Centralna Azija za dva

[rrrr]

Zjutraj smo se zbudili v sonce – ne ravno šajba, pa vendarle. Na hitro mečem robo v kufre, pa bencinkanto privezujem in uživam, ko tamlada tam zadaj v kuhinji spet tisto volno onegavi in prepeva zraven. Njen mož – tadomači sin - se pa na stopnicah soncu nastavlja, pa nekaj se kremži: “Glava boli.” “Ja, in zakaj?” “Kjimjiz popil.” Opa, če že navajenega takole butne, potem bo za pazit. Tale kumz zna bit hudo močen stuff. Uf!

 

 

Klapi sva rekla adijo, krampka sva dolila (gor v hribih tudi 80 oktanca ne pričakujeva za vsakim vogalom) in jo pognala proti goram.

 

 

 

Ravna in čis mičkn luknjasta cesta se odcepi tja skozi. Takoj ko vstopiva v dolino – kirgiška meja. Ustaviva, pa nikjer nikogar. Peš jo mahneva proti stavbam tam zraven, potem kričiva po hodnikih – še vedno nikogar. Čez bogvekoliko časa le pride carinik, pa pove, da so ravno pri zajtrku, pa da naj malo poždiva. Pa sva poždela, medtem sem si pa protikorupcijske plakate ogledal in so mi zrasli rožički. Ko se je mož spet pokazal, smo najprej vstopni žig iskali – na tanko je šlo, saj je bil čisto narahlo pritisnjen. Bi pa brez njega imela štalo, tako je vsaj kazalo. Potem nama je pa štemplje podelil. Za zahvalo mu pokažem plakate in ga pobaram, da imajo lepo zrihtano tole, kar je korupcije, v roko mu pa bankovec za 500 eurčkov stisnem. Debelo pogleda, vzame, potem pa le dobro pogleda, pogoltne in se zareži, ko pogrunta, da je dobil osvežilec, ki so mi ga dali na eni pumpi še v Kazahstanu. Samo da korupcije nimajo.

 

 

 

Pot se potem vzpenja sem in tja po razbiti strugi hudournika. Kadar je tu prava voda, mora biti hudo.  Tudi v asfaltu so luknje vse pogostejše, dokler popolnoma ne izgine. Tako, da trditve, da je Pamir Highway v celoti asfaltirana, ne zdržijo. Kmalu je treba čez neke male potočke, ki se čez cesto cedijo, druge večje vode pa ni bilo.

 

 

Pri neki farmi naju ustavita možakarja. Gori na tadžiški meji delata, sem dol na farmo sta prišla po mleko, pa sprašujeta, če gre kak avto sem skozi, ali pa, če bi ju midva zategnila čez prelaz. Hja, saj bi, samo takole ne bo šlo, nama je žal. Na vrh bencinkante možakarja ne pustim, moja pa doslej koga drugega še ni vozila, razrite serpentine tamle spredaj ji pa sploh ne vlivajo zaupanja. Res ne bo šlo.

 

Sredi serpentin nekaj rumenega prileti čez cesto. Poženem in ga zagledam, domorodca, debelega svizca, kako jo reže v breg. Gremo! – v ovinek pa nazaj, in se spet srečava, kako me ves zavaljen čaka ob cesti. Na kamero sem ga ujel, za fotosešn jo je pa v luknjo stisnil. Velik, večji kot tile njegovi bratranci tukaj v Alpah, pa rumene barve je bil. Potem je še kar nekajkrat migalo po pobočjih, ko je njegova žlahta pred motorji v luknje bežala.

 

Ko sva se zapodila sem gor, naju je bilo nekoliko strah višinske bolezni. Čez prelaze bova le na 4600 prilezla in nekaj sva brala, da znajo ljudje imeti probleme. Ej, zaenkrat je vse v redu. Mogoče nama je pa prav prišlo, ker sva se prej po kirgiškem Tjanšanu naganjala. Edino v dihanju začutiva razliko – malo hitreje je treba. Tudi na motorjih nič – elektronika očitno dela svoje.

 

 

 

Prvi prelaz in mejna črta med državama je že čez štiri jurje. Nič posebnega – kip kozoroga in napisa obeh držav. Od tu se le malo spustiva in padeva na tadžiško kontrolo. Tu jim je težje, kot Kirgizom tam spodaj, saj so kakšnega tisočaka višje, pa eno hribovje daleč so od povsod.

 

Čudim se soldatom. Sam sem upehan, pa sem samo na motorju sedel, oni pa tam jarek krampajo, pa nič. Na meji so prijazni. Pisarna je kar med pogradi, deluje kot skupna ležišča v planinski koči. Stol, usedi se, le kave nama ni skuhal, tako kot pred leti sirski carinik. Hitro sva padla skozi. Saj ni drugega - zdi se, kot da malo počvekaš, pa si dober za naprej.

[rrrr]

 

Z meje sledi spust na planoto in tam srečava prva turista – na kolesih. Berlinčana sta štartala v Uzbekistanu, v Bukhari, zdaj pa počasi proti Biškeku. Če še kdaj v Pamir zaidem, je to verjetno najboljša varianta za prevažanje in uživanje. Le čas rabiš. Eeee ... to je pa nekaj drugega.

 

Julči požene naprej, sam pa dobro zaostanem. Čez tri ravnine jo dohitim, ravno debato je zastavila z dvema švicarskima motoristoma, pa sem se pridružil. Ah, desci.

 

 

 

Vožnja tam gor je bila ... vesoljska. Ne pravijo zastonj, da je Pamir streha sveta (saj Tibet je menda tudi, samo tam se še nisem pasel). Občutek, kot da bi se vozil po Marsu. Vse je tako drugače, pa človek sploh ne ve zakaj. Po stropu se res vozijo oblaki, samo tako čiste in umite poglede lahko z lupo iščeš, pa jih ne najdeš.

 

 

 

Še čez en preval splezava in pred nama se nariše jezero. Kič. Z otoki in otočki in z zasneženimi grebeni v ozadju - čista afnarija že postaja vse skupaj. Ni čudno, da sem skoraj predrgnil gumb na fotoaparatu.

 

 

 

Karakul je sicer največje jezero tam gori. Levo je jezero, po vrhu grebena na desni pa teče kitajska meja. Kar nekaj časa se že voziva vzporedno z njo. Nekaj sva še hribe ogledovala in pravilno ugotovila, kateri je Pik Lenina. Tja pa ne greva – saj gre vendar za resne sedemtisočake.

 

 

 

Le malo dlje iz pokrajine pririne puščava. Prava mivka, sipinca tu in tam. Kdo bi si mislil, na polčetrtem jurju višine, pa puščava. Ja, evo, visokogorska puščava. Ko sva se ustavila, sva tudi o saharski temperaturi svoje izvedela – tačka je kar zlezla v cesto, tako je bilo razgreto vse skupaj. Ali je bil pa samo katran tako švoh. Hja, to bo.

 

Potem so naju na kontroli ustavili – brez problema, ker imava tisti posebni žig poleg vize. Pa greva naprej in “Meni spet cuka.” Kako vendar, saj sva včeraj sponke pritegnila? Kar med vožnjo sva premlevala diagnostiko in ugotavljala, kaj bi lahko bilo, pa se nisva zmislila nič pametnega. Vedela sva le, da je na asfaltu zadeva ok, kakor hitro se pa makadam začne, pa tomato začne cukat. Julči razlaga, da bi znal bit filter, meni pa še vedno na elektriko in stik vleče. Pa pravi, da kar pejva, bo že. Zdi se ji tudi, da se manj opazi, če hitreje pelje. No ja, po moje logično.

 

Samo nasutemu pesku pa moja ne zaupa. Po rebrcih, valovitem makadamu, se da normalno peljat šele tam nad 70. In ko jo v debelejšem pesku nekaj sem ter tja vrže, je spet panika. Prigovarjam ji, naj rit nazaj obesi, pa v pesku naj požene. V dilemi sva – peljat počasi s cukajočim motorjem ali tvegat pesek. Saj kakih petsto metrov sva zdržala po polžje, potem pa zaslišim: “A pa ne bi malo bolj pognala?” in je spet šlo.

 

Sem pa sam skoraj črtico naredil, ko se takole po enem stand-up valovanju nazaj usedem, pa mi je nekaj čudno, pa potipam, potem pa z eno roko držim bencinkanto, z drugo pa krampka ustavljam. Kanister je streslo, gurtne so se zrahljale in malo je manjkalo, da ni s tistimi dvajsetimi kilami bencina obbingljal na boku, ali pa na kolesu, ... še dobro. Andrejev meh ni delal teh težav. Kot knedel je čepel na sedežu na drugem motorju.

 

 

 

Tik pod najvišjim prelazom na poti je bilo treba spet kanto popenjat. Kakšen pogled! Nazaj lepa, potegnjena dolina, naprej pa – ja nič, najbrž bova mokra, saj je vse zabasano. Ali pa zasnežena.

 

 

 

Skoraj na vrhu naju pomiri cesta. Obrne se stran od oblakov v drugo dolino proti Murgobu. Malo ob potočku, malo po planjavi, ves čas pa v spremstvu belih kap. 

 

 

 

 

[rrrr]

Malo pred Murgobom se od nekje dvigne veter in na koncu doline zagledava en tak blagi peščeni vihar, ki pa ga do najinega prihoda že dobro razpiha. Potem slikam še 3800 metrov visoko goro (čisto res - tista temna, na sredi planjave) in počasi se le pricingava v Murgob.

