Kirgizistan-Slovenija (potopis by Dopolavoro)

[dopolavoro]

slike pomešane 

 

Popravljeno Februar 8, 2018. Popravil dopolavoro

[Scarabeo 500]

pred 5 minutami, dopolavoro pravi:

slike pomešane 

 

To veš samo ti . Super tura .

[dopolavoro]

 Noč je hitro minila. Čutiva pomanjkanje kisika. Greva še višje. Par slik ob Kitajski meji in že se začneva vzpenjat proti najvišjemu prelazu na najini poti 4655 m. Res da je poletje, tukaj je 0 stopinj in pričelo je deževati in snežiti. Motor se začne čudno obnašati. Po makadamski rebrasti cesti mi spusti amortizer. Olja ni videti verjetno je šel plin… Kaj naj narediva na 4350 m pokličeva asistenco ali domov da dajo amortizer na hitro pošto  .Vzmet je ok tako, da lahko greva naprej, pa če tudi kot na trampolinu  .

Enkrat se vzpenjava enkrat spuščava. Povprečna višina tisti dan je 3500m .Cesta ne veš ali voziš po asfaltu ali makadamu. Zime kar lepo načenjajo cesto. Kolesarjem pa sam kapo dol za te napore…

Hiter postanek za malico v Murghabu in po M41 do Khoroga  Ker nama je šlo na tesno zaradi Turkmenistanske vize sva morala spustiti Wakhan corridor. Naredila slabih 500 km …

 

 

Popravljeno Februar 8, 2018. Popravil dopolavoro

[Kawl]

SAmo to da te pa odirajo policaji na vsakem vogalu za brezveze to pa ni ravno najbol dobrodošlo...

Na koncu si na istem kot če greš do Nordkapa - s tem da na vzhodu daješ za policaje gor pa zaradi vsesplošnega standarda

[dopolavoro]

Nadaljujeva po M41 Khorog- Dushanbe . Že prejšnji dan naju nekaj nasproti vozečih motoristov opozori na slabo cesto, ter nama svetujejo , da greva v kraju Kalaikhmu dol iz M41 in nadaljujeva proti Kulobu - Dushanbe .  Zaradi spomladanskega deževja je na nekaterih predelih odneslo cesto ter mostove in je zelo težko prehodno.

Rečeno storjeno. Da je pa tako zjebana cesta si pa nisem mislil. 250 km sva vozila 8ur. Luknja pri luknji malo asfalta, makadam, prečkanje potokov, izogibanje kamionom ter kamikazam  v đipih… Nad 50 km/h nisva peljala. Se mi pa zdi škoda, da polomim cel motor. Že tako sem vozil na trampolinu 

Po 250 km se nama nasmehne ko voziva dobrih 100 km po čisto na novo položenem asfaltu. Ne za dolgo. Zaradi dela na cesti, enostavno zaprejo cesto in ti se slikaj. Uro in pol sva čakala da naju spustijo naprej…

Po celodnevni vožnji tik ob meji z Afganistanom, polni lepih razgledov in razdrapanih cest sva prispela v Dushanbe …

Popravljeno Februar 25, 2018. Popravil dopolavoro

[Kawl]

Če nebi bilo toliko enih kurčevih težav s temi vizami bi se še mogoče lotil take odprave... Tako pa en kup enih brezveznih komplikacij...Ne vem zakaj se enostavno ne morš kr pelat, ne da rabš skos ene paperje  

[dopolavoro]

Za vstop v Turkmenistan nama ostaja še 3 dni. Tako sva se morala odločiti ali greva v Samarkand ali greva naravnost proti Buhari. Ker je meja pri Samarkadu zaprta bi morala namesto 300 km narediti 500 km to pa v tistih koncih pomeni cel dan. Odločiva se , da izpustila Samarkand in danger tunnel …

Hiter krog po Dushanbeju in že iščeva zadnjo bencinsko črpalko, da porabiva njihove some…                                              Kakor naju na Tajikistanski meji hitro spustijo naprej , naju na Uzbekistanski meji zadržujejo , ter vse obrnejo. Pregledajo slike na telefonu, fotoaparatu, računalnik prebrskajo. zdravila sva morala razlagati zakaj so, vodo sva morala narediti požirek pred njimi prav tako borovničevec... Da naju spustijo naprej je minilo debele 4 ure…

Vedno ko grem na tako pot imam seboj poper sprej. Do sedaj ga še nisem potreboval. Je pa občutek varnosti v neznanih krajih. Me je pa na meji pošteno zaskrbelo kaj bom rekel, če mi ga najdejo. Na srečo mi en žep pri nahrbtniku niso pregledali… Ko sva se ustavila pred eno izmet mnogih vojaških ali policijskih kontrolnih točk sem ga vrgel v grmovje…

Na celi poti nisva nikjer imela takšne težave z bencinom kod v Uzbekistanu. Bencinskih črpalk malo morje vendar nikjer bencina. Samo plin pa mogoče dizel. Tako so nama prvič na poti prišle prav dodatne kantice goriva. Sicer sva ga dobila tudi v obcestnih mehaničnih delavnicah vendar tam nisi siguren, da ni vode vmes. Vem za primer ko je moral znanec očistit rezervoar in karburator, da je lahko nadaljeval...

Tako sva po 550 km prispela v Buharo…

[Snečer]

eden bolj slikovitih prispevkov, lepo...  

[dopolavoro]

V jutranjih urah si ogledava Buharo. Popotniki znajo povedati , da je Buhara pomanjšan Samarkand…

Ostalo nama je še slabih 100 mučnih km do Turkmenistana. Viza je bila veljavna samo še 2 dni. Ali naju bojo spustili v državo , da jo bova v 2 dneh prečkala. Lahko se zgodi da ostaneva med državama , ker Uzbekistansko vizo bojo zaprli. Turkmenistani pa naju ne bojo pustili v državo. Bova kot v filmu Terminal  …

Na meji se ponovi zgodba vstopa v Uzbekistan , kompletni pregled. Pred izstopom naju še poprašajo če sva sigurna da nama zaprejo vizo…

Pred vstopom na Turkmenistanski mejni prehod so železna vrata , kjer naju prekontrolira vojska. Niso navdušeni da imava samo 2 dni veljavno vizo. Spustijo naju naprej , kjer prideva do novega in lepo urejenega mejnega prehoda. Začne se procedura od okenca do okenca… V klimatiziranih carinskih prostorih nama starešine cariniki ponudijo sočno melono. Zunaj pri motorjih na pa naju na 40 stopinjah čaka 6 rekrutov. Kjer naju 1 uro dobro masirajo. Na koncu vprašajo , kje mam skrito pištolo  ….

Končno sva v eni najbolj zaprtih držav na svetu. Mnogim popotnikom so brez razloga zavrnili prošnjo za vizo…

Ustaviva se v prvem mestu Turkmenobat , da po dobrih 700 km brez delujoče bencinske črpalke natočiva in se založiva z vodo. Do naslednjega mesta je 250 km puščavske ceste.  Za 34l bencina sva dala 8 dolarjev…

Že v Uzbekistanu sva opazila , da imam diferencial masten od olja. Ko sva preverila ga je bilo dovolj za nadaljevanje poti. Posledica je vožnja brez delujočega amortizerja. Olje se je tako penilo da ga je začelo pri oddušniku metati ven.

Po dobrih 400 km , popitih 7l vode ter vožnje pri 47 stopinj prispeva v Mary…