Alpe - pogled skozi vizir sopotnice

[nemo]

V tem času »pomrznjenih kislih kumaric«, ko je motoriranje potisnjeno v kot garaže, sem brskal po starih fotkah in naletel na potopis, ki ga je pred leti pisala moja sopotnica Dee.

Takole je bilo:

 

Ponedeljek, 6.8. 2012

No letos sem si v trenutku navdušenja in optimizma zaželela na Norveško z motorjem, ker je to edini način da pridem tja, saj je z avtom predrago… Pa sem se pravi čas premislila…mal je prehuda zame …

Alternativa je padla - Alpe! Dopust sva si tako al pa tako že rezervirala, in sicer letos prvič 3 tedne. En teden sva se pozibavala na barki in jedla frutti di mare, poslušala klape in Oliverja….

Ja drugi teden pa zjutraj ob 9-ih start od doma proti Alpam, saj je v Ljubljani neznosna vročina 30 in čez…..komaj čakava na svež zrak…

Prvi postanek je kava v Kranjski Gori. Tu je zrak že prijetnejši, nek šofer Mercatorjevega kombija se je ustavil in si pobliže ogledal najin moto… kako si ga je želel, malo smo se pogovarjali, tip je obvladal… takemu bi res privoščila takle motor… potem pa naprej čez Trbiž… na vsakem postanku v Italiji sva poskusila kapučino… itak je v Italiji najboljši, pa sva se uštela, to velja le za morsko Italijo npr. Sardinijo, v gorah se pa pije pivo al pa čaj, to je zdaj jasno!

Pot je potekala super, temperatura je fino padla, sonce je sijalo. Na Lago di Misurina sva jedla fino kosilo ob jezeru, tu je res prekrasno… V Dolomitih sva osvojila najprej 3 prelaze: Passo di Mauria 1295 m, Passo Tre Croci 1805m pa dol v Cortino in še na Passo di Falzarego 2105m. Krasno!!! Na vseh passih luškane trgovinice s spominki… motoristi si pa non stop ogledujejo najin motor in nekateri kar hlipajo… midva pa važna…

 

[nemo]

Popoldne se nagiba proti večeru midva pa šibava naprej, čisto nič me ne zebe, le glava me fino boli zaradi stiskanja čelade in čutim kako mi ščitniki na kolenih drgnejo kožo, da me že peče, pa seveda rit boli! Potem prečkava še Passo Pordoi 2939m… madona kako je pihalo. Pa dol proti Canazzeiu in čez Passo di Sella (Sella Joch) 2244m… pazi to je že 5. prelaz pa še vedno vriskava… drugo leto greva sigurno na Norveško to je itak piece of cake, sploh pa s to obleko Atlantis v kateri nič ne zebe!

 

 

Spustiva se v Val Gardeno in spet kavica (slaba) in gelato malaga+limona, proti zahodu greva na avtocesto in se peljeva do Vipitena, tu pa se začne…

Pogled proti goram je povedal vse, bilo je oblačno in je že deževalo… naju pa naj bi čakala še dva prelaza od tega baje eden visok kot Triglav… upala sem da bo P. rekel »ne ne kar tukaj bova prespala«... pa nič.. lotevala se me je groza. Prav bi naredila če bi prenočila tukaj in nadaljevala jutri ko je bilo napovedano sončno vreme… no pa nisva, kajti prenočišče sva imela rezervirano v Soeldnu.

Alora, ulilo se je kot iz škafa, midva frajerja pa sva navlekla nase dežne kombinezone (hvala Magdi za darilo, hvala Pavletu da jih je spakiral in hvala bogu da so res wasserdicht), jaz še podkapo nataknem in se pogumno podava proti temnim, zamegljenim vrhovom…

Prvi je padel Jaufen Pass 2099m…. dežuje, spustili so se oblaki, totalna megla, slabo mi je in razmišljam kaj bom naredila če bom bruhala… od tiščanja čelade mi je namreč fino slabo… kako bom spravila dol še podkapo če bruhnem… da ne govorim da ne morem več sedeti… in da imam sigurno do krvi oguljena kolena… pa kaj je tega treba. 9 ur sem zdržala kot heroj, se smejala in res uživala… zdaj pa tole, če se spodaj pod tem jochom ustaviva ne grem več naprej… čeprav ne vem kaj bom in kam naj grem ampak zakaj za vraga me P. tako matra da na koncu ko crknem izpadem totalen luzer in se mi vsi posmehujejo kao »lej jo revo, tak motor imata pa ne zdrži nič, samo 9 ur se lahko vozi pol pa že jamra,… bogi P. ko ima tako babo, tako opremo ji je kupu ona si pa še na Nordkapp ne upa…« ja itak po 9 tih urah sreče sem zdaj besna kot ris, zdaj bom pa znorela samo da se ustavi….