 

 

 

Najprej konje napojit. Pravzaprav samo krampka – ta se ob razklenjenem konektorju nad boostanimi 80 oktani čisto nič ne pritožuje, samo ob 20 litrskem rezervoarju hitro žejen rata. Pa še naslednji raztežaj bo bistveno daljši. Kirgiški klobuček in njegov asistent sta bila vesela družbe. Biznis, jasno! Mojster najprej bencin iz kante v ajmar nalije, potem pa skozi lijak v obe krampkovi luknji.

 

 

 

Tako, zdaj greva pa še za spanje stikat. Pazi tole – hotel imajo, z vročo vodo, tuš je lahko tudi v sobi, samo potem bi morala v nadstropje, tega pa nočeva. Pa kuhinjo imajo tudi. Nobel. Ko se menim na recepciji, naju sivobradi možakar tam zraven opazuje in se reži. Gremo v sobo, preoblečt se, potem pa ono cukajočo zverino pogledat, kaj bi lahko bilo. Ko spet pridem mimo recepcije, me oni možak od prej vendarle pobara: “No, zdaj si vsaj normalen, ne pa prej, ko si izgledal kot Marsovec!” “Jaz vsaj čisto zašmiran nisem!” Jamshed je namreč šofer, v Khorog se vrača, pa mu je kamion obstal nekje na poti in v hotelu ves zašmiran od šravfarije čaka, da mu dele pripeljejo. Če bo vse prav, jih dobi nekje ob treh zjutraj. Ekspresno.

 

Z Julči sva potem tomatota na sonce potisnila, saj bi nama v senci zanohtalo in ne bi nič naredila. Plastike dol, pa sva našla – po vsej verjetnosti je minus sponka. Včeraj sem le plus zategnil. Pritegneva še to, ogledujem še, če morda kje kabel prebija. Najbrž ne, a na enem mestu le povijem z izolir-trakom. Nič, upajmo, da sva pravo uganila, sicer bo jutri zoprnija. Zdaj greva pa na večerjo. Večerja, no ja, nekega obilja ravno ni, bolj tako za po rebrih obesit je bila.

 

Tuš je super pasal. Samo, ko sem se v sobo vrnil, sem pogruntal, da sem šampon pod tuši pozabil in ga je bilo treba iti iskat. In ko sem se s šamponom vračal (že četrtič mimo kafeja) ni bilo variante, da me Jamshed ne bi ujel: “Prihodi!”, kelnarci pa: “Išot 200 gram!”. Za mizo smo sedeli Tadžik (Jamshed), Kirgiz (hotelski mož), Nemec David in jaz.

 

 

Predvsem Davidova je bila zanimiva. Od doma je krenil leta 2011 in dva psa je imel s seboj. V dveh letih je prišel do Pamira. Peš. Ne na štop, ampak peš. Vse. En pes mu je poginil v Turčiji, drugi se ga pa drži kot klop. In David njega. Planiral je sicer na Kitajsko in dalje proti Indiji, pa so mu na meji zatežili s karanteno za psa, kratkotrajno vizo in še nekimi papirji, zdaj pa išče varianto, kako bi prečil afganistanski repek in Pakistan. Pri mejah se zatakne – zato mora nazaj v Khorog papirje urejat. Da je še bolj nenavadno – po poti ne uporablja maila, telefona, bloga in kar je te šare, razen izjemoma, za urejanje viz in dokumentov.

 

Tistih 200 gramov ni bilo zadnjih in čez nekaj časa kelnarca prijavi, da je šank zaprt in gramov ne strežejo več. Potem pa David zadevo zrihta – ker je danes ravno njegov 29. rojstni dan, bo dal za rundo. Ni se hecal – končalo se je pri še nekaj rundah. Za darilo je pa kirgiški klobuček dobil.

 

 

 

Kalnih pogledov smo se spravili spat, le toliko sem šel še pogledat, da sem Davidovega psa videl. Velik, bister, čistokrven mešanec.

 

Julči je že spala, jaz sem se pa pred vrati sobe spomnil, da sem šampon nazadnje na mizi videl in sem šel še enkrat do bara. S temi zadevami se ni za hecat.

 

 

rrrr

 

[rrrr]

Evo tole je. Nič kaj posebnega, sam dan je bil pa lep. Vsaj od kofeta naprej...  

 

Že zjutraj je bilo skoraj jasno. Moja ugotavlja, da o kaki višinski bolezni ni sledu in da sva imela kar srečo, meni se pa zdi, da vsemu skupaj le ni čisto tako in da me nekaj ščemi po betici ter da višinska bolezen najbrž le ni tako nedolžna zadeva. Naša še nekaj razlaga, da jim tukaj krompir raste, pa me nič kaj dosti ne zanima.

 

 

Za zajtrk je riž, kuhan na ovčjem mleku. Nekam čuden je, pa bo že. Posloviva se od klape, Davidu srečo z mejami, Jamshed pa itak že od zgodnjih jutranjih ur šraufa. Nekaj sem še godrnjal, pa se je bilo treba odpravit na pot.

 

 

 

 

Na izhodu iz mesta naju spet ustavi kontrola, obrnem se in še mesto poslikam. Ob obračanju spet začutim - glava res ni dobra. Ma ja, se pozna - smo le 3600 metrov nad morjem.

 

Kakih 20 km prevaliva, ko ob cesti napol vržena zagledam dva bicikla. Ata in mama pa malo niže na travi ob potočku. “Sta pa našla prostor!” V najbolj britanski angleščini dobim: “Oj, a boš kavo pil? Ravnokar sem jo skuhal.”

 

 

 

Suh žilav možak z belo brado mi moli pollitrski škaf turškega kofeta. Zraven ima vrečko, gor piše Illy(!) – vseh 10 dag je usul v pisker. Nič mi ni jasno, potem pa pokapiram. Zdravila vendar! Za mojo glavo in za višinsko bolezen. Dobro potegnem močno kavo in kmalu kar čutim, kako kofetek še zadnje hudičeve grame ven izganja.

 

Hugh in Pauline imata 61 in 59 let. En je bolj mršav ko drug, a kampeljca uživata penzijo in se z bicikli preganjata po najbolj finih koncih planeta. Hugh mi kaže fotko, kako sta kolesarila čez slano jezero v Atacami v Boliviji. Takoj nato že hiti spraševat: “Koliko je še do mesta? A ima kaj prenočišč? Pa je topla voda?” Ko jima na vse pritrdiva, se trenutku iz dveh veseljakov prelevita v najsrečnejši par pod soncem.

 

 

Včeraj ju je namreč na prelazu ujel snežni vihar, potem sta se spuščala in se rešila v neko jurto. Hrana in pijača nista bila problem, huje je bilo, da sta bila mokra, tuša sploh ni bilo, kaj šele, da bi bil vroč. Tik preden sva se pripeljala, sta menda razpredala, da bo Hugh, ko se vrne s potovanja, kupil motor. Menda Harleya. Ne vem no, ampak kolikor je dečko odbit, bi mu prej prisodil hard enduro.

 

 

Počasi se spraviva naprej na pot. Moja bučka je zdaj že čisto ozdravljena. Pred nama je bojda prelaz – nekaj čez 4000 je visok. Oprezava naprej, kdaj se bo kak klanec začel in serpentine. Pa nič. Cesta gre le čisto pomalem navkreber, pa se spet malo spusti, pa spet gor, tako da ja, tam nekje vmes je bil prelaz. Točno kje, pa nisva uspela ugotovit. 

 

 

 

 

[rrrr]

 

Tisti občutek vožnje po Marsu se je spet vrnil. Kar malo plavava. Pravzaprav bi res plavala, če bi cesta ne bila vsakih sto metrov pretrgana. Čisto lep in spodoben asfalt, potem pa tako, kot pri nas te dni, ko cesto prerežejo za kabel, pa za kanalizacijo, pa še za kaj, samo tam gor razpoke nihče ne zabetonira. Hitrost tako vztrajno niha med 10 in 60 na uro. Hitreje se ne splača.

 

 

Malo dlje tam na koncu planote vidiva balonček. Tega se pa ne spomnim, ali sem kje prebral ali pa sva le debatirala, da gre za balončke, ki so jih Rusi za svoje radarje uporabljali. Prve take balončke sva pravzaprav videla že takoj, le malo ven iz Sary-Tasha.

 

 

 

Ko tako zijava okrog, breg vsake toliko spet rumeno zamiga. Svizci pred hrupom motorjev bežijo v svoje luknje. Šele ko se ustaviva, ugotoviva, da sva sredi ogromne kolonije. Teren je peščen, svetlih lis izkopanega peska je vse polno. In sredi vsake take lise je luknja. Iz kakšne gledata po dva, navadno pa le po en svizec. Ko se napotim proti prvemu, takoj izgine. Pa nič, se obrnem, Julči se pa reži, saj je v istem trenutku svizec spet zunaj na preži. Nekaj časa sem se zafrkaval z njimi (ali pa oni z mano), potem sva pa odpeljala naprej.

 

   

 

Gledam karto in pogruntam, da bi morala do Alichurja pripeljat. No saj sva. Najprej je bil betonski kolec v tla zabit in na njem tabla Aličor. Malo naprej je pa mesto.

 

 

 

Hiše pritlične, vse enako visoke, ravne strehe, iz vsake pa še enkrat višje štrli antena. Dobrih sto hiš se tam drenja. Malo za mestom zagledava jezero. Pavza. Takrat se nama posveti, da na pločniku, pardon, na bankini iz kamenja rastejo šopi rož. Fino, zadaj pa temno modro jezero. Kilometer naprej zagledva še svetlo modrega, s popolnoma belimi obalami. Najbrž žveplo. Ali pa sol. Tja dol se nisva spuščala, da bi ugotovila.

