Robson Objavljeno September 3, 2016 Opozori Objavljeno September 3, 2016 Čestitke za vse skupaj!! Korajža, pot, opis.. Tole je treba ponovit po vajinem potopisu... gtgs 1
Popularna objava gtgs Objavljeno September 4, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 4, 2016 26. dan sreda, 5. 8. 2015 URALSK (Kazahstan) – SARATOV (Rusija) Zajtrkujeva - tokrat zadnjič kazahstanska jajca v Kazahstanu. Do mejnega prehoda z Rusijo je le približno 100 km, koliko časa bova potrebovala za prehod meje pa se nikoli ne ve. S težkim srcem se zaradi stiske s časom odločiva za spremembo poti. (Preveč časa sva izgubila zaradi zaprtih cest in obvozov, pa tudi zaradi moje bolezni. Ruska viza in služba tudi terjata svoje. In preveč na tesno in na hitro nima smisla. Namesto proti Samari in čez Moskvo bova šla iz Saratova v Kursk, nato pa čez Ukrajino in Madžarsko. Moskve si tako ali tako ne bi mogla niti na hitro ogledati; da bi se pa samo peljala mimo, nima smisla. Vseeno nama je žal, a zaradi velikopoteznega načrta in principa ne bi bilo pametno z glavo skozi zid. Odpeljeva izpred hotela in za slovo od Uralska ostane le še nekaj fotografij. Most čez Ural in zadnji pogled na mesto. Deset žensk (na kupu) ureja zelenice. Nenavadno okrasje so skulpture izdelane iz rož - tokrat so to konji. Ob cesti so spet prodajalci lubenic, potem je črpalka. Miro verjetno gleda konja na plakatu?! Natankava, kupiva vodo in greva dalje. Potem pa - ali prav vidim?! Sneguljčica! Kazahstanska sneguljčica, palčki, žabice, srnice, zajčki, psički, levi... razstava okrasnih kipcev in kipov, ki čakajo na kupce. Kar tako na tleh, v obcestnem prahu. (O okusih ne gre razpravljati! Enkrat smo za hec nekemu kolegu (zapriseženemu estetu in poetu) kupili majhnega (kičastega?!) palčka. Postavil (skril) ga je nekam pod bujno rastlinje v vrtu, a vemo, da se mu je nehote zelooo priljubil.) V predmestju je veliko novih naselij in stanovanjskih blokov. Vanje bodo prišli ljudje hrepeneč po mestu in mestnem življenju. Levo in desno pa so še vedno prašne ali blatne poti. Pot je spet razgibana. Zaradi gradnje nove ceste promet poteka v obe smeri izmenično. Nekaj časa po starem asfaltu, nekaj časa pa kar po zemlji, ki jo imajo res obilo. Malo prašno je, a to ni nič v primerjavi s Kizilordo. Za ta del poti imava spet prave gume! Nebo je modro in po njem plavajo majhni igrivi oblački. Do obzorja se raztezajo žitna polja. Ob cesti je celo oznaka za rajon iz kovinskega klasja. Vidna je tudi senca dveh oslov, ki odhajata iz Kazahstana. Cesti pred njima pa še ni videti konca. Zadnje naselje pred mejo je s svojo pestrostjo pravi povzetek hitrih kazahstanskih sprememb. Asfalt ni najboljši, občasno tudi kar izgine. Nebo pa je čudovito. Pred nama je mejni prehod. Zapornice so spuščene. Na kazahstanski mejni kontroli je carinik v najinih potnih listih iskal vize in datume. Mrmral je, potem pa je kar na prste preštel, koliko dni sva bila v državi. Ko je ugotovil, da nisva prekoračila dovoljenega časa, je udaril žig. Vsega hudega vajena sva bila pozitivno presenečena, saj na izstopni kontroli nisva bila več kot 5 minut. Prtljage nama sploh niso kontrolirali. Iz varnostnih razlogov sva se še enkrat ustavila in gledala okrog, če bo kdo pritekel do naju. Na teh mejah vedno pomisliš, da ni to kakšna finta. Zdaj te opazujejo in pustijo pri miru, potem bo pa alarm, da si hotel pobegniti. A carinik nama je samo pomahal, naj greva. In sva počasi odpeljala do ruskih zapornic. Tu sva najprej dobila obrazce (v dveh izvodih). Dali so naju v senco, a ko sva obrazce izpolnila in jih oddala, sva morala čakati, da naju pokličejo do naslednjega okenca. Najpametnejši uslužbenec se je mirno sprehajal okrog in se ni zmenil za naju. Po določenem času, ki v teh prostorih nikoli ni določen, so se odločili, da so naju pustili dovolj dolgo čakati. (Očitno so se naju že nagledali in ugotovili, da sva umirjena človeka, ki ne mahata s svojimi dokumenti in ne negodujeta zaradi sisitema.) Pristopil je visok črnolas carinik in vprašal, če je vse v redu. Seveda, hvala, vse je normalno!. Imata orožje, drogo? Ne, nimava. Potem se je začel ukvarjati z najino prtljago. Vse je temeljito pregledal, Miro je sistematično pospravljal za njim. Bil je prav lep prizor, škoda, ker je fotografiranje prepovedano! Dva moška pri pregledovanju in pospravljanju! Med čakanjem in proceduro sva opazovala uslužbence, oni pa naju! Povsod drugod so