišča zapustijo, z motorji čez kupe zapeljeva na asfaltirani del. Ko se asfalt konča, pa dol in potem spet na naslednjega. Saj nihče ne pazi. Fino, to bo pa luštno.

 

Pa vendar, čez prvi kup naši ne uspe. Krampa dam na tačko, pa peš nazaj in še njen motor prepeljem čez nasutje na traso. Pa sva peljala po gladkem kakšen kilometer ali dva, tam pa konec zgodbe - dol bo treba. Z druge strani je to isto poskušal nek Audi – in nasedel da je bilo grdo. Poriniti ga nismo mogli, šele kamion ga je dol potegnil. Potem sva vajo skakanja čez kupe na asfalt ponovila še trikrat ali štirikrat. Julči je včasih uspelo, včasih si pa ni upala. Vštric se je pa po makadamu vozil kamionar in se nama režal, saj nama je v povprečju uhajal. Tako sva se tudi sama vrnila na makadam, k sreči se je proti večeru tudi promet nekoliko razredčil.

 

Z mrakom nama je policaj pokazal, kje lahko poiščeva obvoz brez prahu in prenočišče. Oboje sva vidno zbita našla. Tako kot tisti dan, tuš že dolgo ni prijal, pa čeprav sem moral bit najprej vodovodar.

[rrrr]

Zjutraj sva planirano čisto malo dlje poležala. Prenočišče je bilo za tiste razmere nekam drago, samo zajtrk je bil pa obilen – jajca, klobase, solata, čaj, vsega nisva zmogla.Sita sva se čisto počasi zbasala v moto cunje. Prašne, jasno.

 

 

Za kazen sva pot že začela v vročini. Pa pejmo ob Syrdarji naprej.

Do Kyzylorde sva lahko stranske poti obirala, fino je šlo. Tam še tankava, z bankomati pa strica Maestro in Mastercard nista imela sreče. Kar nekaj sva jih obrala in po mestu tako zašla, da je bilo za izhod treba vprašat. Ma tudi z navigacijo po soncu ni šlo – vse poti so se v nekih slepih ulicah končale, ali pa na železniških tirih.

 

Tranzit je šel naprej proti Turkistanu. Po poti sva še en luštkan kafe našla. S separejčki. Izgleda, da je to v teh krajih postalo moderno, saj je bilo nekaj takega videti že zgoraj v Kazalyu. Pri kosilu tuhtava, kakšna je bila pot. Tale asfalt nama ne paše najbolj, prašen in zadrenjan makadam pa tudi ne. Tam po stepi je bilo še najbolj luštno.

 

Pred štirimi leti sem v Turkistanu na Tigru v luži razbil obe feltni (liti) in Shokan ju je potem naravnal in zavaril, da sem se s takima naprej peljal. Sklenila sva ga poiskat. Bankomat sva našla, Shokana pa ne. V tem času so obvoznico okrog Turkistana naredili in zdi se, da nekaj ulic kar manjka. Pretaknil sem vse tam okrog, kjer naj bi bil, pa nič našel. Škoda. Medtem, ko sva ga iskala, naju obvažajo Hummer limuzine. Kakih pet jih je bilo, med njimi pa zdelan Ford s kamermanom. Ohcet ali kaj so imeli, pa se je bilo treba pokazat. Sem mislil, da so te sorte vozovi bolj domena bogatejših krajev. V St.Petersburgu in na Beverly Hillsu sem bil nad njimi manj presenečen.

 

 

Do Shymkenta so naju spremljali kratki obvozi – kdo bi si mislil, cesto gradijo. Tik pred mestom so bili najbolj smotani. V teh koncih so prah polili – kot bi šla nevihta čez. Dvakrat ali trikrat. Naredilo se je blato in še od daleč si lahko videl, kje gre cesta, saj se je nadnjo kar meglica naredila. V takem niti policaji niso tiščali na cesto, kar lepo sence so se držali, pa vendar  tako, da so bili opazni. Promet je na vhodu v mesto postal agresiven, skozi hupanje sva pridirkala v konec mesta, kjer se nama je zdelo, da bi se dalo prespat.

 

Ampak najprej pit. Kvas bo prav pasal v razgret trebušček. Pa pir tudi. Kar kelnarco pobarava po spanju in potem so se zadeve začele urejat. Sandu in Zamira sta poklicali nekaj številk, priletelo je še nekaj punc, pa vsaka ima super stanovanje. Za oddat, jasno, da ne bi bilo pomote. Nazadnje pristaneva v Zaninem, motorja pa dvesto metrov stran v čuvani stajanki. Vrata v stanovanje so železna, z dvema ključavnicama, Zana pravi, da ponoči zunaj ni najbolj varno. Jasno, mesto je, malo bo le treba pazit, pa tudi sicer je v zraku nek nezaupljiv občutek. Itak sva zbita, a po pijačo in še po nekaj drobnarij vseeno skočim. Saj bi šlo na hitro, pa imajo spodaj v baru žur, Sandu pomaha, jasno, da se človk čis mičkn zatkne.

[rrrr]

Zjutraj je kvartir kar Zanin mož prevzel. Danes, no ja, malo kasneje, greva čez mejo, slabih šest sva jih do sem naklepala  – čez jurja in pol bo treba servis na krampku delat. V Mihata ne dvomim, motor je spedenal, kot je treba, ampak kaj če bi olje pogledala. Vprašanje, kakšno župco imajo Kirgizi.

 

Tomato je BP, na krampku se mi zdi,  da ga je tudi dovolj, pa bi ga do max vseeno dolil tisto malenkost. Roko na srce, še danes mi ni jasno in tudi še nisem zanesljivega napotka dobil, kako na tem motorju olje točno pogledat. Nič, bova na pumpi to malenkost dolila. Na prvi se jim ni dalo, na drugi pa ni bilo problema. Dolil sem tista švoh dva deci, pa še blinčike sva za zajtrk dobila. Palačinke. Hja, blin je nekaj drugega.

