The Lakl Adventure

[SAR-Solo Adventure rider]

Objava je posvečena izključno nekaterim osebam, kateri se močno trudijo za obstoj, urejenost in delovanje MS foruma!

Opis izraža najine dogodke in občutke z potovanja.

 

Day 1.

 

 Končno je prišel dan, ko se lahko oba spraviva na moped in greva na malo bolj resno furo.

Start ob petih zjutraj je bil že prvi šok, ker mi je navigacija zamrznila pri vklopu, tako da sem začel z potovanjem na pol slep in čorav. Kurba kak sem pogrešal,toto glupo napravo! Prvi dan je namenjen bolj transferju po več ali manj nezanimivi pokrajini. Ptuj, Zavrč, Varaždin, Koprivnica, Virovitica in še Novsko sem videl, ker sem spregledal za drevesom eno tablo za Okučane ter napravil dodatnih 30 km. Zaradi mojega preklinjanja se je še navigacija zbudila in pričela delovati tik pred bosansko mejo.Na Bosanski meji sicer ni bilo pretirane gneče zato pa je hitrost obravnavanja potnikov na najnižji ravni obravnave. Teklo mi je za škornje in, ko so bili polni je pač teklo še iz škornjev in ni čudno, da so me vsi gledali, kot da mi je prostata odpovedala. Joj, kak bi enega hladnega a nisem smel.

 Preko Banja Luke ponovna peka najinih teles na roštilju. Za nedeljo katastrofalna gužva in mesta ni in ni bilo konec. Ko je tudi to prišlo do konca pa pizdarija, ko folk ob Vrbasu išče fraj parkplac, da si guzico namoči v vodi. Proti Jajcu se je potem dalo lepo peljati a frezan asfalt, kamenje, skale, oljni madeži so mi dali poplesovanje, slalomiranje kot na poligonu v avtošoli. Za čuda sem lepo vzdržal koncentracijo do konca, kljub peklenskih 35 stopinj.

 Tik pred Travnikom sem se že veselil lepe, varne vožnje, ko mi naenkrat iz stranske leve ceste prileti star Pajero. Sopotnik me gleda v oči a ne trene z ustnicami, da bi opozoril voznika, katerega pa sploh nisem videl. Vedel sem le, da če pohodim zavorni sistem mojega motorja je trčenje neizogibno, zato sem se umaknil skrajno desno in vozil le z pol pnevmatike po asvaltu. Krmilo sem, priznam, tak fejst držal, da nisem niti upal zatrobit. Bemti Bosanca glupega! Mati mojih otrok je pozabila dihat in je zajela zrak komaj nekaj km naprej, ko sem parkiral pred hostlom. Nič tuširanje, pranje zašvicanih gat ter kar v šlapah na moped in do Bajre na večerjo. Igor je imel prav! Vrhunsko. Malo sva si podajala telečje zrezke in čevape. Sedaj, ko se relaksiram v hostlu ravno razmišljam, če je še plac za eno porcijo.

Vse je potekalo za ta dan lepo gladko, če izvzamem mejne prehode in padalca iz stranske ceste.

 

Day 2.

 Zjutraj vstaneva z mešanimi občutki in ob prvem čiku pričneva delati današno traso. Cilj je Črna G. In do tja je potrebno preko Sarajeva. Aleluja, ponedeljkova gužva. Preko Busovače do Sarajeva en konstanten tempo 40-50 na uro. Skoraj sem zaspal in padel z motorja. Zaradi visokih temperatur sva se odločila, da izpustiva naskok na Bjelašnico in udariva transfer preko Foče do Ščepanj polja. Sama pot je bila lepo tekoča brez gužve in sem se ponovno lahko posvetil do potankosti frezanemu asfaltu, skalam na cesti, oljnim madežem ter kot novost še govejim objektom z njihovimi iztrebki. Koga kurca krave delajo na cesti?