imeli na mejah klasično orožje, na tem prehodu pa električne paralizatorje! (Na mejah ni šale!) Potem sva dobila žig in papirje za vstop v državo. In zapeljala sva se po Rusiji v Saratovsko oblast. Po dolgih dneh sva zagledala motorista. In to ne kakršnegakoli, pač pa do zob opremljenega, čistega in polikanega litvanskega mladeniča. Le kako bo izgledal po vožnji skozi Kizilordo?! Izmenjali smo informacije o cestah, najbolj pa ga je zanimalo, kako je na meji. Svetovala sva mu potrpežljiv pristop. Le kilometer iz Kazahstana, pa se mi že zdi, da je vse bolj zeleno in razgibano - tudi grbine na cesti! Z višine naju napada kovinski orel, ki označuje nov rajon. Asfalt pa tudi tu ni nič lepši. In tudi to ni lepo, da na prvi črpalki za mejo nimajo ustreznega bencina, in da je prvi lokal, ki ga najdeva, zaprt. A v teh praznih prostorih le ni vse tako slabo. Črpalkar nama pove, koliko je do naslednje črpalke, kjer bova dobila bencin, pri njem pa kupiva čokolado, ki jo pojeva v senci zapuščenega lokala. Stolp bode v nebo in elektrike jim ne manjka, poštarski kombi pa prisopiha po makadamski cesti. Tu so garaže, a ni mi jasno, komu oz. čemu so namenjene, saj v bližini ni nobenega naselja. Ti Rusi imajo neko svojo taktiko, svoja znamenja, napise in oznake, plinsko napeljavo, hiše in hišice, ograje, ograjice in plotove, dvoriščna vrata, za katerimi nikoli ne veš, kaj se skriva... Žito so že poželi, nekatera polja so preorana. Asfalt je še vedno slab, sončnice pa so lepe. Na nenavadni skulpturi je napis za srečno pot. Naslednja je v popolnoma drugačnem stilu, nek lokalni ali potujoči umetnik pa ji je dodal še grafit. (Tudi tu gledajo ameriške serije!) Miro je rekel, da so očitno vedeli (Rusi vse vejo), da pridem, pa so me nasprejali. Morala sem stopiti zraven, da je fotografiral. Priznam, podobnost je res več kot očitna! Bližava se Saratovu. Mesto ni majhno, ima približno 850 000 prebivalcev in je upravno središče Saratovske oblasti. Leži ob desnem bregu Volge oziroma Volgogradskega umetnega jezera. Tu je bila v 16. stoletju utrdba, ob kateri se je kasneje razvilo mesto. Postalo je center trgovine z ribami in soljo, v 19. stoletju pa predvsem z žitom. V saratovski regiji sta še vedno bogastvo plodna zemlja in voda, pridobivajo pa tudi nafto in plin. Pred križiščem sva se ustavila in razglabljala, po kateri obvoznici naj greva v mesto. Imela sva posebno srečo. Mimo je pripeljal (ruski?!) motorist na divjem kawasakiju brez registracije, (tudi vozil je divje), se obrnil in prišel nazaj. Bila sva ga vesela. Ponudil se je, da bo najin vodič v mesto in po njem. Tempo je bil hiter in fotografije niso najboljše. Bilo pa je lepo, predvsem čez reko Volgo. V predmestju se male hišice umikajo velikim. Buldožerji, dvigala in stolpnice vseh vrst so obcestna stalnica. (Ne vem, zakaj v zvezi z Rusijo vsi tako radi slabšalno govorijo o socialističnih blokovskih naseljih?! Za moj okus so nekatera "socialistična" gotovo lepša od današnjih.) Promet se zgosti. Na eni strani je betonski zid z bodečo žico na vrhu. Najstrože prepovedan prehod! Na drugi strani je že plaža polna kopalcev, ki so v vodi prav tam, kjer je plavanje strogo prepovedano. Sergej nama je prihranil veliko časa. Brez navigacije (in hitro) naju je pripeljal v center mesta, direktno pred dvoriščna vrata penziona, kjer sva imela rezervacijo. Povabila sva ga, naj pride v Slovenijo, pa se je samo smejal. Prostodušno je priznal, da on ne gre nikamor, in da še nikoli ni bil v tujini. Vozi se samo tu okrog Saratova in niti ne razmišlja, da bi potoval. (Bil je tudi brez registrske tablice! Prevozili smo dve policijski kontroli in še danes mi ni jasno, kakšen je ta ruski motorističnopolicajski odnos – ali so zmenjeni, da policaji ne vidijo?!) Koliko časa bi sama iskala ta skrita ruska dvorišča?! Sergej, hvala in srečno vožnjo! Motor pustiva za težkimi dvoriščnimi vrati in greva v mesto: na banko, na pošto in kar tako malo na sprehod. Sence se začnejo daljšati. Sonce zahaja. Mesto je lepo. Stari center je zaprt za promet in je namenjen pešcem. Škoda le, ker se tudi tu že vrivajo nekatere nič kaj ruske izložbe z znanimi blagovnimi znamkami in reklamami. Večerjava v navadni samopostrežni restavraciji. Hrana je okusna, pivo je hladno. Moje - sibirska krona - je brezalkoholno (oznaka 0). Izbrala sem ga, ker je bilo res mrzlo; pa tudi sicer ni lepo, da v Rusiji piješ češko pivo! Po poti nazaj liževa ruski sladoled. Na zelo kratki razdalji se srečujejo nenavadne kombinacije. Živalce v izložbi kažejo zobe. Pa saj midva nisva kupila krzna?! Nekoč lepa in imenitna lesena hiša ni prazna, v njej še živijo. Dvoriščna vrata so zaklenjena, na oknih so rešetke, kamera je vklopljena. Rusija! Tako se gre tu spat. BIF, gsxf750, Erik99 in 27 others 30