 

 

 

Izven mesta se v smeri proti Taškentu zasvetijo bele gore, hribi so tudi pred nama. Ha, pred štirimi leti sva morala tu obrniti, tokrat jo pa užgeva naprej – na pol avtoceste proti Almatyu bova odvila za Kirgizijo v Biškek. Kmalu za mestom se začne cesta počasi dvigat. Na desni gore, sonce, temperatura na prelazu pade na 7 stopinj. Uau! Super je. Po tednu pregrevanja je tole nekaj najboljšega.

 

 

Tam vmes nekje pred Tarazom se Julči spomni in odvijeva še Ajšo Bibi pogledat. Njen mavzolej pravzaprav. Kaj in kako  - zgodb je menda več, vse skupaj je pa močno podobno Romeu in Juliji v naših krajih. Love story pač.     

 

 

 

Sledi Taraz in naprej. Premlevava, kakšno naj ubereva v naslednjih dneh, pa neke pametne ne najdeva. V Almaty bi šla, pa tudi ne. Čimprej bi jo stisnila v Kirgizijo, nazadnje se odločiva, da v Merkah odvijeva za Biškek. V tem se je cesta nekoliko spustila, spet je toplo. Mar bi se prej spomnila in že v Tarasu zavila na mejo – v hribe.

 

 

Merke. Jedla. Mjaso po kazakski in pilmeni – neke sorte lokalni ravioli. Oboje je dobro. Hrana je v teh krajih odlična. Enostavna, ampak dobra. Fast fooda ni, mama vedno pove, če česa slučajno nima na štedilniku, skuhano je sveže, pa tudi sicer nama na kraj pameti ne prihaja, da bi vztrajala pri kranjski klobasi, dunajskem zrezku in pomfriju. Jesti je treba tisto, kar je tam dobro.  

 

Potem pa meja. Mala malca za dva, ki te zadeve obvladata. Ampak vsaj malo se je pa zataknilo. Dečko lista po pasoših, jih vrti, nekaj išče in ne najde. Potem sprašuje po registraciji. Kakšna registracija? Meni nič jasno. Saj ne, da ne vem za kaj gre, pozabila sva, zdaj se pa neumnega delam. Kliče šefa. Ta ima že belo bluzo,  pa venčke na epoletah. In potem se grem s šefom v njegovo pisarno zgovarjat.

 

“Če si v Kazahstanu več kot pet dni, se moraš registrirat! OVIR!”

 

Najprej se odločim, da rusko preslabo razumem in tuhtam, kaj mu povedat. Preklopi na lomljenje angleščine in mi kaže, da angleško to jasno piše na papirčku, ki sem ga dobil ob vstopu. Droben, pa slab tisk mi je izgovor, nato mi pripelje:

“ – pa saj vendar iz žiga vidiš, da sem vstopil ob enajstih zvečer, zdaj pa še niti tri popoldne ni. Torej se peti dan še sploh ni zaključil.”

“Ja, samo prvi dan je že takoj prvi dan, ko si vstopil.”

“Hja, samo tega ni pa nikjer napisanega.” Vztrajam.

“Vseeno, registrirat bi se moral.”

“Ja vidiš, niste napisali, pa se nisem. Kaj naj pa zdaj? Kdo bo pa zdaj odgovarjal?”

“Nič. Kaj naj s tabo?”

“Eh kaj, spusti me čez!”

 

Potem sva se še malo pinkponkala. Je izgledalo, da bi bilo priložnostno darilo na mestu, a v glavo sem si vbil, da ga podkupoval ne bom. Malo sva se še smejala en drugemu in si ksiht reševala, potem je pa dobil ene druge v paco in reševanje, pa mi pravi, da je v redu in da lahko greva.

 

Pa sva šla. Se bova drugič registrirala.   

 

In potem kirgiška meja: štempelj (tudi važno!) in gremo.

 

Do Biškeka je cesta lepa, skoraj ves čas skozi drevored. Promet pa živčen. Vozi se v koloni, pa raje malo bolj za ritjo motoristu pred tabo. In če le gre, ga v škarje prehitiš. Zoprnija skratka, tale promet. Je pa mesto fletno – visoko je, lažje se diha, veliko je zelenja, pa gore se vidi tam zraven.

 

To bo za jutri, zdaj morava najprej lokalne podložke (kirgiške some) dobit, pa nekaj za spat, pa parking, pa žejna sva. Za podložke sem prepričal bankomat v nekem magazinu, gastinico sva našla, malo se je zataknilo pri stajanki. Prva je bila zaprta, na drugi možak ni sprejemal motorjev, poba čez cesto je pa svoj skuter zajahal in naju odpeljal dve ulici stran. Tam ni bilo težav. Zdaj bo pa pir.

 

A ni vrag, da so nama med prepeljavanjem zaprli oštarijo čez cesto! Je bilo treba sto metrov dlje do 24/7 barčka. Medtem, ko sva suhih ust gledala kako se kelnarci pivo le počasi peni v glaže, sva debatirala o onih naših frajerjih, ki so mašino pogruntali za pir v treh sekundah nalit. Ker ona mačka o tej mašini ni nič vedela, sva takoj naročila še dva – preventivno, da ne bi še enkrat čakala. Pa neke nasvedrane sire sva si naročila za zraven in po poti do sem sva še breskve pa jabolčke kupila. Potem sem v sobi zase bilanco naredil: 3 piri, dva sirčka, 6 breskev in 4 jabolčki. Nekaj se mi je začelo po trebuščku - tudi če bi bil Mr. Iron Stomack, bi bilo tole malo nevarno, pa sem preventivno nekaj razkužila čez potegnil. 

 

rrrr

Popravljeno April 13, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Zjutraj se nama je stajanka zdela čisto predaleč. Mesto pozno oživi, še dobro, da sva imela bar naštudiran. Še včerajšnja kelnarca nama je blinčike naredila, o kakih težavah z želodčkom pa ni bilo ne duha ne sluha. Svet je lep. Kakor za koga – Julči je še skoraj cel dan po malem stokala, da trebušček ni taprav.  