Ajde. Vse je še lepo do Foče a pol se prične rock& roll. Cesta do črnogorske meje se v dveh letih od mojega zadnjega obiska ni prav nič spremenila, le nekaj novih lukenj posedanj in plazov je dobila. Vse je na meji med "on the road in off road". Gospa na zadnjem sedalu je že klicala vse bogove tega sveta, da bi bilo že enkrat konec cestne kalvarije in bosancev v nasproti vozečih avtih z angleškim stilom vožnje po levi strani. Kljub previdnosti sem mislil kar par krat, da bom komu snel ogledalo ali podrsal kovček. Niti za milimeter ne odstopajo iz smeri, čeprav so na tvojem voznem pasu.

 Končno zagledam mejo in pred mano le kakšnih šest vozil in en motorist. Dečko iz Italije je bil deležen detaljnega pregleda tudi z delnim razstavljanjem motorja in to na moj čakalni čas. Skoraj uro sem potreboval, da pridem čez Bosansko mejo in potem še pol ure, da so sprostili most. Iz nasprotne smeri so ga lepo zapolnili in dokler se ni sprostil promet ne moreš preko. Na drugi strani pa ista zgodba, le, da je tu še strm klanec in polno otovorjen ne mislim stat na zavori eno uro, zato potegnem mimo in direktno pred utico policajev, katerim se pa ni dalo ukvarjat z mano. Končno Črna gora. Zdaj pa takoj za mejo v penzion na pleskavico, enega hladnega in nato za prelepo reko Tara napolnit baterije za jutri. Sotočje Tare in Pive je zelo, zelo lepo kljub zelo nizkemu vodostaju. Voda? Mrzla ko hudič. Malo sem si namočil noge a so me začele bolet od hladu. Vse trenutke sem mora biti popolnoma osredotočen na cesto, a sem vseeno užival tako na cesti, kot pokrajini. Kljub sezoni zelo malo motoristov na teh poteh.  

 

Day3

Ščepan polje je bilo katastrofa za nočno rehabilitacijo. Lepi čisti apartma z pomanjkljivo termo in zvočno izolacijo. Prijetno utrujena se stuširava a ne morem zaspat, ker je vroče v sobi. Obračanje po postelji v vse smeri in poslušanje vozil, kako premikajo fosne na mostu preko Tare je trajalo dolgo v noč. Ne vem kdaj me je sfalilo a vem, da bi zjutraj najraje soseda ubil zaradi smrčanja. Jutranja nevihta je poskrbela za predčasno budnico z grmenjem in sunki vetra, da sem z brisačami podložil okna, ker so se sama odpirala in zapirala. Ok. Pustimo gradbene napake. Ob 7.00 bi naj odprli kaffano a očitno je kenlarca dobro spala saj je do osmih ni bilo iz sobe. Zajtrk je vsaj umiril moje živce in tako sem se spravil neprespan in utrujen na motor ter po lepi panoramski proti Plužinam in Trsi. Kaffe v Eko selo Durmitor, kjer je gazda stacioniran na terasi in vabi goste. Tukaj sem pred dvema letoma že spal in je bila le prehodna točka pred naskokom na Durmitor. Vreme naju je ubogalo do prelaza in sva se lahko naužila naravnih lepot. Na prelazu sva pa morala pobegniti v kočo, ker je nastal sodni dan. Vhcalo se je iz vseh lukenj ampak le za pol ure. Takoj po nevihti odrineva iz Durmitorja in do Žabjaka napolnit kesl za gorivo. Žabjak nama ni bil zanimiv in odrineva naprej proti dolini Tare proti Mojkovcu. Hotel sem na Zipline a se je moja draga premislila, ker... ne vem zakaj. Po mojem jo je bilo strah višine.

 Odpeljem dalje in nadaljujem s slalomom po mokri cesti med odpadlimi skalami. Zelo uspešno. Lepa pokrajina a moja je skoraj padla iz sedeža. Zaspala mi je skoraj, ker tak nežno vozim. Prispeva v Mojkovac z vmesnimi intervali dežnih kapelj in me vabljiva tabla Lovački restoran pritegne v stranko ulico. Napaka! Iz parkirišča izvaža en terenec zato zapeljem naprej po ozki cesti in obrnem na dvorišču sosednjega vulkanizerja. No, vsaj mislil sem, dokler me ni vsa oprema in teža na motorju obrnila bližje asvaltu v strmem dovozu delavnice. Lepo strokovno sem položil motor in sva se odkotalila po asvaltu. Fajn predstava za vulkanizerje, kateri so na škarpi pljuckali pivo. No vsaj pomagali so mi  pobrati motor. Brez poškodb na motorju in prav tako na naju.