Pa se ni ustavil… potegnil je nazaj v oblake na tisti najvišji prelaz v dež, meglo in veter, ura pa bila že 19.30… Slabo, kolena, rit… sedaj se uprem na ročke za noge in s hrbtom na kovček tako da imam rit v zraku, desna roka mi je pa itak odmrla ker nimam rokavice saj držim fotoaparat, da slikam to grozo…

Groza, takega trpljenja pa še ne, nazaj ni bilo poti, ustavit se tudi ne bi bilo fajn v tem sranju… prelaz zaprejo baje  ob 20-ih… fino, še to zamudiva pa smo zmagal… od jeze me je kar kuhalo, kaj vse imam za povedat… pa še strah me je bilo ker se je temnilo… razmišljam da je najbrž to naredil namenoma da se nikoli več ne bi usedla na moto… res mi ni jasno zakaj je tak plan… aha po 9-ih urah furanja pa za nagrado še cherry on the cake – Timmelsjoch 2509m, zvečer, med nalivom in sredi oblakov… lepo… najbolje bi bilo da bi kar umrla in potem bi bilo Pavletu žal da me tako namučil… Moj bog kaj če začnejo še strele švigat. Na vrhu jocha ustavi in jasno da sem se začela kregat in preklinjat… slabo mi je bila za znoret, pa še dol bo treba pripeljat po neskončnih ovinkih… bogve kje je tisti slavni Soelden…

Vsega je na srečo enkrat konec… in prispela sva v Haus Erwin, kar kapljalo je od naju… P. se me je po moje kar ustrašil ko sem tako grdo gledala in preklinjala… v tistem dežju je revež še dvakrat skočil v lekarno, zvonil zdravniku in mi prinesel tablete proti bolečinam… Res so hitro prijele in dobra volja se je vrnila.

Lepo je bilo spati v Haus Erwin, kadar koli sem odprla oči sem zagledala travnato pobočje, gore je ponoči sicer zakrival oblak, zrak pa je bil super svež!

 

**********************************************************

Na tem mestu je potrebno dodati še nekaj vtisov od mene kot voznika:

Takoj, ko sva se začela vzpenjati na Jaufenpass, se je ulilo. Nikjer nisem videl nobenega nadstreška, obrnil sem v dolino in pod streho vhoda v neki hotel sva si navlekla dežjaka. Ni bilo časa za kavo, temnilo se je, lije… od Vipitena do Soeldna je cca 90 kilometrov, GPS mi je kazal, da bova tam čez 2 uri in 16 minut, ura je 18, Timmelsjoch pa se zapira ob 20h. Navil sem gas in upal, da bo Michelin PR3 upravičil obljubo iz reklame (najboljša touring guma, še zlasti v dežju).

Promet je redek, občasno kakšen avto, kakšen motorist iz nasprotne smeri. Vedel sem kako se Diana počuti, ampak drugače ni šlo. Izključil sem intercom in divjal navkreber. Bolj ko sva se vzpenjala, gostejša je bila megla, pravzaprav oblak. Vidljivost max 100 metrov, vse bolj se je temnilo.

Na Jaufenpass sva prispela v pol ure, ustavil sem in slikal tablo, ki se je komaj videla. Na drugi strani prelaza je bila megla (oblak) še bolj gosta, po cesti so vijugali potočki. Hitro sva se spuščala in prispela v dolino (St Leonhard), hitela mimo Mossa (zadnje civilizacije) v smeri Timmelsjocha. Pogled na GPS me je ves čas živciral, ker je zgledalo, da nama ne bo uspelo priti pravočasno na prelaz. Minute so tekle, kilometri pa nikakor. Edina svetla misel je bila topla soba v Soeldnu, ki sem jo rezerviral še od doma. Ampak najprej je bilo potrebno pripeljati na prelaz pred 20h.