Popularna objava gtgs Objavljeno September 5, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 5, 2016 27. dan četrtek, 6. 8. 2015 SARATOV - KURSK Zjutraj imava zajtrk. Gospa, ki vodi penzion, je določila, da bo to ob devetih. Prosila sva jo, če je možno prej. S težavo je privolila. Nisva mogla ugotoviti, v čem je problem. (Kasneje sva ugotovila, da jo je zelo skrbelo, kako bo shajala z nama. Očitno sva se ji zdela sumljiva. Mogoče je gledala kakšne posnetke z motorističnih zborov?!) Zajtrkujeva lahko ob osmih. Nato pospraviva in se posloviva. Pove, da sva prva motorista, ki sta bila tu; in tudi prva Slovenca. Zdaj mi je šele jasno, zakaj je bila včeraj tako zelo zadržana. Očitno je bila prestrašena, kako se bova obnašala. Motoristi ti lahko demolirajo penzion, za Slovence pa ne veš, česa vsega so sposobni. Med zajtrkom je preverila, kako je s sobo. Malo se nasmejemo. Prosi, če bi se lahko vpisala v njeno knjigo gostov. Sestavim par ruskih besed v pohvalo in vpišem dva slovenska motorista; cirilico res pišem bolj počasi, a gospa kar ne more verjeti - motorista, pa normalna, Slovenca, pa še pismena! Preden odideva, dvigneva rolete in odpreva okno. Na drugo stran je pogled drugačen kot na dvoriščno! Do Kurska je 742 km. Do Moskve jih je samo sto več, a to smer sva že odpisala zaradi znanih razlogov. Takoj najdeva izvoz iz mesta in greva proti Kursku. Naletiva na sveže dišeč nov asfalt. Seveda je tudi malo prahu in zemlje... a ob novem asfaltu se to spregleda. Rusi gradijo in obnavljajo ceste z neverjetno hitrostjo. Zelena barva pomirja. Breze šelestijo v vetru. Polja se razprostirajo v vse smeri. Podeželje je revno, a povsod - tudi do najskromnejših lesenih hišk - je napeljan plin, ki ga rabijo za gospodinjstvo in ogrevanje. Ob cesti iz povprečja izstopajo oznake za kolhoze in bahate pravoslavne cerkve. (Kakšna ironija - kolhozi in cerkvene kupole med oblaki!) Med oblaki se znajde tudi Mirotova glava. To bo gotovo zaradi vitaminov. (V Kriuši so bile ob cesti prodajalke sadja in zelenjave!) Seveda se zgovarja, da gleda gradbene premostitvene objekte. Sliši se strokovno. Mislim, da se temu reče most. Še tako skromne obcestne hiške zaživijo s svojimi vrtovi in rožami. Ljudje se trudijo, da bi si polepšali domove in okolico. Po vožnji preko kazahstanskega podeželja je ruska slika z zeleno travo in barvnim cvetjem pravi balzam za dušo. Pred Voronežem (tu sva bila prvič 3. dan na začetku najine poti) se trudim ujeti kakšen lep vodni motiv, pa po nerodnosti vklopim neko funkcijo in od realističnih fotografij ostane bolj malo. Ko pregledujeva posnetke, se Miro jezi, kako je možno... Bi že videl, če bi sedel zadaj, kaj vse je možno! Za preplet spomenikov, cerkva, blokov, vojašnic, mivke med cestnimi pasovi, lubenic kar tako in trgovskih centrov nimava časa. Samo voziva se. Tudi za kulturo ne bo časa. Do Kurska je še 211 km. Še pogled nazaj na novo blokovsko naselje. In naprej - na cesto in lubenice ob njej. Tudi tu potekajo obnovitvena dela, zato je spet malo prahu. Voznike poskušajo umiriti z različnimi prijemi. A kmalu za takim panojem se res pojavi pravi policijski avto. In potem dolgo voziva za njim, kot bi naju imel na vrvici! Težko dočakava, da zavije na stransko cesto. Potem je zrak bolj čist in še sončnice ob poti bolj žarijo. Toda pred Kurskom naju dohiti tema in tudi sončnice ne žarijo več. Ustaviva se ob taksistih, ki čakajo na postajališču pred mestom. Eden je bil tako prijazen, da si je vzel čas za najin zemljevid in nama je začel potrpežljivo razlagati, kako se (lahko) pride do hotela, kjer sva imela rezervacijo. Pa sem ga na lastno odgovornost (da ne bi bil voznik motorist užaljen, ker se ve, da on lahko vedno povsod pride in vse najde!) vprašala, koliko bi računal, če bi naju vodil do tja. Mislila sem, da bo navil ceno, pa je povedal tako normalen oz. skromen znesek, da nisem niti za trenutek oklevala. Tema in utrujenost - zakaj bi se šli principe, če se da enostavno. In smo prekrmarili nadvoze, podvoze, tračnice, kocke, krožišča in križišča do druge strani mesta. Taksist je