 Pol pa še dodatno paranje živcev s strani sopotnice, domača birtija brez hrane, wifija... Kafe požerem in gas proti Kolašinu, raje v znan lokal na postrvi v Bele vode. Super so bile. Sita nadaljujeva in kakšnih pet km iz Kolašina naju sreča nevihta zato pobegneva v novo konobo na kafe, da nevihta mine. Slabo urco pavze in navlečeva dežjake. Katastrofa. Dež naju ujame. Samo skalovje, blato in voda, na zelooo ozki in strmi cesti, katera se vije na skoraj 2000 m visok prelaz. Dva nenormalna zdrsa po ovinkasti cesti, če temu lahko tako rečem, sta kljub 100% koncentraciji tudi bila. Ne priporočam nikomur take ceste v teh pogojih. Mučnih 44 km sem premagal z otrdelimi rokami, in vklopljenim ogrevanjem ročk. Končno Andrejevica in, ker nisem bil nikjer na netu, nisem nič bukiral za prespat. Na pumpo vprašat lepo gospo in njen sodelavec takoj pokliče znanca preko ceste. Ded pride po naju preden uspem čike kupit. 5€ po glavi za nove apartmaje mi je bilo malo... ampak se nisem pritoževal. Parkiram na terasi, vodika in na enega hladnega, pa še enega častijo, stalni gostje in še enega jaz nazaj... Dobro, jaz ne bom več... jutri moram dalje, pa utrujen, pa mrzlo in pobegneva v apartma. Ajat, ker sem res gotof.

 

Day 4.

 

Jutro! Kakšno jutro? Pogled na planine v okolici ni nič kaj obetaven. Vsi vrhovi zapeti v težke oblake. Kaj zdaj? Da sem sam, navlečem dežjaka in gas. Imam pa zraven soprogo in je bolj nežne sorte, oziroma bolj sladka, pa sem se bal, da se ne stopi. Na pol se oblečem in na koffe v spodnji biffe, internet, vremenska prognoza, analiza poti... Nič! Odločim se, da grem naprej.

 Začneva se oblačit, ko prilezejo lokalci iz prejšnjega večera in takoj ajmo po rakiji! Norci. Jaz grem na motor in ne po rakiji. Komaj jih prepričam, da ne bom pil z njimi, ker moram naprej. Lepo se poslovimo in začenjajo se prvi kilometri proti Plavu. Levo-črno, desno-črno, zadaj-črno in le pred nama svetla linija na nebu. Tu in tam kakšna kaplja dežja, ko prispeva v Plav in nato se zgodba ponavlja do Gusinja in povsod okrog naju vidno uliva iz neba a midva voziva med nevihtami.

 Na meji z Albanijo še vedno klasika z zvezkom in pisalom, a korektno opravijo svoj posel. Upsss! Kaj si nor, prvi metri v Albaniji me presenetijo z asvaltom, imenovanim makedam z velikimi lužami. OK, le nekaj deset metrov in nato pravi asvalt. Skočiva v Vermosh na kavico po lepi slikoviti dolini, ker je ravno v smeri SH20 divjala nevihta. Prijazen dečko na koncu doline nama kar sam ponudi geslo za wi-fi. Zanimiv kraj od boga pozabljen.