 

 

 

 

Popravljeno Maj 12, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Takole je šla cela pot po Tajikistanu. Zdaj smo tam na rdeči piki.

 

 

Dobro nama je šlo, pa sva se odločila, da bi pokukala še v dolino dveh jezer tam zraven. Pravzaprav sva bila na točki, kjer se je bilo treba odločit o nadaljnji poti – naravnost po Pamir Highway (M41), po dolini reke Gunt, ali pa zavijeva na jug in čez prelaz v dolino reke Pamir do Vakhana in naprej ob Panju.

 

O tej drugi varianti kaj dosti informacij ni bilo, karkoli sva izbrskala, so bile pa novice o slabi poti in lepih vaseh nižje doli. Prav, najbrž bo druga, še prej si bova pa jezeri Bolonkul in Jashinkul pogledala – le kakšnih trideset ali štirideset kilometrov s poti je. Pa lučko imava tudi že – tokrat na rdečem motorju. Nekje bo treba rezervne kante načet. 

 

Mimo odcepa levo na jug še malo nadaljujeva po highwayu in čez kakšen kilometer na desno zajahava makadamsko potko. Malo peska in malo mivke in skal, pa kar lepo peljeva. Najprej se spustiva v hudourniško dolino, nadaljujeva po njej in ko se odpre, tam pod hribi zagledava manjši Bolonkul. S te strani bo močvirnat, zato čisto do jezera niti ne rineva.

 

 

Pot do Jashinkula naju bo vodila naprej skozi malo naselje in odtod čez preval. Tik pred vasjo ustaviva – tankat. Celo taveliko bencinkanto sva uspela spraznit. Polno sva nalila v tomatota, preostanek pa še v krampka. “Ti, takale kanta pa šoferju v tem koncu prav pride,” in res, čeprav je bila prazna, je je bil lastnik Lade v mestu vesel.

 

Tako, zdaj pa gas čez preval. Pot je bolj kolovoz, zoprnija je tam, kjer so pesek na debelo nasuli in kolo zaplava. Naša ni najbolj prepričana, pa motor kljub temu korajžno nažene v breg. Splezava na vrh, tam se pa cesta razširi in pred nama se razprostre – Kvarner, še malo naprej pa tam spodaj zagledava zaliv Baške.

 

 

 

To je treba pa pogledat. Breg je strm, sam bi se še spustil, pa se ne spodobi, da bi sam naprej rinil. Motorja sva parkirala in jo peš mahnila na obalo.

 

 

 

Veter je napihal slabega pol metra valov, zato nisva hotela tvegat kopanja. Se nikoli ne ve, če bodo reševalci dovlj hitri. Ko sva se naveličala mešanja peska in preganjanja enih malih ptičkov, ki so lovili po peščeni obali, sva se obrnila nazaj v breg.

 

 

Uh, daleč je! Motorja sta izgledala kot dve mali pikici, tako da sva kar nekaj časa hropla v breg. Tako, firbec potešen, gremo nazaj na highway.

 

 

 

Ko se vračava, naredim še fotografijo pisanih hribov – čudna mešanica kamnin jih naredi, kot da so iz Eurocrema.

 

 

 

 

Na tistem koncu smo zdizajnirali tudi tanovi model – KTMarco Polo. Ime izvira od slovitega raziskovalca, ki je ta model na svojih potvanjih opisal že v 13 stoletju. Pravzaprav gre za znano divjo ovco Marco Polo, ki je balanco za ta novi model pustila za eno od skal ob poti.

Nak, ovce pa nisva videla.    

 

 

rrrr

[rrrr]

Pa pejva naprej! Nazaj pravzaprav, na highway - saj vemo kaj to tam pomeni.

 

Ko sva do tja prišla, se je pooblačilo. Kam zdaj? Naprej ob Guntu, ali na jug čez prelaz na afganistansko mejo? Prav dolgo nisva cincala - kar lepo sva zapeljala tisti kilometer nazaj proti Aličorju in odvila na jug.

 

Čisto solidna pot je se je kmalu prelevila v bogpomagaj makadam. Meni se zdi zabavno, naša pa malo postoka. Kljub temu kar zgledno nadaljujeva, zoprnija je le, kadar se rebrca naredijo, ali pa kadar padeva v globok pesek. Ne, ne gre za mivko, saj so kamenčki veliki centimeter ali še več, ampak prednje kolo v takem še lepše utone.

 

 

 

 

 

Vozim spredaj in nekajkrat presenetim zajce, ki se poženejo med skale. Obrala sva še nekaj manjših jezerc, na vrhu prelaza je bilo treba pa balvane obvažat. Za moj okus eden najlepših koncev poti.

 

 

 

 

 

Ko prevaliva prelaz, je tudi moji lažje, saj se cesta nekam odpre, popravi se in poravna. Obenem se začne odpirat dolina, kmalu se nižje doli pokažejo že prve zapuščene in osamele stavbe. Še malo dlje opaziva tudi že ljudi.

 

 

Povsem na dnu z leve po meji priteče Pamir, na drugi strani reke pa se dviguje masiv Vakhana. Pomahava francoskemu kolesarju, ki si je ob potočku ravno šotor postavil. Tale se pa ima! V dolini naju spet ustavi kontrola. Kljukice in brez zapletov odpeljeva naprej. Sonce se je spustilo in mehka svetloba naredi pokrajino še lepšo.

 

 

 

Kaj zdaj? Bova kampirala ali odpeljeva teh nekaj kilometrov do Langarja? Koliko jih je že? 40 ali 70? Da jih ni še malo več! In sva ob Pamiru odpeljala proti Langarju.

 

 

 

Reka se sprva razliva po dolini, nato pa se zaje v dno in izgine v kanjonu. Tole zna bit pa kdajpakdaj tudi zelo zafrknjeno, saj se bregova na obe strani strmo vzpenjata. Pot je na tej strani vrezana v pobočje, sprva tudi čisto ob strugi, potem se pa zaje višje gori v breg. Včasih bolj spominja na kolovoz, kot pa na pot. Si predstavljam, da zna ob nalivu ali plazu tista dva metra hitro zradirat. Ampak oni Francoz tam zadaj je do sem gor pribrcal, tako da po vsej verjetnosti ni panike. Na afganistanski strani pa izgleda, da poti sploh ni, le včasih se nama zazdi, da vidiva stezo.

 

 

 

Tik preden je Pamir izginil v kanjon, sva tam čez opazila neko rečico, pa most čez. Malo niže pa še pastirje, kako so kurili ogenj in se z jaki pripravljali na noč.

 

 

 

 

Do Langarja sva lovila dan. Ozka ovinkasta pot, pod nama kanjon in na zunanjih ovinkih šele prav opaziš razmerje dimenzij. Pot v takem masivu postane le ena čis mičkna črtica. Prav hitro nama ni šlo, pa sem sam vseeno ustavil tam pri Madžaru, ki si je v eni od grap ravno šotor postavil. Bicikel prislonjen v skalo, dečko pa zmatran deluje. Ampak pravi, da se ima kar fino. Ona bejba mi je medtem ušla, poženem za njo, na izhodu iz grape pa opazim starega zmahanega buldožerja. Dva dni kasneje sem ugotavljal, da je bila verjetno to edina mehanizacija, namenjena vzdrževanju, ki sva jo videla na tristo ali štiristo kilometrih poti. Trda je v teh koncih.

 

Nad Langar sva pripeljla že globoko v mraku - očitno jih je bilo res več kot 70. Vas je v bregu nad sotočjem rek Pamir in Vakhan v Panj, skoznjo se morava spustit po serpentinah. Naša malo stoka, zmatrana je in ji opletanje po zritem makadamu ni ravno v veselje. Uh, kako bi šele bilo, če bi še motor cukal in umiral.

 

Sredi vasi najdeva skupino možakarjev in vprašam po prenočišču. Ni težav – eden prisede zadaj na krampka in kaže smer čisto na konec vasi. Že čisto po temi zapeljeva na dvorišče. Kljub pozni uri se mama takoj spravi župo pripravljat, pa ajdo – grečko, pa čaj in lubenico, potem sva pa v deke zavila.

 

Paše.

[rrrr]

Zjutraj vstanem. Na WC sem hotel, stopim iz hiše - direktno v lužo. Pogledam okrog, dolina je zabasana, dežuje in kaže, da bo kar tako ostalo. Mamca mi kaže, da je ovce s sedežev pobrala in jih pokrila. Super je tole. Počasi sva se postavila na noge, pozajtrkovala in se za kako uro vrnila v deke. Saj mogoče pa poneha. Potem je mamca še nekaj pravila, da jo zebe, pa da jo trga pod lopaticami. Medicinca sicer nisva, vendar sva v Ošu nakupila toliko Menovazina, da sva stekleničko zlahka pogrešila, ene bunde pa tudi ne rabiva več, saj je tu doli topleje in nama bo samo napoto delala. Roko na srce, itak bi jo nekomu dala.

 

Sicer se pa da dobro pogret tudi v njihovih termah – vročih izvirih, ki jih je v teh hribih polno. Za Garmčasma pri Khorogu sva vedela že prej, za Bibi Fatma so nama pa tu povedali. Čudno, na kartah je ni nikjer napisane.

 

Dež sicer ni ponehal, le unesel se je malo, tako da sva nataknila dežjake in jo stisnila na cesto. Potem je malo nehal, pa malo spet začel, pa spet nehal. Čisto zmedena sva se na koncu odločila, da bo bolje, če greva kar celo pot v dežjakih.

 

 

 

 

Na oni strani Panja se zdaj dviguje Hindukuš in iz ene grape se v Panj izliva potoček. Samo, ko vidiva naplavljeno delto tega potočka, pa vse skupaj izgleda bolj kot Amazonka. Kakšno štalo lahko naredi takle hudourniški grabenček.