 

 

Mesto se je začelo polnit, a še pred najhujšo prometno histerijo sva jo pobrala iz mesta. Greva Issykul obvozit. Issykul je jezero, 150 km dolgo in 50 široko, približno 1800 metrov nad morjem je usidrano v gorovje Tjanšan. Bojda so Rusi svoje čase tam testirali svoje torpede. Daleč od oči.

 

Že ko sva se tja gor peljala, je bilo očitno, da gre za turistično obarvan konec dežele. Zanimiv je pogled, ko človek skoči čez preval in se pred njim odpre morje, na vsaki strani pa veriga belih vrhov.

 

Tam na začetku jezera je turizma največ, pa se tudi približno ne more kosat s tistim, kar doma poznamo kot turizem. Nekaj več stojnic z vetrnicami, kapami, suhimi ribami, ropotuljami in podobnim je tam, pa kakšna tabla vmes z narisano posteljo. To je to.

 

 

Tam na začetku sva našla tudi kip Petra Petroviča Semenova-Tjan-Šanskega. Mož naj bi svoje dni prehodil in pregledal cel ta konec, potem se je pa vode napil in bojda za nekim virusom umrl. Še dobro, da imava midva filter slamco s seboj.

 

 

Ko sva se naprej ob jezeru vozila, so nama v oči padale stojnice, bolje rečeno stojala z robo, ki so jo tam prodajali. Za višnje bi prisegel, da so plastične.

 

 

Plastične so izgledale tudi sušene ribe, samo zanje sva vedela, da so okusne. Tri sva tako ujela, direkt z vislic, tamali nama je pa pokazal, kako jih je treba požvečit.

 

 

 

Dovolj sva imela za piknik – hrana, pijača, obala, sonček, kaj bi še rada! Pavza, pa ribe čikat. Dobre so bile, le preveč jih je bilo in so se nama še do večera spahovale. Jih ne pomiri nobena kokakola.

 

 

Življa skoraj ni bilo. Tam zraven so se pasli konji, naslednji turisti so bili pa najbrž lokalci – kakšen kilometer stran so se metali v vodo. Tako dolgo, da sem se tudi sam odločil zamahnit v mrzlo vodo. Zanimivo, voda je malo slana. Obenem tudi malo čudno – nikjer nobenih jadrnic, pa gliserjev. Le nek tobogan sva menda videla gori višje še s ceste.  

 

 

 

Pot sva nadaljevala okrog jezera, največkrat v senci drevoredov. Iz sence pa takole opazuješ bele kape gora in valove zelenih pobočij. Kirgizija je v splošnem hudirjevo zelena. Z zelo malo gozda, a z veliko trave. In s konji.

Popravljeno April 14, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Ni se nama mudilo, Julči pa pravi še, da bi se pred kakšno resno plezarijo rada spet vpeljala na makadamu. Nekam v hrib bi se šla zapeljat. Po karti najdeva sicer slepo ulico – gor v smeri nekega rudnika. Najprej je bila široka makadamska cesta, potem zapornica, kjer naju je pazikuća popisal, potem so bile široke makedamske serpentine in spet široka makadamska cesta. Nič od vpeljevanja, skratka.

 

 

 

Ko sva zagledala tablo 3400 in še nekaj m.n.m., sva se pa ustavila, saj je izgledalo, da se po avtocesti voziva. Pozneje sva izvedela, da Kanadčani tam gor čez prelaz v Kara Sayu na kakšnih 3000 metrih kopljejo in izpirajo zlato. Aha, to je tam, kjer je daleč od oči, pa poceni je in vsake toliko kakšno eko štalco naredijo in še sreča, da niso vsem na nosu. Posel se verjetno skoraj ne splača, lokalci so lahko veseli, ker delo dobijo, ampak nekaj je pa treba tudi počet. Kakorkoli, za kakšno reč tja gor pripeljat je že fajn, če je cesta spedenana.

 

 

Sonce je že zašlo, le vrhovi se še svetijo, nasproti pripelje terenec, notri pa familija. Z ravnine so, na dopustu v hribih. Jasno, da se je treba slikat. Potem pa gas nazaj v dolino.

 

Spodaj ob jezeru zagotovo dobiva prenočišče. Človek ne bi verjel, a homestaye v Tamgi je kar GPS našel. Takoj sva mu sledila v temo. S poti naju obrne na, hm, kolovoz, ma ne, tisto je bila zvožena njiva. Na avtu bi poden zbil za šalo. A GPS bo že vedel, in sva kake tri kilometre po tistem skakala. Zgodbe je bilo konec pred bazenom. Tema, o globini sva le ugibala, ni naju imelo, da bi ugibala, kako globoke so luknje po dnu, tako da sva še tri kilometre nazaj odskakala. Obvoz v Tamgo, tam sva po nekaj debatah motorje sparkirala pri Nataši na dvorišču.

 

Potem smo pili čaj in večerjali, Nataša, ki je po očetu Kitajka, po mami pa Rusinja, pa pravi “Vi mnje platili, ja vas nakrmlju.” Podjetna je, homestay ima res lepo urejen, pa večino posla je itak že sin prevzel.

 

Od doma prileti SMS, da se je shladilo. Končno. Tukaj tudi. Prijetno hladno je. Izvlečem tobak, nabašem fajfo in oduživam v noč.

 

rrrr

[rrrr]

 

Nataša in Ženja zjutraj razkažeta posestvo, lep vrt imata, pa vino pridelujeta in sadje, jaz pa pod krampkkom najdem kapljico olja. Ma že včeraj se mi je zdelo, da se je na stajanki pod njim naredil flekec. Na, pa se bo izgleda nekaj zakompliciralo. Iščem, pa nisem našel, kje bi puščalo. Bo že. Bom še čez dan pogledal.

 

Čez čas pomahava Nataši in se podava še na zadnji del poti okrog jezera. Vmes srečava konvoj ogromnih belih Mackov. Cisterne, pa prikolice z ogromnimi gumami in kontejnerji. Vsaj dvajset jih je. Preskrba za rudnik – gume, kemija in ostala roba, ki jo tam gori rabijo.