držal besedo glede računa, čeprav je bila razdalja bistveno daljša, kot smo prvotno mislili. Podarila sva mu zeleno majčko (Energetika Dolenc - Naj vam bo v hladnih dneh z nami prijetno toplo!) in dala (kot se reče) za pijačo. Bil je zelo presenečen. Prepoteni smo se nasmejali zaradi napisa in se dobre volje razšli. V hotelu sem morala podpisati še obrazec, da v sobi ne bova kadila. Pa saj sva nekadilca! Receptorka je bila skeptična, zdela sem se ji sumljiva. (V Rusiji imajo z motoristi očitno slabe izkušnje?!) Miro je zapeljal motor na ograjeno zastraženo parkirišče (paznik je celo vedel za Slovenijo!), po hitrem postopku sva se uredila, kolikor se pač taka vrsta ljudi uredi, vklopila klimo in se odpravila peš, da bi ujela še kaj odprtega. Restavracije so bile že zaprte, lahko bi sicer obsedela v hotelski, a to ne gre. (Treba je malo peš - za prekrvavitev). Po uspešno prehojenem strašljivem podhodu, kjer človek pomisli, da bi ga lahko kakšna banda odrla kot zajca, sva omagala v nakupovalnem centru ruskih razsežnosti. V Sloveniji nimamo nič (po velikosti) primerljivega. Tu so lačne oči prehitevale pamet. Poskusila bova... slastne delikatese... in s police je beli medved tako otožno gledal, da sva ga morala vzeti s sabo, pa še enega temnega kozla zame... Do hotela sva krepila vse mišice. In potem sva imela prepolno servirno mizico. Saj vemo, da zvečer ni dobro pretiravati s hrano, a kaj, ko je bilo vse tako slastno! skalaprava, Bmflar, bajkr88 in 29 others 32
Popularna objava gtgs Objavljeno September 7, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 7, 2016 28. dan petek, 7. 8. 2015 KURSK (Rusija) – ŽITOMIR (Ukrajina) Težko je zapustiti dobro posteljo, a čas neusmiljeno teče. Obveznosti kličejo. Danes imava v načrtu približno 650 km, a vmes je meja med Rusijo in Ukrajino in niti približno ne veva, koliko časa bova porabila za ta prehod. In potem je tu še cesta skozi Kijev proti Žitomiru, kjer so lahko zastoji. Šele ko greva iz hotela, ugotoviva, da na stavbi sploh ni napisa oz. oznake. To je ta ruska kamuflaža! Po napisih sodeč sta v stavbi samo avtopralnica in kavarna, del pa ponujajo v najem. Vhod v hotel je z zadnje strani in ga z glavne ulice ni videti. Tudi varovano parkirišče je skrito za stavbo. Čeprav se nama mudi, zapeljeva še skozi center in na tržnico, da bi vsaj malo začutila mestni utrip. Tržnica je preplavljena s cenenimi kitajskimi izdelki, ruska je (morda) samo še hrana. Stavbe so raznovrstne. Z reklamami, ki kričijo od vsepovsod, pa res pretiravajo. Da bi našla kakšno rusko majico z ruskim motivom, sva obupala. Na tržnici sva se samo prerinila skozi gnečo in odšla. Ob izhodu iz mesta sva natankala in odpeljala proti Ukrajini. Na torbi že od včeraj spet kraljuje star zemljevid Sovjetske Zveze in Miro se zato bolje počuti. Del poti do mesta Gluhov sva opazovala organiziran in neorganiziran prehod čez cesto. In še nekaj lepih tihožitij z vodo, travo in živalmi. Tako je bilo do meje. Še malo koruze in motivi se spremenijo, fotografiranje pa je najstrože prepovedano. Prav tako tudi uporaba mobilnih telefonov. Če se uspeš prebiti mimo nepregledne vrste kamionov, si že na ruski kontroli. In če si miren in potrpežljiv, boš prišel na vrsto. Celo v senco te bodo dali. Vrsta pa se premika zelo počasi. Migracijske karte, potrdilo za motor, datum in kraj vstopa, vize in oznake… Pred nama v vrsti je bila dama s psičkom. Ljubkovalnih prizorov se ni manjkalo; vrvica gor, vrvica dol, v avto, iz avta, v prtljažnik, iz prtljažnika, poljubčki levo, poljubčki desno, poljubčki na smrček… Dama je imela dober avto in moskovsko registracijo. Samo njena torbica je bila dražja od vse najine motoristične opreme. In v prtljažniku je imela še marsikaj, med drugim tudi športno torbo ruske reprezentance (to je prepoznal Miro). Gotovo je kakšna delegatka v olimpijskem komiteju. Njena nestrpnost je naraščala premosorazmerno z dolžino čakanja. Nihče od uslužbencev ji sicer ni nič rekel (npr. naj neha mučiti psa s pretiranim objemanjem, poljubljanjem in prestavljanjem), nihče pa je tudi ni poklical naprej. Deliti je morala usodo navadnih potnikov in mislila sem, da bo doživela živčni zlom ali pa se bo celo spozabila in se fizično znesla nad kakšnim uslužbencem. Ubogi pes, smilil se nama je! Miro je celo rekel, da si ne želi biti na njegovem mestu. In da je še sreča, da nisva imela časa za Moskvo, če so tam take ženske… Pregled prtljage