 

Pod Langarjem se prično vrstit vasi. Avto tam skozi redko pripelje, malo večji motor je pa sploh nekaj posebnega. Ni čudno, da se vsak obrne in pomaha. Punce tudi. Ko jih tako gledam, mi kapne, kako so lepe, pa čeprav brez Prade in Kokošanela. Kazahstanskih in kirgiških poševnih oči na tej strani Pamirja ni več. Postave so še vedno majhne, a sloke. Nižje doli, ko se je že kak kamion pojavil, sva ugotavljala, da so celo kamionarji v teh krajih drugačne sorte desci – prejkone prekle. Ti konci očitno ne slovijo najbolj po kulinaričnih dosežkih, telovadit je pa za volanom nujno.

 

 

Ob cesti se ustaviva v magazinu. Ni težko najti, slabe tri krat pet metrov betonska kocka stoji ob cesti. Pijačo rabiva, pa nekaj piškotov za zraven. Ponudim jih še mulariji, ki prisveti zraven, pa jim ne grejo najbolj.

 

Dolina se je potem razširila in kmalu sva nekje zagledala napis Bibi Fatma, zavila v breg in po zritih serpentinah najprej prilezla do trdnjave.

 

 

 

Lep razgled, a od veličastnega Hindukuša spet vidiva le cokel od fasade. Ko se nazijava bi šla naprej, pa naju skupina povečini žensk ni pustila mimo, dokler se nismo slikali. Brisače imajo – na pravi poti sva.

 

 

 

Še malo splezava in čisto notri v grapi se res pokažejo terme. Od daleč skoraj neopazne, notri je pa luštno.

 

 

 

 

Julči pravi, da ji ni do brčkanja, jaz se pa zbašem iz motocot in v bazen – na moški strani, jasno. Moški in ženski del je tu ločen, popoldne pa zamenjajo. Vroča voda kakih +40 stopinj v dveh ogromnih curkih priteče iz skale in v lokih pada v bazen. “No,” me pobara starejši možak, “Od kje je voda?” “Saj vidiš, iz skale!” “Skala že, ampak dal jo je pa Alah.” Sprašuje me še po mojem Islamu, malo sva udarila debato, na koncu sva se strinjala, da od zgoraj nekje res pride, le da tistemu vsak drugače reče in ni bilo nobene zamere. Po kopanju sva z Julči še čaj dobila, potem sva se pa spet v moto cote zbasala.

 

Pri spustu v dolino sem še tomatota v prah položil. Julči si ni upala skozi navpično serpentino, jaz sem si pa, samo mi ni uspelo. Šalabajzer! Ampak položiti ga v prah skoraj na mestu ni nobena panika.

[rrrr]

Dolina je bila sprva široka in Panj se je razlival pod nama.

 

 

 

Od vasi do vasi motorja lepo predeta, midva pa spoznavava trike, kako preživet. Najprej psi. Veliki so, kosmati in ko naju zagledajo, se zagotovo zapodijo priti motorju. Pomaga vedeti, da noben teh psov zares ne bo napadel in da je hupa v zadnjem trenutku več kot dovolj. Drugo so pa ovire na cesti. Vozi se itak največ 50, tako, da z radarji ni težav. Ah, pa saj tukaj jih ni. Nekoliko več zoprnije zna biti po vaseh, saj je voda iz potočkov pogosto speljana skozi cevi pod cesto. Pravzaprav je cesta čeznje nasuta, tako da hribčki ratajo. Vse v redu in prav, le tam, kjer je šlo največ kamionov čez, po kolesnicah torej, so te cevi udrte. Zato spet pomaga vedeti, da je take hribčke ponavadi najvarneje prevoziti po sredi, med obema kolesnicama. Pa spet ni nujno vedno tako - včasih je udrta cela cev! Tudi sicer je cesta še vedno hribovska.

 

 

 

Panj marsikje čeznjo nanese mivko, ali se je pa kak hudournik spomnil in nanjo odložil material, ki ga praviloma samo zvozijo. Niti v eno niti v drugo ni pametno na polno priletet.

 

Na koncu ene od vasi vidiva fante, kako so si pod skalo v senci igrišče za odbojko naredili. Le malo dlje zapeljeva čez čudno zvit mostiček in iz firbca pogledam vstran – uh, tole morava pa pogledat. Mostiček namreč preči izliv iz korita zglodanega v skalo. In kot skoraj vsi mostički, škarpe in kar je še podobnega je le zložen skupaj iz malo večjih kamenčkov. Soteska je pa le lepa.

 

 

 

Potem sva ob cesti opazovala še stare trdnjave, pa z vojaki na kamioniu sva si mahala, že popoldne je bilo ko sva se spomnila, da bi jedla. Osamljeno počivališče z izvirom ob mostu, klobasa in voda. Kaj bi še več?

 

 

Ko tako čikava, se najprej stara Lada prikaže, nekoliko mehki fantje s flašami prilezejo ven in se umaknejo malo više v grme. Tistih stvari se v teh krajih ravno ne razkazuje. Potem se ustavi še maršrutka in med domačini ven prileze Miloj, Čeh, ki potuje na Kitajsko.

 

Proti večeru so se oblaki le nekoliko dvignili. Kadar dobro pogledava v sivino tja čez, bolj zaslutiva, kot pa vidiva kakšno ohoho resno steno. 

 

 

 

Današnji cilj sva si zamislila v Ishkershimu, samo potem je pa tako hotelo, da sva že skozi mesto padla, saj je zadeva izgledala le kot ena malo večja vasica in je bilo treba nazaj obrnit. Homestay sva hitro našla, tik ob policijski postaji je bil.

 

Na stanovanju so že imeli Bena, Američana. Namesto da bi s torbami ovesil bicikel, je robo zbasal v prikolico in se z Biškeka sem dol pripeljal. Bilo je pa hecno, saj je poznal vse, ki sva jih prejšnje dni srečala – Davida, Francoza, romunska motorista, za Madžara, ki sva ga nad Langarjem srečala, je pa povedal, da je zbolel, a trmaril in se je namesto, da bi dan ali dva počil, odpeljal naprej v hrib. Julči je šla spat, midva sva pa ob pipi in kvasu nabijala še pozno v noč.

 

rrrr

Popravljeno Maj 22, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Pozajtrkovali smo skupaj, potem se je pa Ben zelo hitro odpeljal. Kaj ne, saj je sijalo sonce. Pohitiva tudi midva, saj je dneva škoda. Vrhove Hindukuša le uspeva videti – vendar le vzvratno. Vzvratno sva slikala tudi prvi most - višje gori je bil en stric s flinto nekaj hud, da se ne sme, pa sem se raje malo dlje odpeljal.

 

 

 

Cesta je spet slaba, tudi Benu ni šlo najhitreje in sva ga prehitela le malo ven iz mesta. Tu spodaj se dolina spet zoži in Panj v koritu spodaj zavre.

 

Sva rekla, da si bova še ene toplice pogledala – Garmčasma. Te so bolj znane, pa večje tudi. Le kakih petnajst minut so z glavne ceste.

Že od daleč se vidi kapnik, za nekaj malega naju pa čuvaj spusti v ločen bazen, le naša se je morala pokrit, da se ni videlo, da ni fantek. Sva mislila, da se bova namakala kakšno uro, a je bila voda tako vroča, da sem bil največji heroj, ko sem se do ramen potopil. Potem pa hitro ven.

 

 

 

 

 

Mularija, ki se je kopala zunaj, se je hodila nastavljat pred fotoaparat. Ni bilo miru, dokler nisem izjavil, da bom njihovo fotko na internetu objavil.

 

Soteska Panja je bila lepa, z veliko pritoki, strmimi stenami in skoraj pravljičnimi vasicami tam čez na afganski strani. Navdušuje tudi pot, ki je tam čez pogosto vklesana v skalo, pa nič ne kaže, da jo je možno s štirikolesnikom prevozit. Včasih se zdi, da bolj visi s stene.

 

 

 

Najdeva izvir in si opoldne privoščiva klobaso. Pridružijo se nama električarji. Nov daljnovod postavljajo, tastare kandelabre sva pogosto videla viseti nad Panj, ali jih pa sploh ni bilo. Pot, ki sva jo vozila, je v principu čisto v redu, le mestoma se zgodi, da se je treba pod skalami stiskat, po kaki mivki rit, ali pa so jo ravnokar odminirali.

 

 

Khorog sva dosegla popoldne – le trideset kilomtrov potem, ko se je obema prižgala bencin lučka. Daje vtis pravega mesta. Pred kakim letom so imeli bojda neko štalo s tanki in teroristi in protiteroristi in vojsko, danes pa nič ne daje slutiti, da bi se karkoli dogajalo. Tankava, bencin ni ravno poceni: za 27 litrov plačava 40 ameriških.

 

Poiščeva Pamir Lodge (nekaj ulice prezidavajo, pa ni tako enostavno), tam se bojda zberejo vsi, ki so se s Pamirja primajali ali se pa tja odpravljajo. Kolesarji, motoristi, štoparji. Poljskim kolesarjem je že kako leto bazna postaja, odtod pa furajo v Vakhan in Hindukuš ali pa po manj znanih dolinah v Pamir.

 

Ko se spravljava v mesto, se na vratih zaletiva v Bena. Malo pred odcepom za Garmčasmo mu je raztrgalo gumo. Nekaj se je silil in je hotel šivat z nitko za zobe, pa je še večjo štalo naredil, potem se je pa za 10 dolarjev pripeljal v kombiju.