 

Na koncu jezera natočiva, skrb mi ne da miru, pa še olje pogledam. Jasno, preveč ga je, Tista dva deci sta ga bila, izgleda, čisti višek, pa ga ven porine. Nimam pojma kje, pa me pravzaprav tudi ne briga. Nekoliko bolj brez skrbi jo poženeva proti jugu.

 

 

 

Glavna cesta naju ne mika, čez hribe bi jo užgala proti Jalal-Abadu in Oshu, vmes bi si pa Song-Kul pogledala in Naryn. Asfalta tam sicer ne bo, ampak se makadam čisto lepo pelje.

 

Kot rečeno, sprva lepa, gladka cesta po dolini se najprej prelevi v luknjasto, potem pa v gradbišče. Pa naju ne moti. Bolj motijo lokalci. Standard je Audi, kakih 5 let star in nad 50 tisoč prevoženih. Krat pet. In po tistem gradbišču ga žge za umret, vse za seboj pa ovije v oblak prahu. Ma žgat ga je treba. Ker je statistika rdečih noskov v teh krajih visoka, se mi nemalokrat postavi vprašanje, kako rdeč je nosek za volanom. Kljub temu – kar da se.

 

 

Vse dokler Julči v enem takšnih gradbišč ne prijavi, da ji hoče zadnje kolo nekaj plesat. Se mi že zdi, kaj je. Naslednje pol ure so naju Audiji zavijali v prah tam za cesto, midva sva pa hitela zaflikat luknjo, ki jo je dobra dva centimetra dolg, špičast kamen zarezal skozi gumo in skozi zračnico. Dobro si pogledam nasutje na gradbišču in vidim, da ga je samo ostro in trdo kamenje. Pregledam še gume – zarez je polno po celem obodu. Obrabile se niso kaj prida, očitno se bodo prej razrezale.

 

Malo naprej odvijeva desno v breg na Song-Kul. Vsi so nama ga priporočili, pa pejva tistih štirideset kilometrov s poti. Pot se oža in čedalje bolj vzpenja, Tjanšan pa postaja vse lepši. Tak mehak, zelen in valovit.

 

 

Še dve ridi, čez preval in tam spredaj se zasveti planota z jezerom. Dobro izgleda. Po planoti so posute jurte, črede konj in jakov. Bomba. Pravljica in čista uživancija za konje, ki se jih kar ne moreva nagledat.

 

 

Vijugava po planoti in se spraviva do neke jurte, Nurajm, njena prijateljica Azjama in hči Nazira skrbijo za vse štiri vogale jurte(!), medtem ko možaki nedaleč stran nekaj okrog jakov onegavijo.

 

 

 

Tamala je luštna, kot lutka. Julči poboža tadomačega psa, ki jo takoj vzame za svojo. Ko to pogrunta Nazira bi se pa ona tudi s psom igrala in ga božala.

 

Sam sem šel firbec past k jakom. Kavboji so jih nekaj vkup zganjali in potem enega za drugim iz črede vlekli. Je pa hec jake gledat – izgled kot bik, hitrost, okretnost in tek pa kot pri psu, pa še nekam čudno godrnjajo, ko se oglašajo.

 

 

Najlepše jih je videti na zelenem, ob ali pa kar v potoku. Tja sodijo. Menda zbolijo za nižinsko boleznijo, če jih v dolino preselijo. 

 

 

Ženske so v jurti postregle s čajem (zeleni čaj, jakovo mleko in voda), pa z ocvrtki, pa s kajmakom, s putrom in marmelado, zadaj za jurto sem pa še videl, da so sušile kurd (slan, trd sir v kroglicah).

 

 

Tega sem bil šele vesel. Sploh, ko sem s tamičkeno za slovo nekaj cukrov zatavšal za nekaj kroglic kurda.

 

 

Potem sva zamočila. Premalo natančno sva pregledala karto in se zato v dolino vrnila po isti poti. Sonce se je že dobro spustilo, hribi so še lepše valovili.

 

 

Po gradbiščih sva se skozi sotesko pricijazila v Naryn, verjetno edino omembe vredno mesto v tem koncu.

 

 

Dobra praksa: zaviješ na pumpo in medtem, ko natočiš, izveš kje je pametno prespat, pa jest, pa kar za vodiča ti grejo – štirje pobi, ki so se v lajf odpravili s predpotopnim razsutim Audijem. Njih tudi ležeči policaji ne motijo, saj voz je že itak čisto razhajkan.

 

Tam zraven guesthousa je bil vrt z restavracijo. Šašlik in pekočo jetrno juhico sva poplaknila s pirom, vse skupaj sem blagoslovil še s pipo, zapisal dogodke tega dne, nakar sva jo potegnila spat. 

 

rrrr

Popravljeno April 15, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Tole s časom, ja motorider, tole imaš pa prav. Bi mimo grede mirno še za kak mesec potegnil. Al pa dva.

 

Tole spodaj je zemljovid poti po Kirgiziji - tam kjer je rdeč krogec sva zadnje nadaljevanje nehala, gori pri Issy-kulu je bila pa najbolj vzhodna točka poti. Pa kakšne poti si Gugl malo po svoje razlaga in jih je bilo treba popravit.

 

   

 

rrrr

[rrrr]

Zdaj pa naprej, saj še na pol poti nisva, čeprav do Pamirja ni več daleč.

 

Zjutraj ogledujeva druge goste. Domačini gredo hitro po opravkih, Kitajcev je pa cela delegacija – za posel se gredo menit in izgleda, da spet igrajo na karto številčnosti. Ponoči se je malo pooblačilo, možno celo, da bo dopoldne kak dež, zato snameva backe s sedežev.

 

Zjutraj poscana

In res, na poti iz mesta gledam proti hribu in tuhtam, če tam spredaj le ne dežuje. Ah, saj če jo malo poženeva, se bova gladko mimo odpeljala. Brez dežjakov, jasno. Midva gas, cesta pa najprej lepo blago desno, potem pa hop - ovinek levo in naravnost v plohico. Med kapljami sva obrnila in se vrnila vedrit na avtobusno postajo. Ni bilo dolgo, ko sva že lahko nadaljevala – še vedno brez dežjakov. Cesta se potem malo dvigne – le toliko, da lahko dolino za nama poslikam.