Uspela sva. Ob 19.45 sva bila na vrhu, odleglo mi je. Ustavil sem in slikal to grozo v obliki dežja, vetra, noči…

Napaka! Če bi nadaljeval, Diana ne bi imela priložnosti vsuti name vse, kar se je nabralo v njeni glavi in drugih delih njenega telesa v zadnjih dveh urah. Skratka, v dežu, ki ja padal iz temnih oblakov, sem se znašel še v gromu in besu iz čelade moje sopotnice. Hrabro in brez odpora sem sprejel porcijo v upanju, da bo to pomagalo k upadu »naelektrenosti v atmosferi«. Proti Soeldnu je vožnja minila »brez slike in zvoka«

Booking.com je odlična stvar. Vklopiš comp, malo brskaš po variantah nočitve, izbereš nekaj zanimivih in se premkneš na TripAdvisor. Tam prečekiraš izkušnje potnikov in izbereš, bukiraš in čaka te soba. Na ta način sem bukiral Haus Ervin v Soeldnu. GPS naju je vodil do vrat, prispela sva okrog 21h. Diani je glava pokala od bolečin, o večerji ni niti razmišljala. V posteljo se je vlegla in ni kazala znakov življenja.

Prebrskal sem torbico z zdravili, nič. Prosil sem gazdarico za aspirin ali kaj podobnega. Ni imela (dobila bo minus na TripAvisorju)

Glavobol ni popuščal. Nič, ob 23h sem se odpravil iskat lekarno. V tej pozni uri je bil Soelden zapuščen, nikjer nikogar. Celo lokali so bili že zaprti. S pomočjo GPS-a sem iskal lekarno, privedel me je pred gostilno. Nadaljeval sem iskanje po principu »glej in najdi«. Res sem našel lekarno, zaprto. Na vratih je bil zvonec. Ciiiiinnnnnnnnn! Po nekaj minutah se je oglasil ženski glas, razložim kaj rabim, ona »warten bitte« in čez minuto odpre vrata in mi ponudi škatlico misterioznih tablet. Cena 8€. Drobiž, če to pomeni rešitev.

Ne spomnim se, ali je Diana vzela eno ali dve tableti. Spomnim pa se, da je bila po pol ure »kot nova«. Odleglo mi je…

********************************

[nemo]

Torek, 7.8. 2012

Zjutraj je tisto travnato pobočje, kjer je verjetno pozimi zasnežena zimska pravljica, obsijalo sonce. To je zame najlepše, cca 15 stopinj, sonce, cvetje in hribi!

Spala sem odlično, povrnila se mi je vsa energija, ki sem jo pokurila na relaciji Ljubljana - Soelden. Naredila sem »pozdrav soncu«, P. pa mi je modificiral notranjost čelade, da ni več tiščala.

Po nekaj svežih kajzericah, šunki, siru, maslu in marmeladi…spakirava in se odpeljeva v Soelden…madona je lepo mesto, kava pa še vedno nikakva.

Za vsak slučaj...

Zaradi včerajšnje slabe izkušnje se odpeljeva še enkrat na Timmelsjoch, tokrat v soncu. Prekrasno je, diha se super, za nagrado ker sem pretrpela vesoljni potop pa dobim majčko kjer je izvezen motorist in napis Timmelsjoch 2509m. Tako da se ve kaj vse smo nekateri pretrpeli!!!!

 

[nemo]

In ker še nimava zadosti teh jochov iščeva kam bi se še dalo z moto splezat. Polno je malih smučarskih zaselkov npr. Ober Gurgel, odkoder se vzpneva na ledenik Heillig kreutz, visok skoraj 3000 m, malo pod njim greva na pijačo na Rettenbachjoch 2670m - 2995m. Madona tukaj pa kar težko dihava zgleda da ni dovolj kisika…

Ledenik je deloma pokrit, da je upočasnjeno taljenje

 

[nemo]

No čas je da kreneva naprej in zapustiva ta prelepi del Avstije. Peljeva proti Fussnu, proti Nemški meji. Eh tu je pa kar gužva na cesti, ni tako idilično kot okoli Soeldna…Peljeva mimo gradu Fern Stein kjer je tudi lepo jezero, pa čez Fern pass 1216m, proti Reutte, kjer imava rezervirano prenočišče…mesto ni bogve kaj, vse je zaprto, povsod sedijo čudni tipi…..eh itak sva utrujena greva spat!!! Soba je zelo lepa, kopalnica pa še bolj!

Nostalgija po Alfi... bo vžgala, ko se vrneva?