je bil za vse potnike enak in vsem na očeh. Sistematično, strogo, korektno – par vprašanj, zaključek procedure in žig za izstop. Toda sledi še ukrajinska zapornica. Čakava v prahu, na soncu. Pristopi vojak, ki je pripravljen vse urediti, seveda ne bo zastonj! Malo se sprenevedam, kaj to pomeni – kava? Pa saj tu ni nobenega bifeja, da bi šla midva na kavo. Že pred tem naju je dobronamerni šofer turškega tovornjaka opozoril, da izsiljujejo podkupnino. Rekel je, naj paziva, ker so pokvarjeni. Stojiva takole na soncu, pa pride isti vojak spet mimo in nesramno vpraša, če je kaj vroče. Vroče? To ni nič, v Uzbekistanu in Kazahstanu je bilo deset stopinj več! Midva sva navajena – ni problema! Kislo se nasmehne. Ja, fant, ne podcenjuj starejših žensk, pa čeprav si v uniformi. Očitno je eden od nadrejenih spremljal to konverzacijo in je posegel vmes. Pristopil je, vzel najine dokumente in naju prestavil v senco. Po hitrem postopku sva dobila listek za izstop. Občutek pa ni bil prijeten. Povsod so oboroženi vojaki! In če si na milost in nemilost prepuščen takim, ki jim stopi uniforma v glavo, se stvar lahko čudno zakomplicira. Tokrat sva imela spet srečo. Zapeljala sva do zadnje zapornice in potem po Ukrajini. V vseh državah, po katerih sva se vozila, obnavljajo in gradijo veliko cest. Na žalost v Ukrajini najmanj; in ravno ta, po kateri se spet voziva, še ni prišla na vrsto. Asfalt je bil katastrofalno slab, dokler se ni spremenil v makadam in potem v velike luknje na že znanem krožišču. Bilo pa je lepo vreme in bili so tudi golobčki. In še rumen fičko v zraku. Cesta je bila potem malo boljša, naselja pa so delovala izpraznjeno in zapuščeno. Žalostno. Do Kijeva je še dobrih 300 km, a rezervacijo za nocoj imava v Žitomiru, ki je približno 150 km naprej. Policijske patrulje ob cesti so pogoste, ravnina se vleče v nedogled. Miro si zaželi vsaj kakšen domač ovinek. Ustaviva se v navadni šoferski gostilnici, kjer je dobra hrana. Pojeva nekaj na hitro (ni, da bi kulinarično razpredala), potem pa spet naprej. Baltika 0 – brezalkoholna za šoferja, baltika 3 pa tokrat zame! Skozi Kijevo je promet zelo gost, a še tekoč. Kljub temu porabiva dve uri, da prideva iz mesta. Potem se vozila razpršijo v različne smeri in proti Žitomiru teče normalno. A spet se pojavi star, znan problem. Lovi naju noč. Danes ni bilo nič s kulturo, še s kulturo prehranjevanja in pitja bolj malo. Človek misli le še na posteljo. raza, RdečaŽelva, Bostjan L in 27 others 30
Popularna objava gtgs Objavljeno September 11, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 11, 2016 29. dan sobota, 8. 8. 2015 ŽITOMIR – STRYI Sediva ob zajtrku in zemljevidu. Do doma je le še 1550 km in po Mirotovi teoriji je to idealno za dva dni vožnje. Seveda morajo biti vozne razmere solidne in na meji med Ukrajino in Madžarsko ne sme biti zastojev. In priti domov na nedeljo bi moral biti pravi praznik. Gotovo naju zelo pogrešajo! Pa se je izkazalo, da ni tako, kot sva si domišljala. Plani se ne ujemajo. Diskretna sporočila od doma pravijo, da imajo nedeljo vsi rezervirano za druge aktivnosti in ne bo nikogar doma ter da nama šele v ponedeljek pripravljajo sprejem. Po domače povedano sva v nedeljo nezaželjena. In ker sva naredila napako že s prepoznim odhodom, je ne smeva ponoviti še s predčasnim prihodom. (Ko sva prenesla odhod od doma (varianta Končni plan?!), sva podrla plane tudi tistim, ki so načrtovali zabavo po najinem odhodu. Kadar mačke ni doma, miši plešejo. Mačke so bile še en dan doma in mišji telefoni so se pregrevali.) Odločiva se, da bova hitela bolj počasi. Danes bova še v Ukrajini, jutri greva na Madžarsko in v ponedeljek popoldan bova doma. Tako bi lahko prišla domov spočita in ob belem dnevu. Rezervirava si prenočišče v mestu Stryi, do tam naj bi imela približno šest ur vožnje. Počasi spijeva še dodatno kavo in se odpraviva. Zadnji dnevi potovanja oz. vračanja v človeku vedno vzbudijo neko čudno melanholijo. Kot da ni več na potovanju; z eno nogo je že doma, pri obveznostih, ki ga čakajo. Loteva se ga čuden nemir, začenja hiteti. Mogoče pa je dobro, da ga kakšna sporočila malce zavirajo?! Narediva še krog po Žitomiru.Legenda govori, da je mesto dobilo ime po svojem ustanovitelju – knezu slovanskega oz. ukrajinskega porekla. Ustanovljeno je bilo v 9. stoletju. Danes ima približno 280 000 prebivalcev. V času hladne vojne je bila tu strateška letalska baza. Glede na