 

 

To jutro je bilo smešno. Pod grebenom sva se vozila, levo od naju je skoraj ves čas nalivalo, desno pa je umirjeno tekel Naryn – velika reka sicer, ki se razliva po dolini in vse živo erodira. Tako dež, kot reka, sta se modro odločila, da naju spustita skozi. Še malo, in nebo je spet modre barve, cesta pa, no ja, tudi kar v redu.

 

 

Ceste, ki jih ni

Proti Jalal Abadu vodita dve poti – ena gre ob reki in pogosto zato ni uporabna, druga pelje pa čez prelaz. Ta bo najina. Da imava prav, so pritrdili tudi šoferji v Ak-Talu. Po dolini je sicer bliže in pot je lepša, a se ne da. Jo je Naryn pojedel.

 

Kakor hitro sva zavila na makadam je začel tomato cukat. Julči pravi, da mu je prah škodil in ima zračni filter verjetno čisto zabasan. Prav, pa zamenjajmo. Ravno nad enim kanjončkom sa ustavila. Midva sva šravfala, tisti trije Audiji, ki so mimo pritiščali, so pa za prašno kuliso poskrbeli.

 

 

 

Saj ne, da je motor z novim filtrom kaj bolje vlekel, malo tolažbe je pa le, pa menda tudi cuka ne več tako, kot je prej. Zlagoma sva jo serpentinila v hrib, nabijala višino in se kmalu na vsaki serpentini znova navduševala nad razgledom.

 

  

 

  

 

Divje je zvita cesta tja gor – pa je bratranec Gugl sploh ne pokaže – je treba satelitske fotke pogledat. Cesto kaže kar nekje spodaj ob reki, kjer je ni.

 

Seljaka pitaj

Na vrhu naju je pričakala familija iz Jalal Abada, najinega današnjega cilja. Tamala je znala rusko, tako smo se vse zmenili, pa slikali smo se tudi.

 

 

 

   

 

Potem sva se pa spuščala. Dooolga dolina naju je spet pripeljala do Naryna, tokrat na široko razlitega, in malo naprej še do Kazarmana. Tukaj bo pa pavza. Magazin, pijača, nekaj keksov, hlebčki, pa prašat, kje se gre. Na moje presenečenje me možak pošlje po slabši poti. Iščem in brskam po vseh možnih kartah in po gađetariji, potem se odločim še enkrat vprašat. Tudi pri drugem dobim enak odgovor. Aha tukaj se ne bom hecal, možaki vejo, za kaj gre, drugi mi pove še, da bo na prelaz plezarija. Tudi v redu.

 

 

Že ko sva se po dolini vozila, se tam nekje na obzorju nad zasneženim grebenom dvigujejo stebri žičnice. Pa saj Kirgizi niso najbolj smučarski tipi. Prav, je pa daljnovod. In verjetno je treba ravno tja splezat. Tudi trase za daljnovod namreč ponavadi uberejo smer čez prelaz.

 

Ko tudi seljaki ne vejo več

Danes asfalta ni bilo prav veliko. V mestih in po večjih vaseh je še, potem je lep makadam, gori po prelazih pa lahko nastane karkoli. Bova videla kaj bo tule proti onim štangam. Že v dolini je cesto dvakrat odneslo, samo so zvozili obvoze. Gori višje bo bolj zanimivo, saj je cesta v strmini. Pri nekih jurtah sprašujem, kako je, pa dec pove, da cesta je, če se pa da čez, pa da najbrž ja, siguren pa ni, lahko da je gori še sneg. No, mu bova prišla povedat, če se ne da.

 

  

 

Malo višje se nama dvomi razblinijo. Pokaže se Mercedezov kombi, ki prav počasi preskakuje luknje. Počakava ga na malo širšem delu, pa nama je povedal, da čez sicer ni šel, je pa nekoga videl, ki je z one strani prišel, tako, da mora biti v redu. Poženeva v breg in kmalu spet ustavljava samo še zato, da se nagledava pokrajine pod nama. ...in ovinkov nad nama.

 

   

 

 

 

Prelaz je ravno na meji oblakov. Malo ga skrijejo, pa se spet pokaže. No, da vidimo, kakšne sreče bova.

 

   

 

Pritiščiva gor. Piha, da je na trenutke džeba motor lovit. Sneg je že čisto pretopilo, tam je sicer neka ogromna luža, pa se da. Poslikava še orla, ki prelaz pazi, potem pa na ono stran v dolino.

 

   

 

Ravni deli ceste so super, serpentine so pa kar navpično odsekane in slabo utrjene, tako da je v vetru malo težava in bi Julči včasih najraje zadnji konec kar na roke odnesla. Tuhtava, kako da nobenega ne srečava, saj kdo bi se pa moral peljat v Kazarman. Verjetno hodijo z letalom – letališče sva tam res videla.

 

Se zgodi

Ob zahodu sva se znašla ravno ob prvih vaseh, malo pred Jalal Abadom. Nikjer nikogar, temno ratuje, spredaj se pa še oblači.

Ob neki vasi ustavim, iz torbe privlečem navigacijo in poskušam izsledit gastinico, še preden se odloči scat. Julči medtem prigovarja konju, ki se je pasel tam zraven, trenutek nepazljivosti in tomato je šel po tleh.

“Na! Štala, še ročica sklopke se je odlomila.”

“Bomo že, saj imava rezervo.”

Saj ta rezerva je bila, res čisto na dnu kufra, samo eno majčkeno nadmero je imela, kot kitajskemu aftermarketu pač pritiče. Ni in ni šla v sedež. Kako bomo? Za pilo vem, da je nimam, tista s ščipalke za nohte je pa bolj bogpomagaj. Iz orodja izbrskam olfo in začnem praskat po aluminiju, da bi stanjšal kos. A se ni našel en vaški rdeči nosek, čisto zabuhel do naju primašira, kupčke podira, vame rine, pa vsake toliko “Atkuda?” vmes ven spravi. Umikam se, saj vendar vidi, da se z ročko onegavim, oni pa kar svojo goni. Na kratko mu Slovenijo spustim, pa si s tem ne zna kaj dosti pomagat. Še kar bi se menil, samo jaz pa ne bi po dežju in temi packal tegale – sem se potrudil, da sem ga prijazno malo dlje postavil. Tanjšanje ročke je šlo le počasi, ampak pametnejši je popustil. Občutek še ni bil najboljši, pa bomo finese že jutri pri dnevu spedenali.