 

Če je v Khorogu kaj vredno videti, je to park. Toplo, senca, lepo in uporabno. Veliko ljudi se spravi tja samo na relax.

 

 

 

 

 

 

Aja, dobro je vedeti tudi, da je tik pod Pamir Lodgem afganistanska ambasada, kjer se da vizo za čez reko dobit v enem dnevu (samo tadžiška mora bit pa potem za dvakratni vstop!).

 

Pod večer sta se v lodge pripeljala tamali GS (800) in tamala Tenerejka – dva Turka, Tolga in še eden. V Pamir gresta snemat moto film. Debatiramo in ni jima jasno, kako prideva skozi s tako nič prtljage. Meni se pa le zdi, da je onadva nič nimata. Vse mi postane bistveno bolj razumljivo, ko se pripelje še Toyota z bencinkantami na strehi in z vso možno asistenco. Eno mičkeno težavo so imeli s prečenjem Turkmenistana, saj do zadnjega niso vedeli, kako bo z vizami. Načrtovali so že pot skozi Afganistan, ki so jim jo pa zelo nazorno odsvetovali celo na ambasadi.

 

[rrrr]

Zjutraj še pred žvečenjem ogledujeva ostalo klapo. Model se je v Pamir spravil celo z lezikolom. Italijan je nekaj let delal v Pekingu, zdaj se pa malo peš in malo na štop overland vrača v Rimini. Turki posedejo k zajtrku, razgrnejo zemljevid in delajo plan. Malo sprašujejo po poti, pa se zapletemo v čvek.

 

 

 

Tadomači mulček me pride žicat, če imam nastavek za pumpo, da bi mu bicikel napumpal. Nastavek je bil, napumpal sem mu tudi, samo tista guma ne bo več prav dolgo zdržala. A malega to ne zanima. Čisto zadovoljen je, ker se spet lahko drajsa gor in dol. Ko bo velik, bo najbrž bajker.

 

Iz Khoroga se nama je pot vlekla. Naveličala sva se že prizorov Panja pod nama, sten na obeh straneh in kičasto zelenih afganskih vasic tam čez. Dolina se le počasi odpira, obenem se pa greje. Cesta pa, kot da ne ve, kaj bi rada bila – od perfektne gladke poti do makadamske podrtije, vse je možno, da so le ovinki. Vmes pa kontrole in postanki.

 

 

 

 

 

 

Spet ogledujeva šoferje – bo res, da so šoferji v teh koncih bistveno bolj žgoljavi, žilasti in suhi, kot pa sicer. Treninga kolikor hočeš, hrana bolj ni kot je, podrtije, ki jih vozijo, pa tudi ne popravljaš iz naslonjača.  Ampak sem ter tja se med Kamaze in ostale terence pomeša tudi že kak Man ali pa kak drug sodobnejši kvadrat. Očitno prihajamo v Bližnjo Vukojebino. Potniški promet ob Panju teče pa v glavnem z maršrutkami in terenci, osebni avti so pa bolj tako, za vzorec. Kar naj teče – veliko raje sedim na krampku in se fijakam tule.

 

V Kaijhumu se morava odločit, kako jo bova v Dušanbe odpeljala. Na sever čez prelaz, potem pa je tam menda nek zloglasen tunel, ali nadaljujeva po meji na jug in greva čez Kulob. Sprašujem šoferje, zagotovo nihče ne ve, če je čez prelaz pot prevozna, nekateri trdijo, da ni, nikogar pa ni, ki bi bil v zadnjem času tam gor. Tuhtava in se odločiva za Kulob.

 

Kmalu spet kontrola. Na ploščadi nad cesto. Policaju se ne da in me pošilja gor in dol po stopnicah. Ko pa s komandirjem ene tri rečeva, se pa plošča obrne – obsedim na motorju, policaj pa s papirji leta gor in dol.  

 

 

 

Tam se je pa sprva res lepa cesta začela. Svež, hrapav asfalt, še vedno soteska, še vedno meja, Panj globoko spodaj pod steno, na afganistanski strani pa terase. Kaj pa vem česa. Kivija, konoplje in opija ali pa krompirja. Se ne vidi, ker je predaleč. Se mi zdi, da se zadnji teden čez 60 nisva vozila, tako, da je bil užitek ropotat po gladkem. No ja – skoraj trideset kilometrov. Ja, pa vmes sem se moral še pod slapom zapeljat. Saj se da tudi mimo, samo ni zanimivo.

 

Po tistih 30 kilometrih so se zadeve malo obrnile. Na makadam, pa zasilni most preko enega pritoka Panja, pa še malo zritega makadama in okroglih skal preko nanosa drugega pritoka Panja. Priskačeva čez in uganeva, da sonce že zahaja, pa da jih je Kuloba vsaj še 40. Tu bi morala zavit stran od afganistanske meje - proti Dushanbeju.

 

 

Mulčki iz bližnje vasi so se motali okrog ceste in hitijo razlagat, da je cesta lepa, samo en kilometer pa da ni, ampak je vse narmalna potem. Pa da je le še 25 kilometrov. Aha, še bolje. Naj bi bilo ok, torej. Zadevo preveriva še pri enih možakih, delovali so šoferji, pa sva dobila bolj zmeden odgovor. No saj če je pa narmalna potem sva pa v slabe pol ure tam. Toliko bo pa še dneva. Pa sva pognala. Napaka! Tajiki praviloma nimajo pojma o razdaljah in še manj o stanju cest!

 

Ta mali raztežaj je bil verjetno najtežji del cele poti. Že kmalu potem, ko sva prilezla iz vasi sva tam spredaj zagledala lučke. Več njih. Rdeče barve. Uh, čisto počasen konvoj kakih petnajstih kamionov. Cesta ozka, pa nič ne kaže, da bo kaj širša. Pa zemljata je in suha. Tema, prah, vikel-vakel cesta in konvoj kamionov spredaj – težko bi rekel, da so to mokre sanje vsakega motorista.

 

Najprej sva ostajala nekoliko zadaj, potem se je pot nekoliko razširila in kvadrate nama je uspelo pustiti zadaj tik pred zaresnim vzponom in serpentinami na prelaz. V temi in prahu sva prej le ugibala, koliko je še ceste. Tu ne bi več mogla mimo.

 

Preostanka poti nisva zmogla brez pavze. Žeja je bila prehuda in sva morala ves požrti prah poplaknit v vasici na vrhu prelaza. Potem pa spust v dolino.

 

Tik pred mestom je kamionska stajanka, pa kafe Pr Šoferski Mamci. Kampot je bil odličen. Spanje je bilo pa v šoferskem motelu sto metrov stran. Khm – motel je v tem primeru betonski boks 3x6metrov, pa osem neke sorte blazin na tleh. Tualet je pa za zidom – onega na ulici so odsvetovali. Samo je bil pa cel samo najin – motel in zid. 

 

rrrr

Popravljeno Maj 26, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Spanje ni bilo najbolj udobno – vroče je bilo – ampak zbita od prejšnjega dneva tega sploh nisva čutila. Pa vendar sva vstala že četrt čez šest, in se spravila k šoferski mamci na zajtrk. Sash, ki sva ga prejšnji večer spoznala, je že šel, kolegi so pa še vedno zajtrkovali. Najbolj so ven štrleli brki enega 51-letnika. Ostali pravijo, da je odličen šofer.

 

Plačat sem šel kar v kuhinjo – je ni bilo kuharice, ki ne bi priletela na hitro nekaj povedat, da je bilo veselje. Samo, kaj ko tadžiško ne znam, njim pa rusko tudi ni steklo.

 

Za začetek poti sva najprej poiskala pumpo. Nekaj sem opletal in kamero treščil po tleh, potem sem se pa umiril. Točno za tako lepo pot, kot je bila potem tista proti Dushanbeju. Gore ostanejo tam zadaj, začno se hribi, grički in žitna polja.

 

 

 

Ko tako zijava okrog, v dolini zagledam jezero. Razteguje se med hribi, ogromno je. Kar še ga občudujem, pa mi ne pripelje. Šele, ko sva že na mostu čez reko, začnem tuhtat, da mi je ime znano. Uh seveda, tu zraven je Nurek, s hitroelektrarno, ki ima najvišji jez na svetu. Nekaj nad tristo metrov je višinska razlika med spodnjo in zgornjo gladino vode. To si greva pa pogledat.  

 

 

Mesto najdeva, elektrarno in jez tudi, samo golman naju ne spusti naprej. Poskušam vse možno, pa nič. Ampak pravi, da če greva na pervi post in tam dobiva dovolilnico, potem pa ne bo delal težav. Prav, pokaže nama še, kje to je, midva obrneva, pa čez parking naravnost dol pred glavno stavbo. Odločen, da si bom zadevo pogledal, se ne pustim odgnat niti vojaku, ki me goni nazaj na parkirišče. Končno me le spusti na pervi post – do okenca. Bejba pa pri motorjih počaka.

 

Sprva ni in ni šlo. Priti bi moral s potrdilom, ki bi ga že kak mesec pred tem uredil preko ministrstva in ambasade. Ne da se! No, pa dajmo drugače: “Na evo, dva tedna sva se z motorji mučila do sem, samo da bi si Nurek pogledala, zdaj naju pa ne pustite. In kaj naj klapi povem, ko se bom vrnil?” Možak se obrne: “Kje imaš motor?” “Zunaj.” “Prinesi pasoše!” No, to je pa druga pesem! Padle so dovolilnice, Mansur je fejst dec - šef varnosti. Vodil naju je po celi elektrarni – od generatorjev do razvoda.