to, da je sobota, bi človek pričakoval kaj več življenja. Občutek imam, kot da bi bilo vse prazno. Ko prideš iz mesta, je vse še bolj zapuščeno in revno. Gotovo je v Ukrajini veliko lepega in zanimivega, a na tem delu poti tega nisva videla. V krožišču je postavljen spomenik. Tudi v mestu Stryi, ki spada v lvivsko regijo, je vojaška letalska baza. Poiščeva hotel, v katerem imava rezervacijo. Vse je novo in urejeno, a na ograjenem parkirišču je le en avto. In zdaj še en motor. Po teoriji, da je dobro za prekrvavitev, greva peš v mesto. Žal tudi tu prevladuje občutek, kot bi bilo vse zapuščeno. Tržnica je že zaprta, na ulicah ni ljudi. Utrujena se vrneva v hotel. Gostov ni, natakarica pa poseda z dvema prijateljicama. Večer zaključiva v tradicionalnem slogu. 30. dan nedelja, 9. 8. 2015 STRYI (Ukrajina) – SZEKESFEHERVAR (Madžarska) Zjutraj zajtrkujeva v prazni jedilnici. Saj ne, da bi ljubila gnečo, a v sicer prijetnem hotelu je brez gostov čuden občutek. Odpraviva se. Prvih nekaj kilometrov je dolgočasnih. Kraji so, kot bi bili zapuščeni. Veliko objektov propada. Potem postaja pokrajina slikovitejša, cesta se začenja vzpenjati in vijugati. V tem delu je nacionalni park SkolivskiBeskydy. Pokrajina je bolj zelena, gozdnata in travniška.Tu so tudi smučišča in turistični objekti. A kakšnega turističnega utripa ni videti, čeprav je nedelja. Ironija pa je, da od tu dalje iz Ukrajine nimava nobene fotografije, čeprav sem vso pot do meje z Madžarsko vztrajno fotografirala. Očitno je kartica odpovedala. To pa sva ugotovila šele zvečer. Iz mesta Čop proti mejnemu prehodu se promet zgosti, potem pa dobesedno ustavi. Na ukrajinski kontroli končava izjemno hitro. Pozdrav, prelet potnih listov in nasvidenje. Prehitiva dolgo kolono vozil, ki se vije tudi čez reko Tiso. Za vstop na Madžarsko pa sva potrebovala tri ure in pol, čeprav je bilo pred nama samo pet avtomobilov. To je EU!Mejni organi so se pač odločili za poostren nadzor. Obrazci in postopki so za vse enaki. Najprej sem mislila, da se uslužbenec šali, ker je vprašal, kakšno porabo ima motor. Toda potem je popisal količino bencina! (Verjetno tihotapijo bencin, ker je v Ukrajini bistveno cenejši kot na Madžarskem.) Sledila je podrobna kontrola prtljage. Kot da bi bila spet na kazahstanski meji! Bilo je vroče in bila sva utrujena. Tega res nisva pričakovala. Smilili pa so se nama tudi ljudje v avtomobilih, ki so se pražili na soncu. Če bi vedela, kako bo na meji z Madžarsko, bi šla raje na mejni prehod s Slovaško in potem čez Avstrijo domov. A ko enkrat stojiš v vrsti, je prepozno. Prepotena sva ustavila takoj, ko sva prišla čez mejo. Ko sva se preoblačila, je mimo pripeljal policijski avto in upočasnil. Mislila sva že, da bova imela še eno kontrolo, a je odpeljal dalje. Midva pa sva odpeljala madžarskim sončnicam in koruzi naproti, proti Budimpešti, potem pa po obvozu mimo nje. In ta obvoz ni kratek! Ujela naju je tema, ko sva zapeljala v Szekesfehervar do motela, kjer sva imela rezervacijo. Pa tako sva načrtovala, kako bova prezgodnja, kako bova imela več kot dovolj časa za normalno večerjo (zadnja večerja!). Nič od tega. Sprehodila sva se do najbližje bencinske črpalke, kupila nekaj zelo nezdrave hrane in pijače in to je bila najina zadnja popotniška večerja. Ni, da bi se človek hvalil! 31. dan ponedeljek, 10. 8. 2015 SZEKESFEHERVAR (Madžarska) – HRUŠICA (Slovenija) Zapuščava zadnje prenočišče. Tako čudno je to zadnje jutranje pospravljanje in poslavljanje. Soba res ni bila nič posebnega, a naj ostane fototihožitje za spomin. Odhod do črpalke je že kar obredno dejanje. In potem iz mesta ven, po zeleni Madžarski. Zakaj se človek razneži ob prvem znaku, na katerem zagleda napis SLO in Ljubljana?! Z avtoceste se pogled ustavlja na Blatnem jezeru, na balah sena in na sončnicah. Misli pa hitijo domov. Slovenija! Bencin na Slovenskem, sladoled na Slovenskem … Zelena barva na Slovenskem… Slovenska gostilna in slovensko pivo. Slovenski kraji, slovenska trta, slovenski drevored, slovenska koruza, slovenski hmelj, slovenski motorist na Trojanah, slovenski hribi in slovenski kozolec! Slovenska prestolnica, predmestje Hrušice – Logatec z logaškim drevoredom… in potem pride končno na vrsto ena najlepših cest na svetu. To je odsek Kalce – Hrušica! Tu motoristično srce utripa drugače, tudi motor drugače prede; tu je še zrak drugačen! Lepota, čas in razdalje so seveda relativne kategorije. Okusi