 

[nemo]

Sreda, 8.8.2012

Sončno jutro, hop na zajtrk (to je tako luštno), spet kajzarice, sir, šunka…..Hitro spakirava, posloviva se od gastehaus Gruben in letiva proti Fussnu (P. ima lepe spomine na Fussen, bil je taml v sedemdesetih letih na prvem svetovnem prvenstvu v letenju z zmaji), kjer se začne Romantična cesta. Blizu je grad Neuschwanstein. Fussen je prekrasno viteško mesto, malo se sprehodiva po idiličnih ulicah. Škoda ker sva z moto in ne moreva kupit kakega luškanga pekača…No grad pa prenavljajo in je ves ovit v odre, tako da se bova drugič vrnila, da obdelava grad tistega Wagnerjevega oboževalca in se hkrati zapeljeva po romantični cesti…gužva je pa obupna.

 

V Fussnu najprej coffee

Samo še ohladijo flaše...

 

[nemo]

Vetrobran na motorju se je pokvaril in stalno rine gor…  iščeva mehanike a zaman. Servis BMW "ne dela motorje", napoti naju do najbližjega serviserja, do tam sva vozila kakšnih 50 km v Nemčijo, zaman, mehanik se je ponesrečil z motorjem in je v bolnici...   , drugje (Munchen) pa prej kot čez en teden ne prideš na vrsto… pa nič. P. pokliče Avtoval in se dogovori za servis čez dva dni. Simple. Torej bo moto do takrat zgledal kot tisti rumeni poštarski mopedi.

Obrneva spet dol v Avstrijo na rumeno cesto …vmes se ustaviva v luškanem gasthofu "Črni orel" in P. naroči Dunajca jaz pa Roesti (krompirjev polpet) z mozzarello in paradižnikom.

Ob piru je vse lepše...

 

[nemo]

Najlepši del je vodil čez mali Flexenpass 1773m proti Silvretta Hohalpen Strasse. Tu pa je prekrasno…cesta se dvigne do 2000m in vodi mimo nekaj akumulacijskih jezer….res lepo.

 

No, prispeva v Kappl, kjer bova prenočila v starem Gasthof Hirschen. Najprej zgleda slabo, potem pa se izkaže da je čisto OK. Je tak star tradicionalen družinski hotel z restavracijo. Naročiva Rostbeaf s pečenim krompirčkom in mladim stročjim fižolom s slanino, zame pa juho z jetrnim knedlčkom in kruhov cmok z rdečim zeljem…v glavnem zadišali so mi knedli… Zelo si želim na vrhu enega visokega jocha pojesti še Germknoedel z vanilijevim prelivom, potresenim makom….Jutri naj bi šla čez en visok prelaz proti St Moritzu….Celo noč poslušam žuborenje potoka po oknom in  gledam skozi okno utripajoče zvezde in vdihujem sveeeež zrak J

 

[menih]

Ravno sem lacen pa gledam te  slike  ,  nic vama ne manjka

[nemo]

Četrtek, 9.8.2012

Zbudiva se v sveže jutro, hitro na super zajtrk..tako dobrega kruha z orehi še nisem jedla, eno štručko pretihotapim v žepu

Madona zjutraj se kar paše spet usesti na moto (nisem si mislila da bom kdaj kaj takega rekla)… prvi prelazek je mali, in sicer Rechenpass 1455m, potem pa na tistega tretjega najvišjega v Alpah, Passo dello Stelvio 2758m. Kot je predvidel P. je na vrhu (pa tudi na cesti) strašanska gužva. Malo se poslikava in dol po črevcih… po cesti sopihajo kolesarji, trume avtomobilov, še več motoristov… v ovinkih je res kot med jadralno regato na boji… vsi se turijo po isti špuri in vpijejo »vode, vode…«.

 

[mac]

Tele Alpe so res huda stvar. Pa penzioni po tirolskem,   pa tisti fruštki, ......  to je treba na vsake tolko ponovit, da ne padeš ven.

Tastar je pa legenda P. Stelvia. Pravi, da je še Bojan Križaj hodil k njemu na baso in zeljček!

 

[nemo]

pred 1 minuto, mac pravi:

Tele Alpe so res huda stvar. Pa penzioni po tirolskem,   pa tisti fruštki, ......  to je treba na vsake tolko ponovit, da ne padeš ven.

Najmanj enkrat letno...