 

Kjimjz

Prva gastinica se je kazala čez slabo uro, šele v mestu. Po poti poskusim pred neko oštarijo z vrtom. Spat se tam ni dalo, ampak so bili pa prijazni. Kumz so mi nalili – kobilje mleko, s kaj jaz vem čim še vse notri namočenim. Prav poseben okus, menda te naredi fejst močnega, samo pretiravat menda ni dobro. Pogosto ga ponujajo, ja, zelo pohvalijo. Drugače pa na obcestniih tablah piše tudi kumuz, pa kmz in kemz. Ali pa še kaj drugače.

 

Gastinica je bila res šele v mestu, le malo mokra sva jo našla že globoko po temi. Bolj taka, osnovna, ampak čista. Tam zraven so imeli svatbo, malo sva pofirbcala, v bližnjem magazinu sva nabrala žvečenje, potem pa spat. Pozno je bilo že in dovolj je bilo za tisti dan.

 

rrrr

[Fantocci]

Leta 2010 je bilo tam okoli Jalal-Abada precej vroče, ko so Kirgizi preganjali Uzbeke. Posledic več ni bilo vidnih, ko sta bila vidva dol? Zakaj se ta dva naroda tako sovražita?

(takih posnetkov je pecej po jutjubu)

Sicer pa super potopis.

[rrrr]

Leta 2010 je bilo tam okoli Jalal-Abada precej vroče, ko so Kirgizi preganjali Uzbeke. Posledic več ni bilo vidnih, ko sta bila vidva dol? Zakaj se ta dva naroda tako sovražita?

Sicer pa super potopis.

Ne samo Jalal Abad. Veselica naj bi se začela v Oshu in šla potem po celi dolini Fergane - po vseh treh državah. On the face of the place nekih očitnih posledic sicer nisva videla - življenje teče dalje, tako kot teče, le mogoče imaš občutek, da so ljudje kdaj malo bolj zadržani. Sicer pa hude bogatije, velikih arhitekturnih presežkov in podobnega v teh koncih itak ni, potem pa tudi kontrasta ni takega. 

Da v tej dolini nekaj ne špila, je jasno pa že iz zemljevida - bolj na vrhu strani na karti vidiš razvejano  mejo z enklavami, zalivčki, koridorji in podobnim. Nekaj ni v redu. Zato več kot je bilo treba v ta konec pravzaprav nisva rinila. Nerodno je le, ker je poleg Biškeka to edina obljudena cona - ostalo je pa čista romantika po jurtah.

Razlogi? Bereš lahko svašta - so pa pretty much človeški. Kdo bo na vrhu in kdo bo več imel. Pa še kanček vere zraven. Kakorkoli - ko sva bila doli, je bil gmah.

rrrr 

Popravljeno April 24, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Jutro. Opravke kot je tankanje, pa zajtrk in podobno bova uredila po poti. Danes planirava le prevalit se do Oša, tam se pa spravit na bazar in nakupit potrebno za v tavelike hribe. Nujna je dodatna bencinkanta, pa topla oblačila, bunde, da ne bova zmrzovala tam gor.

 

   

 

Zajtrk sva našla ob cesti, kar pri lokalnem peku. Pred nama je mesil testo in hlebčke potem lepil na steno peči.

 

    

 

Prisedla sva h kirgiškim klobučkom – možaki so tako kot midva uživali v zajtrku, hlebčkih in čaju, in v debati.

 

 

Potem sva še pumpo poiskala – 95 oktanca nisva takoj našla, pa sva se odločila 93 oktanov boostat. Bo tudi v redu. Do Oša sicer ni daleč, saj se mesti skoraj skupaj držita. Le en repek Uzbekistana se vmes zarine, midva pa greva okrog, saj bova single entry uzbeško vizo rabila kasneje. Ampak cesta je lepa, vmes se malo ogibava lokalnim plohicam, in tistih 60 kilomtrov prevaliva v slabi uri. 

 

 

 

  

 

Oš ima skoraj v centru mesta ogromen skalnat greben. Pod grebenom je pa reka in čeznjo se steguje bazar. Tam zraven sva si našla hotel. Prej sva odkrila še bojda edini manjkomat v mestu, ki je mojim karticam verjel. Za Viso jih je bilo tukaj več. Keš imava, zdaj pa na bazar.

 

Če bo kdo iskal – bencinkanti se reče kanistr. Sama sva pretaknila mali milijon štacun, pa nič našla. Kanistri so kitajski, plastični, največkrat so dobri le za malinovec in ponavadi ne tesnijo. Ma jaz bi takega sovjetskega, aluminijastega, samo takega sva le enega videla, za 20 litrov, pa je izgledal jako klavrno. Ves zbit je bil. Cincam, v železnini potem najdem pilo, pa za vsak slučaj še za kanister vprašam. V tem se namala Viktor, ki naju potem še enkrat pelje skoraj po vseh oddelkih bazarja, potem še na avtobazar kak kilometer stran, pa nismo nič na boljšem. Sem pa tam našel večji kos kamionske zračnice za gume podložit, saj so bile že dobro razrezane. Nazadnje smo se le vrnili in nabavili tisto 20- litrsko zbito kanto. Poskusili smo z vodo in je tesnila.

 

Ob kosilu je Viktor zaupal, da je napol Nemec, napol Rus, vendar ni popolnoma uredil papirjev in je ostal tu. Dela lesene kipe, za hobi se pa z medicino ukvarja. Za nameček naju pelje v lekarno, kjer najdeva Krkin Pikovit, nabaviva pa eno vrečko zdravil za neke štiri evre.