 Opremim ženo s kamerami in nazaj na SH20. Lepa, zelo lepa, slikovita cesta je bila posuta z naravnim materjalom od včerajšnjih in današnjih neviht. Takoj sem se začel zahvaljevat Savi za Mitas e07, Yamahi za Tenerejko in Konradu za poligonski del vozniškega izpita in Igorju za nepremočljive in udobne škornje. Slalom med skalovjem, preskakovanje nanosov peska in še vmes kak raztopljen kakec lokalnih domačih živali. Vsaj prvih nekaj kilometrov je bilo kritičnih in potem sem na celotni poti naštel najmanj 10 delovnih skupin ljudi, kateri so čistili cesto, odstranjevali skalovje, podrta drevesa... vsa čast! Tega pri nas ne doživiš, ker se tri tedne kregajo katera zavarovalnica bo odstranjevanje plačala. Vremenska zgodba se ponavlja in čez celotno pot so okrog naju nevihte, a midva voziva proti soncu. Res, da naju vsake tri frtale malo pošprica a ni omembe vredno. Lepa pot je ta SH. Časovno sva malo zamujala zato spremenim plan in v Kopliku zavijem v Hani hotit na mejni prehod in ne okrog Skadarskega jezera, kot je bilo sprva načrtovano. Albanska meja je šla tekoče a na Črnogorski strani kolona katera se ne premakne nikamor. Stojim, gledam uro, stojim in žena se odloči, da gre iz pripeke v senco na sam mejni prehod. Naenkrat se odpre še ena kolona in se lahko že malo premaknem naprej. Ugasnem motor, ga postavim na stransko tačko ter se razkomotim. Čakam, čakam, mimo mene Rolfi (švicarski ovčar) išče opojne substance, ko na enkral lepa gospa iz policije pomaha, da pridem naprej. Punca zlata si, takoj za oženit, sem si mislil. Opravimo formalnosti in gas proti Podgorici, vmes pojest telečjo obaro, nato levo preko Skadarskega jezera in po hitri cesti čez tunel na obalo do našega otroka v Čanj. Tuš, zasluženo pivičko, malo počitka in v slano vodo...Cel dan so naju lovile nevihte, a vedno sva vozila nekje pred, za ali na strani dežja. Ravno dovolj, da se navleče dežjak in da je potem ta preveč. Bolje tako, kot pa popolna mokrota.

 

Day 5.

 

 Danes je bil dan za lenarjenje, relaksacijo, Jagermaister, pivo, uštipce, ležalnik, pesek, slano vodo...! V Čanu sva napolnila baterije in uživala morske dobrote. Zvečer sem pa malo pregledal moped, podmazal verigo, napolnil snemalno opremo, komunikacije in sedaj uživava večerne trenutke ob kozarčku hladnega. Paše dan počitka in, ker se napoveduje vročinski val, krenem na motor v zgodnjih jutranjih urah, da se umaknem vročini in pobegnem iz obale prej, ko na plano prilezejo turisti.

 

 Day 6.

 

Napovedana vročina je botrovala zgodnjemu odhodu iz Čana zato si naredim uro in od šestih kreneva iz obale. Cesta skoraj prazna in proti Budvi, do Tivata, kjer sem sva se spravila na trajekt, ter preko Kotorskega zaliva za Herceg Novi proti Trebinjem. Na ČG meji zastoji, da te kap. Ustavim in razmišljam. Nič! Prva in gas mimo dva kilometrske kolone, pa bo, kar bo. Prilezem na sam mejni prehod in na hitro opravim "formalnosti". Kar odleglo mi je, da se nisem rabil utrujat v koloni na vročem soncu v koloni. Gas do bosanske meje, kjer pa-prazno! Nobenega vozila pred mano. Milina in v nekaj sekundah sva v Bosni. Zaprem helmo, navlečem rokavice in po hitri cesti lepo poženem motor. Lepa, tekoča, široka in fino prelagam motor po ovinkih, ter resnično uživam. Uživam še bolj, če lahko spijem še dobro kavo in, ker vidim ob cest velik lokal se pač ustavim.