 

 

 

 

 

 

Aja, jez – tega so pa še za časa CCCP naredili. Finta: sploh ga niso betonirali, ampak so med dvema hriboma nasuli materiala za 304 metre na visoko, pa so zajezili. Letos (2014) naj bi jih menda Kitajci z nekim svojim jezom prehiteli za en meter. Pa obema skoraj še enkrat toliko manjka do najvišjega naravnega jezu na svetu - tam zadaj v Pamiru je Usoi. Z več kot 550 metri je kar huda grožnja dolini pod sabo.     

 

 

No, Mansur nama ni le vodene ture naredil, s starešinami se je bilo treba še slikat, potem nama je pokazal plac ob reki, kamor se hodijo kopat, pa na piknike: "Adahnite!". Od nekje je še lubenico pritresel in naju povabil, da se za vikend pri njemu ustaviva v Dushanbeju. Vse bi bilo super, samo midva sva imela čisto drugačne plane, tako, da sva se za gostoljubje lahko samo zahvalila. Le kakih 10 dni imava namreč še na voljo za klatenje in v tem času se bo treba domov priguncat. Nekaj bentim čez minjivost časa in te zadeve, a to spet ne pomeni, da si bova tisto urico ali dve za čofanje in za lubenico pustila vzet. Ahhhh...

 

rrrr

[rrrr]

Evo s temle probej - tistega dne popoldne je foto samo še zvečer padel.

 

Cesta naprej do Dushanbeja je bila lepa, samo vroča je postala. Ob cesti pogosto opaziva fante, kako na oslih tovorijo ogromne kante bencina s črpalk. Nama uganka, pa si misliva, da verjetno zato, ker bo črpalka jutri zaprta, ali pa kaj podobnega. Pred mestom še sama ustaviva na pumpi, pit paše motorjema in nama.

 

Ena punca tam s pumpe se ponudi, da bo motorja oprala. Zakaj pa? Ker imajo lepo mesto. Nekaj podobnega sva pred časom slišala v Turkmenistanu za Ashgabat – kdor ima umazan avto, nima v mestu kaj iskat, ali pa celo plača kazen. Ogledujeva motorja, res sta kot prašiča, pa vendar se odločiva da bova tvegala. Če sva takrat Ashgabat gladko dala skozi, tudi tu ne bo hudega.

 

Skozi mesto se stric Garmin izkaže za koristnega. Promet je sicer redek, mesto je pa res lepo, moderno. Pot naju pelje skozi sam center, mimo parkov in vladnih palač – je kaj videti. Bishkek (pa še kakšno drugo mesto) se lahko kar skrije – in mi je danes žal, da nisem zadev poslikal. Lenoba.

 

Na oni strani mesta se cesta nekoliko zoža, potem pa postane HighwayTajik-style. Široka, luknjasta, šodrasta planka. Ma je še vedno bistveno boljše, kot marsikak konec poti tam zadaj ob afganski meji.

 

Potem en možak maha, naj odvijemo na obvoz – ker Kitajci tam spredaj tik pred uzbeško mejo bojda cesto delajo. Prav, zavijeva, potem pa kmalu spet nazaj, ker je čez obvoz padel daljnovod in se ne da. Vsega imava dovolj, naženeva kar po taglavni trasi, pri Kitajcih malo skačeva s ceste in nazaj, in čez dva ovinka sva na meji.

 

Pri Tadžikih je šlo gladko. Možak pred mejno stavbo mi še ponuja, da bi tajiške podložke za uzbeške zamenjal češ, da ne oni strani ne bom dobil tako ugodnega kurza. Zgleda zaupanja vreden, pa vendar mi nekaj ni všeč. Nekaj malega vseeno zamenjam - in me je uspel za dobrih 30% na suho nategnit. Pa sekirancije ni bilo, saj je šlo res le za nekaj malega.

 

Uzbeki so malo pazili, kaj gre v državo, pa je carinik rekel, da bo pregled naredil. Spet smešno, saj niti odpret ni bilo treba prtljage. Potem pa le pogleda tank torbo, vpraša kaj imam notri in bi rad videl tobak. Potem smo se nekaj zgovarjali okrog geroina – je treba le glasno izgovorit, da ga nimaš in je vse v redu.

 

Uzbeška cesta – zakon. Po štirinajstih dneh vsega ostalega se zdi, kot da se voziš po speglani letališki pisti. Sicer se najde kaka luknja sem ter tja, a če dobro pociljaš, tudi tam ni problem peljat 60. Nasproti pripeljeta dva kolesarja in veselo mahata. Hja, lahko je njima tukaj, ko še ne vesta, kaj ju čaka.

 

Potem uzbeška ravnina, malo vlažne vročine v zraku, vonj po sparjeni zelenjavi, midva pa v Denau. Po poti še nekaj tajikov zamenjava v lokalce – z mamo smo kar sredi polj kšeft naredili. V mestu sprašujeva po gastinici. Saj so, samo taprva je bila polna – svatbo so imeli, pa nama ni bilo, da bi priprašila tja vmes. Sva šla v tadrugo. Na zunaj palača, na notri malo manj, o tualetu pa raje ne bi. Sva šla raje čez cesto na piščanca in tam za mizo kinkala.

 

Pred pravim spanjem je bilo treba le še švic in prah ožehatat. Še dobro, da je bil lijak v sobi, ker za tisti tualet moraš bit že malo na avanturista cepljen. 

 

 

[rrrr]

Zjutraj si nisem mogel kaj, da hotela ne bi slikal od zunaj, od znotraj, pa še v tualet sem zavil. Najbrž je bil to razlog, da sva kar hitro pognala.

 

 

 

Tankala bi še, pa sva se navijala po mestu in iskala pumpo, mimogrede zašla v gužvo na bazar (na motorjih!), po nekaj spraševanjih pa pristala pri možakarju tam na drugi strani mostu, ki je imel 5l balon pred seboj. Zmenila sva se za 15 litrčkov in jih  je dodatnih 10 potegnil kar tam izza nekih kartonov pri zidu. Malo dražji da je, samo je pa rekel, da bencin je pa odličen – iz Rusije. No, vsaj nekaj. Da je le iz Rusije. Hm.

 

Ko sva tako ven iz mesta gnala, sva hitro ugotovila, da so tu čisto spodobni bajkerji, ki še vedo, kaj je trike.

 

 

 

Namenjena sva bila v Bukharo. Bolj po stranskih potkah. Ceste na zemljevidu niso nič posebnega – manjše poti skozi vasi. Le da je danes sobota in vsaka vas ima svoj sejem. Vmes se je pojavilo še nekaj del na cesti, sicer pa kot rečeno - nič posebnega.

 

 

 

Pri enem kafeju sva se ustavila – na zajtrku, jasno. Svež kruh, solata, pečeno ovčje meso, jajčka, medtem ko sva midva mazala, so imeli možaki tam zraven popis. Pa še zamenjat se je dalo. Tokrat po 265 in ne po 170 ali pa 220! Pa zaupaj potem modelu, ki ti pred mejo zatrjuje, da na oni strani tako ugodno ne boš menjal. Še dobro, da je šlo včeraj bolj za drobiž, kot pa za resno menjavo.

 

 

Tale nižina je imela svoj čare – predvsem vročina nama je dala vedet, da bo pit nujno. Še en razlog za ustavljanja. Drugi razlog so bile kontrole na cesti. Samo tokrat ni bilo treba ustavljat. Navadno sva se lepo, vzgojeno zguzila mimo, policaje lepo očitno pozdravila, pa niti ustavit ni bilo treba. Je pa tukaj lahko kavelj, ki nama ga je v Bukhari potem Lojze razložil. Kakorkoli, v 95% vžge, če si prijazen, pa če na hec obrneš. Tudi, ko je bilo treba enkrat le ustavit, pa potni list kazat – policaj me gleda, potem pa sliko, pa spet mene, jaz pa zmignem z rameni in se po bradi počoham. Zrasla je, na sliki pa nič takega. Niso le kaprice tiste o nasmehih.

 

Cesta je bila nekajkrat prekinjena z gradbišči, vendar tudi tam široka in brez lukenj. Le prah je nagajal, kadar je bilo več avtomobilov in kamionov okrog. Med nekimi naselji se je od nikjer pojavilo križišče. Enega priložnostnega strica sem vprašal za pot, pa naju je narobe poslal. Še dobro, da sem potem še enkrat preveril. Zdi se, da se ljudje v teh koncih bolj svoje vasi držijo. Občutek za čas in prostor imajo pa tudi bolj samosvoj. Ko smo se prej na zajtrku menili o razdaljah in času do Bukhare, sva dobila odgovor ta je 360 km in tri časa jezdiš. Saj razdalja bi še bila, čas, ah ta je bil pa verjento skrajšan zato, ker sva na najinih ropotuljah tako superhitra izgledala.  

 

 

 

 

Sprva je bia pokrajina suha, potem se je pa pot vzpela med kanjone in med hribe. Zanimivejše postane.  

 

 

 

Nemalo začudena v Oqrabotu (Akrabatu) zagledava hrib, čisto na vrhu pa lokomotivo. Se meniva, da gre najbrž za najvišji železniški prehod v Uzbekistanu – in je res. Postaja tam spodaj naj bi bila najviše v državi. Pa to sva pozneje ugotovila.

 

Ob prihodu v Bukharo sva najprej staro mesto zgrešila – celega sva obvozila, potem pa šele skozi glavno kapijo zapeljala notri. V parku se mi zdi, da je Nasredin Efendi nekaj premaknjen, a to bova že potem ugotovila. Zdaj greva v najin hotel – enakega imena, saj je gazdi Nasredin ime. Potolčem mu po vratih, začudeno pogleda ven in ko naju spozna, je bil mož lahko vesel, da ima ušesa. Nasmeh je namreč tako raztegnil, da bi mu usta zadaj kmalu skupaj prišla. Deležna sva bila tanajtaboljšejše sobe. Ogledujem in pogruntam, da je kar nekaj naredil po hiši. Po stari navadi sva ga spet nažicala za taveliko žehto hlač in jaken. Tokrat ni več niti poskusil na roke, ampak je šlo vse na mašino.