 

Po južini se Viktor poslovi, midva pa robo odneseva v hotel in se vrneva na bazar iskat še obleke. Nabrala sva največje bunde – za nosit kar čez motoristično jakno – napol zastonj so bile. Možak je še pokazal, kako se pred oblačenjem bundo opere: zagrabiš za rame in dobro streseš, da prah dol odleti. Za hlače se pa nisva odločila. No ja, potem pa še žajfo, pa marelice in čokolado, pa ribje konzerve, pa še na kvas sva skočila. Človek se užeja.

 

 

Zvečer sva izvedela novice od doma, potem sem pa še tisti kos kamionske zračnice opral in nastrigel plahte za podlagat. Zunaj se je pa dež zaslišal.

Popravljeno April 24, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Slišal se je tudi še zjutraj. Kaj naj pa zdaj? Sicer je res, da je Kirgizija tako lepo zelena ravno zaradi dežja, ampak na poti je to bolj nadloga. Midva bi naprej – gor do Sary Tasha je menda le dobri dve uri vožnje. Fant z recepcije pravi, da se bo popoldne razjasnilo. Tako sva počasi pakirala (še posebej kanistr je lepo sedel na motor!) in upala. Razjasnitev sicer ni bilo, dež je pa malo ponehal, tako, da sva okrog poldneva le krenila. Med odhodom sva na hitro počvekala še z dvema Kalifornijcema, ki potujeta na kolesih. Prejšnji dan smo se namreč videli, med ploho sta vedrila na avtobusni postaji. 

 

Niti do roba mesta še nisva prišla, ko sva spet padla v plohico. Ah saj bo, saj bo nehalo, sva dežjake nataknila šele kasneje, ko se je cesta dvignila na nek mali prelaz in je dež malo bolj zares zastavil. Kar čez vso mokroto jih ni bilo najbolj modro navleči.

 

   

 

Uradno sva se že vozila po Pamirski avtocesti, čeprav tam še ni bil Pamir. Je pa dolina reke Gulcha že v dežju lepa za znoret, kaj šele v soncu. Še v dolini se daleč pred nama posveti – le ena luč. Aha, tale je pa najine sorte. Pred nama se ustavi Turek na taveliki Tenerejki, polno obložen s prtljago.

 

    

 

Pravi, da solira, pa da ni imel sreče že v Iranu, saj je na spolzkem zdrsnil. Hude škode ni videti, nekaj plastike je polomljene in podrsane. Povedal je, da je le malo naprej zadnja črpalka, ki še ima 93 oktanov. Naprej ga čez 80 oktanov ne bova dobila. Potem se stegne v kufer in mi da booster – zdaj je čez in ga ne bo več rabil, nazaj ga vlačit se mu zdi pa smotano. Odpeljali smo vsaksebi.

 

Tako, zdaj veva – pumpa. Nalijeva najprej oba motorja, potem bi pa še tanovo tazbito kanto. Le malo bi jo splaknil. Klonkam bencin v kanti, pa Julči prijavi, da pušča. Ne morem verjet – po varu je razpoka.

 

Kar takoj se zmenim, da mi črpalkar proda 20-litrsko plastično kanto, to mu pa pustim. S plastično ni bilo tokrat nič narobe, že prej je v njej bencin prevažal, le za privezat je takle balon približno toliko neroden, kot vile za v žep. Povsod bi se rad izmuznil. Kar nekaj pajkovih spretnosti je bilo treba, da sem ga na sedežu obdržal.

 

   

 

Med tankanjem so se spet nekoliko spustili oblaki in spet je rosilo. Še preden se je cesta vzpela v prelaz pred sabo zagledava kavboja. Konj, da dol padeš, pes, mobitel in čreda ovac. Čez celo cesto. 

Ob robu se prebijeva mimo, dvesto metrov naprej pa drug kavboj. S čredo. In potem sedemkrat tako. Prav fino se je bilo med janjci drenjat. Gor v prelaz je šlo potem gladko, samo v ovinkih so nekaj popravljali.

 

  

 

 

Na vrhu se je med dež pomešal sneg. Sledil je le še kratek spust – ampak to sem pa že čisto na začetku napisal. Gl. začetek.

 

    

 

Kakorkoli, tistega večera je sprva res bolj klavrno kazalo. Zunaj sneg, zeblo je, potem je pa Joanin od nekje privlekel steklenico. Predhodniki so nam pustili dobrih sto gramov. “Čakaj, tole bo premalo,” sem se odguncal po pol kile v magazin. Prodajalka mi je povedala še, kateri piškoti so v rinfuzi najboljši in sem jih nabral. Še malo debate, pa se ponudi, da bo preverila kako je z zaprto mejo čez vikend. Pokliče na mejni prehod, menda njen brat tam dela, in izve, da je vse narmalno, jutri bo granica atkrita. Super! Je že bolje, samo še sneg ugasnemo, pa bo.

 

Zvečer smo potem čvekali in tiste grame delili, pa piškote, pa bencinske gorilnike smo popravljali (če je bencin slab, zna celo gorilnik nagajat). Jesse bo jutri štopal čisto tja zraven na kitajsko mejo, rad bi šel v Kashgar, čeprav je te dni tam zaradi pro- in proti-Kitajcev nekam vroče. Joanin in Laura morata do prvega počakat, da jima začne veljat viza za Tadžikistan. Midva pa, jah, ko sva tankala, sva zamočila. Andrejevega meha in tomatota nisva nalila in tale pumpa tukaj ima res samo 80 oktanov. Tako se bom zjutraj s tamalo zverino vrnil kakih 60 kilometrov, nalil, potem greva pa naprej, če bo vse prav. Ampak najprej smo šli še spat. 

 

rrrr

[rrrr]

Zjutraj je mrazilo. Pa vendar je bilo nad ničlo in kljub višini se je sneg že dobro stalil. Med oblaki se je kazala modrina in sem ter tja se je vmes silil sonček. Sem moral hotel slikat – tisti z modrimi okni je.