so različni, ljudje smo si različni, motoristi tudi. Zdi se mi, kot bi bilo še včeraj… Oče me vozi spredaj na Puhu, smehljam se in kažem tri prste… Končala sem prvi razred in stric Ivan me z mopedom pelje na počitnice. Na prtljažnik mi dajo blazinico, da me ne bi preveč tiščalo… Poletje je, imela bom sedemnajst let in Miro me vozi na mopedu. Križariva po makadamskih gozdnih cestah in nič me ni strah… S sposojenim šotorom prideva do Dubrovnika… Nekoč bova imela motor! Vračava se s potovanja. Že čez leto ali dve bodo poti, ki sva jih prevozila letos, drugačne. Zgradili bodo nove ceste, nova naselja, nove nakupovalne centre. Dvignil se bo življenjski standard. Povečalo se bo število turistov. Tudi uzbekistanskim ženskam se bo verjetno uresničila želja po potovanju in lahko bodo videle Benetke. Toda hkrati s tako imenovanim napredkom se bo marsikaj tudi izgubilo. In vse si bo postalo zelo podobno. Izginil bo čar daljnih in težko dostopnih krajev, z njim pa tudi čar skromnih, preprostih in dobrosrčnih ljudi. Takih, med katerimi se zaveš, kako malo je v resnici potrebno, da smo srečni. Zaveš se, kako si daleč od doma, kako zelo si želiš spet videti otroke (ki že zdavnaj niso več otroci!), objeti nečake (ki so te že zdavnaj prerasli in se že sami vozijo naokrog z različnimi stroji), pogledati na vrt, iti v gozd, posedeti s prijatelji… Vzpon. Prelaz Hrušica! (Slab asfalt, pa čeprav je slovenski!) Še par ovinkov do doma. Doma! (Neurejena okolica, pa čeprav je slovenska.) Po skoraj 16 000 kilometrih sva spet na štartu! Najprej ni bilo nikjer nikogar, ko sva parkirala, pa so kot horda planili na naju. Zakaj ima človek ob vseh teh objemih solzne oči?! Še dobro, da se je pozornost preusmerila na motor! Najmlajši član sprejemne skupine (triletnik) je molče stal ob strani in skrbna mamica mu je rekla: »Glej, Anže, kak motor!« »UMAZAN« je rekel Anže. S to izjavo dneva je požel aplavz. Vsi smo se nasmejali otroški iskrenosti. Svak nam je nalil zlati kanec slovenskega porekla (čistokrvne tolminske češpe), nazdravili smo in zabava se je začela. Notranjski sponzor je med drugim prinesel tudi paket mineralov, s Primorske smo dobili več paketov vitaminov, sorodniki so poskrbeli za beljakovine, plakat in cvetje. Nič nam ni manjkalo. Vsi so se izkazali, še posebej pa Nina, Lea in Robi. Nina je poskrbela za klasično hrano, Lea je spekla najboljšo torto, Robi jo je razrezal. Ekipi smo soglasno potrdili trajni mandat! Sestre smo zapele našo priložnostno himno. (Gotovo bi zmagale na karaokah v Kazahstanu!) Mimo je prišel še Lojze – pravi pevovodja – in bili smo popolni. Nebo je bilo polno zvezd, zrak je bil čist, gozd je šumel. In potem smo še jedli, pili, peli in si pripovedovali zgodbe. In nepremišljeno in prehitro sem obljubila, da bom napisala motopis. Bilo je kot v pravljici, dokler se ni nekdo spomnil, da je treba zjutraj v službo. Počasi se je začela družba razhajati. Šla sva spat. (Brez rezervacije.) Blodim po Pamirju. Vem, da sanjam, a ne morem izstopiti iz sanj. V moje sanje vstopa jeti. Jetiji SO! KONEC ofc, Davorin, dondule in 65 others 67 1
Mavti Objavljeno September 11, 2016 Opozori Objavljeno September 11, 2016 Fenomenalno,bravo in hvala za potopis gusar, gtgs in gsxf750 3
gusar Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Res fantastičen potopis.Kot,da sem potoval z vama. gsxf750, gtgs, Bmflar in 1 other 4
Bmflar Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Odličen potopis, da pa si gradbenik pa tudi ne moreš skriti Miro gsxf750, gtgs, gusar in 1 other 4
Kmet2 Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Nazadnje sem z tako vnemo prebiral potopis dr. Speed-a ... globok poklon ,tako za šoferja kot za potopisko gsxf750, DAMI34, gusar in 2 others 5
Scarabeo 500 Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Čudovito. Scarabeo gusar in gtgs 2
CINDAPP Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Vse šestitke za opravljeno pot in lep potopis-bravo gtgs, gusar in gsxf750 3
bankir Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 noro.kot fantazija, bereš, So me vprašal: A si ti tud notr padu? Bravo gsxf750, gusar in gtgs 3
DASK Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 če bi na lotu zadela 10 mio eur vama nebi bil tolk "fauš" kok sem vama tega potepa..... Bravo gtgs in gusar 2
Guest faco Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 Bravo! Se pridružujem mnenjem, odlično narejeno!