 

Ko mimo brivca maširava na večerjo, tudi ta bučo ven pomoli. Ne vem, če ni blefiral, ampak mi je hitel razlagat, da se me spomni, da me je že strigel. Res je – pred štirimi leti. Tokrat bi se za britje rad zmenil, pa nisem bil za to.

 

Oštarija bolj prazna kot ne – Ami, dva Nemca in Italijan. Slednji bi nekaj brez mesa in ker se tudi pod razno ni znal zmenit, sva mu pomagala s tistim supom in soljatko.

 

 

Fajfal sem v parku in pri starostah mimogrede potrdil, da so pred dvema letoma res prestavili Nasredinov kip. Ker nama je šel sprej za komarje proti koncu, sva potem še nekaj po lekarnah in prodajalnah stikala, pa nič staknila.

 

Jutri bo ležerno – Lojze je javil, da se bodo iz Khive v Bukharo šele jutri zvečer pricijazili, pa se bomo dobili. Fino, se bova naspala tako, kot je treba.   

[rrrr]

In res – vstala sva pozno. Nasredin pri zajtrku ni mogel iz kože – še vedno je mali milijon posodic in različne hrane na mizi.

 

Po zajtrku sva malo požnarala po motorjih – predvsem kamne sva od povsod ven zmetala, pa mulariji firbec napasla.

 

 

 

Nato sva poiskala štacunco, kjer Mayram dela in prodaja kipce Nasredina – kipce sva sicer našla, nje pa ni bilo v mestu.

 

 

 

 

Na Nasredinovem kipu sva si potem duška dala – za moje pojme to še vedno ena najbolj svetlih točk Bukhare in Uzbekistana nasploh. Tale Jakov Šapiro je bil genij. Vsaj desetkrat sva morala priti mimo, da sem lahko samo kip fotografiral.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem pa Chor Minor (štirje minareti). Tudi tega sva spet pogledala. Na plakatih sicer ogromna mošeja, v resnici pa ena taka luštkana žepna cerkvica. Tokrat nama je uspelo zlesti na streho – in firbec napast.

 

 

 

 

 

Tam na križišču med prodajalci kruha, sva z enim debato užgala. Mož je imel res lep kruh, pravi pa, da sadja in zelenjave ne je. Samo kruh ... in meso.

 

 

 

 

Pa še eno je povedal. Do pred nekaj leti je za krajo avtomobila v Uzbekistanu veljala smrtna kazen. Rezultat: v ljudi je zapečeno, da se avtomobilov ne krade. Si mislim, da to velja tudi za motorje, saj se glede tega v teh koncih res varno počutim. Menda se danes tudi narobe parkiranega avta nihče ne pritakne.

 

Opoldne prižge sonce – umakneva se v senco. Kosilo: napolitanke, oreščki, pretopljena čokolada še s pamirske zaloge in kvas. Potem pa siesta. Nekaj najlepšega.

 

Pod večer so se le primajali – Lojze in Petra z Vasjo v eni, Vlado in Špela z Antonom pa v drugi. Dve Toyoti v smeri proti Pamirju. Ravno v nasprotni smeri, kot sva ga midva prevozila, ga bodo vzeli. Po stari navadi, zgodb smo imeli oboji vsaj za dvanajst večerov. Pravit smo si jih začeli pa še pred večerjo, kar je bilo čisto narobe, saj bi večerjo kmalu spustili!

 

Lojze pravi, da je moral na poti v Bukharo policaja podkupit, ker na kontroli ni ustavil na stop znaku. Čudi me, ker pristop ima podoben kot jaz, a policaj se je menda naprdnil, da bo dobil svoje in se ga ni dalo obrnit. Dobro, da vem - za jutri.       

 

Pa je bila večerja, pa debata, pa smeh – na koncu je bilo treba pa poračunat.

In potem smo šteli v kupčke

 

 

pa šteli

 

 

in šteli.

 

 

Potem je kelnar najhitreje od vseh še enkrat preštel. On je profi.

 

 

Ne zdaj po kupu perja sodit, da je šlo za dvanajst hodov. Čisto normalna večerja je bila, samo je vrag, če imaš največji bankovec v državi le v vrednosti četrt solate.

 

Ja, da ne pozabim: tule sledi serija fotografij za Letečega. Ni panike stari! Znajo zrihtat, lahko prideš. Tule so samo osnovne lokacije dokumentirane:

 

 

 

 

 

rrrr

Popravljeno Junij 2, 2014. Popravil rrrr

[rrrr]

Te dni se "avtomoto" drenja skozi Uzbekistan. 

Že v Kazahstanu ga je prismodilo, tako, da piše, da hiti - čimprej nekam višje z ravnine, na hladno, preden čisto zakuha. Če malo ocenjujem kako tranzitira, bi danes, ali morda jutri, res že lahko nekje malo višje spat. 

 

Slabo leto je, odkar sva se v nasprotni smeri peljala - evo tole je nadaljevanje, točno iz tistih koncev. Tistega datuma nisem odtisnil niti na eno fotko. Vročina. Takole je šlo:

 

Zjutraj sva zgodaj vstala. Nasredin se ni dal – zajtrk mora bit! Potem pa na pot. Ja, še tankat morava nekje. Prav dosti župe ni več v tankih. Je čudno res, kako so bile črpalke nekam zaprte včeraj. Pa Nasredin je tudi nekaj pravil, glede bencina. Eh, ni težave, ga že po poti dobiva, navadno so pumpe na obrobju mest.

 

Ampak je bila težava. Pumpe na obrobju mesta so sicer bile, samo so bile zaprte. Najprej sva ugibala, da je ura še prezgodnja. Potem sva že daleč naprej v pustinji naletela na odprto pumpo, pa je mož povedal, da ima kruh, pa pijačo, pa zelenjavo, pa orodje, tudi tuš, če hočeva, ampak bencina pa nima. Pa tudi ne ve, če se ga da naprej kje dobit. Naj vprašava v kafeju. Kafeju?

 

Čez nekaj kilometrov res – kafe. Zadnje štiri balone po pet litrov so nama prodali – tudi ta bencin, da je precej močen, so spet povedali. Čakaj malo, ampak tole s tem bencinom pa meni ne špila. Sprašujem, kako je s pumpami in zalogo, pa mi razložijo, da se včasih kakšne pumpe bolj popoldan odprejo, veliko se jih pa sploh ne. Počasi se nama začne svitat, da snemava 23. del Mad Maxa - boji za poslednje kaplje bencina. Namreč v Uzbekistanu so očitno neke restrikcije in ga ni. To bo še pestro. Ampak s tem kar imava v tankih, če malo paziva, prideva ravno do Berunija nekje, tam bo pa že nekako.

 

Potem voziva skozi pustinjo. Spremstvo so nama bili ptiči, pa kakšen kuščar, ki je čez cesto pritekel. A ni vrag, da v tem niču nasproti prigoni kolesar. Hupava, pomahamo si, pri sebi pa možu kar malo zavidam. Čas namreč. Šele čez nekaj deset kilometrov mi kapne in potem z Julči premlevava, da je Lojze pri večerji omenjal slovenskega kolesarja, menda da je Pavle, ki naj bi šel v to smer. Uh, najraje bi obrnil, pa šel možaka pogledat, samo potem bi lahko v Beruni samo prištopal.

 

Voziva se po platoju, tam spodaj nekje daleč se vidi razlito Amur Darjo. Še en dober zapis imena sva videla: Amwirdaria. Lučka se je že zdavnaj prižgala, sreča se nama pa malo pred Berunijem nasmehne. Še kar sredi ničesar opazujem eno pumpo in zdi se mi, da tam zraven za zidom vidim konec cisterne in možakarje, ki s cevmi nekaj onegavijo. Opa, tole bo pa za vprašat. Dečko pri okenčku pravi, da bencin bo, naj se kar k marsovčku postaviva, sicer ni elektrike za črpalko, bo pa na roke nagonil. In je res, pa še v meh sva lahko dolila. Ne bi verjel, a samo med najinim tankanjem se je naredila kolona 20 avtomobilčkov. Pa toliko sem jih v celem dnevu videl! Kakorkoli - do Nukusa sva dobra.     

 

Ob neki vodi sva potem ustavila – pravzaprav sva padla na melone. Tapodolgovate zelene so imeli, tiste so najboljše. Med sesanjem ene teh buč, sva ugotovila, da sva ravno v času bajrama – tudi zato po že tako redkih naseljih ni videti nikogar. Ko odpeljeva, se mi zazdi, da je pred nama nevihta. Oblak je tam, od daleč izgleda, da pere, tako kot je treba. Dejansko pada – to mora biti za te kraje praznik. A ko prideva bližje, je v zraku le polno sparine, tla pa že suha. Očitno dež sploh ni tal srečal.

 

V Nukusu sva spet reševala bencinsko krizo. Tokrat se je vštric pripeljal maršrutka driver – doma bi bil taksist, samo tak z bolj mičkenim avtomobilom. Kaže palec in se mu fajn zdiva. Jaz pa njemu tudi palec, smo na pokrovček od tanka obrnjen. Dečko pokapira – peljita za mano. Dve ulici naprej, pa desno med hiše, pa malo levo, pa še malo in ustavi. V oni hiši je on doma, tole tukaj je pa sosed, ki bencin prodaja. Na balone, jasno. Pa močan bencin je, zelo dober. Kljub zagotovilom in pohvalam bencin že od vstopa v Uzbekistan boostava. Še malo debate užgemo – z nama je fajn, ker se da pogovarjat. Pred časom so prišli Francozi na motorjih. Samo napisali so “15 l”, natočili, plačali in odpeljali. Menda niso znali ene besede povedat. No ja, tudi tako se da.