 

   

 

Malo me je skrbel prelaz, je le treba slabih petsto metrov višje, pa se ne bi ravno po snegu tja čez kopal. A strah je bil zaman, saj so zadevo naštudirali. Cesto so speljali po skoraj nezasneženi strani. Medtem ko sem se lepo po kopnem vzpenjal, se je na oni strani grape sneg stegoval še globoko doli pod cesto.

 

Spust, pripeljem na prvo črpalko, ugasnem motor, možak mi pa hiti dopovedovat, da ne bo nič, ker ni toka. Smola, očitno bo treba res še malo dlje do tiste, kjer sva včeraj točila. Obrnem ključ in ... nič. Tačka je v redu, poskusim še enkrat. Čisto nič. “No, pa saj...” Ah ja, to se meni samo zdi. V tretje še bolj - nič. Kripa rdeča frdamana!

 

Potem sem motorček stresal, ga rinil v breg in ga na zalet oživljal, pa po ravnem. Nič. Ko mi je zmanjkalo idej, se vdam. Orodja nimam – vse je na oni strani prelaza, v kovčkih na krampku. Kaj naj? Možak pravi, da motor lahko pri njem v lopi pustim. Druge ne bo.

 

Ko rinem zgago proti lopi, mu nekaj lopato omenim in zakopavanje in za hec obrnem ključ. Lučke na kratko posvetijo – čakaj, kaj pa tole!? Stisnem še tipko in zaprede, kot da ni nič. Nimam pojma za kaj gre, ampak dela. Gremo na naslednjo črpalko.

 

Tam mi pravijo, naj ugasnem. Malo le oklevam, na koncu res obrnem ključ. Saj bo. Natočim meh in poln tank in ponovim zgodbo z one prejšnje črpalke. Le s to razliko, da zdaj ni več vžgal. V roke pa ne morem vzet niti zvezdica ključka, saj ga enostavno nimam. Saj nič drugega, le plastike bi dol pobral in pogledal za kaj gre.

 

Z enim taksistom loviva mojstre po vasi, pakistanski mehanik je odšel pred enim mesecem, drugega pa ni doma. Pa še ključavnico – zajlo imam tako nerodno napleteno čez sedež, da niti tega ne morem dvignit. Črpalkar mi posodi klešče, pa sem začel pletenico počasi, žico za žico, cufat in trgat. Kot vedno – pametnejši je popustil. Dvignem  sedež. Lej, orodje! Saj res! In sonček je spet sijal. Plastike dol in smo našli – minus sponka je bila le nataknjena na akumulator. Čez pet minut sem se veselo peljal nazaj. Zdaj je bila šele lepa ta dolina. Za tisto tankanje sem pa ravno celo dopoldne zagonil.     

 

Ko sem se vrnil v Sary-Tash, se mi zdi nos moje drage nekam čuden. Menda jo malo peče. Uh, na dobrih treh jurjih s takimle soncem z nekaj oblački tole ni ravno hec. To je potrdila le dan kasneje, ko se je nos začenjal gnojit.

 

    

 

Tam pri hotelčku se še s tamalim mulčkom zafrkavam. Ko se je s teličkom zmenil, je moral še Schubertko poskusit, da je lahko izgledal kot Jurij Gagarin. Drugače pa naj bi familija, ki je imela “hotel” na čez, imela 13 otrok, karkoli pa je bilo videti, da se dela, je pa delala tamlada. Če ni bilo drugega, je neko volno pripravljala in pela zraven. Resno mislim – res lepo je pela, bi človek kar poslušal.

 

 

 

Zdi se mi, da so se oblaki malo dvignili  in se zapeljem pod mesto poslikat panoramo Pamirja. Sproti mi en domačin potrdi še, da je tukaj največja luknja, saj prav nič ne raste. Niti krompir ne. Edino kmetijstvo, ki jim ostane, je vezano na živali. Klima je pač taka, da ne pusti drugega. Tudi v Pamiru je menda bolje, kar se tega tiče. Bojda je zasnežena le fasada sem proti mestu, ki jo vidim. Takoj, ko si med gorami, je suho. Bomo videli.

 

       

 

Panorama, ki jo je fotič naredil, se mi zdi čudna - sem ročno ponovil, čez veliko let, ko bom v penziji, bom pa slike skupaj limal, he he... No pa tudi sicer - brez zamere, a vse fotke so neobdelane, le zmanjšane so, da sem notri pašejo.

 

Na hitro sva se odločila, da ostaneva še eno noč. Ravno še pravi čas, saj so prišli novi gostje, Kitajci, in počasi zmanjkuje prostora. Z Lexusom in X5 sta jih Arslan in Abai pripeljala.

 

 

Onadva šoferja, Arslan in Abai, sta kapselna posebne sorte. Dokaj dobro izobražena, a s prevozi in kako postransko dejavnostjo dosti bolje zaslužita, kot pa v svojem poklicu. Angleščina, ki je v teh krajih redkost, jima ne dela problemov. Nekaj se z našo zgovarjata okrog konjev, pa nekaj o motorjih.

 

 

Abai me nažica, da ga zapeljem en krog. Še nikoli se ni peljal z motorjem in prošnje, naj ne greva prehitro, mu ne morem zavrnit. Fino se mu zdi.

 

   

 

Ko obračava, mimo prileti X5. Julči se je zmenila, da gremo jahat konje. Saj njej je šlo, jaz se pa na te sorte vožnjo bolj slabo spoznam. Sploh so konji tukaj nekaj posebnega. Vsi do zadnjega so spolirani na visoki sijaj, pa vidi se jim, da so narejeni za divjanje po teh hribih. To pa menda ja ni zame! To moraš bit ali divjak, ali pa lokalec. Jaz sem pa vendar bolj take umirjene, konzervativne sorte.  

 

 

 

Pozno popoldne sva zavila v tistega pol kafeja in tam staknila dolmar in eno dobro jakovo župco. Pa toalet so imeli tudi. Na ulici, jasno.

 

 

Še britof pred mestom sva poslikala – s konjskimi repi na nagrobnikih. Malo smo še počvekali, pa spat.