Uauuuu. Kam sem prišel? Enostavno se ne, da opisati kako je bil urejen lokal. Etno konoba z izredno prefinjenim, estetskim občutkom za oblikovanje, ahitekturo in toplino. Zelo prijazno osebje ter vrhunsko kulinariko. Pri sosednji mizi je sedela simpatična mladenka z majhno psičko in je celo trikrat poudarila, da je iz Srbske krajine. Takoj smo bili v pogovoru in si celo razdelili ogromno porcijo uštipcev z kajmakom, katere trije nismo mogli pojest, čeprav so bili več kot vrhunski. Lokalu lahko podam oceno 12 od 10. Gremo dalje na vročino in preko Ljubinje do Čapljine, ogled slapov Kravice, kjer sem se pregrel skoraj do vrelišča, izmenjal nekaj izkušenj z motoristom iz Ljubljane, kateri je potoval po Bosni in smo nekaj časa prijetno kramljali. Pot v nadaljevanju naju je vodila preko Grude, Tomislavgrad, Livno, Bosansko Grahovo, Drvar do Martin brod. Naj povem, da me sama pot od Trebinja do Livnega ni nič kaj navdušila, saj je sama pokrajina nezanimiva. Pač krš in kamen. Pot od Livnega do Bosanskega grahova pa malce dolgočasna ampak vrhunska. Zakaj? Dolge ravnice, lep tekoč asvalt, dolgi pregledni ovinki, popolnoma brez prometa in sem si lahko naredil nekaj za svojo dušo. Dolga etapa tega dne je bila potrebna, ker enostavno nisem našel prenočišča v teh porušenih in zapuščenih krajih. Zato sem vlekel do Martin broda, kjer sem bukiral apartma na samem sotočju Une in Unca. (neka podobnega)

Zanimiva lastnika katera povprašava po večerji in se z strahom spogledata, ker nista pričakovala, da bosta gosta prispela lačna in sta imela prazno shrambo. Vseeno obljubita večerjo in, ko se midva uspeva stuširati je večerja pripravljena. Ded je takoj vrgel črveka v Uno in spekel ribe tik ob Uni samo za naju. Vrhunsko! Ni lepšega, kot pozna večerja ob šumenju slapov v dobri družbi. Nepozabno. Ne bom opisoval, kako sva spala v naravnem ambijentu ob vodi. Kot angelčka!

 

Day 7.

 

Tempo se zaradi napovedanega vročinskega vala stopnjuje. Ni prijetno biti cel dan v moto zaščitni opremi v tehničnem perilu v vročini nad 30 stopinj iz dneva v dan. Odločitev je padla, da zaključiva potovanje in se vrneva domov. Raje narediva še nekaj kratkih izletov od doma, kot pa vztrajava na potovanju. Preko Bihača, Cazina, Velike Kladuše, Karlovca, Metlike, Gorjancev se izogneva turistični gneči na mejnih prehodih in se vrneva cela in zdrava domov. V tej vročini sem tudi izgubil voljo do kulinarike in v Cazinu sem imel željo po porciji odojka, a kaj, ko so na pedesetih roštiljih vrteli le jagnje in nikjer nobene svinje. Malo sem postal nacijonalist in raje odpeljal naprej. V Metliki pizzerija z velikim napisom " Bikers wellcomme" in lepim vrtom pritegne moj pogled in apetit, zato obrnem in parkiram. Jedilnik na brzino pregledam in ker bi rad nekaj na hitro naprej naročim dva hamburgerja. Natakarica mi takoj pove, da bo to najmanj pol ure čakanja. Ok! Folk v kratkih hlačah in med njimi midva v popolni bojni opremi naj čakava fast food? Njenih pol ure je pol eno uro in, če že ne more stisnit dva kosa mesa na vogal roštilja potem pa hvala lepa za Bikers Wellcomme. Tile napisi mi od sedaj naprej le povejo, kje se ne bom več ustavljal. Na vrhu Gorjancev ponovno pizzerija in z enakim vabilom! Ustaviva in kljub prazni gostilni bi sam prej naredil kompletno kosilo, kot oni meni dva hamburgerja, katera pa tudi nista bila vredna imena hamburger. Bolj senvič z mletim mesom in solato prelito z majonezo. Delno potešena odpeljeva dalje proti domu z dvojnim kaffe postankom. V poznih popoldanskih urah sva prispela v domače gnezdo prijetno utrujena in polna novih vtisov.

 

Rezime!