mac Objavljeno September 12, 2016 Opozori Objavljeno September 12, 2016 BRAVO .......!!! za pot, za vztrajnost (tudi pri fotografiranju), za super izbor fotk in za fantastičen potopis, ki se ga bere kot najbolj spevno pesem poje. ČESTITKE !!! Mac gtgs, gusar in gsxf750 3
MiNa Objavljeno September 13, 2016 Opozori Objavljeno September 13, 2016 Ko berem takšen potopis privrejo na dan spomini... Globok za pot i potopis. gsxf750 in gtgs 2
BMWflar Objavljeno September 13, 2016 Opozori Objavljeno September 13, 2016 Fantastično,čestitam . gtgs 1
izibajker Objavljeno September 13, 2016 Opozori Objavljeno September 13, 2016 Za potovanje, za potopis in za potografije (pardon, fotografije) gtgs 1
Rey Objavljeno September 13, 2016 Opozori Objavljeno September 13, 2016 Bravooo, fenomenalno potovanje in potopis! gtgs 1
Marre13 Objavljeno September 13, 2016 Opozori Objavljeno September 13, 2016 danes sem mislil na eno furo, ampak ko sem začel brati tale motopis sem tako padel notri, da bo fura kar na jutri počakala svaka čast!!! to je res nepozabna izkušnja in hvala da sta jo delila z nami gtgs in gsxf750 2
stojko Objavljeno September 14, 2016 Opozori Objavljeno September 14, 2016 Še enkrat lepa hvala, da sta to prečudovito izkušnjo delila za nami. gtgs 1
Popularna objava gtgs Objavljeno September 14, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 14, 2016 Branje, branje. No saj sem vedel. Nazadnje vsi hvalijo branje in motopisko. Motorist pa obvezen član odprave. Me prav zanima, kako nam jo bo uspelo pripraviti, da napiše tudi kaj o hitrem potepu 2016 (sicer že večkrat obdelana tema). Sicer pa hvala za pohvale! Morava priznati, da sva presenečena nad pozitivnim odzivom bralcev. Kmet2, dondule, Scarabeo 500 in 10 others 13
Popularna objava DAMI34 Objavljeno September 14, 2016 Popularna objava Opozori Objavljeno September 14, 2016 No ok, lepo da si šoferja omenil, (pa da ne bi sopotnice sicer podcenjeval, po besedah moje zna bit včasih zadaj še bolj naporno) torej, kapo dol njemu, za pot brez napak, neumnosti, čestitke na vzdržljivosti, strokovnosti pri vzdrževanju stroja. Res malce sreče pri taki poti rabi vsak, a vendar je veliko odvisno tudi od šoferja, zato, ne nismo pozabili na njega, včasih sem se celo malce poistovetil z njim, pa razmišljal, dober je dober, cele dneve brez pavz, pa saj to bi še zmogel, ampak sama ravnina, to me pa ubije, pa prepričevanja s cariniki policaji....pohvale za mirne živce, pa pameten in prebrisan pristop do težav. dondule, MiNa, Bmflar in 7 others 10
skalaprava Objavljeno September 15, 2016 Opozori Objavljeno September 15, 2016 Poklon tudi iz moje strani Ko sem zasledil to novo temo, sem takoj "not padu" in komaj čakal nadaljevanja! Če imata na "lagerju" še kako tako zanimivo potovanje za sabo in poslikano (omejen je bil Nordkapp), pa kar lepo na plano z njim DAMI34, gtgs in gsxf750 3
Popularna objava gtgs Objavljeno September 17, 2016 Avtor Popularna objava Opozori Objavljeno September 17, 2016 Na zalogi je res Nordkapp iz leta 2014, vendar je bila potopisna predstavitev napravljena v powerpoint obliki (samo slike, brez besedila) ter bolj za ožjo družbo. Morda pa bo motopiska poprijela in čez zimo napisala kaj o Rusiji in Skandinaviji 2016. Zakaj po dveh letih ponovno na sever? Po azijski vročini sva si spet zaželela malo svežine. Za dopust sva imela samo 14 dni časa in dva cilja: - fotografirati smerno tablo Rusija v Olderfjordu na cesti E6, 128 km pod Nordkappom, kjer sva dobila idejo za potovanje po Aziji (table ni več!) - videti sonce, ki ne zaide (prvič sva videla samo meglo) MiNa, igc1, DAMI34 in 8 others 11
Priporočene objave
Ustvarite račun ali se prijavite za komentiranje
Za objavljanje se morate najprej registrirati
Ustvarite račun
Registrirajte se! To je zelo enostavno!
Registriraj nov računPrijava
Že imate račun? Prijavite se tukaj.
Vpišite se