 

Naslednja postaja: Kongrat. Dlje danes ne prideva. Tu je pa zaradi raztežaja naprej nujno nalit. Toliko časa sem po mestu težil, da so mi le pokazali, katera pumpa bi utegnila imeti bencin. Pumpa je bila sicer zaprta, a možakarji so zadaj med nekimi nizkimi zidovi nekaj delali. in jih ni bilo treba veliko prepričevat. Bolj za hec so nama odprli pumpo in nalili tamočnega. Videlo se je, da tudi v njihovih cisternah ni prav veliko župe.

 

Spat so naju poslali na glavno cesto – to je zdaj kake štiri leta novo asfaltirana povezava s Kazahstanom. Tam, da se da pri eni šoferski mam’ci prespat. Res je, le izbirčen ne smeš bit. Pa še tuš sva dobila. Sicer tiste sorte, ko v zgornji čeber najprej ajmar na soncu segrete vode vliješ, ampak tuš je pa bil. Pa večerja tudi.     

 

rrrr

[rrrr]

Zjutraj se pripraviva na furo – južno od Aralskega morja sva, čez mejo do Beyneua je 400km. Ravno toliko, da je krampkov domet na meji. Do meje je sicer asfalt, preostanek pa makadam. Le malo stran od ceste teče proga, pa tik pred mejo je malo naselje, Karakalpakstan. To bo vse, ostalo je pustinja.

 

Kar je uzbeških podložk še ostalo, jih pustiva ob zajtrku, nama itak ne pridejo več prav. Ko sva na tem, da kreneva, šefica le še prileti za nama “Čaj papijte!”, pa sva na hitro še enega zvrnila. V teh koncih se potovanja sicer začno zgodaj. Hladneje je.

 

 

 

 

 

Dvigneva se na plato, nad nama oblaki in za dobro jutro pade par kapelj dežja. Dobro dene. Julči se okorajži in odpelje naprej. Kar naenkrat vidi ptiče, pa kuščarje, sploh je zanimivejše. Kmalu se zgostijo tudi kamele.

 

 

 

 

 

 

Cesta je najprej adlična, potem je bila malo razsula, pa spet adlična. Vmes, ampak le poredko, pa po kakšen meter nevarno razbite. Le toliko, da ga ni za srat. Ugibava,  kako točni so kilometri, pa pametne orientacije itak nimava.

 

 

 

 

Pri 285 posveti lučka, oblakov že dolgo ni več, veva, da bo kmalu meja. Pretočiva rezervo, napijeva se, pa malo okrog pogledava. No ja, ni ravno razgled, za katerega bi ubijal. Prej obup od pokrajine. Čeprav, če si domačin, bi to znalo bit vse v najlepšem redu. Kaj pa midva veva.

 

 

Karakalpakstan sva pustla zadaj in zapeljeva na mejo. Uzbeški blok in izhod gre še kar. Ko izpolniva listke in dobiva potrdila tudi za ven, sva razmeroma hitro čez. Medtem pa opazujeva nesrečnika, najbrž se iz dela v Mockbi vrača s celo dužino in na strehi avta uvaža scooter. Skuter je tudi cariniku všeč in trenutno ni nič drugega važnejše, kot da ga zdaj ta carinik preskusi. Ob vijugaju in turiranju motorčka se oni revež lahko le nasmiha, ali pa se mu zna postopek močno zakomplicirat. Kretenizem.

 

Še hujši je bil pa kretenizem na Kazahstanski strani. Blok je ograjen in notri spuščajo le po enega. Šoferji in potniki se dotlej cmarijo na soncu, le redki imajo klimo. Ko si enkrat notri, so stavbe lepo v senci pod visokim nadstreškom. Tja motorje postaviva tudi midva, ampak ne, jih je treba nazaj na sonce porinit, pa čeprav na celi tisti planki ves čas ni nikogar. Notri je lepo hladno, delo pa, no, to gre malo počasneje. Bolj tako, ležerno bi rekel. Sredi okenčkanja naju napotijo do nekega tranzitnega okenca, bejba tam zadaj pobere prometne in se loti reševat formularje. Padaždite! Pa sva sedla na poličko in malo padaždela. Debatirava, da bi verjento bilo fajn, ko bi ji vsaj pokazal, kje je kaj, bi hitreje podatke našla. Čez kake četrt ure se res spravim do okenca, potem mi je bilo pa nerodno, saj je reva zaspala tam zadaj. Vseeno na glas ponudim pomoč, pa se ne strinja. Čez kake tri minute dobiva papirčke (zelo važne - za naprej) in besna sva odpeljeva naprej v vročino. In prah.

 

Naslednjih 80 km je res presušena makadamska cesta, ob le malo prometa in šibkem vetru pa to pomeni oblake prahu. Pa kljub temu – bolje tako, kot pa tista ob prihodu med Attyrauom in Aktobejem. Ob vstopu v Beyneu so pa cesto naredili iz betonskih blokov. Ne hvala! Greva raje zraven. Bloki so tako zlizani, da železo ven gleda, tako, da je po prahu varneje.

 

Ampak sva prišla v mesto. Tankat, pit – pa same bejbe v oštariji. Do hrane nama sicer ni bilo, ampak, naj še kdo reče, da se na prvi pogled tegale ne da prebrat “WAWAIKI”.

 

 

Nadaljevala sva po super cesti, še en kafe sva sva spotoma obrala, pa slikala sva se z modeli, ki nikoli ne bodo deležni nebeškega harema s štiridesetimi devicami za vsakega. Sredi belega dne in sredi bajrama res ne moreš biti od pira butnjen. Razen, če niso te lokalne sorte.

 

 

Tistega dne sva do Qulsary-ja potegnila. Čisto presušena sva bila vesela čisto vsakega oblačka, ki je prišel za par minut dežurat pa sonce pokrit.

 

 

 

In če bi se oni, ki je scal in se bliskal tam doli, sem k nama premaknil, bi od veselja dal za rundo.

 

Berem zadnja navodila, kako potopis napisat. V Qulsary-u priporočam gastinico Bakhai. Ima lepe sobe, okamenjeno klet s papico in točenim pivom, jedla sva pa žarkoje.

 

 

 

 

 

Pa cunje sva prala, Julči mi je še predrsane hlače zašila, potem sva šla pa spat. 

 

Klonk!

 

rrrr

[gtgs]

Lepo!

 

10.julija 2015 štartava v nasprotni smeri.

[Kiri]

Lansko poletje sem se zapeljal na Pamir...sesul motor....in se vrnil domov - z istim, a razobličenim motorjem  V slabem mesecu prevozil Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Kirgizijo, Tajikistan, Uzbekistan...

Prihodnji četrtek (14. februarja 2016) v MIKK Murska Sobota (Trubarjev drevored 4 - grad) ob 18. uri prirejam skromen potopis. Če koga zanima in je v bližini, je vabljen.

[Tedybear]

A je to kak forumaš?

 

http://www.planinskimuzej.si/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=576

[raza]

pred 7 urami, Tedybear pravi:

A je to kak forumaš?

 

http://www.planinskimuzej.si/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=576

Ne vem, če je Franci kaj dosti prisoten na MS, drugače pa poznam oba akterja, ki sta lani skupaj prevozila Pamir. Pred novim letom sta imela predstavitev za prijatelje in znance na Bledu, pri Planincu. Sem bil prisoten in če imaš priliko se splača it pogledat.

Popravljeno Januar 10, 2016. Popravil raza

[avtomoto]

Ob 9. 1. 2016 at 14:57, Kiri pravi:

pred 2 urami, Kiri pravi:

Uf, šit. Januarja, ne februarja!  

Hvala za popravek in vabljena.

p.s. 14. februarja pa lahko na Mamutih

. . .  četrtek (14. januarja 2016) v MIKK Murska Sobota (Trubarjev drevored 4 - grad) ob 18. uri prirejam skromen potopis. Če koga zanima in je v bližini, je vabljen.

. . . .14. januar ali 14 februar, to je zdaj vprašanje . . . ???

(vsekakor pridem 14.)

 

pred 1 uro, raza pravi:

Ne vem, če je Franci kaj dosti prisoten na MS, drugače pa poznam oba akterja, ki sta lani skupaj prevozila Pamir. Pred novim letom sta imela predstavitev za prijatelje in znance na Bledu, pri Planincu. Sem bil prisoten in če imaš priliko se splača it pogledat.

Bil 20. novembra pri Franciju v Bukovici na njegovem "Pamirju" . . . (odlično).

 

[avtomoto]

Kirijev Pamir je uspel - kar se mene tiče . . .

"dobrovinopress"

 

[Kiri]

Bilo je veliko več ljudi, kot sem pričakoval...jaz pa sem izgubil občutek za čas, zato se je vse skupaj precej zavleklo. Kljub temu sem veliko tega izpustil. Težko je strniti vse vtise v kratko predavanje. 

Hvala vsem motosvetovcem, ki ste se oglasili. Predvsem "botroma", ki sta mi pomagala pri načrtovanju poti in s trackerjem

[raza]

Bil. Žal je večina po koncu odšla. Le peščica nas je zdržala še kako uro v debati. Čeprav sem predavanje poslušal drugič, je bilo enako zanimivo. Kapo dol. Pohvale tudi planinskemu muzeju Mojstrana.