 

 Nekako mi ostaja grenak priokus, da pri nas vsi gostinci prej vidijo v tvojo denarnico, kot pa, da bi se potrudili, da bi zadovoljili gosta z dobro in kvalitetno ponudbo na krožniku. Teh občutkov na balkanu nimam. Sama vožnja je potekala brez teżav, varno, če pozabim idiota pred Travnikom, kateri nama je vzel prednost. Drugih neprijetnosti ni bilo. Čakanje na mejnih prehodih so del takšnega potovanja in sem bil na to tudi pripravljen. Vsa prenočišča so bila čista in urejena. Nad bukingom, kulinariko nimam pripomb in še vedno se bom vračal v te kraje. Vremena se ne da izbirati in tudi z njim sva imela veliko srečo.

 Lepo preživetih nekaj dni in sedaj gremo naprej...saj smo še na dopustu!

 

S&D

 

[Snečer]

Lepe fotke, ......

[DAMI34]

pa pejmo od začetka.

Lep potopis in veliko znanih cest. 

[Zivnorc]

pred 24 minutami, DAMI34 pravi:

pa pejmo od začetka.

Lep potopis in veliko znanih cest. 

...a ne moreš iz svoje kože, ne?

... da bo vse pravično in pošteno, prosim, da zbrišeš tudi svoj komentar, ki sem ga odebelil.... + seveda tudi tale moj post...

... rt te mam...  

 

[DAMI34]

Pravkar, Zivnorc pravi:

...a ne moreš iz svoje kože, ne?

... da bo vse pravično in pošteno, prosim, da zbrišeš tudi svoj komentar, ki sem ga odebelil.... + seveda tudi tale moj post...

... rt te mam...  

 

ah zdej se bom pa z vsakim tule prepucaval, nič ne bom brisal, dejansko tudi prej ne bi smel brisat, jebiga neumesten komentar Snecija, oziroma njegova kao kritika....ampak še vedno 99% drugih, ki so/smo  bili zadovoljni s potopisom, ter ga z veseljem prebrali. 

In da, veliko meni znanih cest je prevozil in mi s tem še povečal veselje ob branju, saj sem se spominjal tudi svojih tripov obenem.

Dejstvo je, da vedno neke ceste prevozimo, in če gremo nekam v ČG gremo skoraj vedno po enih in istih potkah. Sploh pa ko je opisal pot iz Foče za Plužine, sem se kar nasmehnil in rekel:

Na istoku ništa novo.

Upam, da sem pojasnil kaj sem napisal.

[GoranP]

Lepa fura in pa zanimivo branje. Bomo vidli kaj meni prinese naslednje leto moja prva sezona, vem pa da definitivno nebom znal napisat kaj tak dobro kot vi "stari" mački

[DAMI34]

pred 2 urami, GoranP pravi:

Lepa fura in pa zanimivo branje. Bomo vidli kaj meni prinese naslednje leto moja prva sezona, vem pa da definitivno nebom znal napisat kaj tak dobro kot vi "stari" mački

boš boš, greš pa se zabavaš, potem pa beseda tako ali tako sama steče

obilo užitka in varno na poti

 

[GoranP]

pred 7 urami, DAMI34 pravi:

boš boš, greš pa se zabavaš, potem pa beseda tako ali tako sama steče

obilo užitka in varno na poti

 

Hvala. Mislim da bo nekaj kilometrov, glede na to kakšne cilje si zastavljam...Pisanje mi pa nikol ni šlo dobro, razn kakšen "domišljiski spis" ... 

[SAR-Solo Adventure rider]

pred 11 urami, GoranP pravi:

Lepa fura in pa zanimivo branje. Bomo vidli kaj meni prinese naslednje leto moja prva sezona, vem pa da definitivno nebom znal napisat kaj tak dobro kot vi "stari" mački

Goran! Ti samo sedi na motor en lep sončen dan in kreni v neznano. Vožnja ti bo sama stekla in tudi beseda. Podobno kot na Outlanderju, le, da je tu več doživetij. 

[GoranP]

pred 2 urami, The OO pravi:

Goran! Ti samo sedi na motor en lep sončen dan in kreni v neznano. Vožnja ti bo sama stekla in tudi beseda. Podobno kot na Outlanderju, le, da je tu več doživetij. 

Res je... Hvala